Zaupanje v dvomov polnem svetu
»Blagoslovljen mož, ki zaupa v Jehovo in je Jehova njegovo upanje.« (Biblija)
‚Lahkoten in prefinjen dvom je ... stališče, ki se pričakuje od izobraženega odraslega človeka.‘ (Posvetna filozofija)
1., 2. Kakšno je bilo stališče nekaterih Grkov in kaj je to posvetno visoko izobraževanje proizvedlo?
»KAJ JE RESNICA?« To vprašanje, ki ga je Poncij Pilat postavil Jezusu Kristusu, je značilno za stališče mnogih ljudi — dvomljivcev. (Jan. 18:38) Za stare grške dvomljivce je rečeno, da so se »usmerili na nemoteno hladnokrvnost misli, ki so jo dosegli s stalnim ravnotežjem nasprotnih dokazov, kar privede v stanje negotovosti in dvoma«.
2 Različice tega dvomljivega stališča so vse do danes razvijali nadaljnji filozofi, kot so Francoz Rene Descartes, Nizozemec Spinoza, Škot David Hume in nemški filozof Kant. Zaradi vpliva teh in mnogih drugih mož je premišljen dvom postal del verovanja višje izobrazbe. Tako so univerze v vseh deželah proizvedle generacije dvomljivcev, katerim je »vse relativno«.
3. a) Kateri je eden izmed slabih učinkov premišljenega nezaupanja? b) H kakšnemu boljšemu stališču spodbuja Biblija?
3 Ko je nek strokovnjak za te reči govoril o učinkovanju takšne premišljene nezanesljivosti, je izjavil, »da je posledica stališča relativizma in nezaupanja v našem času enostavno premalo spoštovanje resnice kot takšne«. Nato nadaljuje:
»Spoštovanje resnice ni preprosto lažna — neotesana odkritost našega stoletja, ki poskuša vse ‚razkrinkati‘ v prepričanju, da nihče in nič ne more odkriti svoje zahteve po resnici. To je stališče, ki spaja radostno zaupanje, da se resnico lahko najde s ponižno podložitvijo resnici, kjerkoli in kadarkoli bi se pojavila. Takšna odkritost do resnice se zahteva od tistih, ki obožujejo Boga resnice.... To je stališče ... za katero priča tako Stara kot Nova zaveza.« (New International Dictionary of the New Testament Theology, 1978, zv. 3, str. 900, 901.)
RADOSTNO ZAUPATI RESNICI
4., 5. a) Kako nam Pismo zbuja upanje, ne pa pomisleke? b) Naštej dobre učinke sprejemljivosti za ‚zdrave besede‘ Biblije?
4 Da, cela Biblija vzbuja pri svojih bralcih zaupanje, ne pa pomisleke. Hebrejski spisi izjavljajo: »Blagoslovljen mož, ki zaupa Jehovi in je Jehova njegovo upanje.« (Jer. 17:7, EI) In v krščanskih grških spisih piše Pavel: »Vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil, za tisti dan«. Tukaj ni sledu nezaupanja! (2. Tim. 1:12)
5 Zatem ko je izrazil svoje popolno zaupanje v Boga, je Pavel dodal: »Drži se vzora zdravih besed, ki si jih slišal od mene, v veri in ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu.« (2. Tim. 1:13) Sprejemljivost za ‚zdrave besede‘, ki so v Bibliji, povečuje našo vero in ljubezen in nam nudi radostno zaupanje v resničnost vseh dragocenih obljub, ki nam jih je dal Jehova. To pa nam zopet daje upanje, »ki (je)... kakor sidro duše,... zanesljivo in trdno«. (Hebr. 6:17—19)
6. Kaj potrebujemo, da bi bili sposobni drugim oznanjati »dobro vest«?
6 To zaupanje resnici je tako radostno, da nam omogoča oznanjevanje dobre vesti o Božjem kraljestvu, kot edinem upanju človeštva. Nekdo mora biti popolnoma prepričan v resničnost vesti upanja, da bi jo lahko povedal drugim. Zato lahko rečemo tistim, ki nas poslušajo: »Zakaj naš evangelij ni prišel k vam le v besedi, ampak tudi v moči in v Svetem duhu in popolni gotovosti.« »Zato tudi mi neprenehoma Boga hvalimo, da Božjega nauka, ki ste ga od nas prevzeli, niste sprejeli kot človeško besedo, marveč, kar resnično je, kot Božjo besedo.« (1. Tesal. 1:5; 2:13, EI)
7., 8. Kdo je kristjanom v prvi krščanski skupščini pomagal odpravljati dvome?
