Jehova — naše upanje za vstop v novo ureditev
1. Zakaj so mnogi izgubili upanje v možnost nove ureditve?
LE KDO si ne želi priti v novo ureditev tukaj na Zemlji? Mnogi ljudje bi želeli imeti pravičnejše, bolj zdravo urejene stvari, toda imajo le malo upanja, da se bo to uresničilo. Poslabšanje moralnega stanja med ljudmi nam ne daje nobene osnove za upanje v izboljšanje prilik. Praktično so izgubili upanje, ker niso seznanjeni s pravim, zanesljivim upanjem. Niso še spoznali, da je to zaželeno novo ureditev obljubil nekdo, ki je popolnoma pristojen za to in da se bo to kmalu uresničilo. Ta pristojna oseba je naše upanje. On je upanje za vse, ki si iskreno želijo vstopiti v pravično novo ureditev.
2. Kaj je bil Jehova izraelskemu narodu po Jeremiji 14:8, 9, toda kako so izgledale stvari?
2 Sedaj, v vse globljem mraku širom sveta, je za nas prikladen čas, da se obrnemo k temu edinemu Upanju, tako, kakor je to naredil prerok Jeremija, ko stvari za njegovo ljudstvo niso dobro izgledale. V iskanju pomoči je rekel Jeremija: »Ti upanje Izraelovo, njegov rešitelj ob času stiske, zakaj si kakor tujec v deželi, kakor popotnik, ki se ustavi le da prenoči? Zakaj si kakor mož brez svéta, kakor junak, ki ne more pomagati? Saj si vendar v naši sredi, Jehova! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!« (Jer. 14:8, 9, EI)
3. Zakaj imamo po Jeremiji 14:22 dober razlog, da se obrnemo k Jehovi kot našemu edinemu Upanju?
3 To je trezen razlog za nas, da istega Boga naredimo za naše upanje. Zakaj ravno njega, in ne nekoga drugega? Ker je on Stvarnik in nadzira vse naravne sile in gibanje na naši Zemlji in okrog nje. Tako je, kakor je poudaril Jeremija, ko se je obrnil k Bogu in rekel: »Ali so med maliki narodov povzročitelji dežja? Ali daje nebo samo od sebe plohe? Mar nisi to ti, Jehova, naš Bog? Zato zaupamo vate! Kajti ti delaš vse to.« (Jer. 14:22, EI)
4. Kakšni dozdevni pojavi so v Jeremiji zbudili vprašanja, ker je izraelski narod nosil Božje ime?
4 Staro izraelsko ljudstvo je nosilo Božje osebno ime in zato si lahko predstavljamo, da bi moral biti prisoten med njimi. Zakaj je potem postal kakor nekdo, ki ne bi mogel biti ‚upanje Izraelovo‘, kakor nekdo, ki se ustavi med njimi samo prehodno, ali kakor potnik, ki samo potuje skozi deželo, ki je danes tukaj, jutri pa gre naprej? Zakaj je postal kakor človek, ki je zbegan zaradi problema, s katerim se sooča in ga ni sposoben rešiti? Ali kakor mogočni mož, ki je kljub temu nesposoben pomagati ljudstvu, ki potrebuje rešitev iz posledic, nastalih zaradi njihovega postopanja? Kateri razlog je Jehova navedel Jeremiji?
5. Kakšne razloge je navedel Jehova, ker je dozdevno zapustil Izrael, in zakaj je dal primerjavo s črncem in leopardom?
5 Vzrok težav v Izraelu ni bil površinski. Omalovaževanje zaveze z Jehovo, ki je naredil mavrico, je bilo zelo veliko, tudi so prezirali njegovo ime in mešali njegovo čisto obliko oboževanja z religijo okoliških poganskih narodov. Zato ni čudno, da jim je bilo rečeno: »Ali more zamorec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Potem bi tudi vi mogli dobro delati, ko ste se navadili hudega. Raztresem jih kakor pleve, ki odlete v vetru puščave. To je tvoja usoda, tvoj delež, ki sem ti ga odmeril, govori Jehova — ker si me pozabil in se zanašal na laž. ... Tvoje prešuštvovanje, tvoj pohotni rezget, tvoje sramotno nečistovanje: na višinah, na polju sem videl tvoje gnusobe. Gorje ti, Jeruzalem, da se nočeš očistiti! Doklej bo to še trajalo?« (Jer. 13:23—27, EI)
