Kraljevski »pastir« iz biblijske prerokbe

1. Kako so posvetni »pastirji« razdelili narode in kako se bo to popravilo?

POSVETNI »pastirji« tega sestava stvari imajo ljudi razdeljene podobno kakor ovce. Vsak narod se nahaja v posebni narodnostni staji. Ni skupne staje za človeštvo. Osmi biblijski kralj ni uspel priskrbeti takšne splošne staje, čeprav zajema več narodov. Ni uspel zadovoljiti potrebi ljudi po eni čredi in enim pastirjem. Edino Stvarnik, ki je »naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje«, lahko nudi potrebnega vladarskega Pastirja, ki bo zbral vse narode v eno stajo. (Dej. ap. 17:26)

2., 3. a) Zakaj je Jehova imel za dobro, da odvzame prestol pastirjem iz rodu kralja Davida? b) Zakaj je v Jeremiji 23:1, 2 naznanjeno gorje za takšne pastirje?

² S pomočjo svojega izbranega naroda Izraela je Stvarnik pokazal vsemu svetu, da pod sedanjim sestavom stvari niti eden nepopolni človek ne more zbrati vsega človeštva v eno čredo in mu vladati kot en pastir. Da je to tako, je pokazala tudi dinastija kraljev iz rodu kralja Davida, ki je leta 1070 pred n. št. zavzel Jeruzalem in ga naredil za glavno mesto. Kot zemeljski predstavniki Izraelovega Boga so sedeli na »Jehovinem prestolu«. (1. Letop. 29:23; 2. Letop. 13:8) Zaradi stalnega slabšanja vladarskih pastirjev (z redkimi izjemami) je imel Bog za dobro, da odvzame prestol tej dinastiji po 463 letih vladanja.

³ »Gorje pastirjem, ki pogubljajo in raztresajo ovce paše moje, govori Jehova. Zatorej pravi tako Jehova, Bog Izraelov, zoper tiste pastirje, ki paso ljudstvo moje: Vi raztresate ovce moje in jih razganjate, pa jih ne obiskujete; glej, jaz bom kaznoval nad vami hudobnost vaših dejanj, govori Jehova.« (Jer. 23:1, 2)

4. Kako je bilo s Salumom (Joahazom) in Jojakimom kot »pastirjema«?

⁴ Po smrti dobrega kralja Josije leta 628 pr. n. št. so se njegovi trije sinovi in vnuk s svojimi postopki pokazali slabe. Posledica je bila, da so se njihovi podložniki razkropili. Prvi na primer, ki je sledil Josiji in sedel na »Jehovin prestol«, je bil Salum ali Joahaz; po trimesečnem vladanju so ga odpeljali v suženjstvo v Egipt, kjer je umrl. (Jer. 22:10—12) Njegov starejši brat Jojakim je vladal enajst let in njegova vlada je bila tako zatiralska in krvava, da ni zaslužil nič boljšega, kot da so njegovo truplo vrgli skozi vrata Jeruzalema in ga pokopali kakor osla. (Jer. 22:13—19)

5. Kako je bilo z Joahinom in Zedekijo kot »pastirjema«?

⁵ Jojakima je nasledil njegov mladi sin Jojahin, imenovan tudi Jekonija. (Mat. 1:11, 12) Ker je bil potomec kralja Davida in je sedel na »Jehovinem prestolu«, bi se ga lahko sodilo kot dragoceno osebo, kot pečatni prstan na Jehovini desnici. Toda zaradi svoje hudobije je zaslužil, da je bil izgnan v Babilon. Po vsega treh mesecih in desetih dneh vladanja je bil prisiljen, da se preda kralju Babilona, ki je takrat oblegal Jeruzalem. Jojahina in več kot desettisoč Izraelcev so pregnali v Babilon, da tam umrejo. Ni imel sina, ki bi sedel na prestol, temveč je njegov stric, Zedekija, Josijev sin, postal podložni kralj imperatorja Nebukadnezarja. (2. Kralj. 24:5—17; Jer. 22:24—30) Zedekija je prelomil svojo prisego, ki jo je dal v Jehovinem imenu. Ko se je zato soočil s posledicami svojega upornega stališča in vprašal preroka Jeremijo za vesti, je lahko dobil edino vest o uničenju.