7 V prvi krščanski skupščini so zvesti nadzorniki pomagali sokristjanom pregnati dvome in pridobiti trdnost vere. S pomočjo svetega duha je vodilno telo, sestavljeno iz apostolov in starešin skupščine v Jeruzalemu, odločalo, izdajalo navodila in pošiljalo zveste može, da so izgrajevali brate. V biblijski knjigi Dejanja apostolov beremo: »Ko so pa hodili po mestih, so (Pavel, Sila in njuni sopotniki) izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo. Tako so se skupščine utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.« (Dej. ap. 16:4, 5; 15:23—29)
8 Ko je Pavel pisal skupščini v Kolosah, je govoril o zvestem kristjanu Epafri, da se »vedno za nje bori v molitvah, da stojijo popolni in trdno prepričani v vsej volji Božji«. (Kol. 4:12) Celo v tistem času se ni smelo dvomiti. Ti prvi kristjani so potrebovali ‚trdnost v veri‘ in ‚trdno prepričanje‘.
PREMAGATI NEGOTOVOST
9. Zakaj je danes krščansko zaupanje še posebej pomembno?
9 Je krščansko zaupanje kaj manj pomembno v naših dneh, v svetu, kjer je, kot citiramo britanskega filozofa Bertranda Russella, ‚lahkoten in prefinjen dvom stališče, ki se pričakuje od odraslega izobraženega človeka‘? Ne. Če je bilo kdaj potrebno trdno prepričanje, je to sedaj najpomembnejše, ker »duh, ki zdaj deluje v sinovih nepokorščine,« pospešuje nezaupanje in dvom. (Efež. 2:2, EI) Zato bi se moral kristjan, ki dvomi, zavedati nevarnosti in podvzeti neobhodno potrebne ukrepe, da bi končno ‚stal popoln in trdno prepričan‘.
10., 11. a) Kaj bi se morali vprašati, če se nas lotevajo dvomi? b) Kako na ta vprašanja odgovarja preko dva milijona ljudi?
10 Če se pričnejo v njegove misli vtihotapljati zahrbtni dvomi, bo kristjan naredil prav, da najprej pretehta situacijo in se vpraša teh nekaj pomembnih vprašanj:
Kje sem spoznal, da je Bogu ime Jehova, kaj to ime pomeni, kakšen je Božji ljubeči namen s človeštvom in zakaj je tako dolgo dopuščal zlo na Zemlji? (Ps. 83:18; Raz. 21:3, 4; 2. Petr. 3:9, 13)
Kdo me je poučil, da Jezus Kristus ni del trojice, temveč da je Jehovin edinorojeni sin, in kdo mi je pomagal razumeti poln pomen rešitve iz greha po Kristusovi odkupni žrtvi? (Jan. 3:16; 14:28; 1. Kor. 15:27, 28)
Katera religija mi je pojasnila vprašanja o svetem duhu; da to ni oseba, temveč Jehovina delujoča moč, in kje sem našel ljudi, ki se iskreno trudijo prinašati sadove duha? (Dej. ap. 2:33; Gal. 5:22, 23; Kol. 3:12—14)
Katera verska organizacija mi je odkrito govorila o poganski zamisli neumrljive človeške duše in iz Biblije dokazala, da je duša umrljiva, kar daje pravi smisel biblijskemu nauku o vstajenju in kar me je osvobodilo dogme o peklu, ki sramoti Boga? (Ezek. 18:4; Dej. ap. 24:15; Rim. 6:23)
Kdo mi je oznanil o Božjem Kraljestvu kot edinem upanju človeštva in kdo mi je pomagal, da sem se zavedel, da živim v »poslednjih dneh« in da bi moral biti »buden zaradi prihoda Sina človekovega«? (Mar. 13:10, 33—37; Luk. 21:34—36; 2. Petr. 3:3—7)
Pri kom sem našel pravi smisel življenja, »Božji mir«, zaščito pred skušnjavami in zankami tega sveta in praktično modrost za reševanje življenjskih problemov? (Mat. 24:45—47; 1. Tim. 3:15; Filip. 4:6—9)
In končno, v kateri krščanski skupini imajo iskreno ‚ljubezen med seboj‘ (Jan. 13:34, 35), dejansko spoštujejo načela, zapisana v Janezu 17:14, 16 in Izaiji 2:4, in so preganjani zaradi tega, ker se ‚zaradi Jezusovega imena‘ ne vmešavajo v zadeve sveta oziroma zato, ker so pravi kristjani? (Mat. 24:9; Jan. 15:18, 19)
11 Za več kot dva milijona ljudi, ki živijo v več kot dvesto deželah in otokih, se iskren odgovor na ta vprašanja glasi: Jehovine priče, ki jih duhovno hrani razred »zvestega in modrega hlapca« in njegovo vodilno telo. (Primerjaj Lukež 12:42—44.)
