Arheologija potrjuje Biblijo

PONOSNIM ljudem, ki so se svojeglavo branili priznati njegovo mesijanstvo in prezirali njegove učence, je Jezus rekel: »Če ti umolknejo, vpilo bo kamenje.« (Luk. 19:40) K sreči je Jezus imel in še vedno ima učence, ki ne molčijo. Vseeno pa tudi kamenje, ki je bilo nema priča biblijskega dogajanja, govori in priča o zanesljivosti Biblije. Znanost, ki je omogočila takšnemu kamenju spregovoriti v korist Biblije, se imenuje arheologija, ali »znanost, ki na osnovi izkopanin preučuje življenje in kulturo starih narodov«.

V svojem znanstvenem delu Light from the Ancient Past (Odkritja iz davne preteklosti), nas Jack Finegan obvešča, da »se lahko reče, da je začetek sodobne arheologije leto 1798, ko je skoraj sto francoskih učenjakov in umetnikov spremljalo Napoleona na njegovem pohodu v Egipt«. Leta 1822 je francoski egiptolog Champollion uspel razbrati hieroglife napisa na rozetnem kamnu. Koncem 19. stoletja so se začela sistematična izkopavanja v Egiptu, Asiriji, Babilonu in Palestini in z njimi nadaljujejo še danes. Ali je lopata arheologov potrdila biblijsko poročilo?

ZAČETEK SVETA IN ČLOVEKA

Odkritja v egiptovskih grobovih nam dovoljujejo, da primerjamo biblijsko pojasnilo o začetku človeka z ustvaritvijo s poročili, ki se nahajajo v stari egiptovski Knjigi mrtvih, ki se jo lahko vidi v dolgi stekleni vitrini v Louvru (muzej) v Parizu. V avtoritativnem delu Supplément au Dictionnaire de la Bible pojasnjuje Louis Speleers, upravitelj cinquantenairskega muzeja v Bruslju (Belgija): »V Knjigi mrtvih piše, da je Ra (bog sonca), nekega dne izgubil svoje božansko oko, ki je sijalo na nebu. Šu in Tefnut sta mu prinesla njegovo oko nazaj, to je pričelo jokati in iz njegovih solz so nastali ljudje.«

Drugo arheološko odkritje, ki omogoča zanimivo primerjavo z biblijskim poročilom je niz sedmih glinastih ploščic, na katerih je Enuma eliš ali sumersko-babilonski »Ep o ustvaritvi«. Po antičnem poročilu je Marduk, bog mesta Babilon, premagal prvotno boginjo morja Tiamat in jo presekal na dvoje. »Iz ene polovice je oblikoval nebeški svod, iz druge pa trdno zemljo. Tako je uredil svet. ... Zatem je, ‚da bi bogovi lahko živeli na svetu in razveseljevali svoja srca‘, Marduk ustvaril človeštvo.« (Larousse Encyclopedia of Mythology)

Ali verjameš, da so ljudje nastali iz solz boga Ra? Mnogi visoko omikani in izobraženi Egipčani so v to verovali. Ali lahko sprejmeš trditev, da je prepolovljeno telo boginje začetek neba in Zemlje? To sta le dva primera mitov o ustvaritvi, v katere se je verovalo iz generacije v generacijo v preteklosti.

Danes mnogi visoko šolani ljudje zahtevajo od nas, da verujemo, da so vesolje in vse življenjske oblike nastale spontano, brez posredovanja nekega višjega živega Bitja, kljub dejstvu, da je francoski učenjak Louis Pasteur prepričljivo dokazal, da nastane življenje iz življenja. Ali ni bolj logično sprejeti biblijsko poročilo, ki enostavno trdi, da je materialno vesolje izraz Božje »aktivne energije«, (ker so Einstein in drugi pokazali, da je materija oblika energije)? Ali ni bolj pametno verovati Svetemu pismu, ki pokazuje, da vse življenjske oblike dolgujejo svoj obstoj Bogu, velikemu Izvoru življenja in da je človek bil ustvarjen »po Božji podobi«? (1. Moj. 1:27; Ps. 36:9; Iza. 40:26—28; Jer. 10:10—13)

