Pot življenja ali pot smrti — katero izbrati?
»Temu ljudstvu pa reci: Tako pravi Jehova: Glejte, jaz vam predlagam pot življenja in pot smrti.« (Jeremija 21:8)
1. Katera vprašanja se pojavljajo, ker se sedaj soočamo z izbiro med ‚potjo življenja in potjo smrti‘?
JE dejansko postalo tako resno? Smo res vsi pred takšno odločitvijo? Ali se celo vesolje sedaj sooča z izbiro ‚poti življenja in poti smrti‘? Ali je zares tako? Ni smrt običajna stvar? Če da, zakaj naj bi bilo danes z ljudmi drugače kakor prej? V preteklih tisočletjih se ni nihče izognil smrti, ne možje, žene, otroci in ne dojenčki. Niso imeli druge izbire. Zakaj bi se torej sedaj lahko reklo, da je pred nami, končno, izbira med ‚potjo življenja‘ in ‚potjo smrti‘? Kakšno možnost imamo, da bi se osvobodili dolgoletnega sovražnika — SMRTI?
2., 3. a) Kdaj se je ves svet po poročilih zgodovine soočil z nenadno smrtjo, s smrtjo, ki je ob istem času zajela vse ljudi? b) Kaj je takrat ljudem omogočilo izbiro med življenjem in smrtjo?
2 Ni prvič, da se ves svet sooča s smrtjo, z nenadno, splošno smrtjo. Zgodovinarji pokazujejo na takšen primer v preteklosti. Tako piše eden zgodovinar: »Da so bila od nekdaj nebesa in zemlja, ki je postala iz vode in z vodo po besedi Božji, po kateri je tedanji svet poginil z vodo potopljen.« (2. Petr. 3:5, 6)
3 Ta zgodovinar, krščanski apostol Peter, je pisal o vesoljnem potopu v Noetovih dneh. Ali je bila takrat pred ljudi postavljena pot življenja in pot smrti? Da, vsekakor. Šlo je za izbiro, ali bo nekdo zaradi nevere ostal izven barke, ki so jo zgradili Noe in njegova družina in bil uničen, ali pa bo šel v barko z Noetom in njegovo družino in se tako izognil nasilne smrti skupaj z brezbožnim svetom.
4., 5. a) Zakaj mi danes živimo kljub potopu v Noetovih dneh? b) Zakaj naj ne spregledamo pouka, ki ga dobimo od Noeta in njegove družine?
4 Apostol Peter je v istem pismu pred tem napisal: »In prvemu svetu (Bog) ni prizanesel, temveč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih.« (2. Petr. 2:5)
5 Ker so Noe in njegova družina izbrali pot življenja, preden je izbruhnil potop, smo zdaj tukaj, več kot štiri tisoč tristo let pozneje. Danes ne bi smeli spregledati pouka, ki nam ga dajejo Noe in njegova družina. Zakaj ne? Zato, ker Sveto pismo napoveduje brezbožnemu svetu, ki je napolnil Zemljo, podoben konec.
6. Zakaj smo sedaj prisiljeni izbirati med »potjo življenja« in »potjo smrti«?
6 Sedaj živimo v času, ko se približuje napovedani konec in smo pred enako izbiro, kakor so bili Noe in njegova družina. Iz načina izpolnjevanja biblijske prerokbe od prve svetovne vojne, ki se je začela leta 1914, ko se je končalo 2520 let časov narodov, so nesektaški raziskovalci Biblije vedeli, da živimo v času ‚konca tega sestava stvari‘. (Mat. 24:3) V letu 1980 smo se že zelo približali zaključku tega sestava stvari. Zato smo danes bolj kot kdajkoli prej pod pritiskom, da izberemo »pot življenja« in zavrnemo »pot smrti«. To izbiro nam je na srečo prepustil Dajalec življenja vsem.
7., 8. a) V čigavem času je dan primer za podobno situacijo v zgodovini? b) Kakšnega preroka je Jehova želel?
7 Razen potopa v Noetovih dneh imamo še drugi primer v človeški zgodovini, izbire med življenjem in nenadno izgubo te prednosti. To se je zgodilo z izraelskim narodom v dneh duhovnika in preroka Jeremije, Hilkijevega sina. (Jer. 1:1—5) Bog Jehova ga je postavil za »preroka narodov«. Čeprav ne pripadamo Jeremijevemu narodu, nas vendarle zadeva to, kar je ta mednarodni prerok rekel in delal.
