Psalmi
Blagoslov bratske enotnosti
ENOTNOST je vsekakor blagoslov. Z združenimi napori mnogih se lahko doseže veliko več kakor lahko stori ena oseba. Če se ljudje med seboj ujemajo, tedaj se veselijo skupnega dela.
David je pod navdihnjenjem pisal o blagoslovih bratske enotnosti. Ker potekajo vsi Izraelci od enega moža, Jakoba, so se Davidove besede v 133. psalmu zares nanašale na ves narod. Danes so predani kristjani člani bratovščine, razširjene po vsem svetu, in zato bi se morali truditi, da ohranijo to prijetno enotnost, ki jo je psalmist takole opisal: »Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj! Kakor dragoceno mazilo, razlito čez glavo, ki kaplja na brado, brado Aronovo, ki kaplja tja do roba obleke njegove! Kakor rosa hermonska, ki pada na gore sionske; kajti tja pošilja Jehova blagoslov svoj, življenje do vekomaj.« (Ps. 133:1—3)
Ko so Izraelovi rodovi prihajali trikrat letno ob praznovanjih v Jeruzalem, so imeli priložnost enotno prebivati skupaj. Čeprav so bili iz različnih rodov, so bili ena družina bratov. Skupno prebivanje je bilo za njih koristno. Učinek enotnega, skupnega življenja je bil zanje kakor olje maziljenja — bil je osvežilen z dolgotrajajočo in prijetno aromo. Olje, izlito na Aronovo glavo, je teklo po njegovi dolgi bradi in do ovratnika na njegovi obleki. Podobno se je zdrav vpliv Izraelovega skupnega prebivanja širil in deloval med zbranim ljudstvom. To je povzročilo, da so se razčistili nesporazumi in odstranili predsodki. Bilo je tako, kakor da bi se vse preželo z dobrim oljem. Zasluga za to se je seveda pripisovala Bogu Jehovi, ker so od njega prihajali vsi blagoslovi.
Podobno tudi danes med kristjani, kjer obstaja takšna bratska enotnost, ki jo opisuje psalmist, ni prepirov, ni iskanja napak ali stalnega pritoževanja. Njihova povezanost je dobra, zdrava in koristna. Združeni z vezjo ljubezni se marljivo zanimajo drug za drugega in uživajo, da so skupaj. Njihova enotnost jim je v veselje ali zadovoljstvo, ker se med seboj hrabrijo in izgrajujejo. Vsi nesporazumi ali težave se lahko odstranijo, če vsi enotno in ponižno pristopajo k Bogu Jehovi, si želijo njegovega vodstva, pomoči in odpuščanja njihovih prestopkov.
Enotno prebivanje Izraelcev se je lahko primerjalo z roso z gore Hermon. Vrh te 2700 metrov visoke gore je skoraj vse leto pokrit s snegom. Zasneženi vrh Hermona zgoščuje ponoči vlago in tako nastaja obilna rosa, ki napaja rastlinstvo v času dolgega sušnega obdobja. Hladen zrak s hermonskega gorskega venca lahko nosi paro tudi daleč na jug, vse do gore Siona, kjer se zgošča v roso. Zato je imel psalmist prav, ko je rekel, da ‚hermonska rosa pada na gore sionske‘. To nazorno kaže na vpliv, in to osvežilen vpliv, ki prispeva k ohranitvi rastlinstva.
Enotnost krščanskih bratov je ravno tako učinkovita. Tudi ona lahko ohrani življenje. Ker danes med pravimi Božjimi služabniki vlada ljubezen, se mnogi sprašujejo o izvoru takšne enotnosti. Njihovo preiskovanje jih zatem navede, da krenejo po poti, ki vodi v življenje.
Pred vzpostavo krščanske skupščine je bil Sion ali Jeruzalem središče pravega oboževanja. Ker je bil to kraj, ki ga je izbral Najvišji, Bog Jehova, je od tam blagoslavljal. On, izvor vseh blagoslovov, je prebival zastopan v Najsvetejšem v Jeruzalemu; zato se je lahko reklo, da prihajajo blagoslovi od tam. Zato je vse življenje izraelskega naroda bilo vezano na Jeruzalem ali Sion.
Ker pravo oboževanje ni več vezano na nobeno zemljepisno mesto, bi se morala ljubezen med Božjimi služabniki povsod pokazovati. (Jan. 4:21, 23, 24) Ta ljubezen dejansko odlikuje prave učence Jezusa Kristusa. Božji Sin je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Jan. 13:35) Vsekakor bi se morali zelo truditi, da izkazujemo to ljubezen, tako da bi se naša enotnost z brati v veri lahko primerjala z dišečim oljem za maziljenje in osvežilno roso z gore Hermon.