ARHEOLOGIJA IN ABRAHAM

Ključna oseba Biblije je Abraham. On ni le praoče vseh piscev Biblije, Hebrejcev in Arabcev, temveč je imenovan tudi »oče vsem, ki verujejo«. (Rim. 4:11) Nadalje bi moralo ljudi iz vseh narodov zanimati, če je biblijsko poročilo o Abrahamu verodostojno. Zakaj? Ker mu je Bog obljubil: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Moj. 22:16—18) Če želimo biti med tistimi, »ki verujejo« in bodo po Abrahamovem semenu blagoslovljeni, tedaj bi nas morali zelo zanimati dokazi v zvezi s točnostjo posameznosti o Abrahamovem življenju in času, ki so zapisani v Bibliji.

Biblija nam poroča, da je Abraham (tedaj še Abram), odrastel v »kaldejskem Uru«. (1. Moj. 11:27, 28) Ali je to kakšno bajeslovno mesto? Kaj so odkrila izkopavanja arheologov? Že leta 1854 je J. E. Taylor poizkusno identificiral Ur z Tel el-Mukajaro (»Grič bitumena«), le nekaj kilometrov zahodno od Evfrata. Leta 1869 je francoski orientalist Jules Oppert v poročilu v Collegeu de France v Parizu, to mesto dokončno identificiral z Urom na osnovi klinopisja na glinastih valjih, ki jih je tam našel Taylor. Mnogo pozneje, od 1922. do 1934. britanski arheolog Sir Leonard Wolley ni le potrdil te identifikacije, temveč je odkril, da je Ur, ki ga je zapustil Abraham, bilo cvetoče in visoko razvito mesto z udobnimi hišami in ogromnim stopničastim tempeljskim stolpom, posvečenem oboževanju boga meseca Nana ali sina. Zgodovinarji so veliko let dvomili v obstoj mesta Ur, ki je v Bibliji omenjen v zvezi z Abrahamom. Toda arheološke lopate so dokazale točnost Biblije.

Arheologi so potrdili tudi mnoge običaje, o katerih govori Biblija v poročilu o Abrahamu. V Nuzu ali Nuziu, starem nuritskem mestu jugovzhodno od Niniv so, na primer, najdene glinaste plošče, ki dokazujejo resničnost običajev, kot so: »služabniki postanejo dediči pri zakoncih brez otrok (primerjaj z Abrahamovo pripombo o njegovem služabniku Eliezerju — 1. Moj. 15:1—4); nerodovitna žena je morala priskrbeti svojemu možu drugo ženo (Sara je dala Abrahamu Agaro — 1. Moj. 16:1, 2); posle so sklepali pri mestnih vratih (primerjaj z Abrahamovim nakupom njive in jame Makpele, blizu Hebrona — 1. Moj. 23:1—20). Primeri, ki pokazujejo, kako izkopanine v Nuzi podpirajo Biblijo, napolnjujejo več kot osem drobno tiskanih stolpcev v znanstvenem francoskem delu Supplément au Dictionaire de la Bible. (VI. zvezek, stolpci 663—672) V Encyclopedii Britannici piše: »Gradivo iz Nuze je razjasnilo mnoge težke odstavke iz sočasnih poročil o patriarhih v 1. Mojzesovi.«

POTRJENA LASTNA IMENA

Francoski arheolog André Parrot je izpeljal obsežna izkopavanja na prostoru stare prestolnice Mari, na srednjem Evfratu. Mestna država Mari je bila vladajoča sila v gornji Mezopotamiji v začetku drugega tisočletja pr. n. št., vse dokler ga ni zavzel in uničil babilonski kralj Hamurabi. V razvalinah ogromne palače je skupina francoskih arheologov odkrila 20 000 glinastih ploščic. Nekateri od teh ploščic-klinopisov omenjajo mesta po imenu, kot so: Peleg, Serug, Nahor, Terah in Haran. Zanimivo je, da se vsa ta imena pojavljajo v poročilu 1. Mojzesove kot imena Abrahamovih sorodnikov. (1. Moj. 11:17—26)

