Jakobova bolečina in Božja nova zaveza
»S hišo Izraelovo in s hišo Judovo (sklenem) novo zavezo.« (Jeremija 31:31)
1., 2. a) Kakšno vlogo sta imela Jakob in Rahela v zvezi z izraelskim narodom? b) Kako je bila za Jakoba napovedana stiska brez primerjave?
JAKOB in RAHELA sta bila zaljubljeni par. Jakob, pozneje znan kot Izrael, je postal oče dvanajstih rodov izraelskega naroda. Rahela, njegova žena, ki ji je dajal prednost, je postala mati Benjaminovega rodu. Judov rod izhaja od Jakobove žene Leje, ki jo je manj ljubil. Ime Jakob je predstavljalo vse ljudstvo, Rahela pa je bila simbol častitosti matere tega naroda. Jakobu je bila napovedana do takrat največja bolečina, Rahela pa je morala občutiti žalostne posledice teh bolečin. Glede izgledov, da bo ta bolečina prišla v dneh preroka Jeremije, ki je živel v Anatotu, na področju Benjaminovega rodu, je bil navdihnjen, da reče:
2 »Gorje! ker velik je ta dan, da mu ni enakega (v dotedanji zgodovini): to je čas stiske Jakobove; vendar bo rešen iz nje.« (Jer. 30:7)
3. a) Zaradi kakšne situacije naj bi Rahela neutolažljivo jokala, kot je bilo napovedano? b) Kdaj je Jakoba zadel »čas stiske«?
3 Kaj bo neprimerljiv »čas stiske Jakobove» pomenil za simbolično Rahelo, je bilo napovedano v Jeremiji 31:15 z naslednjimi besedami: »Čuj, žalovanje se sliši v Rami, bridko jokanje! Rahela objokuje svoje otroke, ne da se potolažiti zaradi svojih otrok, ker jih ni več.« To ni pomenilo, da so jih pomorili, temveč da so bili zasužnjeni in kot izgnanci odpeljani iz svoje domovine v sovražnikovo deželo. Po osemnajstih mesecih obleganja Jeruzalema, ki je ležal na severni meji med Judovim in Benjaminovim področjem, so ga babilonski osvajalci razdejali in uničili njegov tempelj, ujeli kralja, kneze in duhovnike in večino preživelih odpeljali v Babilon. V sredini sedmega mesečevega meseca (tišri) leta 607 pr. n. št. je kraljestvo Jude zapustilo še tistih nekaj preostalih Hebrejcev in tako je ta dežela ostala nenaseljena, brez ljudi in domačih živali. Po Božji naredbi je morala dežela ostati neobljudena sedemdeset let.
4. Kdaj je bil Jakob »rešen« iz napovedane stiske:
4 Kakšen »čas stiske« za Jakoba! Ni mu bilo to prihranjeno, ni se izognil tega, in trajala naj bi tako dolgo, dokler ne bo Bog po sedemdesetih letih popolnega opustošenja dežele izpolnil tolažilne besede, ki jih je dodal: »Vendar bo rešen iz nje.« (Jer. 30:7) Kakšna je bila ta rešitev?
5. Kaj je Jehova rekel v tolažbo Raheli in kako je izpolnil svojo obljubo?
5 Jehova je o tej temi povedal več, ko je po napovedi, da bo Rahela izgubila svoje sinove, dodal naslednje: »Zabrani svojemu glasu žalovanje, solze svojim očem, kajti za svoje trpljenje prejmeš plačilo, govori Jehova. Vrnejo se (tvoji sinovi) iz sovražne dežele.« (Jer. 31:16, EI) »Sovražnikova dežela« je bil Babilon. (Miha 7:8—10) Babilonci torej naj ne bi več zadrževali Rahelinih sinov. V zagotovilo tega je rekel Bog žalujoči Raheli: »Je upanje za tvojo prihodnost (govori Jehova), otroci se vrnejo v svojo pokrajino.« (Jer. 31:17, EI) Na začudenje nevernih sovražnih narodov se je začelo vračanje na njihovo področje, vključno v Ramo, leta 537 pr. n. št. (Neh. 7:30; 11:31—33) Po bolečem narodnostnem »zlomu« leta 607 pr. n. št. je Jehova ljudstvo čudežno »obnovil«!
6. Kako bo Jehova spremenil Sion ali Jeruzalem, da ne bo več kakor pregnana žena, ki je nihče ne išče, da bi ozdravil njene »rane«?