8 Bog, ki je pooblastil Jeremijo kot svojega govornika, je od njega pričakoval, da bo javna osebnost, ki bo pritegovala pozornost kraljev, knezov, duhovnikov in ostalega prebivalstva, da, celo vladarja Nebukadnezarja, babilonskega kralja. Jeremija priteguje tudi pozornost današnjega sveta s svojimi zapisanimi prerokbami, ohranjenimi za pravočasno raziskovanje vseh nas, ki živimo v teh kritičnih dneh. (Jer. 1:18, 19; 39:11—14; primerjaj Rimljanom 15:4.)
9. Zakaj sta si Jeremijev čas in čas od leta 1914 n. št. podobna glede javnih sprememb na Zemlji?
9 Starejša generacija je kot priča svetovnih dogodkov od leta 1914 videla mnogo sprememb med vladarji narodov. Tudi Jeremija je videl veliko posvetnih, javnih sprememb. Zatem, ko je leta 628 pr. n. št. umrl dobri kralj Josija, je Jeremija videl tri njegove sinove in enega vnuka na prestolu Kraljestva Jude. Josijevega sina Joahaza, ki je vladal v Jeruzalemu tri mesece je nasledil njegov brat Jojakim. Ko je ta Josijev sin leta 618 pr. n. št. prezgodaj umrl, je zavladal njegov mlajši sin Jojahin, ki je vladal tri mesece in bil nato predan v roke babilonskemu kralju Nebukadnezarju. Nebukadnezar je nato postavil za novega kralja Judeje preostalega Josijevega sina, Zedekijo. V enajstem letu slabega vladanja Zedekije je padel Jeruzalem pred Babilonci in kralja so odpeljali v Babilon, Jeruzalem in njegov tempelj sta ostala v ruševinah. (2. Letop. 35:23—36:21)
10. Zakaj Jehovina vest za preroka Jeremijo ni predstavljala lahko nalogo in za koga je on danes spodbuden primer?
10 Jeremija je videl nepretrgano religiozno sprijenost teh štirih zadnjih kraljev Jude. Ali smo karkoli enako žalostnega videli tudi pri posvetnih vladarjih narodov, ki se imajo za kristjane? Za Jeremijo ni bila majhna naloga, ki ga je obvezovala vztrajno oznanjevati uničenje Jeruzalema in padec kraljestva Davidove hiše. Današnjemu razredu Jeremije tudi ni lahko oznanjevati Jehovine prerokbe, ki napovedujejo katastrofalno uničenje krščanstva z vsemi njegovimi cerkvenimi zgradbami, katedralami in bazilikami, ki so sedaj velika turistična privlačnost. Zaradi te naloge se razred Jeremije tako zelo razlikuje od duhovništva krščanstva, vendar je Jeremija bodrilni zgled svojemu sodobnemu dvojniku.
11. Kaj je rekel Jehova Jeremiji, da bi prikazal dramatičnost sodne objave?
11 Nekoč je Bog, da bi prikazal dramatičnost Jeremijeve objave sodbe, rekel:
»Pojdi, kupi si lončen vrč! Vzemi s seboj nekaj starešin ljudstva in starešin duhovnikov (za priče)! Pojdi ven v dolino Ben-Hinom ob vhodu Črepinjskih vrat ter oznani tam besede, ki ti jih bom govoril! Reci: Poslušajte besedo Jehovino, kralji Judovi in jeruzalemski prebivalci! Tako je govoril Jehova nad vojskami, Izraelov Bog:
‚Glejte, pripeljem nesrečo nad ta kraj, da bo vsakemu, ki to zasliši, zvenelo po ušesih! Ker so me zapustili, mi odtujili ta kraj in na njem darovali kadilne daritve tujim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne njih očetje ne Judovi kralji, ter napolnili ta kraj s krvjo nedolžnih, ker so sezidali Baalove višine, da so zažigali svoje otroke v ognju kot žgalne daritve Baalu, česar nisem nikoli zapovedal, ne ukazal in mi ni prišlo na misel.‘« (Jer. 19:1—5, EI)
