»Trdo delati in se naprezati«

»Zato trdo delamo in se naprezamo, ker zaupamo v živega Boga, ki je rešitelj vseh vrst ljudi, posebno zvestih.« (1. Tim. 4:10, NS)

1.–3. Zakaj je tudi za današnje kristjane dobro, da so pozorni na svoje stališče do dela?

SE veseliš trdega dela? Ali spoštuješ napore, vredne truda in dosežke? Če da, tedaj si drugačen od večine ljudi.

² Res je sicer, da je bilo vedno nekaj ljudi, ki so bili leni, vendar izgleda, da je delo vedno manj priljubljeno. (Preg. 20:4; 19:24; 2. Tesal. 3:11) To se vidi iz nasveta: ‚Le počasi, ne naprezaj se preveč.‘ Odpor, ki se v začetku pokaže do napornega dela, zlahka preraste v zavračanje vsakršnega dela.

³ Kristjani brez dvoma nismo takšnega mnenja. Vendar bi bilo nestvarno misliti, da smo imuni za takšno splošno razširjeno stališče. Koristilo nam bo, če občasno preiščemo naše gledišče do dela, ker lahko to vpliva na naše sodelovanje v krščanskih dejavnostih, ki so Bogu važne.

DELAVCI, KI BI JIH NAJ POSNEMALI

4. Kako pomembno je delo?

⁴ Mnogi ljudje, ki so opazovali življenje in njegove vrednote, pojasnjujejo, da je delo pomembno. Nemški državnik Karl W. von Humboldt je rekel: »Delo je človeku tako potrebno kot hrana in spanje.« To dejstvo je samo po sebi mnogim razlog, da so delavni in ustvarjalni. Kristjani pa še iz drugega razloga cenijo trdo delo, in ta je: Jehova in Jezus Kristus sta nam v tem zgled, ki bi ga morali posnemati. (Efež. 5:1; 1. Kor. 11:1)

5., 6. Kakšen zgled glede dela sta nam Jehova in Jezus?

⁵ Célo vesolje — od spoštovanje zbujajočega termonuklearnega Sonca pa do nežnega metulja — priča, da je Bog delavec. Vse vidno stvarstvo je njegovo »delo«. Tudi stalna zaščita in vodstvo Jehovinih služabnikov je njegovo »delo«, ki naj bi ga cenili. (Ps. 145:4—6, 10; 8:4—9) Tudi njegov Sin je marljiv delavec. Opustil je tesarski poklic v galilejskem mestu in prepotoval stotine kilometrov po vroči in prašni pokrajini, da bi pomagal ljudem — jih zdravil, jim oznanjeval in jih poučeval. (Mat. 4:17, 23—25; Luk. 8:1; 9:57, 58) Čeprav je bil Jezus popolni, je tudi občutil utrujenost in lakoto, če je dolgo delal. (Mat. 21:18; Mar. 1:32, 35; 6:32—34; Jan. 4:3—6, 34)

⁶ Zato smo lahko prepričani, da niti Bog niti Jezus ne odobrava — ta stališča ‚ne naprezaj se preveč‘. Kristus je izjavil: »Oče moj dela doslej, tudi jaz delam (neprestano, NS).« (Jan. 5:17) S tem je hotel reči, da so njegova »dela«, ki jih je izvrševal z Božjo podporo — dokaz, da jih je Bog odobraval. (Jan. 10:25, 26) Ta dela so povezana z našim življenjem. Naše biblijsko upanje je odvisno od izpolnitve tega, kar je delal Jezus kot marljiv delavec in oboževalec Boga.

7. Kaj naj bi upoštevali, ko premišljamo o svojem stališču do dela?

⁷ Vsakdo od nas lahko — in bi moral — razmisliti o tem, kakšen je pri delu. Ni pa treba biti prestrog ali od sebe preveč zahtevati. Vsi imamo telesne meje in omejene pogoje. Jezusovo življenje tudi pokaže, da smo opravičeni do počitka, razvedrila, prijetne družbe in še kakšnih udobnosti. (Mar. 6:31; Luk. 5:29; 7:34; Jan. 2:2—10; 12:2, 3) Vseeno pa nas biblijski opomini glede lenosti opozarjajo, da nas lahko že nepopolnost sama spodbudi k prevelikemu počivanju. Eno je: ravno tako kot nam je hrana okusnejša, če smo lačni, sta po trdem delu počitek in sprostitev prijetnejša. (Propov. 2:24; 5:12, 18)

8., 9. Kdaj bi naj kristjani trdo delali?