6 V zvezi s tem je rekel: »Kajti povrnem ti zdravje in rane tvoje zacelim, govori Jehova, ker so te ‚pregnanko‘ imenovali, rekoč: Ta je Sion, po kateri nihče ne vprašuje. Tako pravi Jehova: Glej, jaz pripeljem nazaj ujetnike šatorov Jakobovih in se usmilim njegovih prebivališč. In mesto (Sion ali Jeruzalem) se zopet zgradi na svojem nasipu in v gradu se bo prebivalo po navadi svoji. In iz njih bo donelo zahvaljevanje in glas smejočih.« (Jer. 30:17—19)
7. Ali Jehovina izjava pokazuje, da je v času »ran« prekinil zavezo Zakona, in kako so se do te zaveze obnašali Hebrejci?
7 Jehova je ‚srečen Bog‘ in želi, da so srečni tudi tisti, ki so v njegovi zavezi. On se smeje! Njegova obljuba, da se bo tudi pregnano hebrejsko ljudstvo smejalo, je dokazala, da ni prekinil Zaveze zakona med njim in izraelskim ljudstvom, posredovane po preroku Mojzesu. Pač pa so Izraelci prekršili pogoje te zaveze! Razen tega so, je rekel Jehova, »zidali Baalu višave, ki so v dolini sina Hinomovega (južno od templja v Jeruzalemu), da bi peljali sinove in hčere svoje skozi ogenj Molohu (kot človeške žrtve); česar jim nisem bil zapovedal in mi ni prišlo na misel, da store to gnusobo, da bi zapeljevali Judo (kraljestvo Jude) v greh.« (Jer. 32:35)
8. Kaj so Izraelci najprej zaslužili, da bi zatem postali Jehovin narod?
8 Iz teh razlogov so Izraelci zaslužili težave, podobne pretečemu viharju, ki pridre nad Judovo kraljestvo in njegovo glavno mesto Jeruzalem. Toda zatem, ko je to napovedal, je sočutno rekel: »V tistem času (ko se bodo Izraelci vrnili v domovino), bom Bog vsem rodovinam Izraelovim in oni mi bodo moje ljudstvo.« (Jer. 30:23 do 31:1)
9. 10. Kaj je dal Jehova v srce ponovno zbranim Izraelcem, da bi ostali neomejen čas v srečnem odnosu z Jehovo, in s kakšnim namenom?
9 Kljub njihovi nespodobni preteklosti bo Bog z njimi postopal tako, kot se bodo sedaj pokazali. Gledal bo, da jim bo dobro, in jim dal priložnost, da neomejeno ostanejo z njim v srečnem odnosu. Rekel je:
10 »Glej, jaz jih zberem iz vseh pokrajin, kamor sem jih pregnal v svoji jezi in v srdu svojem in v veliki togoti, in pripeljem jih nazaj v ta kraj in jim dam prebivati na varnem. In ljudstvo mi bodo in jaz jim bom Bog. In dam jim eno srce in en pot, da se me bodo bali vse dni, njim v dobro in njih otrokom za njimi. In sklenem z njimi zavezo večno, da se ne obrnem od njih, da bi jim ne delal dobrega; in strah svoj dam v njih srce, da ne krenejo od mene. In veselil se jih bom in jim delal dobro, in vsadim jih v to deželo v resnici iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje.« (Jer. 32:37—43; 31:27—30)
BOLJŠA ZAVEZA
11., 12. a) Kako dolgo je Jeruzalem še stal po tako ugodnem, novem začetku in zakaj se krivda za to ni mogla pripisati Jehovi? b) Ali je razrušenje Jeruzalema razveljavilo Zavezo zakona in kaj je Jehova pokazal z vrnitvijo svojega pregnanega ljudstva v njihovo deželo?
11 Kako pa je po takšnem izrednem, novem začetku prišlo do tega, da je stal obnovljeni Jeruzalem samo še 606 let ali do leta 70. n. št.? Seveda po tem, kako se je Jehova v gornjih besedah obvezal, da bo podpiral svoje ljudstvo, ne moremo krivde pripisati njemu. Potreba po novi zavezi se ni pojavila zaradi nekih njegovih pomanjkljivosti. Kljub temu je po Jeremiji najavil, da bo sklenil novo in boljšo zavezo. Razen tega so bili naravni Izraelci lahko prvi, ki bi imeli od te zaveze koristi.
12 Leta 1513 pred n. št. je Jehova sklenil Zakon zaveze z Izraelci po Mojzesu kot posredniku. To je bilo 906 let, preden je Jehova uporabil Nebukadnezarja, babilonskega kralja, da uniči Jeruzalem in njegov tempelj. Toda to ni njegove Zaveze zakona z Izraelci razveljavilo. Zato ni bil to vzrok, da je Jehova sklenil drugo zavezo, da bi ozdravil ranjeno stanje Hebrejcev. Rešil jih je iz sovražne dežele Babilona in jih spet pripeljal v njihovo, od Boga dano domovino. Ker je to storil, je ponovno dokazal, da je njihov Bog, in jim ponovno zagotovil, da so njegovo ljudstvo in da Sion ali Jeruzalem ne bo več kakor »pregnana žena«, ki je nihče ne išče.