6. Zakaj je bilo »gorje«, ki je zadelo »pastirje«, istočasno tudi nesreča za njihove podložnike, in v koliko je Jehova odgovoren za razkropljenje ljudstva?

⁶ To, kar je zadelo te štiri kraljevske »pastirje« kraljestva Jude in podpastirske kneze, je bilo zares pravo »gorje«. To je pomenilo tudi razkropljenje njihovih ovcam podobnih podložnikov, ki so odšli v izgnanstvo v Egipt in Babilon. Tako je Judeja ostala pusta. Grešnost »pastirjev« je bila vzrok za razkropljenje »ovc«. Za Izraelovega Boga, Jehovo, se lahko reče, da je povzročil razkropljenje samo s tem, da je vzdignil svoje disciplinske izvršilce, s katerimi je kaznoval svoj neposlušni narod. (Jer. 23:1, 2; 2. Letop. 36:9—21)

TISTI, KI SE BO IMENOVAL »JEHOVA, NAŠA PRAVIČNOST«

7., 8. a) Kdo edini lahko priskrbi boljšega »pastirja«, kot so bili zadnji štirje kralji v Jeruzalemu, in kako? b) Kaj je rekel Jehova po Jeremiji 23:3—6, ko je obljubil takšnega imenitnega »Pastirja«?

⁷ Idealnega Pastirja spoznavamo v Bogu Biblije, Jehovi. On lahko priskrbi boljšega vladarskega Pastirja, kot so bili zadnji štirje kralji v Jeruzalemu, katerih grešnost je povzročila razkropljenje njihovih ovcam podobnih podložnikov. Upoštevajoč razočaranje, ki ga zapuščajo pri svojih podložnikih nepopolni človeški vladarji, je nebeški Pastir Jehova obljubil, da bo priskrbel imenitnega vladarskega pastirja. Zato je, potem ko je oznanil »gorje« nad žalostnimi »pastirji« kraljestva Jude, navdihnil preroka Jeremijo, da je rekel:

⁸ »Jaz zberem ostanek svojih ovac iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljem nazaj na njihov pašnik, da se bodo plodile in množile. Postavim jim pastirje, ki jih bodo pasli, ne bodo se več bale, ne plašile, in ne bo jih treba več iskati, govori Jehova. Resnično pridejo dnevi, govori Jehova, ko obudim Davidu pravično mladiko (v nasprotju z Davidovimi nepravičnimi potomci); kralj bo in bo modro vladal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen, in Izrael bo na varnem prebival; To mu je ime, s katerim ga bodo imenovali: Jehova, naša pravičnost.« (Jer. 23:3—6, EI)

9. Zakaj ne pomeni, da je obljubljeni »pastir« Jehova sam, samo zato, ker se njegovo ime glasi »Jehova, naša pravičnost«?

⁹ »Imenoval se bo: ‚Jehova je naš zagovornik‘.« Tako se glasijo besede Jeremije 23:6 po prevodu Hebrejskega izdajateljskega društva v Ameriki (izdaja 1978), medtem ko beremo v prevodu Moffata »naš zmagovalec«. Niti en človek na Zemlji ni imel dobesedno takšnega imena. Čeprav se je prerokba izpolnila na Jezusu Kristusu, ki je dobil to ime, še ne pomeni, da je Jezus osebno Bog Jehova. Tudi Izraelec z imenom Jehozadak, kar pomeni »Jehova je objavil pravičnost« ali »Jehova je pravičnost«, ni bil Jehova. (1. Letop. 6:14, 15) V Jeremiji 33:16 piše, da se je celo Jeruzalem imenoval »Jehova je naša pravičnost« — toda mar to pomeni, da je bil Jeruzalem Jehova? Ne! Poslednji kralj, ki je v Jeruzalemu vladal, je bil Zedekija in to ime pomeni »Pravičnost od Jah«. Kralj, ki se imenuje »Jehova je naša pravičnost«, namreč Jezus Kristus, se zelo razlikuje od kralja Zedekije.