⁸ Beseda »delo« nas predvsem spominja na delo v službi, ki ga mnogi med nami opravljajo, da bi zaslužili za življenjske potrebščine. Biblija nam svetuje, naj bomo vestni in marljivi. (Preg. 10:4; 22:29) Tako naj bi delali tudi zato, ker lahko izpolnjevanje naših obveznosti ali učenje v šoli pokazujejo, da smo boljši, če uporabljamo krščanska načela. Apostol Pavel je takole napisal: »Karkoli delate, delajte iz vse duše kakor Jehovi, in ne ljudem, ker veste, da boste primerno plačilo, dediščino, dobili od Jehove.« (Kol. 3:23, 24, NS)

⁹ Sedaj pa se osredotočimo na posebni del krščanskega življenja — na slavljenje Boga z oznanjevanjem in poučevanjem. To delo je življenjsko važno, ker tako ‚lahko rešimo sebe in nje, ki nas poslušajo‘. (1. Tim. 4:16)

10., 11. Kakšne posebne razloge imamo, da marljivo širimo krščansko vero?

¹⁰ Upoštevaj, da Pavel ni spodbujal, naj bo kristjan zainteresiran le za svojo rešitev. Morali bi si prizadevati, da drugim pomagamo sprejeti Jezusa kot Kristusa in da se predajo, da bi dobili ‚obljubo življenja — sedanjega in prihodnjega‘. (1. Tim. 4:8) Zatem, ko je to omenil, pa je Pavel napisal:

»Zato trdo delamo in se naprezamo, ker zaupamo v živega Boga, ki je rešitelj vseh vrst ljudi, posebno zvestih.« (1. Tim. 4:10, NS)

¹¹ Premisli to! Rešitev od Boga — večno življenje v sreči — se ponuja ‚vsem vrstam ljudi‘. Kdo bo torej končno rešen? Samo »zvesti«, tisti, ki razvijajo vero in jo pokazujejo. Ker je apostol to pravilno razumel, si sam ni mogel privoščiti, da bi živel normalno življenje in le včasih, kadar bi mu pač ugajalo, govoril z drugimi o možnosti rešitve. Ne! Obet, da lahko še drugi spoznajo krščansko vest in pridejo na pot rešitve, je na Pavla toliko vplival, bil je zanj tako važen, da je ‚trdo delal in se naprezal‘. Ali tudi ti tako misliš? Razmisli o tej tvoji dejavnosti v minulem mesecu ali v zadnjih šestih mesecih. Ali lahko sebi in drugim pošteno odgovoriš, tudi Bogu, da trdo delaš in se naprezaš?

TRDO DELATI ZA ŠIRJENJE KRALJEVSKE VESTI

12. V kakšni zvezi so dela z rešitvijo?

¹² Kristjani vedo, da se ne morejo rešiti samo z izvrševanjem nekega dela, kot da bi si z njim zaslužili pravičnost in rešitev. (Rim. 3:28) Kljub temu pa bomo, če imamo pravo vero, opravljali dela, ki so rezultat te vere. (Jak. 2:18—26) Zato je primerno, da v molitvi razmišljamo o svoji veri in delih.

13. Kaj naj po Jezusovih besedah delajo njegovi učenci po njegovi smrti?

¹³ Če tudi mi ‚trdo delamo in se naprezamo‘, kakor Pavel, bomo imeli delež na izpolnjevanju preroške resnice, ki jo je izrekel Jezus. Zamisli si! Prispevaš lahko k temu, da se Jezusove besede izkažejo za resnične. Katere besede? Besed, ki jih je izrekel, ko je Filip prosil: »Gospod, pokaži nam očeta.« (Jan. 14:8) Jezus mu je odvrnil:

»Kdor vidi mene, vidi Očeta ... Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. ... Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.« (Jan. 14:9,10,12, EI)

14., 15. Ali je Jezus po Janezu 14:12 mislil, da bodo njegovi nasledniki delali večje čudeže? Zakaj?

¹⁴ Kako so mogli Jezusovi učenci delati večja dela od njegovih? Ali bi ti bil sposoben izvrševati takšna večja dela? V Bibliji se poroča, da je Bog usposobil nekatere kristjane, da so delali čudeže, na primer, izganjali so demone, ozdravljali bolne in tudi nekatere obudili iz mrtvih. S tem je pokazal, da se ukvarja s krščansko skupščino in da jo blagoslavlja. (Dej. ap. 3:2—8; 5:12—16; 9:36—40; 16:16—18) Toda ali so bila ta dela večja od Jezusovih? On je ozdravil vse, ki so prišli k Njemu, nekatere celo na daljavo, čudežno je nahranil tisoče ljudi; obujal je mrtve in krotil naravne sile. (Mat. 8:5—16, 23—27; 14:14—33; Jan. 11:39—44) Razen tega naj bi čudežni darovi duha, ki so jih nekateri kristjani posedovali, prenehali ali minili. (1. Kor. 13:8—10) V kakšnem smislu naj bi torej kristjani danes opravljali večja dela kot Jezus?