6. Kaj pokazuje ta izjava glede odnosa med Jehovo in Izraelom, kakor tudi med Jehovo in krščanstvom?
6 Ali takšna izjava pokazuje, da je imel Jehova spor z Izraelom? Mar to tudi pomeni, da je v sporu s krščanstvom, ki trdi, da je ljudstvo Boga Biblije? Prav gotovo! Zato izjavlja, da bo spor kmalu rešil, saj je vrhovni Sodnik.
7. Kako globok je odpadniški in posvetni duh krščanstva po Jeremiji 17:1—4 in kakšne so posledice?
7 Ker člani krščanstva trdijo, da so kristjani, bi moralo krščanstvo biti dober zgled vsemu svetu. Vendar se je krščanstvo pokazalo kot posvetna in odpadniška religija, ki se jo ne da popraviti. Njegova preteklost je enaka preteklosti starega Jeruzalema in Judeje:
»Judov greh je zapisan z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na tabli njih srca in na rogovih njih oltarjev (za krivo oboževanje). Njih sinovi se spominjajo njihovih oltarjev in njihovih maliških stebrov pod zelenimi drevesi, na visokih gričih, na hribih in na ravnem. Tvojo posest, vse tvoje zaklade izročim v plenjenje (izvršilcem obsodbe), tvoje višine zaradi greha na vsem tvojem ozemlju. Svojo dediščino, ki sem ti jo dal, moraš zapustiti. Naredim te za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Zakaj ogenj ste vžgali v moji jezi, ki bo večno gorel.« (Jer. 17:1—4, EI)
NI POSREDOVANJA ZA HINAVSKO KRŠČANSTVO
8., 9. Zakaj se Kristus ne bi mogel zavzeti za krščanstvo, čeprav nosi njegovo ime, kakor je bilo tudi s starim Izraelom?
8 Krščanstvo se ponaša s Kristusovim imenom. Toda mar se bo Kristus zavzel za takšen religiozni sestav, ki že več kot šestnajst stoletij vztrajno meša biblijske nauke s pogansko religijo? Vsekakor ne, ker je on v popolnem soglasju s svojim nebeškim Očetom, Bogom Jehovo. Rekel je: »Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim, in sodba moja je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.« (Jan. 5:30) Šest stoletij pred Kristusom, v Jeremijevih dneh, je rekel Jehova glede predslike krščanstva:
9 »Če bi Mojzes in Samuel stopila predme, mi ni nič več za to ljudstvo (Izrael). Spodi mi jih izpred oči, naj odidejo!« (Jer. 15:1, EI)
10. Zakaj sta Mojzes in Samuel uspešno posredovala pri Bogu, toda kakšno je bilo Jehovino stališče do zakrknjenega Izraela po nekaj več kot 400 letih po Samuelu?
10 Mojzes, ki je posredoval Izraelu Deset zapovedi, se je zanj tudi uspešno zavzemal. Samuel je živel štiri stoletja pozneje in z njim se je začela posebna vrsta prerokov, h katerim je spadal tudi Jeremija in so se nadaljevali vse do Malahije. (Dej. ap. 3:22—24) Samuel se je pravtako zavzemal za izraelski narod, še posebej, ko so Izraelci zahtevali vidnega človeškega kralja. Toda nekaj več kot štiristo let po Samuelu ne bi pri Jehovi veljalo niti Mojzesovo niti Samuelovo posredovanje. Tako daleč je prišel zakrknjeni Izrael!
11. S kakšnimi vrstami smrti so se morali soočiti zakrknjeni Izraelci, in so morali zato oditi izpred Jehovinega obličja?
