Jonatan — ‚eden izmed tisočev‘

MODRI kralj Salomon je pripomnil: »Enega moža iz tisoč sem našel.« (Propov. 7:28) To pokazuje, da se vzornega človeka težko najde. Le nekaj se jih odlikuje po moralnih vrlinah. Eden takšnih je bil Jonatan, sin kralja Savla. Bil je pogumen, lojalen in nesebičen. Če je kdaj bil mož, ki bi lahko popustil občutku ljubosumja, tekmovalnosti ali zavisti, je bil to Jonatan, vendar je bil zelo naklonjen in lojalen prav do tistih oseb, ki bi jih manj plemeniti ljudje imeli za tiste, ki resno ogrožajo njihov položaj.

Od začetka vladavine njegovega očeta se je Jonatan izkazal kot hraber vojščak. S tisoč slabo oboroženimi možmi je premagal filistejsko posadko v Gebi. (1. Sam. 13:1—3) Jonatan je bil takrat star približno dvajset let, ker je bila to minimalna starost izraelskih vojščakov. (3. Moj. 1:3)

Pozneje sta z Božjo pomočjo Jonatan in njegov oproda pobila približno dvajset sovražnih Filistejcev. To je pomagalo Izraelcem, da so premagali svoje nasprotnike. Med to akcijo je Jonatan nevede omalovaževal prenagljeno prisego svojega očeta. Da bi se zadostilo tej prisegi, je Savel zahteval, da se njegovega sina usmrti. Jonatan se ni iz strahu umaknil, temveč je svojemu očetu rekel: »Tukaj sem: naj umrem.« (EI) Ljudstvo je spoznalo, da je bil Jehova z Jonatanom, in so mu odpustili. (1. Sam. 14:1—45)

Približno dvajset let pozneje je David usmrtil filistejskega velikana Goliata. Davidovo hrabro dejanje, izvršeno v polni veri v Jehovino rešilno moč, je ganilo Jonatanovo srce. Biblija poroča: »Priklene (se) duša Jonatanova duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo.« (1. Sam. 18:1) V dokaz prijateljstva je Jonatan dal Davidu svoje obleke, meč, lok in pas. (1. Sam. 18:4)

Ko je David pozneje pokazal svojo hrabrost, ko je v bitki proti Filistejcem vodil izraelske čete, so žene pozdravile vrnitev zmagovalcev s pesmijo in plesom. Pele so: »Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč!« (1. Sam. 18:5—7) To je spodbodlo Savla k še večji ljubosumnosti in Davida je začel gledati s skrajnim nezaupanjem. Ko je njegov poskus, da bi ubil Davida s kopjem, propadel, se je strinjal, da mu da za ženo svojo hčerko Mihalo, če bo David imel dokaz, da je usmrtil sto sovražnih Filistejcev. Savel je bil prepričan, da bo pri tem David padel v sovražnikove roke. Vendar se je David vrnil z dvesto sprednjih kožic Filistejcev — za dokaz, da jih je toliko usmrtil. To je Savlov strah pred Davidom in sovraštvo do njega le še povečalo. (1. Sam. 18:8—29)

Toda Jonatan ni dovolil, da bi ljubosumna mržnja njegovega očeta uničila njegovo prijateljstvo z Davidom. Ko je Savel odkrito povedal, da želi Davida usmrtiti, je Jonatan posredoval in je uspel od očeta dobiti obljubo, da njegovega prijatelja ne bo usmrtil. Pozneje je David bil vseeno prisiljen bežati, da bi si rešil življenje, ker je Savel ponovno vrgel kopje nanj. Kralj je tudi poslal može, naj pazijo na Davidovo hišo ponoči in ga ob zori usmrte. Tisto noč je Davidu uspelo pobegniti skozi okno svoje hiše. (1. Sam. 19:1—12)

Zatem je Jonatan sodeloval z Davidom, da bi ugotovil, kaj pravzaprav njegov oče namerava s prijateljem. Savel se je razjezil in hudo napadel svojega sina z besedami: »Uporne popačenke sin! ali ne vem, da si izvolil sina Jesejevega na sramoto sebi in tudi materi svoji! Zakaj dokler bo živel sin Jesejev na Zemlji, ne boš utrjen, tudi tvoje kraljestvo ne. Zatorej pošlji ponj in ga pripelji k meni, zakaj mora umreti.« Ko se je Jonatan upiral, je razjarjeni oče zamahnil vanj s kopjem. (1. Sam. 20:1—33)

Zato se je Jonatan sestal z Davidom na predtem dogovorjenem kraju. Oba sta znova potrdila svoje prijateljstvo in lojalnost. (1. Sam. 20:35—42) Zares je izredno, da je prišlo do takšnega prijateljstva in da je bilo trajno. Jonatan je bil zakoniti prestolonaslednik in vedel je, da bo kraljestvo končno prešlo na Davida. Razen tega je bil približno trideset let starejši od Davida. Kljub temu je bil Jonatan sposoben, veseliti se Davidovih uspehov in jokati z njim v njegovi stiski. Brez dvoma je Jonatanovo prijateljstvo pomagalo Davidu ohraniti pravilno stališče do kralja, da ne izkoristi. priložnosti, da ga rani. Medtem ko je Savel neusmiljeno preganjal Davida, je imel Jonatan priložnost za spodbujanje svojega prijatelja. O nekem slučaju beremo: »Jonatan, sin Savlov, vstane in gre k Davidu v log in mu pokrepča roko v Bogu. In mu reče: Ne boj se, zakaj roka Savla, očeta mojega, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bom prvi pri tebi; to tudi ve Savel, oče moj.« (1. Sam. 23:16, 17)

Kako plemenit mož je bil Jonatan, da je bil zadovoljen z drugim mestom v kraljestvu! Takšna nesebična predanost je bila možna zato, ker je Jonatan sprejel Davida kot tistega, ki ga je Jehova izbral za kraljestvo, in je ljubil njegove dobre lastnosti.

Jonatan vseeno ni postal drugi v kraljestvu, temveč je skupaj z očetom umrl v bitki. (1. Sam. 31:2) Ob Savlovi in Jonatanovi smrti je David napisal žalostinko, imenovano pesem »O loku«. Prvotno je ta pesem pripadala zbirki pesmi, spevov in drugih zapisov, ki so sestavljali Jašarjevo knjigo. Zatem je bila pesem »O loku« vključena v navdihnjeno poročilo 2. Samuelove knjige. Sinovi Jude so se morali te pesmi naučiti. (2. Sam. 1:17—27)

Če upoštevamo čudovito vez prijateljstva med Davidom in Jonatanom, zlahka razumemo, zakaj se je David v pesmi »O loku« tako izražal. Objokoval ga je takole: »Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Divna je bila ljubezen tvoja, bolj nego žena ljubezen.« (2. Sam. 1:26) Zares, Jonatan je bil ‚eden izmed tisočev‘.