¹⁵ Jezus je govoril to, kar je želel njegov Oče. Največjo in najdlje trajajočo korist niso povzročili njegovi čudeži, temveč čudoviti nauki o Kraljestvu.a (Luk. 4:32, 43) Po vstajenju od mrtvih je Jezus zapovedal svojim naslednikom, naj ‚pridobivajo učence izmed ljudi vseh narodov, in jih poučujejo‘. (Mat. 28:19, 20) Da, kristjani so nadaljevali z obsežnim delom pričevanja. To naj bi zavzelo veliko večji obseg kakor Jezusovo oznanjevanje, opravljalo veliko daljše razdobje in doseglo veliko več ljudi. Zato so opravljali dela, večja od Njegovih.

16. Ali naj bi se Jezusovo delo z njegovo smrtjo in vnebohodom končalo?

¹⁶ Jezusovo delo, oznanjevanje in poučevanje o Kraljestvu, se ni končalo z njegovo smrtjo in vnebohodom. On to pomembno izobraževalno dejavnost še naprej izvaja po svojih naslednikih. Lukež je napisal, da je Jezus pred vnebohodom svojim učencem povedal nekaj več o »Kraljestvu Božjem«. (Dej. ap. 1:3) Nazadnje jim je še rekel: »In boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja Zemlje.« (Dej. ap. 1:8)

17., 18. Kako so na binkoštni dan 33. leta n. št. začeli Jezusovi nasledniki izpolnjevati njegove besede o večjih delih?

¹⁷ Kmalu so učenci začeli opravljati dela, večja od Jezusovih. Na binkoštni dan 33. leta n. št. je Jezus izlil svetega duha na 120 učencev, ki so čakali v Jeruzalemu. In kaj so delali zatem? Pomnoževali dobesedno hrano? Poučevali ljudi o poljedelstvu? Ozdravljali bolnike? Ne, pričeli so govoriti, oznanjati »velika Božja dela«, (Dej. ap. 2:1—11) Zatem je apostol Peter tako prepričljivo govoril, da so tisoči poslušalci sprejeli Kristusa.

¹⁸ Že samo krščevanje tolikih novih vernikov v enem dnevu je bila ogromna naloga. Verjetno so se razkropili po bazenih po vsem mestu. Zvečer so učenci očitno poročali, kaj so naredili, ker je zapisano, ‚da je kakih tri tisoč oseb sprejelo njegovo besedo in se krstilo‘. Od samo 120 učencev so porasli na preko 3000 v enem dnevu (to je 2500 odstotni porast). (Dej. ap. 1:15; 2:42) Pričeli so opravljati večja dela od Jezusovih.

19. Je bilo to samo delo apostolov in starešin v skupščinah?

¹⁹ Toda nekateri današnji kristjani bodo morda pomislili: ‚Jaz nisem niti Peter niti Pavel. Mar nista onadva bila tista, ki bi morala opravljati večja dela od Jezusovih?‘ To je utemeljeno vprašanje. Knjiga Dejanj apostolov pokaže, da so apostoli, še posebej evangelisti in duhovni starešine v skupščinah, zanesljivo sodelovali v oznanjevanju Kraljestva. Toda upoštevaj naslednje zgodovinsko dejstvo, ki ga je zapisal učenec Lukež: »In nastalo je ta dan veliko preganjanje skupščine, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.« (Dej. ap. 8:1) Kaj pa so tedaj delali ti razkropljeni kristjani, mladi in starejši, možje in ženske? »Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija (dobro vest).« (Dej. ap. 8:4) Da, vsi so oznanjevali.

20. Zakaj je za nas danes še posebej važno razmisliti o našem deležu na izpolnitvi Janeza 14:12?

²⁰ Pravi kristjani danes nadaljujejo delo oznanjevanja in poučevanja, ki ga je začel Jezus, širili pa njegovi bratje in sestre v prvem stoletju. Sedanji dogodki, ki so izpolnitev biblijskih prerokb, nam pokažejo, da bo Bog skoraj končal sedanji sestav, zaradi česar pa se bo tudi zaključilo sedanje oznanjevanje »dobre vesti o Kraljestvu«. (Mat. 24:14) Zato se vsakdo lahko vpraša: ‚Ali dovolj sodelujem pri tem nujnem delu, o katerem je Jezus govoril v Janezu 14:12? Ali trdo delam in se naprežem? Ali bom, ko se bo to zaključilo, zadovoljen, da sem intenzivno sodeloval?‘

KOLIKO PRIČAKUJE BOG?

21.–23. Kaj naj preiščemo glede naših okoliščin?