11 Kako daleč je prišel Izrael? bi lahko vprašala oseba, ki sočustvuje s krščanstvom? Preroško nam je pokazano, kam bo prišlo, ker je rekel Jehova Jeremiji: »Če te vprašajo: ‚Kam naj gremo?‘ jim reči: Tako govori Jehova: ‚H kugi, kdor je za kugo, pod meč, kdor je za meč, v lakoto, kdor je za lakoto, v sužnost, kdor je za sužnost.‘ Štiri nadloge spravim nadnje, govori Jahova: (1) Meč, da jih pomori, (2) pse, da jih raztrgajo, (3) ptice pod nebom in (4) živali na polju, da jih požro in uničijo. Naredil bom iz njih grozo za vsa kraljestva na Zemlji zaradi Manaseja, Ezekijevega sina, Judovega kralja, zaradi tega, kar je počenjal v Jeruzalemu. Kdo bo imel usmiljenje s teboj, Jeruzalem, kdo te bo pomiloval? Kdo se bo ustavil pri tebi, da bi te poprašal, kako ti je? Ti si me zavrgel, govori Jehova, obrnil si mi hrbet.« (Jer. 15:2—6, tudi 16:4, EI)
12. Kdaj in kdo se je skliceval na podobne smrtonosne stvari glede Jeruzalema iz prvega stoletja in sedanjega sestava stvari?
12 Smrtonosne nadloge (ali kužne bolezni), meč (ali vojna), lakota (pomanjkanje hrane) in ujetništvo! To so bile besede, ki jih je slišal Jeremija v zvezi z Jeruzalemom v času njegovega konca (647 do 607 pr. n. št.), in tudi Kristus je uporabil te besede v svoji prerokbi o »poslednjih dneh« Jeruzalema v prvem stoletju našega štetja. (Mat. 24:3—7, 21, 22; Luk. 21:10, 11, 20—24) Na iste stvari nam obrača pozornost v svoji prerokbi v zadnji knjigi Biblije, vključuje tudi poljske divje zveri. (Razod. 6:1—8) Izpolnitev te napovedane nesreče iz zadnje prerokbe, zapisane v Razodetju leta 96 n. št. poteka v našem »času konca«, od leta 1914 naprej. (Dan. 12:4) Tako bo končno izpolnitev doživel sedanji obsojeni sestav stvari, skupaj z odpadlim krščanstvom.
13. Od kdaj so med nami podobni pojavi v veliko večjem obsegu?
13 Ali lahko sploh kdo med nami zapre oči pred dejstvom, da imamo od konca časa narodov leta 1914 vojne (meč), lakote, kužne bolezni, in tudi potrebe v veliko večji meri? Točno tako je, kakor je bilo prerokovano in ponazorjeno v primeru Jeruzalema Jeremijevih dni in Jeruzalema v dneh Jezusovih apostolov.
14. Zakaj krščanstvo ni izjema glede trpljenja v takih stiskah?
14 Krščanstvo, ki je sodobna protislika odpadlega Jeruzalema in Judeje, ni v teh stiskah nobena izjema. Molitve duhovništva niso pomagale. Vzrok za to je isti kakor v primeru Izraelcev Jeremijevih dni: »Kajti vzel sem nazaj svoj mir od tega ljudstva, govori Jehova, blagovoljnost in usmiljenje. Zakaj tako pravi Jehova nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz storim, da pojde iz tega kraja pred vašimi očmi in v vaših dneh glas veselja in radosti glas, glas ženina in glas neveste.« (Jer. 16:5, 9)
UPANJE NA MIR — ZAMAN!