10., 11. a) Na katerem narodu se je izpolnila obljuba iz Jeremije 23:5, 6? b) Kdo je upravičeno dobil ime »Jehova, naša pravičnost« in zakaj?

¹⁰ Prerokba iz Jeremije 23:5, 6 se ni izpolnila dobesedno nad Judo, Izraelom in Jeruzalemom v Jezusovih dneh. Ti hebrejski sestavni deli so Jezusa kot Mesijo zavrnili. Rimljani so jih leta 70 n. št. uničili in razkropili po vsej Zemlji. Dejansko se prerokba izpolnjuje nad duhovnimi Izraelci, Kristusovimi maziljenimi učenci.

¹¹ Med prvo svetovno vojno, od leta 1914 do 1918, so duhovništvo in narodi krščanstva, ki so sodelovali v vojni, razkropili preostanek duhovnih Izraelcev. Toda od leta 1919 dalje je Jehova uporabil oslavljenega Jezusa Kristusa, da zbere po vsem svetu razkropljeni preostanek v duhovno slogo. Člani tega skesanega in obnovljenega preostanka duhovnih Izraelcev so bili očiščeni in so tako primerni za oznanjevanje mednarodne »dobre vesti o Kraljestvu« po vsej naseljeni Zemlji (Mat. 24:9—14). Na ta način so po Jehovini nezasluženi dobroti po Kristusu proglašeni za pravične ali opravičene. Jehova je dokazal, da je njihov pomočnik in »Zmagovalec« in postali so njegove krščanske Priče. (Iza. 43:10) Ker je prišla ta milost po takrat ustoličenem kraljevskem Pastirju, Jezusu Kristusu, je na mestu, da se tega pastirja imenuje »Jehova, naša pravičnost«.

12. Kateremu pomembnemu rojstvu je pripravil Jehova pot, s tema, da je osvobodil preostanek iz Babilona in ga ponovno naselil v Judeji?

¹² Da bi to ponazoril, je Jehova skesani preostanek Izraelcev izpeljal iz »severne dežele« in jih vrnil v njihovo domovino leta 537 pr. n. št. (Jer. 23:7, 8) S tem, da jih je Jehova izpeljal iz Babilona in jih ponovno naselil v Judejo, ki je bila dolgo pusta, je pripravil pot največjemu rojstvu na Zemlji, ki se je zgodilo v Betlehemu, v Judeji. To je bilo rojstvo Jezusa Kristusa kot potomca kralja Davida. (Luk. 2:1—38; 3:23—31)

13. a) Zakaj je Jehova obudil Davidu »pravično mladiko« kljub temu, kar se je zgodilo Davidovi dinastiji? b) Kako je Jehova postopal s preostankom v soglasju s potomčevim imenom »Jehova je naša pravičnost«?

¹³ Zato je Jehova obudil Davidu »pravično mladiko« kljub napovedani nesreči kralju Koniji (ali Jekonija oziroma Jojahin).a (Jer. 22:24 do 23:2; Mat. 1:11—16; 2. Kralj. 25:27—30) Ta »pravična mladika«, Jezus Kristus, je položil svoje popolno človeško življenje kot žrtev za svoje bodoče človeške podložnike. S tem je položil osnovo za opravičenje svojih 144 000 predanih naslednikov, ki upajo, da postanejo njegovi sodediči v nebeškem Kraljestvu. (Rim. 8:14—17; 1. Kor. 1:30, 31) Od leta 1919 je Jehova vrnil preostanku 144 000 sodedičev kraljestva svojo milost in jih ponovno vzel v svojo službo, kljub temu, da jih je duhovništvo krščanstva obtoževalo. Na ta način jih je Jehova po Kristusu branil, opravičil ali »proglasil za pravične«. (Rim. 8:31—33; Jer. 23:6)

