‚Sodelovati v svetem delu dobre vesti‘

‚Bog mi je izkazal nezasluženo dobroto, da sem javni služabnik Jezusa Kristusa za narode, in sem zaposlen s svetim delom dobre vesti Božje.‘ (Rimljanom 15:15, 16, NS)

1., 2. Zakaj je naše obnašanje in govorjenje pomembno?

GLAS, ki ga človek ima, si pridobi s svojimi deli in govorjenjem. Drugi ljudje si često ustvarijo mnenje o njem in njegovih načelih po tistem, kar vidijo, da dela in govori. Kralj Salomon je napisal: »Po dejanjih svojih se da spoznati tudi deček, je li čisto in je li pošteno delo njegovo.« (Preg. 20:11; Mat. 7:16—20)

² Kaj naj pomeni to zate, če si kristjan? Mar ne bi morali drugi iz našega obnašanja in govora opaziti, da služimo resničnemu Bogu, Jehovi? Biblija nam zagotavlja, da je Bog svet in čist, in da so njegova načela pravična in rodé dobro. (Iza. 6:3; Job 34:10; 5. Moj. 32:4) če prevzemamo lastnosti Boga, bi se to moralo poznati na našem življenju. (Efež. 5:1)

3., 4. a) Kakšen je bil učinek oboževanja in doživljajev izraelskega ljudstva? b) Kako naj bi na ljudi vplivalo opazovanje krščanstva?

³ Pravo oboževanje pride do izraza v življenju, zato lahko koristno vpliva na druge ljudi. Nekaj časa je bil, na primer, Bog v stikih v glavnem z Izraelci. Rekel jim je: »Sveti bodite, zakaj jaz Jehova, Bog vaš, sem svet« (3. Moj. 19:2; primerjaj 2. Mojzesova 19:5, 6.) Predpisi o jedi, higieni in morali, ki jim jih je dal Bog, so jim pomagali, da so se obvarovali mnogih oskrunjajočih del, ki so bila razširjena med okolnimi narodi. Mnogi tujci so videli, kako uspešna je pot pravega oboževanja in da Bog vodi in ščiti Izraelce. To je na mnoge naredilo vtis in začeli so oboževati Jehovo. (1. Kralj. 8:41, 42; 10:1; Ruta 1:16)

⁴ Enako je, kadar pravi kristjani živijo po Božjih navodilih. Spremenjeno življenje in »lepo obnašanje« kristjanov bo očividce spodbudilo, da bodo ‚slavili Boga‘. (1. Petr. 2:12, 15; 3:1, 2; Titu 2:7, 8; 1. Tesal. 4:11, 12) Toda Biblija jasno pokaže, da krščanstvo ni osredotočeno le na nravstveno življenje in razvijanje dobre osebnosti, ki odseva »sadove duha«. (Gal. 5:22, 23; Efež. 4:22—24) Te značilnosti krščanstva so pomembne, vendar če hoče biti nekdo pravi Jezusov naslednik, mora izvrševati še neko čisto posebno dejavnost.

‚SVETO DELO DOBRE VESTI‘

5. a) Kaj je še važno za nas, kakor se vidi iz Jezusovega zgleda? b) Zakaj je to delo važno?

⁵ Kot deček in pozneje kot popolni človek je Jezus svojemu nebeškemu Očetu izkazoval čast. Njegovo življenje in osebnost sta bila drugim zgled, kar je veliko opazovalcev spodbudilo, da slavijo Boga. (Luk. 2:49, 52) Takoj zatem, ko se je Jezus krstil, ‚je začel z delom‘, hodil je naokrog in se naprezal, ko je ‚oznanjeval dobro vest o Kraljestvu‘. (Luk. 3:23; Mat. 4:17, 23) Celo druge je poučeval, da bi sodelovali v tem delu in poučevali ljudi. (Luk. 10:1, 8, 9) V začetku se je to poučevalo in pridobivalo učence samo med Hebrejci, pozneje pa se je razširilo, ker je bila Božja volja, da se vsem narodom na Zemlji pomaga, da častijo Jehovo; kakor je pojasnil apostol Pavel v Rimljanom 15:8, 9.