15. Kakšno upanje za Izrael je obstajalo v Jeremijevih dneh in kaj so drugi preroki zagotavljali Izraelcem?
15 Situacija krščanstva v tem »času konca« je podobna situaciji Izraelcev, ko jim je Jeremija objavil Jehovino sodbo: »Upamo na mir, a ne pride nič dobrega, in na čas ozdravljenja, a je le strah!« (Jer. 14:19, EI) Kljub temu se duhovništvo krščanstva še dalje upira temu, kar razred Jeremije, »zvesti in modri hlapec«, oznanja v opozorilo vsem ljudem. Te maziljene Jehovine priče se soočajo z enako situacijo, kot se je srečal Jeremija in jo opisal, rekoč: »Oh, vsemogočni Jehova, glej, preroki jim pravijo: ‚Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, ampak resničen mir vam dam v tem kraju.« (Jer. 14:13, EI; Mat. 24:45—47)
16. Kakšne besede in dela duhovništva navajajo člane krščanskih cerkva, da še manj pazijo na opozorila Jehovinih prič?
16 Takšne napovedi, da ni verjetnosti, da bi nesreča prišla iz Jehovine roke, hočejo pregnati ljudem strah. V srcih članov krščanskih cerkva budijo lažne upe. Navajajo jih, da niso oprezni in zato jih bo »velika stiska« presenetila. Zato jih bo zadela nenadoma, kakor pride tat ponoči in utrpeli bodo večno izgubo. Ker duhovništvo spravlja na slab glas razred Jeremije in noče verovati v njegovo pravočasno sporočilo, samovšečni člani cerkva še manj pazijo na opozorilo, ki ga daje Jehova po svojih pričah.
17., 18. a) Kakšno stanje je pri razredu Jeremije postalo zaradi duhovništva krščanstva kronično in neozdravljivo? b) Kakšno stališče mora razred Jeremije ohraniti do duhovništva?
17 Da bi še poglobili vtis svojega jamstva za mir, religiozni voditelji preganjajo razred Jeremije in njegove pomočnike. Proti njim hujskajo posvetne oblasti. Preganjanje in sramota, ki jo še dalje prenaša razred Jeremije, je postalo pri njih nekaj kroničnega, kot neozdravljiva okužba, ker je to Jehova dovolil in izgleda, kot da jih on obtožuje. Z duhovniškim razredom se ne morejo spraviti in pristopiti v njihove vrste. Jehova je edini, kateremu zaupajo in čigar priprav se veselijo, kakor je rekel Jeremija:
18 »Spomni se me, Jehova, in zavzemi se zame! Maščuj me nad mojimi preganjalci! Daj, da ne bom iztrebljen zaradi tvoje potrpežljivosti! Vedi, da trpim zasramovanje zaradi tebe! Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti po tvojem imenu se imenujem, Jehova, Bog nad vojskami. Ne sedim v krogu smejavcev, da bi se radoval (s tistimi šaljivci, ki mislijo, da je mir zagotovljen); od tvoje roke prisiljen sedim samoten; kajti s srdom (grenkobo) si me napolnil.« (Jer. 15:15—17, EI)
19. Zakaj je lahko preganjani razred Jeremije vesel in hvaležen Jehovi kljub preganjanju?
19 Preganjanje, ki ga prenaša Jeremijev razred kot neko kronično obolenje, samo po sebi ni prijetno. (Jer. 15:18) Toda preganjani se lahko veselijo Jehovine besede, Svetega pisma, ki je bilo ohranjeno v našo tolažbo. (Rim. 15:4) Veselimo se lahko, ker najdemo v Pismu preroške besede, ki nam pojasnjujejo težke čase in nam dajejo svetlo upanje v novo ureditev po Harmagedonu. Za to se lahko zahvalimo Jehovi. (Jer. 9:23, 24)
20., 21. a) Zakaj se danes človeško srce pokazuje kot »najbolj varljivo«, da, kot »brezupno«? b) Kakšen način postopanja, opisan po Jeremiji 17:5—8, vodi do Božjega prekletstva, in kateri do blagoslova?