14. Kakšne služabnike je obudil Jehova med maziljenim preostankom od leta 1914, ko je bilo rojeno Kraljestvo?

¹⁴ Med tem obnovljenim preostankom duhovnih Izraelcev je Jehova postavil zveste starešine ali nadzornike. Ker je bilo Mesijansko kraljestvo rojeno v nebesih leta 1914 ob zaključku časa narodov, služijo ti nadzorniki kot kneževski pastirji na Zemlji, vse dokler ves preostanek ne konča svojega zemeljskega poslanstva in se pridruži kraljevskemu »Pastirju« v njihovem nebeškem Kraljestvu. (Jer. 23:3, 4; Iza. 32:1, 2)

KAKO JE DUHOVNIŠTVU KRŠČANSTVA SPODLETELO

15. V kakšnem stanju je danes krščanstvo v nasprotju s stanjem maziljenega preostanka?

¹⁵ Pod nebeškim Kraljem, ki se imenuje »Jehova je naša pravičnost«, prebiva obnovljeni preostanek duhovnih Izraelcev v duhovnem raju. (Jer. 23:3—6) Takšnega raja duhovnega miru in varnosti danes v krščanstvu ni, ker je polno prešuštva in duhovne lakote. Njegovo stanje je žalostno in bo še slabše. Pri posameznikih bo povzročilo, da bodo izgledali kakor da so popili preveč alkoholne pijače. (Jer. 23:9, 10; Mat. 24:21, 22)

16., 17. Kdo je po Jeremiji 23:11—14 odgovoren za stanje krščanstva danes?

¹⁶ Za takšno stanje so odgovorni duhovniki krščanstva. Svoje člane cerkva so razočarali. Točno tako je, kakor je rekel Jehova o lažnih prerokih in duhovnikih v templju, v Jeremijevih dneh:

¹⁷ »Ker prerok in duhovnik sta enako skrunilca svetega; celo v hiši svoji sem našel njiju hudobnost, govori Jehova. Zato jim bo njih pot kakor prepolzki kraji v temi, zadenejo se na njem in padejo; ... Ali na prerokih jeruzalemskih vidim strahovito reč: prešeštvujejo in hodijo v lažnivosti in potrjujejo roke hudodelcem, da se ne povrne nobeden od hudobnosti svoje; vsi ti so mi kakor Sodoma in prebivalci njegovi (jeruzalemski) kakor Gomora.« (Jer. 23:11—14)

18. Od kdaj je krščansko duhovništvo krivo za duhovno prešuštvo in zakaj?

¹⁸ Krščanstvo, tako katoliško kot pozneje protestantsko, je vse od dni Konstantina Velikega, Pontifexa Maksimusa Rimskega Cesarstva, krivo za duhovno prešeštvovanje. Zakaj? Zato, ker so bili prijatelji tega sveta in so sodelovali v posvetnih in vojaških pustolovščinah. (Jak. 4:4)

19. Kako so duhovniki in njihovi cerkveni člani umazani z dobesedno nemoralo?

¹⁹ Duhovništvo je dovolilo dobesedno prešuštvo in homoseksualnost v svojih lastnih vrstah in cerkvah. Tedaj se nam ni treba čuditi, da duhovniki odobravajo takšne nemoralne osebe, da so zapisane med cerkvenimi člani. Danes je nemoralno stanje že razvpito, »strašno« in celo na večji stopnji kakor Sodoma in Gomora. Krščanstvo je zaslužilo enak propad kakor ti dve stari mesti.

20. Zakaj bo duhovništvo pilo smrtni napitek?

²⁰ Kot najbolj graje vredni med narodi krščanstva bodo duhovniki in religiozni voditelji popili smrtni napitek: »Ker od prerokov jeruzalemskih (ki ponazarjajo krščanstvo) je šla skrunitev svetega po vsej deželi.« (Jer. 23:15)

21. Kako je leta 1925 razred Jeremije pritegnil pozornost sveta na odpadništvo duhovništva?

²¹ Sodobni razred Jeremije je bil pri pritegovanju pozornosti sveta na odpadništvo duhovništva voljan in neustrašen. Po tem je bilo znamenito leto 1925. Na kongresu Mednarodnih raziskovalcev Biblije v Indianapolisu v državi Indiani, od 24. do 31. avgusta, je bila glavna značilnost sprejem resolucije z naslovom »Vest upanja«. Predsednik Skupnosti je navedel resolucijo po predavanju z naslovom »Poziv k akciji«. Med ostalim je bilo v resoluciji tudi naslednje:

... religionisti, tako katoliški kot protestantski, so znani po svoji objestnosti, nečimernosti, nespoštljivosti in brezbožništvu. Zato je jasno, da so prazna, nebogljena in brez moči vsa sredstva, ki so jih nudili prej navedeni elementi, da bi zadovoljili človeškim željam.