OHRANI POZITIVNO STALIŠČE
12. Kje se začenjajo dvomi?
12 Da bi se nekdo obvaroval pred duhom sveta, duhom sumničenja, nezaupanja in dvomov, mora paziti na svoje globlje nagibe. Kristus je enajsterim zvestim apostolom in drugim učencem, ki so težko verovali, da je bil zares obujen od mrtvih, rekel: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi?« (Luk. 24:38, EI) Da, dvomi se rojevajo — v srcu.
13., 14. a) Znak časa so lahko dvomi? b) Kaj se lahko naučimo iz primera nezvestega Izraela?
13 Če nas začno kdaj vznemirjati dvomi, bi morali preiskati svoje nagibe. So naši dvomi iskreni ali pa so le izgovor za naše popuščanje? Pokazujejo pomanjkanje vztrajnosti ali pomanjkanja vere v Božjo moč odpuščanja? Kdo nam je vsadil seme dvoma? (1. Jan. 1:9; Dej. ap. 20:30) Pavel piše: »Gledajte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopil od živega Boga; ... da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne.« (Hebr. 3:12—15, EI)
14 Če obdržimo pozitivno stališče in se zavedamo vsega, kar je Jehova storil za nas po svojem Sinu Jezusu Kristusu, in vsega, kar smo se naučili o njegovih namenih in obljubah po duhovni hrani, ki nam jo daje »zvesti in modri hlapec«, ne bomo postali nehvaležni kot Izraelci, za katere je Jehova rekel: »Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda; Izrael nima spoznanja, moje ljudstvo nima razumevanja.« (Iza. 1:3, EI)
PONOVNO PRIDOBLJENO ZAUPANJE
15. Kako se je nekemu starešini pomagalo premagati dvome?
15 Neki starešina iz zahodne Francije je pričel dvomiti o tem, da je povezan z Božjo pravo skupščino, ker se mu je zdelo, da je duhovna hrana, ki se daje, vedno ista. Zato je prosil, naj se ga razreši krščanskih dolžnosti starešine. Vendar njegova družina in drugi starešine v skupščini niso z njim postopali kot z odpadnikom. Ljubeče so mu pomagali z molitvijo in izgrajujočimi pogovori. Postopoma so temu bratu pomagali spoznati, da se ne morejo dajati vedno nova pojasnila, kakor niti mati ne more pripravljati v vseh 365 dneh letno in to trikrat dnevno popolnoma različnih obrokov hrane. Iste osnovne sestavine se vedno znova uporabljajo v različnih oblikah, toda če jih uživa nekdo zavestno, zna ceniti okusnost; to mu pomaga, da se veseli hrane in ima od nje korist. Temu bratu so tudi pomagali razmisliti o tem, kako povsod drugod primanjkuje duhovne hrane. Postopoma se je zaupanje vrnilo, poglobil je svoje cenjenje duhovnih stvari, ki se jih je naučil iz Stražnega stolpa, zopet je bil duhovno močan in občutil je novo radost v Jehovini službi. Sedaj zopet služi kot krščanski starešina.
