Vsakdo potrebuje upanje

»UPANJE nastaja v prsih ljudi.« Tako je rekel angleški ljudski pesnik Alexander Pope v svojem Eseju o človeku. Grški pesnik Teokrit je to že dvatisoč let prej takole povedal: »Dokler nekdo živi, lahko upa.« Že veliko pred tem pa je hebrejski modri mož Salomon napisal: »Kdor je pridružen živim, ima še upanje.« (Propov. 9:4, EI)

Da, vse vrste ljudi in v vseh časih so potrebovali upanje. Danes so milijoni, ki pravijo, da je edino upanje za boljši svet — brezbožništvo. Verujejo, da bodo revolucionarne spremembe prinesle množicam boljše čase. Navajajo francoskega ateističnega mučenika Gabriela Peria, ko govore, da bodo bodoče generacije doživele »srečno bodočnost«, zahvaljujoč brezbožništvu. Toda mnogi ljudje so se, ker so videli nerazveseljive rezultate vladavin, ki so sledile takšnim principom, razočarali. Kljub temu je ateizem še vedno »upanje« milijonov ljudi, ki iščejo družbeno pravičnost.

Koran približno polovici milijarde muslimanov nudi upanje na večno blaženost v raju, imenovanem »vrt«, kjer bodo blagoslovljenci v svojih obujenih telesih živeli v udobju. Mnogi muslimani upajo celo v milenij ali tisočletno vladavino miru na Zemlji pred sodnim dnem. Tisti, ki jih je Alah zavrgel, pa bodo vrženi v »vroče mesto«, kjer se bodo večno mučili.

Stotine milijonov hindusov in budistov pa upajo doseči svoj cilj — nirvano. Hindusom to pomeni dobesedno »upihnjenje« ali »utrnitev« plamena življenja zaradi popolne združitve z Brahmo ali z neosebno univerzalno dušo. Za budiste pa je nirvana »stanje popolne blaženosti, dosežene s pomočjo ugasnjenja osebnega obstoja in s popolno združitvijo duše z najvišjim duhom«.

Stotinam milijonom ljudi, ki trdijo, da so kristjani, je upanje ena od treh »teoloških odlik«, skupaj z vero in ljubeznijo. O teh treh vrlinah piše v M’Clintockovi in Strongovi Cyclopaedii: »Vera je korenina, ljubezen je rodovitno deblo, vera pa je krošnja drevesa krščanskega življenja, ki sega do neba.«

Člani krščanskih cerkva, tudi protestantskih, upajo na odhod v nebesa; pod besedo »upanje« piše v delu The Catholic Encyclopedia: »(Upanje) se definira kot božja vrlina, po kateri zaupljivo pričakujemo z Božjo pomočjo večno blaženost. ... Vse to je razumljivo samo na osnovi vere v obstoj nečesa takega, kot je nadnaravna ureditev in da je edina razumljiva končna usoda človeštva v prisotnosti Boga v tej ureditvi ... upanje ima svoj glavni cilj v zedinjenju z Bogom v nebesih.« (Kurziv naš.)

Zato je za katoličane in večino protestantov edino upanje »večno blaženstvo ... v nebesih«. Če se to ne izpolni, ni nobenega upanja več. V A Catholic Dictionary piše: »Prekleti v peklu ne morejo upati, ker ne morejo pričakovati rešitve.« Sporočilo, ki je po Dantejevi zamisli napisano na durih pekla, se glasi: »Vsa upanja pozabite, kateri ste vstopili.«

Ali morajo vsi, ki verujejo v Boga in Kristusa izbirati med »večnim blaženstvom« v nebesih ali brezupnim stanjem večne kazni v »peklu«? Ker segajo korenine krščanstva v Biblijo je zanimivo pogledati, kako Sveto pismo definira krščansko upanje nasproti kaznovanju?

Bi bilo mogoče, da milijonom ljudi, prevzetih od ateizma, ki jih očitno ne mika »nebeška blaženost«, ki je edino upanje krščanskih cerkva, Biblija nudi — ne za kratko življenjsko dobo, temveč za večno — prav upanje, za katero mislijo, da so ga našli v ateizmu, namreč svet »socialne in ekonomske enakosti za vse« v »brezrazredni družbi«?

Ali bi bilo morda celo mogoče, da nudi Biblija milijonom muslimanov upanje, ki je podobno raju ali »vrtu«, ki jim ga obljublja Koran, vendar brez nevarnosti, da končajo na »vročem kraju«?

Kaj pa je s stotinami milijoni članov orientalnih religij, ki učijo, da celoten materialni obstoj pomeni samo trpljenje in za katere je torej življenje na Zemlji nesreča? Ali bi se ti ljudje hoteli odpovedati nirvani, če bi se lahko prepričali, da življenju na Zemlji ni bilo nikoli namenjeno trpljenje, kakršnega poznajo? Mar Biblija ne bi mogla spremeniti njihovega pogleda na življenje in jim dati upanje, ki bolj odgovarja naravnim težnjam inteligentnih ljudi?

S tem vprašanjem v mislih preiščimo Biblijo in religiozno zgodovino, da bomo vedeli, če je pred človeštvom le eno upanje, in sicer, da bodo »šli v nebesa«. Ker pa človeštvo po Bibliji ni bilo brez upanja niti pred nastankom krščanstva, si najprej oglejmo ta čas in ugotovimo, kakšno upanje so imeli stari Hebrejci!