Katolicizem trdi in poudarja, da ima pravico do tega, kar pripada edino Bogu. Modernisti zanikajo Boga, njegovo Besedo in načrt za odrešitev, ker trdijo, da slepa silab lahko popravi zanemarjeno stanje človeštva. Fundamentalisti trdijo, da verujejo v Biblijo, toda zanikajo jo s svojimi postopki. Učijo lažne nauke in nauke, ki onečaščajo Boga in so skupaj s katoliki in modernisti povezani s posvetnimi in komercialnimi silami v bogokletni trditvi, da so sposobni vzpostaviti Božje Kraljestvo na Zemlji. Vsi ti so se zbrali pod satanom, njihovim glavnim gospodarjem, da zapostavljajo Boga in sramotijo njegovo ime. ...

... Vedoč to, in ker je njegov čas kratek, poskuša satan preplaviti ljudi z mnogimi krivimi in varljivimi nauki in povsem odvrniti njihove misli od Jehove. Za Boga je napočil čas, da naredi sebi ime na Zemlji in da narodi spoznajo resnico glede Božjega načrta, s pomočjo katerega se svet edino lahko reši. (5, 6 in 9. odstavek. Glej Stražni stolp, 15. oktober 1925, str. 310, 311, angl. Glej tudi Razodetje 8:12; 16:8, 9.)

22. a) Kdo služi v korist Božjega namena, da si naredi ime? b) Kako so dokazali s svojim prerokovanjem duhovniki, da ne spoštujejo Božjega imena?

²² V 28. odstavku predavanja »Poziv k akciji«, ki je bil uvod omenjene resolucije, je bilo rečeno: »Prišel je čas, da si Jehova na Zemlji naredi ime. Cerkev ima v tem do neke mere svojo vlogo, to je, da priča za Gospoda.« (326. stran v Stražnem stolpu, od 1. novembra 1925, angl. izdaja.) Tako je razred Jeremije v začetku naslednjega (1926) leta po vsem svetu razširil resolucijo v obliki traktatov in se vidno trudil, da prenese Jehovino ime vsemu človeštvu. Toda duhovništvo krščanstva je dokazalo, da ne spoštuje Božjega imena. Odstranili so Božje ime iz njegovega objavljenega namena, da bo povzročil vihar nesreče nad krščanstvom; duhovniki vztrajajo pri svoji trditvi: »Zaničevalcem Jehovine besede vedno obljubljajo: ‚Srečo boste imeli!‘ Vsem, ki sledijo trmi svojega srca, pravijo: ‚Nesreča nad vas ne pride.‘« (Jer. 23:17—20)c

23. a) Ali je te duhovnike poslal Jehova ali kdo drugi? b) Kaj bi se po Jeremiji 23:21, 22 zgodilo, če bi duhovniki bili v Jehovinem svetu?

²³ Toda kdo je poslal te duhovnike z njihovimi obljubami? Ti niso bili ‚v Jehovinem svetu‘, tako da bi točno spoznali njegovo sporočilo. Jehova jih ni poslal v svojem imenu. Ni jim govoril, da bi mogli prerokovati, kakor iz »Jehovinih ust«. Religiozne sekte krščanstva so jih poslale iz svojih teoloških semenišč. Kaj bi se zgodilo, če bi bili duhovniki v Jehovinem »zboru« in bi se držali njegovih razodetij? Jehova pravi: »Če bi stali v mojem svetu, bi oznanjali mojemu ljudstvu moje besede in jih odvrnili z njih hudobnega pota in proč od njih brezbožnih dejanj.« (Jer. 23:21, 22, EI)

24. Kaj se ne bi zgodilo s člani krščanskih cerkva in kakšno stanje ne bi nastalo, če bi bili duhovniki v Jehovinem svetu?