Ko John Bright komentira podobnost zgodnjih osebnih imen, piše v svojem delu History of Israel (Zgodovina Izraela): »Niti v enem teh primerov nismo ... omenili same biblijske patriarhe. Toda obilje takšnih dokazov iz sočasnih dokumentov jasno pokazuje, da se njihova imena popolnoma ujemajo z izrazjem amorejskega prebivalstva na začetku drugega tisočletja, in ne iz poznejših dni. Pripovedi o patriarhih so torej v tem pogledu povsem zanesljive.«

Leta 1976 so italijanski in sirijski arheologi v severni Siriji identificirali starodavno mesto-državo Eblo. Kot Mari se tudi Ebla ne omenja v Bibliji, toda oba imena se omenjata v tekstih, ki datirajo iz dobe patriarhov. Kaj je torej odkrila lopata raziskovalcev na tem novem kraju? V knjižnici kraljevske palače so našli tisoče ploščic-klinopisov, iz časa proti koncu tretjega ali začetka drugega tisočletja pred n. št. Francoski tednik Le Point je komentiral to odkritje v svoji izdaji, 19. marca 1979: »Podobnost lastnih imen (v odnosu na ona iz Pisma) je presenetljiva. V Bibliji najdemo ‚Abraham‘, na ploščicah-klinopisih iz Eble pa ‚Ab-ra-um‘; ‚Ezav‘ — Esa-um; ‚Mihael‘ — Mi-ki-ilu; ‚David‘ — Da-u-dum; ‚Izmael‘ — Iš-ma-ilum; ‚Izrael‘ — Iš-ra-ilu. Stari zapisi iz Eble vsebujejo tudi imena Sodome in Gomore, mest, omenjenih v Bibliji, njuno zgodovinsko verodostojnost so znanstveniki dolgo pobijali ... Še več, mesta so na ploščah napisana v tistem vrstnem redu, kakor so omenjena v Stari zavezi: Sodom, Gomor, Adma, Seboim in Bela. (1. Moj. 14:2)« Boyce Rensberger je napisal za njujorški Times, da »verujejo nekateri bibličarji, da so (ploščice iz Eble) enakovredne rokopisom z Mrtvega morja v dokazovanju verodostojnosti in izpopolnjevanju znanja o življenju ... v biblijskih časih«.

OBIČAJI IN ZAKONI

Arheologija je veliko naredila, da bi se pojasnili običaji, ki so omenjeni v Bibliji in s tem je potrdila točnost biblijskega poročila. Primer za to je poročilo iz 1. Mojzesove 31. poglavje, kjer se poroča, da je Jakobova žena »Rahela očetu (Labanu) ukradla domače malike«. (19. vrsta, EI) Pojasnjuje se, zakaj se je Laban podal v naporno sedemdnevno zasledovanje svoje hčere in njenega moža. Hotel je dobiti nazaj svoje »bogove«. (23., 30. vrsta) Zanimivo je, da so arheološka odkritja v mestu Nuzi v stari severni Mezopotamiji, odkrila obstoj patriarhalnega zakona, po katerem je moški, ki je posedoval bogove, imel pravico podedovati imetje umrlega tasta. Če se spomnimo, da se je Laban rodil v severozahodni Mezopotamiji in kako je prevaral Jakoba, nam poznavanje tega zakona osvetljuje Rahelino nenavadno krajo in Labanov napor, da bi spet dobil svoje »bogove«. V muzeju v Louvru v Parizu, je razstavljenih nekaj takšnih »hišnih bogov«, ki so jih našli v različnih mestih Mezopotamije. Ker so bili majhni (10 do 15 cm), jih je Rahela lahko skrila tako, da je sedla nanje in ni hotela vstati, ko jih je Laban iskal. (34., 35. vrsta)