6., 7. Kakšno ‚sveto delo‘ je opravljal apostol Pavel?

⁶ Pavel je marljivo sodeloval v tem delu. V Rimljanom 15:16 je sam sebe imenoval »služabnik Kristusa Jezusa za pogane (narode, NS)«. V čem je bila njegova služba? Dodal je, da je sodeloval v svetem delu, za Božji evangelij, da bi postala daritev, namreč ti narodi, sprejemljiva‚. (EI) Kaj to pomeni?

⁷ Edino v listu Rimljanom 15:16 se v Bibliji pojavlja grški glagol hierourgounta, kar pomeni »opravljati sveto službo, oskrbovati nekaj svetega«.a Pavel je torej rekel, da je marljivo sodeloval v svetem delu oznanjevanja Božje dobre vesti, krščanske vesti ljudem iz poganskih narodov. Tisti, ki so sprejeli vest in postali kristjani, so bili podobni žrtvi, darovani Bogu, in sicer takšni, ki jo je Jehova priznal in s svojim duhom blagoslovil. (Rim. 1:1, 16)

8. Kako je Pavel opravljal to delo med židi?

⁸ Kako pa so Pavel in drugi izvrševali to ‚sveto delo Božje dobre vesti‘, namreč delo oznanjevanja krščanske vesti? »Dobra vest« je lahko reševala življenja, zato so z njo želeli doseči kar se dá veliko oseb. Včasih je Pavel kot Hebrejec, lahko govoril zbranim rojakom v sinagogah. (Dej. ap. 13:14—42; 14:1; 18:4) Toda ali je lahko skupaj z drugimi kristjani prišel do večine »narodov«, nehebrejcev?

9. Kako so prvi kristjani pomagali nehebrejcem?

⁹ Kristjani so se lahko pogovarjali z ljudmi na javnih mestih, kot na primer na trgih. (Dej. ap. 17:17—22) Malo verjetno pa je, da bi se tako doseglo vse ljudi. Ali ni bilo veliko bolj učinkovito, poiskati ljudi na domovih, kakor so delali Jezusovi učenci, ko jih je poslal, naj oznanjujejo v raznih mestih? (Mat. 10:5—13; Luk. 9:2—6) Prvi kristjani so uporabljali tudi ta način, ko so navdušeno ‚sodelovali v svetem delu‘ in širili krščanstvo med vse ljudi.

10. Kakšne dokaze imamo, da so oznanjevali po domovih, da bi nevernike našli in jim zatem pomagali?

¹⁰ To se lahko vidi iz Pavlovega govora možem, ki naj bi postali starešine v skupščini Efez. Ko je govoril o svojem oznanjevanju v preteklosti, ko jih je seznanil s krščanstvom, je takole rekel: »Nič koristnega nisem izpustil, da bi vam ne bil oznanjal in vas učil javno in po hišah, Judom in poganom dokazujoč spreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Dej. ap. 20:20, 21, prevedel iz sirskega jezika George M. Lamsa.)b Jasno je, da je Pavel tukaj govoril o svojem trudu, da oznanja tem ljudem, ko so bili še neverni, in so se morali še pokesati in pričeti verovati v Jezusa. Pavel je hodil na domove teh nevernikov. Ni imel razloga, da bi pomišljal oznanjevati tujcem, ker je opravljal ‚sveto delo‘, ki ga je Bog odobraval in blagoslavljal.

11. a) Kako izvršujejo danes kristjani to ‚sveto delo‘? b) Zakaj je važno sodelovanje v oznanjevanju po hišah?

¹¹ Tudi v našem času je za Jehovine priče marljivo oznanjevanje po hišah, s čemer pridejo v stik z ljudmi in jim oznanijo resnico o Bogu, najvažnejši način dela. Seveda bo vsak kristjan, ki se zaveda svoje dolžnosti in prednosti oznanjevanja »dobre vesti«, uporabil vsako primerno priložnost za pričanje — sorodnikom, sošolcem, sodelavcem, sosedom in neznancem v priložnostnem razgovoru. Zato celo v deželah, kjer je zaradi močnega nasprotovanja razjarjenih religioznih elementov ali posvetnih oblasti nemogoče, ali zelo težko oznanjevati javno, od hiše do hiše, kristjani še dalje delajo vse, kar morejo, da bi oznanjevali na drugačne načine. Toda v vseh drugih področjih, kjer ni tako skrajnostnega nasprotovanja, obiščejo Jehovine priče vsak dom. Tako se da ‚temeljito pričevanje‘ in pride v stik z mnogimi ljudmi, ki sicer pravih kristjanov morda ne bi srečali in slišali »dobro vest«. (Dej. ap. 4:19, 20; 20:21; primerjaj Ezekiel 9:3, 4.)