²⁴ V tem primeru ne bi prišlo do takšne strašne biblijske nepoučenosti, kakršna je danes med obiskovalci cerkva. Če bi duhovniki prevzeli vodstvo, se držali Božje razodete besede in poučevali milijone cerkvenih članov, da delajo enako, ne bi prišlo do dveh svetovnih vojn, ki so izbruhnile znotraj krščanstva! Odgovorni duhovniki niso skriti pred Jehovo. On ni samo Bog »od blizu«, ki ne bi mogel videti, kar je »v daljavi«. (Jer. 23:23, 24)

25. Kaj bi moral sedaj vsakdo delati po tem, kar se nudi javnosti po Jeremiji 23:25—28?

²⁵ Prišel je čas, da se ljudje odločijo, ali bodo še naprej poslušali »sanje« krščanskih duhovnikov ali pa bodo poslušali Jehovino besedo, ki jo oznanjuje Jeremijev razred. Prišel je tudi čas za vse tiste, ki trdijo, da so Božji služabniki, da postopajo po izjavi v Jeremiji 23:25—28: »Prerok, ki ima sanje, naj pripoveduje sanje; in kdor ima besedo mojo, naj govori besedo mojo v resnici.«

26. Kaj sta se odločila delati razred Jeremije in »velika množica«, ker mora obstajati razlika med sanjami in Božjo besedo?

²⁶ Kaj pa ima Jehovina beseda z neosnovanimi »sanjami«, z vizijami človeških src? Ničesar! Med Jehovino besedo in neosnovanimi »sanjami« mora obstajati razlika, kakor se žitna zrna ločijo od plevela. Razred Jeremije, ki ima Božjo besedo, se je odločil, da ves čas zvesto oznanja. Iz spoštovanja do Jehove se je enako odločila tudi »velika množica« poslušalcev.

27. Kdaj in kako bo Božja beseda kakor ogenj in kladivo?

²⁷ Zdaj že skoraj 60 let razred Jeremije zvesto oznanja Jehovino besedo. Ta Beseda sama po sebi ni sežgala gorljive organizacije krščanstva; tudi ni zdrobila v koščke hribu podoben sestav stvari. Vendar pa Božja beseda, ki jo razred Jeremije oznanja, ni neuspešna. Ko bo Jehova v »veliki stiski« v od njega določenem času izvršil izrečeno Besedo, se bo na njegovo vprašanje pritrdilno odgovorilo: »Ali moja beseda ne gori kakor ogenj? govori Jehova. Ali ni kakor kladivo, ki razbija skalo?« (Jer. 23:29, EI) Zato verujmo v to Besedo.

28. Kako »kradejo« duhovniki »Božje besede drug drugemu« in kdo je zato proti njim?

²⁸ Razred Jeremije ni podoben duhovniškemu razredu, njega je poslal Jehova, da govori v njegovem imenu. Toda duhovniški preroki tudi trdijo, da govorijo v njegovem imenu, torej da govorijo biblijske resnice. Tako dejansko religiozni voditelji krščanstva ‚kradoma‘ odvzemajo moč in delovanje vesti o nesreči, ki jo oznanja razred Jeremije. Res je, da razred Jeremije podpira to svojo vest s citiranjem besed: »Tako pravi Jehova«. Toda duhovniki poskušajo poudariti tehtnost in zven resničnosti tistega, kar oznanjujejo, z dodajanjem besed »on govori«. Navidezno govorijo kakor od Boga. Tako lahko uporabijo neki biblijski stavek kot pretvezo za oznanjevanje o politiki ali celo vojni propagandi. Vendar je Jehova proti takim duhovniškim prerokom, ki jih ni on poslal iz svojega sveta in ki »kradejo« iz Božje besede, da jo potem nepravilno uporabljajo. (Jer. 23:30, 31)

29. Kako bo Jehova pokazal, da so takšni duhovniški preroki sleparji?

²⁹ Kako bo Jehova pokazal, da so takšni duhovniški preroki goljufi? Tako, da se ne bo izpolnilo tisto, kar oznanjajo v njegovem imenu, ali kar si dovoljujejo govoriti v njegovem imenu. On ne podpira njihove laži. »Glej, pojdem nad preroke, ki se jim sanjajo laži, govori Jehova, jih pripovedujejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in s svojim bahanjem. Jaz jih nisem poslal, ne jim zapovedal, in nikakor ne koristijo temu ljudstvu, govori Jehova.« (Jer. 23:32, EI) Zelo slabo za ljudstvo!