13., 14. a) Kako so prišli Izraelci, ki so preživeli meč osvajalcev, v »puščavsko« stanje in kje so iskali počitek?
13 Jehova je nameraval izkazati svojemu zaveznemu narodu izredno dobroto. Zato ni dovolil, da bi jih povsem iztrebil meč njihovih zavojevalcev. Nekateri so preživeli, in ti naj bi živeli kot pregnanci v sovražnikovi deželi, podobno kakor bi taborili v neki puščavi, v kateri ne bi našli pravega miru, ker ta dežela ni bila njihova domovina, dobljena od njihovega Boga. Če bi se skesano obrnili k njemu v svojem »puščavskem «stanju, bi našli v njegovih očeh milost, ker z njimi ni prekinil Zakona zaveze. Napovedal je srečen izid:
14 »Milost je našlo v puščavi ljudstvo, ki je meču uteklo. Izrael gre v svoj počitek (v svojo domovino, Palestino). Iz daljave se mi je prikazal Jehova: Z večno ljubeznijo te ljubim, zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost. Zopet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Zopet se boš krasila s svojimi bobniči, boš nastopala v rajalnem plesu. Zopet boš zasajala vinograde na samarijskih gričih (ki so prej pripadali severnemu kraljestvu Izraela); kdor bo zasajal, bo užival sad. Da, pride dan, ko bodo vpili čuvaji na Efraimskem gorovju: (vodilni rod severnega kraljestva Izrael): ‚Vstanite, pojdimo na Sion (v Jeruzalem) k Jehovi, našemu Bogu!‘« (Jer. 31:2—9, EI)
15., 16. a) Kje bo vseh dvanajst rodov obnovilo svoje oboževanje Jehove, v soglasju s citirano prerokbo? b) Kaj bo zatem naredil z Izraelovo hišo in kako se bo to odrazilo na njegovem ljudstvu?
15 Da, vsi južni in severni izraelski rodovi naj bi se ponovno zbrali in združili v oboževanju Boga Jehove na Sionu! To pomeni, da bo zaradi Božje neomejene in trajne ljubezni Jakob (vseh 12 Izraelovih rodov) rešen iz »časa stiske«, ki so dosegle svoj višek leta 607 pred n. št, ko je bil opustošen Jeruzalem in Judeja. (Jer. 30:7) Pa vendar je, celo preden je ta »stiska« nastopila, Jehova v svoji ljubeči dobroti napovedal nekaj veliko bolj čudovitega, kot je ponovno zbiranje njegovega pregnanega ljudstva:
16 »Resnično, pridejo dnevi, govori Jehova, ko sklenejo s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njih očeti takrat, ko sem jih za roko prijel, da jih izpeljem iz egiptovske dežele. To zavezo z menoj so prelomili, dasi sem bil njih Gospod, govori Jehova. — Ampak to je zaveza, ki jo sklenem po tistih dneh z Izraelovo hišo, govori Jehova: Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo se več med seboj opominjali in drug drugega učili: ‚Spoznajte Jehovo!‘ Vsi me bodo poznali, od najmanjšega do največjega, govori Jehova. Zakaj njih krivdo odpuščam in njih greha se ne spominjam več.« (Jer. 31:31—34, EI)
POTREBEN NOV POSREDNIK
17. Zakaj bi mi danes morali biti še vedno zainteresirani za novo zavezo, kdaj je Zaveza zakona zastarela in bila zato odstranjena?
17 Smo mi danes zainteresirani za to novo zavezo? Morali bi biti, ker še vedno velja. Za koga je danes še veljavna? Milijoni Hebrejcev širom sveta ne trdijo, da so v tej zavezi. Verujejo, da je še vedno veljavna zaveza, ki je bila sklenjena z njihovimi predniki na gori Sinaj. To je bilo pred več kot 3490 leti. Novo zavezo pa je Jehova obljubil po Jeremiji pred več kot 2580 leti. Če imajo ti Hebrejci prav, zakaj bi Bog tako dolgo odlašal z uveljavitvijo obljubljene nove zaveze? Hebrejska Zaveza zakona je zastarela že pred več kot 1900 leti in je očitno bila odstranjena, da bi bil prostor za novo zavezo. Je bilo tako?
