Psalmi

Kako dobro Bog pozna svoje služabnike?

BOG JEHOVA svoje služabnike resnično pozna. Ne starši, ne otroci, niti bratje in sestre ali najbližji prijatelji nas ne morejo tako dobro poznati kakor Najvišji. On nas pozna bolje kakor poznamo mi sami sebe. V koliki meri Bog pozna posameznike, je slikovito opisano v 139. psalmu.

Psalmist David je priznal: »Jehova, preiskuješ me in me poznaš; ti veš, če sedim ali vstanem; ti prodreš v moje misli od daleč; ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš. Ko besede še ni na mojem jeziku, glej Jehova, ti že vse veš.« (Ps. 139:1—4, EI)

Po teh besedah je Jehova tako poznal psalmista Davida, kot da ga je temeljito preiskoval ali raziskoval. Najvišji ga je poznal v vseh njegovih vsakdanjih dejavnostih, bodisi da je David počival ali bil pokonci. David ni mogel nič narediti, da ne bi Jehova za to bil vedel. Čeprav je bil Vsemogočni zelo daleč proč, ker prebiva v najvišjih nebesih, je poznal celo Davidove misli. Da je Jehova ‚vedel‘, če je David »hodil« ali »legel«, očitno pomeni, da je skrbno preiskoval vse Davidove postopke, kakor če bi ocenjeval kakšne narave so. Zato je Najvišji Suveren dobro vedel, kakšne so psalmistove »poti« ali njegovo življenje. David je razumel, da ne bo nič od tega, kar bi morda rekel pred Jehovo, ostalo skrito. Stvarnik je poznal celo tisto, kar je imel »na jeziku«, čeprav še ni bilo izrečeno. Razen tega se pred Jehovo ni dalo skriti pravih občutkov enostavno s hinavskim govorjenjem. Človeka se z laskavim govorom lahko prevara, toda ne Vsemogočnega.

David se je zavedal, da so vsemu, kar bi morda mogel narediti v svojem življenju, postavljene meje. Nadalje je vedel, da se nihče ne more skriti budnemu očesu in roki ali nadzoru svojega Stvarnika. Očitno je psalmist mislil na to, ko je rekel: »Zadaj in spredaj me obdajaš in name pokladaš roko svojo.« (Ps. 139:5)

To Jehovino globoko poznavanje je psalmista napolnilo s spoštovanjem in ga spodbudilo, da je vzkliknil: »Taka vednost je prečudovita zame, visoka je, ne morem je doseči.« (Ps. 139:6) Božje poznavanje ljudi je tako vsestransko, da se to ne da doumeti. Noben moški ali ženska ne bi nikoli mogel ali mogla imeti niti približno takšnega znanja.

ODDALJENOST NE OVIRA

Jehovi ne more nič preprečiti, da svojih služabnikov ne bi povsem poznal. Kamorkoli bi šli, Božji duh bo deloval v zvezi z njimi. Psalmist je izjavil: »Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem? Ko bi stopil na nebesa, tam si ti, ali bi ležišče si izbral v kraju mrtvih, tudi ondi si. Ko bi si vzel zarje peruti in odletel prebivat ob najzadnjem kraju morja, tudi tja bi me spremljala roka tvoja in zgrabila bi me desnica tvoja.« (Ps. 139:7—10)

Upoštevaj, da je psalmist istočasno govoril o Božjem duhu in obličju. Ker lahko Božji duh ali njegova delujoča moč doseže tudi najbolj oddaljene dele ogromnega vesolja, nihče ne more zbežati izpred obličja Najvišjega ali ostati neopažen. Začasa psalmista je hoja v nebo pomenila vzpenjanje na visoke gore, katerih vrhovi so bili prekriti z oblaki. Tudi če bi bil nekdo na najvišem planinskem vrhu, še vedno ne bi bil izven dosega Božjega duha. Ušel tudi ne bi izpred Jehovinega obličja ali njegovi pozornosti, četudi bi se skril v kraju mrtvih (šeolu, NS) — ali v prenesenem smislu, najgloblje v Zemljo. Čeprav bi si nadel »peruti zarje«a in dosegel najoddaljenejšo točko na zahodu, bi bil še vedno pod Božjo roko ali pod njegovim nadzorom in upravljanjem. Jehova ga bo tudi tam vodil s pomočjo svojega svetega duha. (Primerjaj 5. Mojzesova 30:12, 13; Amos 9:2, 3, kjer je uporabljeno podobno izražanje.)