USPEŠEN NAČIN OZNANJEVANJA

12.–14. Kaj dokazuje, da je oznanjevanje po domovih lahko učinkovito?

¹² Ali pa je ta način oznanjevanja še vedno produktiven način ‚sodelovanja v svetem delu dobre vesti‘? Dokazi jasno odgovarjajo z DA! Leta 1977 je časopis Social Compass objavil članek »Jehovine priče na Japonskem« britanskega sociologa Bryana Wilsona. Pisalo je, da so mnogo bolj dosledni v delu evangeliziranja od katerekoli druge ‚nove religije‘ na Japonskem. Izvedel je tudi anketo, ki je pokazala naslednje:

»Večina (58,3 %) tistih, ki so postali Jehovine priče, izjavlja, da se je pri njih prvič prebudilo zanimanje, ko so jih (Jehovine priče) obiskali na domu.«

¹³ Celo religionisti, ki sicer zavračajo biblijske nauke, ki jih širijo Jehovine priče, priznajo, da je oznanjevanje Jehovinih prič po domovih, uspešno. O tem beremo:

»Morda so (cerkve) pretirano zanemarile to, kar je glavna dejavnost Jehovinih prič — to je obiskovanja po domovih, kar je bila že sestavni del apostolske metodologije pracerkve. Medtem ko se cerkve razen nekoliko izjem, omejujejo na pridiganje znotraj svojih prostorov, pa (Jehovine priče) sledijo načinu apostolov, to je, oznanjujejo od hiše do hiše.« (»El Catholicismo«, Bogota, Kolumbija, 14. september 1975.)

»Katoličani bi v evangeliziranju morali posnemati Jehovine priče, je bilo rečeno udeležencem prvega Narodnega kongresa evangelizacije.« (»Tribune«, Minneapolis, 29. avgust 1977.)

¹⁴ Širjenje evangelija od hiše do hiše je za Jehovine priče tako značilno, da v mnogih deželah stanovalec odpre vrata in reče: »Vi ste gotovo Jehovina priča.« Celo če se nič ne govori o Bibliji, je opravljeno dobro delo. Opozorilo se je na Božje ime, ki zasluži, da se posvečuje. In stanovalec ve, da so pri njem bili Božji služabniki z njegovo vestjo. (Mat. 6:9; Iza. 12:4; Ezek. 33:6—9, 29) Toda kakor pokažejo gornji citati, je pogosto narejenega veliko več.

15. Kako se to delo uspešno opravlja v krajih, kjer se ga ovira?

¹⁵ Oznanjevanje ljudem po domovih je koristno in učinkovito, ker je vzpostavljen stik z ljudmi. Zato se Jehovine priče še naprej zelo trudijo, da to delajo celo pod težkimi pogoji. Tako je bilo v neki afriški deželi, kjer so oblasti prepovedale to biblijsko delovanje. Kristjani pa so vedeli, da je takšen način delovanja koristen, in da morajo ‚bolj poslušati Boga kakor ljudi‘ ter da naj bodo po Jezusovem nasvetu ‚previdni kakor kače in preprosti kakor golobje‘. (Dej. ap. 5:29; Mat. 10:16, 17) Kaj so naredili?

Stvar so uredili tako, da si je nekaj oznanjevalcev razdelilo dolgo ulico ali področje po hišnih številkah. Eden je imel parne in drugi neparne, in tako so lahko obiskovali stanovalce ob različnih dneh. Lahko so dali temeljito pričevanje.