16. Kaj je bil vzrok dvomov mladega Francoza in kako je to popravil?
16 Mlada Priča iz južne Francije, ki je bil zagovornik svobodnega mišljenja, preden je prišel v resnico, je naletel na knjigo o brezvladju (»ta teorija uči, da vse oblike vladavin nepravično posegajo v svobodo posameznika in da bi jih bilo treba zamenjati s prostovoljnim združenjem sodelujočih skupin«). Prebral jo je, zdela se mu je zanimiva, kupil si je še več knjig te teme in med branjem je začel izgubljati vero, rasli pa so dvomi. Nato pa je nenadoma, kot pravi sam, »doumel, da je dovolil slabi duhovni hrani prebuditi v njem značilnosti stare osebnosti, k čemur je spadal tudi uporniški duh«. Dva članka iz Stražnega stolpa sta popravila njegovo mišljenje: »Pot življenja — ozka vendar svobodna«, 1. julij 1978, in »Kaj bo zate pomenilo Božje Kraljestvo«, 1. maj 1979. Ponovno je zaupal, postal je polnočasni oznanjevalec in sedaj služi kot posebni pionir.
ZAUPANJE PRINAŠA ZADOVOLJSTVO
17., 18. Kaj pravi Jakob o dvomljivcih in kaj jim svetuje?
17 To sta le dva primera o kristjanih, ki so ju prevzeli dvomi, toda premagala sta jih in bila zopet zadovoljna v Božji službi. Če bi bila podlegla svojim dvomom, bi bila danes nesrečna in brez upanja. V Bibliji piše: »Zakaj kdor dvomi, je podoben valu morskemu, ki ga veter žene in premetava.« (Jak. 1:6) Da, dvomi nas naredijo občutljive. Jakob dodaja, da je dvomljivec »nestanoviten na vseh potih svojih«. (Jak. 1:8)
18 Trdno zaupanje v Jehovo, njegovo Besedo in organizacijo odstranjuje dvome, ki hromijo, in prinaša resnično zadovoljstvo. To je pot resnične modrosti. »Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti,« pravi Jakob, »naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo. Prosi pa naj v veri in nič ne dvomi.« (Jak. 1:5, 6)
19. Zakaj bi se morali izogibati »duha sveta« in kaj nam bo pomagalo ohraniti »prvotno zaupanje«?
19 Če poprimemo »duh sveta«, bo nezaupljivost postala del našega mišljenja. Toda Pavel piše: »Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog.« (1. Kor. 2:12) Če se popolnoma zavedamo vsega, »kar nam je milostno daroval Bog«, in če iskreno priznamo, da smo to spoznali s preučevanjem Biblije z Jehovinimi pričami, nas bo globoka hvaležnost do Jehove spodbudila, da odpravimo dvom in »prvotno zaupanje do konca trdno ohranimo«. (Hebr. 3:14, EI)
20. Kateri dve nagradi izhajata iz zaupanja?
20 Če ‚utrdimo naše zaupanje‘ v Boga, v njegovo nezmotljivo Besedo in njegovo zemeljsko skupščino pod Kristusovim vodstvom, bomo želi bogate nagrade, sedaj in v prihodnosti. Ena teh, ki se je ne sme podcenjevati, je duševni mir. Psalmist je pisal: »Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ni jim spotike.« (Ps. 119:165; glej tudi Kološanom 3:15.) Največja nagrada je tudi naše zdravo druženje z vernimi krščanskimi brati, ki cenijo, »kar nam je milostno daroval Bog«, po svojem duhu, svoji Besedi in vidni skupščini. (Ps. 1:1—3; 2. Tesal. 3:6, 14; Hebr. 10:24, 25)
21., 22. a) Kakšne druge koristi nudi zaupanje? b) Kaj bomo preiskali v naslednjem članku?
21 Če se trdno držimo »prvotnega zaupanja«, smo goreči v Božji službi, razveseljujemo Jehovo in same sebe. (Preg. 27:11) Že radost, ki jo občutimo, je nagrada, (Mat. 25:23) je pa še zaščita, naša »moč«. (Nehem. 8:10) Takšna radost v Jehovini službi nam daje pozitivno upanje, ki postaja vse svetlejše, ko vidimo, kako se izpolnjujejo prerokbe. Imamo cilj in vemo, kam gremo. Imamo veličastno upanje, osredotočeno na »mesto« ali mesijansko kraljestvo, po katerem je hrepenel Abraham. (Hebr. 11:10, 16)
22 Vseeno »duh razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere«. (1. Tim. 4:1) Zakaj je tako in zakaj bi nas to ne smelo preveč vznemiriti? To bomo preiskali v naslednjem članku.