TEMA IN SKRIVANJE NISTA SPORNI

Kakor velika oddaljenost nekoga ne pripelje izven Jehovinega dosega, tako ne moreta to storiti niti tema ali noč. Psalmist nadaljuje: »Če bi rekel: ‚Vsaj tema me bo pokrila in noč me bo obdala namesto luči.‘ Toda tema ti ne bo temna in noč bo svetila kakor dan, temina ti je kakor luč.« (Ps. 139:11, 12, EI) Nekoga lahko nenadoma zastre gosta tema, kakor da ga je pogoltnila, toda Jehova ga vidi tako, kakor bi stal v dnevni svetlobi.

Ko psalmist nadalje razvija to misel, pravi: »Ti si namreč moje ledvice naredil, me stkal v telesu moje matere; hvalim te, ker sem tako čudovito narejen, ker so čudovita tvoja dela (EI), predobro to pozna duša moja. Ni ti bilo skrito okostje moje, ko sem bil ustvarjen na skrivnem, umetno narejen, kakor v zemlje globočinah. Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to; dnevi so mi bili določeni, ko še eden njih ni bil napočil.« (Ps. 139:13—16)

Zanimivo je, da je psalmist posebej omenil, da je ledvice ustvaril Bog. Ta organ je nameščen globoko v notranjosti telesa, zato so ledvice najmanj dostopne. Ker Bog Jehova vidi v maternico, vidi najbolj skrito notranjost razvijajočega ploda. Ko je David razmišljal o tem, kako se človek čudovito oblikuje v materinem telesu, je čutil, da mora slaviti Stvarnika. Človeške oči ne vidijo zarodka, zato je to enako, kot da bi se razvijal v največjih globinah Zemlje. Tako je psalmist maternico svoje matere primerjal z ‚globočino zemlje‘. V materinem telesu skrito razvijanje kosti in mišic je primerjal s tkanjem. Vse to pa Najvišji vidi.

Presenetljivo je, da je Bog vedel, kakšna bo Davidova zunanjost, še preden so se v telesu njegove matere sploh zaznali posamezni deli. Tako je zato, ker se zarodek razvija po točnem vzorcu, kakor po neki knjigi.

KAKO BI BOŽJE ZNANJE MORALO VPLIVATI NA ČLOVEKA

Psalmist je moral vedeti, da je razvoj otroka izreden dokaz Božje nenadkriljive modrosti. To spoznanje je Davida spodbudilo h globokemu premišljevanju Božjih misli, ker je napisal: »Zatorej kako so mi dražestne misli tvoje, o Bog mogočni, kako ogromna so njih števila! Hotel bi jih našteti, a več jih je od peska; kadar se zdramim, sem z mislimi še pri tebi.« (Ps. 139:17, 18) Jehovine misli so bile tako številne, da bi David lahko začel z naštevanjem le teh že zgodaj zjutraj in nadaljeval vse do takrat, ko je legel, pa še ne bi bil končal. Ko bi se naslednje jutro zbudil, bi bil še vedno z Najvišjim, to je, še vedno bi našteval Stvarnikove misli.

Ker je Jehova tako veličasten Bog, hudobni gotovo nimajo opravičila. David je molil, da bi jih doletela pravična kazen: »O da bi pokončal, o Bog, brezbožnika! in vi, možje krvoločni: Poberite se izpred mene! Kajti zoper tebe govore pregrešno, tvoje ime rabijo za laž tvoji sovražniki.« (Ps. 139:19, 20) Ti hudobni ljudje so bili odvratni Davidu, ker so bili krivi prelivanja krvi in ker so sramotili Božje ime. Napisal je: »Mar ne sovražim tvojih sovražnikov, Jehova, se mi ne studijo, ki se vzdigujejo zoper tebe? S popolnim sovraštvo jih črtim; sovražniki so mi postali.« (Ps. 139:21, 22)

David na noben način ni hotel biti podoben tem hudobnim ljudem. Želel si je, da ga Jehova preiskuje, da mu razkrije vsako skrito napako in želel je tudi, da ga Najvišji vodi po pravični poti. S temi mislimi zaključuje 139. psalm. Tako beremo: »Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje, izkusi me in spoznaj misli moje, in glej, hodim li po poti, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.« (Ps. 139:23, 24)

Za nas bi 139. psalm moral biti resnična spodbuda. Naš nebeški oče nam lahko vedno pride na pomoč v času, ko to potrebujemo, ker njemu ni nič zakrito. Njegovo točno poznavanje ljudi nam zagotavlja, da lahko po svojem Sinu vrača mrtvim življenje, saj je vsaka posameznost o njih natančno ohranjena v njegovem popolnem spominu. To, da nas Jehova pozna kot posameznike, bi moralo na nas delovati pozitivno, nas spodbujati, da ga slavimo in da s svojim obnašanjem pokažemo, da smo vedno pod njegovim nadzorstvom.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 30]

»Ni ti bilo skrito okostje moje, ko sem bil ustvarjen na skrivnem.«