12. Kaj je Jeremija, potem ko je razbil vrč na koščke, rekel o Tofetu v Hinomovi dolini?
12 Kakšna bo ta »nesreča«, da bo o njej zvenelo po ušesih? »Kraj«, kjer so častili lažne bogove, bo oskrunjen s »pobijanjem« malikovalcev. (Jer. 19:6) Zatem, ko je Jeremija to objavil in ko so ga posvetni in duhovniški starešine gledali, je treščil vrč ob zemljo in rekel: »Tako govori Jehova nad vojskami: ‚Glej, tako razbijem to ljudstvo in to mesto, kakor se razbije lončarska posoda, ki se ne da več popraviti. V Tofetu bodo pokopavali, ker drugje ne bo več prostora za pokopavanje.« (Jer. 19:10, 11, EI)
13. Kaj je nato Jeremija objavil v preddverju templja v Jeruzalemu?
13 Po tem dramatičnem dejanju pred starešinami je bil primeren čas, da objavi podobno sporočilo tudi ljudstvu Jeruzalema. Zato je pustil Jeremija drobce razbitega vrča blizu Črepinjskih vrat in odšel skozi mesto na sever, v preddverje templja. Zatem je mnogim poslušalcem rekel: »Tako govori Jehova nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Glejte, pripeljem nad to mesto in vsa njegova mesta vso nesrečo, ki sem mu jo zagrozil, kajti trdovratni so in ne poslušajo mojih besed.‘« (Jer. 19:14, 15, EI)
RELIGIOZNO PREGANJANJE IN ODMEV NANJ
14. Kako je postopal Pashur z Jeremijo in zakaj?
14 Starešine, ki so videli, kako je Jeremija razbil vrč v dolini Hinomovi in slišali njegove besede obsodbe, se niso čutili pooblaščene, da mu karkoli storijo. Toda vodilni nadzornik templja, Pashur, sin duhovnika Imerja, se je čutil prisiljenega postopati. Jeremija ni potrdil laži, ki jih je on prerokoval. Ogorčeni Pashur je udaril Jeremijo v obraz in ga dal v javno klado, ki je bila pri Benjaminovih vratih v severnem zidu. Kakšna domoljubnost! — so morda pomislili mnogi opazovalci, ker je bil Pashur zagovornik Egipta, odvisni so bili od njegove vojne pomoči, da bi ohranil Judovo kraljestvo pred nesrečo, ki naj bi jim jo po Jehovini besedi, izgovorjeni po Jeremiji, prizadeli Babilonci. Toda Pashurjeve goreče domoljubnosti Jehova ni pohvalil. Boril se je proti Bogu!
15. Kako je Jehova spremenil Pashurjevo ime in s kakšnim preroškim pomenom?
15 Naslednjega dne, ko je Pashur osvobodil Jeremijo, je imel Jehova vest za Pashurja. Njegovo ime je sestavljeno iz dveh hebrejskih besed: Pash in Hhur. Obe besedi skupaj pomenita »to, kar je dopuščeno, povsod naokoli dovoljeno« (ali »varnost povsod«). Poigravajoč se s Pashurjevim imenom, je Jehova navdihnil Jeremijo, da mu spremeni ime:
»Jehova te ne imenuje več Pashur, ampak Magor misabib (Groza). Kajti tako govori Jehova: Glej, naredim, da boš v grozo sebi in svojim prijateljem! Oni padejo pod mečem svojih sovražnikov in ti boš to videl na lastne oči. Vsega Juda izročim v roke babilonskega kralja; on jih ujete odpelje v Babilon in jih pobije z mečem. Predam vse bogastvo tega mesta, vse njegovo premoženje in vso njegovo dragocenost; vse zaklade Judovih kraljev izročim v roke njih sovražnikov; ti jih oplenijo, odvzemo in spravijo v Babilon. In ti, Pashur, in vsi tvoji domači pojdete v ujetništvo; v Babilon prideš, tam umreš in ondi boš pokopan, ti in vsi tvoji prijatelji, ki si jim laži prerokoval.« (Jer. 20:3—6, EI)
16. Na kakšno pot je Pashur vodil druge in s čim lahko to primerjamo danes?
16 Iz teh Jehovinih besed je razvidno, da je Pashur zase izbral »pot smrti«. S svojim lažnim prerokovanjem je na isto pot vodil tudi svoje religiozne prijatelje. Temu ustrezno se danes v krščanstvu stotine milijonov obiskovalcev cerkva vodi na »pot smrti«. Toda to ni krivda Jeremijevega razreda.