Eden najdragocenejših predmetov v Louvru je steber iz črnega kamna, visok 2,25 m, znan kot »Hamurabijev zakonik«. Pod reliefom, ki pokazuje kralja Hamurabija iz Babilona, kako prejema oblast iz rok boga sonca Šamaša, je v klinopisju zapisano 282 zakonov. Ker se misli, da je Hamurabi vladal od 1728. do 1686. pred n. št., nekateri biblijski kritiki trdijo, da je Mojzes, ki je napisal izraelske zakone nekaj več kot stopetdeset let pozneje, samo prepisal zakonik tega babilonskega kralja. W. J. Martin piše v knjigi Documents from Old Testament Times (Dokumenti iz časa Stare zaveze), da je takšna obtožba lažna:

»Kljub mnogim podobnostim ni osnove za mišljenje, da so si Hebrejci to neposredno izposodili od Babiloncev. Celo tam, kjer se dva zakona le malo razlikujeta po obliki, se razlikujeta po duhu. Primer: po Hamurabijevem zakoniku se je kraja in prikrivanje ukradenih predmetov kaznovalo s smrtno kaznijo (zakona 6 in 22), po izraelskih zakonih se je ukradeno moralo nadomestiti. (2. Moj. 22:1; 3. Moj. 6:1—5) Medtem ko je Mojzesov zakon prepovedoval izročitev pobeglega sužnja njegovemu gospodarju (5. Moj. 23:15, 16), so babilonski zakoni določali smrtno kazen za tistega, ki bi sprejel pobeglega sužnja. (Zakoni 15, 16, 19.)«

V Supplément au Dictionnaire de la Bible je francoski orientalist Joseph Plessis napisal: »Ne izgleda, da bi se hebrejski zakonodajalec okoristil različnih zakonov Babiloncev in Asircev. Ničesar v njegovem delu ne dokazuje, da bi bilo izposojeno. Čeprav so zanimive podobnosti, pa niso takšne, da bi jih zlahka pojasnili z uzakonitvijo običajev, razširjenih med ljudmi skupnega porekla.«

Medtem ko Hamurabijev zakonik odraža duh maščevanja, izjavlja Mojzesov zakon: »Ne sovraži brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom svojega ljudstva, ampak ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« (3. Moj. 19:17, 18, EI) Zato ni le dokazano, da si Mojzes ni ničesar izposodil od Hamurabija, temveč primerjava biblijskih zakonov z vpisanimi zakoni na ploščicah in stebrih, ki so jih izkopali arheologi, pokazuje, da so biblijski zakoni v velikem prekašali zakone ostalih starodavnih ljudstev.

ARHEOLOGIJA IN GRŠKI SPISI

Kako pa je z Grškimi spisi, bolj znanimi kot »Nova Zaveza«? Je arheologija potrdila ta pomembni del Biblije? Cele knjige to potrjujejo. Že 1890. leta je francoski biblijski učenjak F. Vigouroux izdal knjigo (z več kot 400 stranmi) z naslovom »Le Nouveau Testament et les découvertes archéologiqes modernes« (Nova zaveza in moderna arheološka odkritja), v njej je obilje dokazov v korist evangelijev, Dejanj apostolov in listov, ki so v Grških spisih. 1895. leta je V. M. Ramsay objavil sedaj že klasično knjigo St. Paul the Traveller and the Roman Citizen (Sv. Pavel — popotnik in rimski državljan), v kateri je veliko dragocenega gradiva, ki dokazuje verodostojnost Krščanskih grških spisov.

V zadnjem času so izšle mnoge knjige in znanstveni članki, ki pokazujejo, kako arheologija potrjuje resničnost celotne Biblije. V svoji knjigi The Archaeology of the New Testament (Arheologija Nove zaveze), prvič objavljeni 1970. leta, E. M. Blaiklock piše: »Očitna potrjevanja biblijskega zgodovinopisja so naučila zgodovinarje, da spoštujejo vir poročil Stare in Nove Zaveze, cenijo njeno točnost in veliko zanimanje za resnico in navdihnjeno poznavanje zgodovine raznih piscev, ki so dali Bibliji njene zgodovinske knjige.«

Da, arheologija jasno podpira Biblijo.

[Slika na strani 5]

Zigurat, odkrit v starodavnem kaldejskem Uru.

[Slika na strani 6]

Hamurabijev zakonik