²¹ Ko zadovoljujoče sodelujemo v krščanskem delu oznanjevanja, bi ne smeli prezreti neovrgljivih biblijskih obveznosti glede družine, sorodnikov, zaposlitve ali šole. (1. Tim. 5:8) Tudi Bog ne bi želel, da bi se počutili krive pri izpolnjevanju teh obveznosti; izvrševali naj bi jih z veseljem. Toda včasih si lahko naredimo inventuro našega časa in dejavnosti.

²² Mnogim od nas bo morda koristila uravnovešena preiskava samega sebe — samodisciplina. Morda bo pomagalo, da odstranimo mnoge, za vzdrževanje spodobne življenjske ravni, nebistvene stvari.

²³ Nihče ne bi smel biti strog ali kritičen glede tega, kar drugi delajo na tem področju. Važno je pregledati, če mi — osebno, še vedno globoko cenimo prednost izvrševanja večjih del od Jezusovih.

24. Kakšen dober zgled nam je dala uboga vdova?

²⁴ Morda dajemo vse od sebe, kar moremo, četudi ne toliko, kakor lahko dajejo drugi na osnovi svojega zdravja in življenjskih razmer. Toda ne gre le za količino. Spomni se, da je Jezus pohvalil siromašno vdovo, ki je dala dva kovanca ‚majhne vrednosti‘. Ta novčiča (lepti) sta veljala štiriinšestdeseti del dnevnega zaslužka. Kakšna vrednost bi to bila tam, kjer živite? Jezus jo je pohvalil, ker je »vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj«. (Marko 12:41—44) Prepričani smo lahko, da bomo dobili enako priznanje, če dajemo vse od sebe — če trdo delamo in se naprezamo v delu pričevanja.

25. Kaj je naredila Marija Jezusu malo, preden je umrl?

²⁵ Spomnimo se lahko tudi dogodka, ko je Marija, Lazarjeva sestra, mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem. Nekaj učencev je godrnjalo, ker je bilo olje vredno 300 denarjev. Če upoštevamo sobote in praznike, je bil to enoletni zaslužek. Koliko zaslužiš ti ali eden od članov tvoje družine v enem letu? (Jan. 12:3—8; Mat. 20:2) Jezus je rekel v zvezi z Marijinim dejanjem:

»Dobro delo je storila na meni ... Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila telo moje za pokop. Resnično pa vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjeval ta evangelij, povedalo se bo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« (Marko 14:6—9)

26., 27. V katerem pogledu je bila Marija zgledna?

²⁶ Upoštevaj tele besede: »Kar je mogla, je storila.« Nikjer ne piše, da je bilo Mariji omogočeno delati čudeže; ni mogla biti apostol niti starešina, ko se je osnovala krščanska skupščina; in morda tudi ni bila sposobna veliko potovati, da bi oznanjevala »dobro vest«. Toda ‚storila je, kar je mogla‘. Kaj pomenijo te besede? »Stori, kar moreš«, pomeni v nekaterih jezikih »ne trudi se preveč; le počasi«. Vendar Jezus ni tako mislil. Marija se je resnično potrudila. V nekaterih prevodih Biblije se te besede takole glasijo: »Kar je mogla, je storila«, ali »Storila je vse, kar je bilo v njeni moči«. (EI; W. Barclay)

²⁷ Marija je neprestano dajala vse od sebe, ne samo včasih. Marija je že prej pokazala, kje je njeno srce, ko je sedla k Jezusovim nogam in poslušala njegov pouk. (Luk. 10:38—42) Zato je še naprej bila za tega izrednega oznanjevalca, Jezusa. Podpirala ga je. Zanimivo je, da je Jezus Marijino dejanje povezal z delom oznanjevanja po vsem svetu, ko je rekel, da se jo bo omenjalo povsod, kjer se bo »dobra vest« oznanjala. Zanimala se je za oznanjevanje, tako kot Jezus, vse do svoje smrti.

28. Kakšna religija je krščanstvo in kaj pomeni za nas?

²⁸ Ali smo mi podobni tem dvem ženam, ki sta dali vse od sebe? Ali se intenzivno zanimamo za oznanjevanje, s katerim je začel Jezus, ko je bil na Zemlji in ki ga danes kristjani nadaljujejo po vsem svetu? Morali bi se. Tudi Bog se zanj zanima. Ko je ob binkoštih 33. leta n.št. bilo vpeljano krščanstvo, je bila to izpričana religija in Bog jo je s svojim duhom podpiral. Tako je še sedaj, ker se On ne spreminja. On je »živi Bog«, ki ohranja življenje samega sebe in daje življenje vsem pravim častilcem. Zato bi krščanstvo moralo biti še danes izpričana religija. Kristjani imajo dejansko vse razloge, da so navdušeni delavci v službi Bogu, ‚ki je Rešitelj vseh vrst ljudi, posebno zvestih‘. (1. Tim. 4:10, NS)

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 10]

Kar so mogle, so storile