17. Zakaj je množični nastop v Cedar Pointu, Ohio, leta 1919, prekosil Jeremijevo razbitje vrča v Hinomovi dolini?
17 Jeremija je Jehovino prerokbo dramatično prikazal s tem, ko je v dolini Hinomovi razbil lončeni vrč. Razred Jeremije je z veliko večjim javnim množičnim nastopom opozoril takoimenovano krščanstvo na njegovo neizbežno uničenje. Vzemimo za primer kongres v Cedar Pointu septembra leta 1919. Pred deset tisoč poslušalci je predsednik Stražno-stolpne družbe, Biblij in traktatov imel javno predavanje, v katerem je pokazal, da se bo blagoslavljanje takratnega Osmega biblijskega kralja izkazalo jalovo in da ta Osmi kralj svetovnega miru in varnosti ne bo uspešen. Zares je izneveril krščanstvo leta 1939, ko je nemški diktator Adolf Hitler pahnil krščanstvo v drugo svetovno vojno.
18. Katero drugo nazorno potezo je leta 1933 naredil Jeremijev razred?
18 Drugi primer je leto 1933. To leto je bilo proglašeno za sveto leto, ker so slavili 1900-letnico žrtvene smrti Jezusa Kristusa. V papeževem naznanilu praznovanja se je obljubljalo podporo glede miru in napredka predvsem v krščanstvu in tudi po vsem svetu, kljub temu, da je Hitler postal diktator Nemške republike. Toda razred Jeremije je pogumno izpodbijal te papeževe obljube. V nedeljo, 23. aprila, je preko niza radijskih postaj z družbo WBBR iz New Yorka kot glavnim oddajnikom prenašalo enourno predavanje »Vpliv svetega leta na mir in blagostanje«, ki ga je imel predsednik Združenja Stražnega stolpa. Svetovni obseg te zveneče objave je bil dosežen z njeno pismeno objavo 10. maja 1933 v polmesečniku Zlati vek. Naenkrat je začelo duhovništvo krščanstva glasno protestirati, zateklo se je k preračunljivemu pritisku in preganjanju razreda Jeremije. Toda to ni nič bolj ohranilo svetovni mir in blagostanje, kakor naslednji sveti leti 1950 in 1975. Krščanstvo se še vedno sooča z uničenjem v prihajajoči »veliki stiski«.
19. V kakšni zvezi je sprememba Pashurjevega imena in spremljajoča prerokba z današnjim duhovništvom krščanstva?
19 Kakor je vodilni duhovnik templja Pashur, udaril Jeremijo v obraz, tako se je nekaj podobnega zgodilo tudi v dvajsetem stoletju. Duhovništvo »krščanstva« je podobno kot domoljubni religiozni voditelj starega časa, Jeremijev razred javno zasmehovalo. Zakaj? Da bi jih javno osramotili in preprečili objavljanje Jehovinega namena proti licemernemu navideznemu krščanstvu, da, proti vsem lažnim religijam in njihovim posvetnim ljubimcem in pokroviteljem. Takšno postopanje pa se ni obrnilo v prid Pashurju iz starega časa niti duhovništvu krščanstva. Jehova je Pashurjevo ime spremenil v Magor misabib, kar pomeni »strah od vseh strani«. Ta »strah« je bil povezan s strahotnim razdejanjem leta 607 pred n. št. Pashur je bil obsojen na smrt v babilonskem ujetništvu. Tako bodo tudi današnji posnemalci Pashurja, duhovniški razred, razgaljeni in obsojeni na večno uničenje.
