Ali bi moral verjeti Bibliji?

VERA ali negotovost? Zanesljivost ali dvom? Ta izbira med dvema možnostima je postala del človekovega vsakdana. Zato je mnogo tega, kar beremo in slišimo, nezanesljivega. O človeški modrosti je nekoč pisatelj Aldous Huxley napisal: »Ugotoviti slabe razloge, zakaj nekdo veruje in jih zamenjati z drugimi slabimi vzroki — to je filozofija.«

Knjižne police vseh velikih narodnih knjižnic so prepolne znanstvenih del, ki so v minulih petdesetih letih že zastarela. Zato ni čudno, da ljudje ne zaupajo tistemu, kar berejo.

BREZUSPEŠNO SUMNIČENJE ALI NEDVOUMNO RAZISKOVANJE?

V svetu, kjer je nezaupanje pogosto neobhodno potrebno kot ščit proti prevari in nepoštenosti, se človek zlahka privadi, da dvomi v vse in vsakogar. Pregovor: »Kdor se enkrat opeče, tudi na ledeno piha«, se često sliši in je razumljiv. Toda ali pomirja dejstvo, da živimo v svetu dvomov? Je lahko nekdo trdno prepričan, če ni verodostojnega izvora informacij?

Brezuspešno sumničenje te ne bo nikamor pripeljalo. Iskrena vprašanja in pozitivno raziskovanje pa lahko zelo koristijo tistemu, ki išče resnico. Tudi na področju znanosti je tako. V svojem najboljšem delu Introduction l’étude de la médecine expérimentale je francoski znanstvenik Claude Bernard izjavil: »Prva zahteva, ki jo mora izpolniti znanstvenik, ki preiskuje naravne fenomene je, da obrani popolnoma samostojno mišljenje. ... Pravi znanstvenik je tisti, ki dvomi, če ne zaupa v samega sebe in v svojo lastno razlago stvari, vendar veruje v znanost.«

Zato po mnenju tega znanega francoskega fiziologa zahteva znanstveno raziskovanje tako dvom kot vero. Znanstveni raziskovalec dvomi, da bi na nekem določenem področju bilo že vse znano, toda pri izvajanju svojih poizkusov mora verovati v to, kar ima za znanstveno resnico na drugih področjih. Z drugimi besedami, on ne dvomi v znanost kot celoto. Njegovo nezaupanje na določenem področju je ustvarjalno, v kolikor upa, da bo pospešil interese znanosti, če bo prišel do novega odkritja.

Isto velja tudi za religijo. Ne da dvomi v obstoj Boga, lahko nekdo upravičeno dvomi v nekatere nauke, ki jih uči takoimenovano krščanstvo. Odkrito raziskovanje lahko privede do zavračanja religioznih zmot; tudi lahko pripelje do odkritja pravega oboževanja. Toda na kakšni osnovi lahko nekdo raziskuje?

BIBLIJA — OSNOVA VERE

Splošno priznana osnova za raziskovanje krščanskega verovanja je Sveto pismo. Zanimivo je, da sama Biblija ne zahteva od svojih bralcev slepo verovanje. Opozarja nas pred lahkovernostjo in izjavlja: »Preprosti (neizkušen, NS) verjame vsako besedo, pametni pa pazi na svoje korake«. (Preg. 14:15, EI) In zopet: »Vse pa preizkušajte (prepričajte se, NS) in kar je dobro ohranite.« (1. Tesal. 5:21, EI) To pomeni skrbno raziskovanje in ‚rešetanje‘, uporabo »pameti« in da se to, kar je ugotovljeno kot resnično, nato tudi drži. (Rim. 12:1, 2, EI)

Takšno razmišljanje in dokazovanje samemu sebi pomaga človeku, da je v nekaj prepričan, to pa gradi vero. V Bibliji je označena takole: »Vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, jasen dokaz pričakovanja, čeprav se še ni uresničilo.« (Hebr. 11:1, NS) Biblijska vera zahteva »dokaz«, potrdilo. Za vero, ki jo priporoča Biblija, se zahteva znanje. Posamezniku takšna vera ni prirojena. To je nekaj, kar raste s spoznanjem in izkušnjami. Biblija dalje izjavlja: »Vera je torej iz slišanega oznanila, oznanilo pa pride po besedi Kristusovi.« (Rim. 10:17) Verodostojno »Kristusovo besedo« pa najdemo samo v Bibliji.

VERA — ZAŽELJENA LASTNOST TUDI DANES

Da bi si pridobil vero, potrebuješ znanje in sposobnost, da to uporabiš. Takšno sposobnost imenuje Biblija »modrost«. Da lahko tudi ti nekaj storiš, če želiš takšno modrost, se vidi iz naslednjega biblijskega nasveta: »Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo. Prosi pa naj v veri in nič ne dvomi; zakaj kdor dvomi, je podoben valu morskemu, ki ga veter žene in premetava ... mož dvojnih misli (neodločen, NS), nestanoviten na vseh potih svojih!« (Jak. 1:5—8)

Mar ni očitno, da potrebuje človek duhovni kompas, ki bi ga vodil v svetu, polnem dvomov in negotovosti glede bodočnosti, v svetu, ki zavrača vse preizkušene vrednosti? Dvomljivec je zares »podoben valu morskemu, ki ga veter žene in premetava«, dejansko ga premetava vsaka sprememba filozofije nestabilnih ljudi. Takšen človek nima prepričanja. Nobeno dokazilo, pa če je še tako logično, ga ne prepriča. Ne more verovati, ker ne želi verovati.

PREIŠČI BIBLIJO

Takšni dvomljivci ne verjamejo, da je življenje sploh smiselno. Zadovoljni so, da preživijo svojo življenjsko dobo (ki je krajša od življenja nekaterih živali) in umrejo brez kakršnegakoli upanja na večno življenje. Upamo, da si ti, dragi bralec, med tistimi, ki jim je nelogično, da človek živi samo sedemdeset ali osemdeset let, zbira znanje in izkušnje, zatem pa umre in za vedno izgine. Upamo, da si želiš življenja in tudi resnice. O takšnih, ki so živeli v prvem stoletju, je v Bibliji zapisano: »Sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje.« (Dej. ap. 13:48)

Da bi ti pomagali verjeti, da je Biblija zmožna dati življenjedajajoče spoznanje, te vabimo, da pregledaš naslednji arheološki in znanstveni dokaz verodostojnosti Biblije.