20 V času »konca sestava stvari«, ko se povečuje nezakonitost in ko Jehova čaka na čas, da kaznuje hitro rastočo zlobo, se človeško srce izkaže kot najbolj »varljivo«, da, kot ‚brezupno‘, medtem ko se na človeštvo zelo pritiska. Če se trudimo zadovoljiti srcu na način, ki nasprotuje Božjemu nasvetu in merilom pravičnosti, tedaj si bomo nakopali njegovo neugodno obsodbo. (Jer. 17:9—11) Čeprav se danes izvaja na nas pritisk, da bi nepravilno postopali, nikar ne dovolimo, da bi nas naša srca prevarala in navedla, da delamo nebiblijske in nesmiselne stvari. Zapomnimo si: naše postopanje bo določilo, če zaslužimo prokletstvo ali blagoslov. Jehova razgalja pot, ki bo vodila do njegovega prokletstva in pot, ki bo vodila do njegovih blagoslovov, rekoč:
21 »Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Jehove! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Jehovo in je Jehova njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega korenine svoje; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad.« (Jer. 17:5—8, EI)
22. Kako so pokazali Izraelci iz Jeremijevih dni, da so se »opirali na bitje iz mesa«?
22 Ljudje, ki so telesno sposobni, so sami po sebi nagnjeni k temu, da zaupajo ljudem in da se opirajo na telesno moč, namesto da bi se obrnili k Jehovi. Zato ni čudno, da postanejo kakor samotno drevo v suhi, solnati puščavi. Obnašajo se kakor Izraelci Jeremijevih dni: ko so sovražne sile kakor rjoveči levi pretile Izraelcem, se niso obrnili k suverenemu Gospodu Jehovi. Po vojno pomoč so se obrnili k ljudem, ki so imeli močne armade in so bili vešči bojevniki. Niso se torej približali Jehovi, da bi pili njegovo vodo rešitve od njega kot Izvora rešitve. Raje so tekli v Egipt, kjer so pili vodo rešitve iz reke Nil, ali pa so hiteli v Asirijo, in pili vodo rešitve iz Evfrata, ko je bila Asirija velesila.
23. Kako so si Izraelci kopali »razpokane vodnjake, vodnjake, ki ne morejo držati vode«, in do česa je to pripeljalo?
23 Tako so Izraelci še dalje v prenesenem smislu kopali »razpokane vodnjake, vodnjake, ki ne morejo držati vode.« Zapustili so Jehovo, »studenec žive vode«. Zato ni od njega prišla rešitev. Na splošno razočaranje, mogočne vojaške svetovne sile Egipt in Asirija, nista napolnili izraelske »razpokane vodnjake« z vodo rešitve, da bi se Izraelci rešili svojih političnih sovražnikov. Niso torej dobili življenjedajajoče vode iz Nila ali Evfrata, ko so bili pod asirsko oblastjo. Ker so zapustili Jehovo, svojega Boga kot Izvor osvoboditve, so odpadniški Izraelci prišli pod prekletstvo, ki jim je žgalo dušo. (Jer. 2:13—18, EI)
24. Komu pa razred Jeremije in »velika množica« izkazujeta spoštovanje in zaupanje in kje obožujejo pravi Izvor žive vode?
24 Tisti, iz današnjega razreda Jeremije, ne postopajo kakor Izraelci, temveč je Jehova postal njihovo upanje. Spoštujejo njegov prestol vesoljne suverenosti. Obožujejo ga kot svojega Boga v duhovnem templju ali svetišču. V Njega upajo, ne pa v človeka ali človeško posvetno silo z jedrskim orožjem. Danes poučujejo »veliko množico«, naj zaupa v Jehovo. Izogibajoč se poti odpadlega krščanstva, modro govorijo: »Prestol slave, vzvišen od začetka, je kraj svetišča našega. O upanje Izraelovo, Jehova! vsi, ki te zapuščajo, bodo osramočeni. Kateri odstopajo od mene, bodo v prst zapisani, ker so zapustili studenec živih voda, Jehovo.« (Jer. 17:12, 13)
25. Kako bomo torej prišli v novo ureditev pod Jezusom, Mesijo?
25 Zato zapustimo od ljudi narejene »razpokane vodnjake«, ki ne morejo zadržati vode rešitve pred svetovno nesrečo. Obrnimo se k Jehovi! On nas lahko zaščiti v času »velike stiske« in nas varno vodi v svojo novo ureditev pod Jezusom, Mesijo.