20. Kako je bilo leta 1951 duhovništvo krščanstva razkrinkano kot obsojeni razred?
20 Vse od prvega stoletja je bila kristjanom uganka, kdo je »človek greha« ali »pogube sin«, ki ga je omenil apostol Pavel. Toda v od Jehove določenem času se ta »človek greha« ali »sin pogube« pojasni. (2. Tesal. 2:3, 7) Zato je Jeremijev razred na mednarodnem kongresu Jehovinih prič v Londonu (Anglija) leta 1951 izdal knjigo Kaj je religija prinesla človeštvu. Njeno 25. poglavje nosi naslov »Rdeča religija in ‚človek greha‘«. Na 320. in 321. strani beremo o »odpadu«:
Kmalu po smrti dvanajsterih apostolov se je začel odpad krščanskih voditeljev od pravega krščanstva, s čemer se je začel oblikovati razred ali sestav »človeka greha«. Ker apostolov ni bilo več, je človek greha lahko povsem odkrito sledil smeri samopoviševanja in nezakonitega postopanja. Postavil se je kot lažno duhovništvo na oblast čez vse religiozne interese navideznih kristjanov. Duhovniška beseda je postala močnejša od napisane Božje besede. Duhovništvo je postavilo izročila in človeške zapovedi nad Božji zakon in ga tako razveljavilo. Z uporabo nazivov za papeža, kot so: »prečastiti«, »častitljiv«, »božanski« in celo »božji namestnik«, so se poviševali v svojih svetiščih, katedralah in cerkvenih zgradbah za osebe, vredne spoštovanja in tako odvzeli Bogu Jehovi in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu dolžno strahospoštovanje. Trdili so, da so Božji sinovi, napravili sebe za bogove ali duhovne sile svojih župljanov in čred.
21. Kdaj bo odstranjen krščanski »sin pogube«, kdo bo odšel z njim, in kakšna situacija bo nastala za takoimenovane kristjane?
21 V tej omenjeni knjigi je bilo neustrašeno objavljeno, da bo odpadniški razred »človeka greha« podlegel v napovedanem uničenju v prihajajoči »veliki stiski« skupaj z ostalimi babilonskimi religijami. Ko bo uničen krščanski »človek greha« ali »pogube sin«, bo uničeno tudi takoimenovano krščanstvo. Ta dogodek, ki bo mučno prizadel religiozne občutke, bo »strah od vseh strani« za takoimenovane kristjane, kakor tudi za vse tiste, ki pripadajo ostalim nebiblijskim religijam. (2. Tesal. 2:8—12; glej tudi knjigo »Babilon veliki je padel!« — Božje kraljestvo vlada, izdana 1963, 26. pogl., kjer se obravnava 17. poglavje Razodetja.)
ZBEŽATI NA STRAN BOŽJIH IZVRŠILNIH SIL
22. Kako se lahko izognemo uničenju s krščanskim »sinom pogube«, kakor je predslikano v času Jeremije?
22 Krščanska smer je »pot smrti«. Zato ne hodimo več po tej poti. Še vedno je čas, da se ljudje rešijo uničenja skupaj z njegovim »sinom pogube«. Vzemimo kot primer Jeremijo. Kot zapornik na dvorišču kralja Zedekije je preživel uničenje Jeruzalema in ni odšel v ujetništvo v Babilon, čeprav je bila velika lakota, epidemija in vojna vihra vse naokoli. Tisti, ki so se bali Jehove in so bili Jeremijevi prijatelji, so skupaj z njim preživeli. Tudi mi imamo danes priložnost, da preživimo.
23. Zakaj ni bilo osnove za ugodno sporočilo kralju Zedekiji od Jehove po Jeremiji?
23 Leta 609 pred n. št. so si babilonski sovražniki krčili pot do Jeruzalema. (Jer. 21:13) Ker se je zavedal, kaj ga čaka, je kralj Zedekija poslal dva moža, naj vprašata Jeremijo, če morda ima kakšno ugodno vest od Jehove. Toda kako je kralj Zedekija sploh mogel pričakovati po Jeremiji kakšno ugodno vest? V Jeruzalemu in v kraljestvu Jude so se še dalje delale stvari, na katere je Jehova opozoril: prelom njegove zaveze z Izraelom, oboževanje drugih bogov, krivične obsodbe, ropanje nemočnih z goljufanjem, izkoriščanje vdov in osirotelih otrok, zmanjševanje plač delavcem, prelivanje nedolžne krvi in lažno prerokovanje. (Jer. 21:12; 22:3, 13—16; 23:14, 16) Jeremija je moral biti zares pogumen, da neustrašeno objavi Jehovino nespremenjeno vest o nesreči, ki bo zadela kršilce Božje zaveze. (Jer. 21:1—7; 1:7, 8, 17)