30. Čemu hočemo dati primerno težo — duhovniškim zagotovilom ali Jehovini besedi?

³⁰ V tem času, ko krščanstvo ni v miru z Bogom, nikar duhovno ne zadremljimo ali zaspimo zato, ker duhovništvo lažno zagotavlja mir. Resno vzemimo »breme« ali tehtno vest iz Božje besede. (Jer. 23:33)

»JEHOVINO BREME«

31. Kaj smo dolžni odkrito povedati, kadar nas kdo iz krščanstva vpraša, kakšna je težka vest za danes?

³¹ Danes je Jehovina vest za ta posvetni, religiozni in komercialni sestav stvari zelo težka, ker razodeva obsodbo strahotnega razdejanja. To je torej težka odgovornost za nas, da oznanjamo Jehovino vest v teh »zadnjih dneh«. Ko zato odgovarjamo na vprašanja ljudi o usodi tega sestava stvari, ali ugotovimo, da res govorimo »breme« Jehovino? Kadar nas nestrokovnjaki, preroki ali duhovniki krščanstva vprašajo, da jim iskreno povemo, v katerih točkah je Jehovina beseda težka, smo tudi dolžni reči, da so narodi krščanstva njemu »breme« in »še kakšno breme«! Zato se bo Jehova osvobodil tega »bremena«, tako da bo prepustil krščanstvo v uničenje.

32. Kako nasprotujejo ljudje iz krščanstva temu, kar izjavlja Jeremijev razred, da je »breme Jehovino« in kaj zato spreminjajo?

³² Ljudje, ki ne spoštujejo Jehove, ne želijo sprejeti, kar Jeremijev razred oznanjuje kot Jehovino »breme«. Zato nočejo, da se jih na to spominja kot na nekaj zares važnega. S svojimi nasprotnimi trditvami sledijo svojim prerokom in duhovnikom v predstavljanju tega, kar oni poudarjajo kot pravo »breme« Božje besede. Toda njihova nasprotna trditev ne temelji na Svetem pismu. Je proizvod privatnega tolmačenja in tako postane »vsakemu njegova lastna beseda«. Takšnim religionistom, nepopustljivim v njihovih nazorih, Jeremijev razred govori: »Preobračate besede živega Boga, Jehove nad vojskami, našega Boga.« (Jer. 23:33—36, EI) Ali pa lahko ti spremenijo nesrečo, na katero nas opominja »breme Jehovino«? Nikakor!

33., 34. Na čigavo prisotnost mora razred Jeremije pritegniti pozornost religionistov, ki označujejo svojo vest kot »breme Jehovino«?

³³ Nasprotno tistemu, kar oznanja Jeremijev razred od povojnega leta 1919 dalje, nudijo krščanski govorniki svoja lažna, varljiva sporočila. Da bi njihova sporočila pridobila na tehtnosti v očeh drugih, se pri tem vedno znova sklicujejo na »breme Jehovino«. K tem religionistom Jehova nenehno pošilja Jeremijev razred, da naj ne označujejo svoje pridige in prerokovanja kot »breme Jehovino«. Kako mora torej reagirati razred Jeremije na takšne izjave religionistov? Takole:

³⁴ »Zato pravi tako Jehova: ker rabite tisto besedo ‚Breme Jehovino‘, dasi sem poslal k vam sporočat (Jeremijev razred): Ne govorite: ‚Breme Jehovino‘.« (Jer. 23:38, 39)

35., 36. Katero Jehovino odločitev mora po Jeremiji 23:39, 40 oznanjevati Jeremijev razred tistim, ki govorijo ali poslušajo »lažna bremena«?