Tudi k ljudem so različno pristopali. Eden kristjan je nosil s seboj majhno košarico z jajci ali sadjem in to ponudil stanovalcu, toda po višji ceni kakor na trgu. Prodali so malo, toda mnogi razgovori so se pričeli zaradi visokih cen in današnjih življenjskih težav, če pa je izgledalo ugodno, tudi o izpolnjevanju biblijskih prerokb.

Ali pa je kristjan, ki je nameraval kupiti zelenjavo, to izkoristil, da pride v stik z ljudmi na svojem »področju«. Namesto na trg, gre k hišam z vrtovi in povpraša, če mu prodajo kaj zelenjave. Morda bo kaj kupil ali pa tudi ne — vendar se pogovor da začeti o neki misli iz Biblije.

Tako so se kristjani izognili nadlegovanju posvetnih nasilnežev, ki so jih prej ovirali pri oznanjevanju od hiše do hiše; in ta kraj je dobil temeljito pričevanje.

16. Kako se še lahko prilagodijo Jehovine priče, da bi še naprej uspešno oznanjevale?

¹⁶ Potrebno se je prilagoditi. Včasih je bil običaj, obiskovati ljudi zjutraj, ker so bili večinoma doma. Toda če so se razmere spremenile in je večina ljudi ta čas na delu, mar to pomeni, da ta način oznanjevanja ni več praktičen? Ne, ker kako bi se drugače — v vsaki hiši in stanovanju — prišlo do ljudi in se jim nudila priložnost, imeti korist od »dobre vesti«? Morda bi bilo bolje ljudi obiskovati popoldan ali na večer, ko so doma. Cilj je, najti in pomagati kar se da veliko ljudem. (Primerjaj Dejanja apostolov 16:13.)

17. Kako se lahko prilagodimo, da uspešno opravljamo to delo, če posnemamo Pavlov zgled?

¹⁷ Apostol Pavel se je bil voljan prilagoditi v oznanjevanju svojim poslušalcem. Rekel je: »Vse pa delam zaradi evangelija, da bi tudi jaz dobil delež pri njem.« (1. Kor. 9:19—23, EI) Podobno lahko sposobnost prilagojevanja pomaga tudi danes. Kaj boš storil, če na primer živiš v področju, kjer se večina ljudi ne zanima za religijo in Biblijo? Se jim boš znal približati?

Jehovina priča iz Belgije je takole povedala: »V roki imam odprto Biblijo, toda ne povem takoj, katera knjiga je, temveč rečem: ‚Medtem ko sem čakal, da ste odprli, sem pogledal, kaj piše tukaj ... »Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali zemljo.« (Mat. 5:5) Ali mislite, da je med nami kdo ponižen?‘ Skoraj brez izjeme pride do pogovora in zatem Biblijo veliko lažje sprejmejo.«

TO DELO BOG BLAGOSLAVLJA

18. Zakaj vemo, da se Bog zanima za ‚sveto delo dobre vesti‘?

¹⁸ Kristjani se zelo zanimajo za ‚sveto delo dobre vesti‘ in tudi Bog Jehova. Pavel je rekel, da so novi kristjani, ki jih je oblikovalo njegovo sodelovanje v tem delu, podobni žrtvi, ki je Bogu, ki je nanje izlil svojega duha, sprejemljiva. (Rim. 15:16)

19. Kako je to delo lahko uspešno celo tedaj, če večina ljudi ne posluša?

¹⁹ Bogu še dalje ugaja to oznanjevanje, vključno važno pričanje od hiše do hiše in pomoč ljudem, ki jih najdemo, ter to blagoslavlja. Ravno to pokaže doživljaj nadzornika, ki obiskuje skupščine velike pokrajine, ko je sprejel vabilo kristjanke iz Marylanda, da skupaj z njo obišče biblijski študij. Takole je povedal:

»Vprašal sem gospodinjo, kaj jo je navedlo, da je začela preučevati Biblijo z Jehovinimi pričami? Odgovorila je, da je pogosto odprla Biblijo, položila prst na neko mesto, kjer je nato brala. Toda le redko je lahko prebrano razumela.