24. V čem nam je Jeremija zgled v zvezi današnjega oznanjevanja Jehovinega sporočila krščanstvu?
24 Kakšen zgled je Jeremija Jehovinim pričam našega časa! V vsem krščanstvu je danes slabo stanje na religioznem, moralnem, socialnem, pravnem področju, brez kakršnegakoli upanja na izboljšanje. Kakor v Jeremijevem primeru, tudi danes Jehova odkrito izjavlja svojo obsodbo proti krščanstvu. Zadolžil je svoj razred Jeremije, da temu odgovarjajoče oznanja neposredno vest o nesreči, ki bo zadela sodobnega dvojnika starega Jeruzalema in Judeje. Neizprosno in neomahljivo se mora razred Jeremije držati vsega, kar mu On zapoveduje v svoji Besedi.
25. Kam gredo sedaj vsi posvetni narodi in kako je to opisano v knjigi »Osvoboditev!« iz leta 1926?
25 Vsi narodi, vključno s krščanskimi, gredo v Harmagedon. To ime ne označuje samo bitke med kapitalom in delavci, katere rezultat je splošni nered po svetu. To ni vojna človeka s človekom, temveč je to nekaj mnogo bolj resnega in katastrofalnega. Leta 1926 se je začelo to dejstvo jasniti. V knjigi Osvoboditev, ki je bila izdana na kongresu mednarodne družbe Raziskovalcev Biblije v Londonu (Anglija) maja 1926, je rečeno:
Božji izvoljenci ne sodelujejo v dejanski borbi. To je bitka Vsemogočnega Boga, vodil pa jo bo njegov ljubljeni Sin, Duhovnik po redu Melhizedekovem. Že davno je napisal Jehovin prerok glede te ure: »Jehova na desnici tvoji potare kralje ob dnevi jeze svoje, sodil bo med narodi, polno bo mrličev. Razbije glavo nad mnogimi kralji.« (Ps. 110:5, 6) On se tudi bori za osvoboditev ljudstva, da bi bili osvobojeni zatiralcev in bori se za Božje maziljence, da bi bili opravičeni za zvesto oznanjevanje Jehovinega imena ...
Zato mora satanovo kraljestvo na Zemlji priti v pozabo. Jehovino ime je opravičeno, toda vse človeške besede, ki opisujejo ta veliki in strašni dan Gospoda, so siromašne. (280. stran, prva izdaja)
Naj se nihče ne vara z mišljenjem, da je bitka Harmagedona samo boj med ljudmi ali samo neka predstava. Pismo jasno pove, da je to stvarna bitka. To je borba Vsemogočnega Boga, v kateri bo On očistil z Zemlje hudobni sestav, ki ga je satan uporabljal, da je slepil ljudi skozi vsa stoletja.« (282. in 283. stran; glej tudi stran 261, 2. odstavek.)
26. Kaj ne more narediti danes razred Jeremije, kakor ni mogel Jeremija, samo zato, da bi ugajal posvetnim vladarjem?
26 Ta »bitka Harmagedona« bo zaključek »velike stiske«, v kateri bo iztrebljeno svetovno kraljestvo krive religije, vključno s krščanstvom. (Razod. 16:13—16; 17:1—18) Razred Jeremije ne more podcenjevati tega dejstva samo zato, da bi ugajal Zedekiji podobnim vladarjem ali celo vladarjem vsega sveta. Ostati morajo »na tekočem«, kakor je moral biti na tekočem Jeremija glede kralja Zedekije in zaradi poslušnosti do naloge, ki mu jo je dal Jehova.
27. S katerimi izvršnimi silami se bodo soočili ljudje v bitki Harmagedona?
27 V »bitki velikega dne«, v Harmagedonu, bodo morali vladarji tega sestava stvari obračunati z vsemogočnim Bogom, ne samo z ljudmi. Tudi ljudje, ki domoljubno podpirajo posvetne vladarje tega sestava stvari, se bodo soočili z izvršilnimi silami pod Jehovinim poveljstvom. V Jeremijevem času so bile izvršilne sile babilonske čete pod kraljem Nebukadnezarjem. V prihajajoči bitki Harmagedon bodo to Jehovini sveti angeli pod vodstvom njegovega Sina Jezusa Kristusa. (Razod. 16:12; 19:11—21)
28., 29. Kaj si moramo izbrati mi, navadni ljudje, kot sledi iz Jehovinih besed iz Jeremije 21:8—10?