³⁵ Pravilno! Jehova je Sodnik krščanskim prerokom. Kaj se je odločil storiti glede »prerokov«, ki označujejo svojo vest kot »breme Jehovino« in glede ljudstva, ki sledi temu nepristnemu »bremenu«? Sodnik nam govori:

³⁶ »Zapustim (vas) docela in zavržem vas in mesto, katero sem dal vam in očetom vašim, izpred obličja svojega; in naložim vam večno sramoto in večno nečast, ki se ne bo mogla pozabiti.« (Jer. 23:39, 40)

37. a) Kako je Jehova izvršil svojo sodno odločitev v Jeremijevih dneh in s kakšnim rezultatom? b) Kaj je bilo z Jeremijo in kako bo to z razredom Jeremije?

³⁷ Ta najavljena Jehovina sodna odločitev je bila izvršena v Jeremijevih dneh, ko so Babilonci leta 607 pr. n. št. uničili Jeruzalem in njegov oskrunjeni tempelj. Ta sramoten, ponižujoči dogodek je pokazal trmoglavim in nevernim Izraelcem, da jih je končno Jehova, ki ga niso spoštovali, zavrgel. Prepustil jih je posledicam njihove hudobnosti. To je utišalo prevzetne lažne preroke. Toda Jeremija je prerokoval dalje. Jehova ga ni zapustil. Po tem zgledu Jehova tudi ne bo zapustil Jeremijevega razreda, ko bo skoraj izvršil svojo težko obsodbo nad duhovništvom in cerkvami krščanstva. (Jer. 39:11—40:4; Jer. Žal. 1:1—22)

‚PRESLEPLJEN‘ — KORISTNO

38. Na kakšen način je Jehova »preslepil« Jeremijo in s kakšnim rezultatom?

³⁸ ,Tako je Jeremija zaključil štirideset letno oznanjevanje vsega, kar mu je zapovedal Jehova. Jehova ga je prevladal. Jehova se je pokazal močnejšega od njega. Njegova beseda se je nad Jeremijo izkazala kot prepričljiva moč. Zaradi tega dejstva je Jeremija vzdržal v Božji službi vse do konca. Na ta način ga je Jehova »preslepil« (EI). Dokazal je, da je močnejši od Jeremijeve slabosti, zato Jeremija ni bil oškodovan s tem, ker je bil »zapeljan«.

39., 40. Na katere Jeremijeve besede, ki jih je izgovoril zatem, ko ga je Pashur izpustil iz klade, nas to spominja?

³⁹ Tukaj beremo, kaj je rekel Jeremija zatem, ko ga je Pashur, vodilni nadzornik v templju, osvobodil iz klade:

⁴⁰ »Preslepil si me, Jehova, in dal sem se preslepiti. Zgrabil si me in premagal. Ves dan sem v posmeh, vsak me zasmehuje. Da, kadar govorim, moram zavpiti, ‚krivda in nasilje‘ moram klicati. Kajti beseda Jehovina mi je vsak dan v sramotitev in zasmeh. Če rečem: ‚Nočem več nanj misliti, ne več govoriti v njegovem imenu!‘ Tedaj je v moji notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem več! Da, slišim šušljanje mnogih — groza naokrog — ... Toda Jehova je z menoj kot silen junak. Zato se spotaknejo moji preganjalci, nič ne premorejo; zelo bodo osramočeni — saj nič ne dosežejo — z večno, nepozabljivo sramoto.« (Jer. 20:7—11, EI)

41. Kako bomo sposobni še naprej govoriti o kraljevskem Pastirju, ki se imenuje »Jehova je naša pravičnost«?

⁴¹ Jehova nas bo kot »silen junak« krepčal v naši slabosti. Z njegovo močjo bomo še naprej govorili o kraljevskem Pastirju, ki se imenuje »Jehova je naša pravičnost«.

[Podčrtne opombe]

Glej stran 3-A v The Galveston Dally News, 26. septembra 1977 pod naslovom »Papež Pavel pričakuje svojo skorajšnjo smrt«.