18. a) Kaj je pokazovala Božja obljuba o »novi« zavezi v zvezi z Zakonom zaveze in katero dobo je omejevala? b) Kako je bila izraelskemu narodu posredovana zbirka zakonov?
18 V zvezi s tem je hebrejski učenec, ki je navadno sedel pri nogah znanega farizejskega učitelja Gamaliela, napisal: »Ko pravi ‚novo zvezo‘, je proglasila prvo za staro; kar pa se stara in je zastarelo, se bliža koncu.« (Hebr. 8:13; 2. Kor. 3:14) Hebrejski pisec je napisal te besede krščanskim Hebrejcem v Jeruzalemu okoli leta 61. n. št. V prejšnjem pismu krščanskim skupščinam v rimski provinci Galaciji je pisal: »Čemu torej postava? Zavoljo prestopkov (ljudi) se je pridodala (Abrahamovi zavezi v zvezi s semenom), dokler ne pride seme (Abrahamovo), ki mu je dana obljuba, in je bila urejena po angelih, po roki srednika.« (Gal. 3:19)
19. Kaj to, da je Zavezni zakon potreboval Mojzesa kot posrednika, dokazuje glede nove zaveze, prav tako sklenjene med Bogom in ljudmi?
19 Ta neimenovani posredovalec je bil Mojzes. Če je stari Zavezni zakon zahteval od njega posrednika med Bogom in nepopolnimi, grešnimi ljudmi, bo gotovo tudi nova zaveza med Bogom in ljudmi zahtevala posrednika, četudi se v Jeremiji 31:31—34 ne omenja. V času, ko je živel Jeremija, je bil Mojzes že dolgo mrtev. Ker je bil posrednik, se je Zakon stare zaveze imenoval »Mojzesov zakon«. (Dej. ap. 15:5)
20., 21. a) Kako je Bog v napovedi te nove zaveze pokazal, da bo močnejša od prejšnje zaveze? b) Kaj bi bil Bog naredil z Izraelom, ki je bil z njim v zavezi?
20 Ker je bila nova zaveza močnejša, je zaslužila tudi posrednika, močnejšega od Mojzesa. Sedaj poglejmo, kako je nebeški Osnovatelj te nove zaveze pokazal njeno nadmoč nad prejšnjo zavezo. O tej zavezi pravi: »Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njih očeti takrat, ko sem jih za roko prijel, da jih izpeljem iz egiptovske dežele. To zavezo z menoj so prelomili, dasi sem bil njih Gospod, govori Jehova.« (Jer. 31:32, EI) Iz njih je nameraval narediti nekaj zelo velikega s pomočjo zaveze, ki jo je sklenil z Izraelci, zatem ko jih je izpeljal iz Egipta. Zato jim je rekel:
21 »In sedaj, če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo (kaj tedaj?), boste moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa Zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Moj. 19:5, 6)
22. a) Kakšna vladavina je to »kraljevsko duhovništvo« in za koga bi bila primerna? b) Čigava ‚posebna lastnina‘ bi bil ‚sveti narod‘ in v kakšnem odnosu?
22 Besedi »kraljevsko duhovništvo« vsekakor pokazujeta na vladavino, ki idealno odgovarja potrebam vsega človeštva. Njeni duhovniki zastopajo Boga, odrešitelja človeštva, in mu služijo. »Kraljevsko duhovništvo« je samo po sebi »narod«, narodnostna skupina, ki je dovolj čista, da se imenuje ‚sveta‘ in primerna, da jo Bog uporabi. Bog jo zbira iz vseh drugih narodov na Zemlji. To je pomenilo — biti Božja ‚posebna lastnina‘ tako, kakor je žena posebna lastnina svojega moža. Dejansko je Bog odkupljene Izraelce starega časa primerjal z ženo — narodom, ko je rekel: »Bil sem jim soprog.« Toda namesto da bi mu bila ta žena podložna, tako da bi se držala svete zaveze, se ni menila za posebne dolžnosti tega ugodnega odnosa. (Jer. 3:1—3, 20) Zaslužila je razvezo!
23. Ali je Mojzesov zakon deloval in kaj je Bog naredil za vzpostavitev vzorne vladavine za človeštvo?
23 Iz poznejše zgodovine starega zaveznega naroda Boga Jehove vemo, da se stvari zanje niso izboljševale. Zato se ne more izpodbijati dejstva, da zavezni zakon, posredovan po Mojzesu, ni deloval. Kako srečni smo lahko zato, ker Bog ni odstopil od priprave v korist tega željenega »kraljevskega duhovništva«! Računal je na to vzorno vladavino, zato je staro zavezo nadomestil z boljšo.