Nekega dne je bila zelo potrta zaradi tehtnih družinskih problemov. Ponovno je odprla Biblijo in izbrala stavek. Ni ga razumela, in potrta in razočarana se je zjokala. Prosila je Boga, naj ji pošlje nekoga, ki bi ji pomagal razumeti njegovo Besedo. Tedaj je nekdo pozvonil. V odgovor je pred vrati zagledala Jehovino pričo — ženo, ki ji je rekla: ‚Ali bi radi razumeli Biblijo?‘ Ženska jo je hitro povabila v stanovanje in začeli sta preučevati Biblijo.«

20.–23. Kakšne blagoslove prinaša povečano sodelovanje v oznanjevanju?

²⁰ Rezultati so lahko dobri celo tedaj, ko izgleda, da večina ljudi zavrača »dobro vest«, ki jim jo prinašamo.

»Neka najstnica je sobotno dopoldne hodila od vrat do vrat v južnoafriški vasi. Naletela je na neugodno reakcijo, ker je religiozna organizacija te občine izzvala precejšnje predsodke glede koristnosti krščanskih naporov Jehovinih prič. Vrata za vrati so se zapirala pred njo. Izgledalo je, da hodi zaman.

Ni pa vedela, da so jo opazovale radovedne oči z okna na drugi strani ceste. Starejša žena je opazovala, kako je ta Jehovina priča vztrajna, čeprav so bili prebivalci neprijazni. Očitno je bilo, da se je ta kristjanka razlikovala od ostalih mladih ljudi.

Ko je dekle prišlo do hiše, jo je ta starejša ženska povabila v stanovanje. Čeprav je deklica govorila v glavnem angleško, žena pa v svojem jeziku, sta se vseeno lahko pogovorili o biblijski vesti, pomembni za naš čas. Pozneje je nadzornik, ki je govoril jezik domačinov, še bolj zainteresiral to ostarelo ženo in vesela se je strinjala, da redno preučuje Božjo besedo«.

²¹ Dejansko Bog na mnoge načine blagoslavlja ‚sveto delo dobre vesti‘. Potujoči nadzornik, ki obiskuje skupščine na področju New Orleansa (Louisianna), je takole pisal: »Duh širjenja evangelija je vedno močnejši. Zadnjih osem ali devet skupščin, ki smo jih obiskali, je bilo veliko časa na oznanjevanju. Tako se je našlo več oseb, ki so se zanimale za »dobro vest«. In ker so bratje in sestre bolj zaposleni z oznanjevanjem ‚dobre vesti‘, je v skupščinah tudi več miru in radosti.«

²² Takšen mir in radost se večata tudi v osebnem in družinskem življenju tistih kristjanov, ki odločno oznanjujejo »dobro vest«, takšni občutijo Božji blagoslov. V življenju bo sicer še vedno nekaj problemov in skrbi. Vemo, da bo tako vse, dokler smo nepopolni in dokler obstaja sedanji hudobni sestav stvari. Vendar bo življenje kristjana, ki je vedno bolj zaposlen z Božjim ‚svetim delom dobre vesti‘, popolnejše, bogatejše in srečnejše. (Dej. ap. 20:35) To ni le teorija, temveč je v resnici tako. Tudi Pavel je to čutil in danes občutijo to milijoni Jehovinih prič. Tudi ti boš to občutil.

²³ Tudi drugi bodo lahko videli, kakšen kristjan si. Opazili bodo, da sodeluješ v oznanjevanju »dobre vesti«. Videli bodo mir in radost, ki ga prinašajo v tvoje življenje, in še druge krščanske dejavnosti. Opazili bodo tvojo krščansko osebnost in »sadove duha«. (Efež. 4:24; Gal. 5:22, 23) Da, tako boš mnogim pokazal, da uspešno služiš svetemu Bogu.

24. Kaj lahko občutiš, če z vsem srcem sodeluješ v tem delu?

²⁴ Zatem, ko je Pavel govoril o ‚sodelovanju v svetem delu dobre vesti‘, je še dodal: »Imam torej razlog, hvaliti se v Kristusu Jezusu v tem, kar Boga zadeva.« (Rim. 15:17, NS) Zato vsi kristjani delajmo tako, da se bomo imeli s čim hvaliti v Kristusu Jezusu.

[Podčrtni opombi]