28 Vladarji krščanstva posnemajo kralja Zedekijo iz Jeruzalema; nočejo se spremeniti ter se spraviti z Bogom. Kaj bi morali zato mi navadni ljudje narediti glede neposredne nevarnosti svetovnega uničenja? (Jer. 21:11, 12; 22:3—5) Postopati moramo vsak posamezno in osebno izbrati »pot življenja«. Vsakdo od nas bi moral slediti Božjim besedam, danim po Jeremiji:
29 »Temu ljudstvu reci: ‚Tako govori Jehova: Glejte, predlagam vam pot življenja in pot smrti! Kdor ostane v tem mestu, umre pod mečem, za lakoto ali kugo! Kdor pa pojde ven in se preda Kaldejcem, ki vas oblegajo, ostane pri življenju in njegovo rešeno življenje bo njegov plen! Zakaj svoj obraz obrnem zoper to mesto v nesrečo, ne v dobro, govori Jehova, v roko babilonskega kralja bo dano, da ga sežge z ognjem.‘« (Jer. 21:8—10)
30. Zakaj ne bi bilo nedomoljubno ali izdajalsko, če bi se Hebrejci predali Kaldejcem?
30 Nikakor ni bilo nedomoljubno ali izdajalsko, da bi se Hebrejci ‚predali Kaldejcem‘, ki so oblegali kraljestvo Jude. S tem bi le poslušali Boga Jehovo, nevidnega nebeškega Kralja Izraela. To bi bila »pot življenja«, medtem ko so hebrejski domoljubi neposlušno izbrali »pot smrti«.
31. Komu se je nekaj podobnega zgodilo v prvem stoletju n. št.?
31 Podobno je bilo tudi s krščanskimi Hebrejci iz prvega stoletja našega štetja. Jezus Kristus je napovedal, da bodo obnovljeni Jeruzalem uničile rimske vojske, ki jih je imenoval »gnusobo razdejanja«. (Mat. 24:15)
32. Kakšna navodila je zato dal Jezus svojim predanim naslednikom?
32 Zato je Jezus svoje predane naslednike poučil: »In tedaj pride konec. Kadar torej ugledate ‚gnusobo razdejanja‘, ki jo je napovedal prerok Daniel, da stoji na svetem kraju (kdor bere, naj razume!), tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore; kdor je na strehi, ne stopaj doli, da vzame kaj iz hiše svoje; in kdor je na polju, naj se ne vrača nazaj, da vzame plašč svoj. ... Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo. In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi.« (Mat. 24:14—22)
33. Kaj je povzročila med letom 66 in 70 n. št. poslušnost do Jezusovih navodil in kaj neposlušnost?
33 Verni krščanski Hebrejci so poslušali navodila svojega Učitelja. Zatem, ko so se rimske čete po neuspelem napadu na Jeruzalem in njegov tempelj leta 66 n. št. umaknile, so ogroženi kristjani zapustili Judejo. Niso bili ubežniki kot ostali Hebrejci. Poslušali so svojega vodjo Jezusa Kristusa in so tako izbrali »pot življenja«. Domoljubni Hebrejci pa so izbrali »pot smrti« in usmrčenih jih je bilo 1 100 000, ko so leta 70 n. št. rimske čete pod generalom Titusom razdejale Jeruzalem.
34. Kam bodo brez oklevanja šli tisti, ki želijo živeti v novi ureditvi?
34 Kaj bomo naredili danes mi s takšnimi zgodovinskimi primeri pred očmi? Danes živimo v času, ki so ga Kristusovi učenci imenovali »konec sestava stvari«. »Velika stiska« brez primerjave, ki bo izbruhnila nad vsem svetom, je bila ponazorjena z uničenjem Jeruzalema in »ta rod« ali generacija se bo z njo soočila. Zato ljudje sedaj izbirajo »pot življenja« ali »pot smrti«. Razred Jeremije je izbral »pot življenja«. Ta razred tudi pokazuje, da lahko tudi drugi naredijo enako. Brez nadaljnjega oklevanja naj vsi, ki želijo večno živeti v pravični novi ureditvi, izkoristijo priložnost, dano od Boga, da izberejo »pot življenja«. Ubežali bodo na stran Jehovinih izvršilnih sil. (Mat. 24:3, 34)