Psalmi

Ali ceniš družbo Božjih služabnikov?

KAKO bi se počutil, če bi ti kdo preprečil druženje s tvojimi duhovnimi brati? Bi zelo hrepenel po sodelovanju z njimi pri oboževanju?

Dvainštirideseti psalm nam opisuje situacijo Levita, Korahovega potomca, ki je bil v izgnanstvu. Njegove navdihnjene besede so nam lahko v veliko pomoč, da ohranimo globoko cenjenje za druženje z našimi brati po veri in vztrajamo pod neugodnimi okoliščinami.

Psalmist je rekel: »Kakor jelen koprni po potokih voda, tako duša moja koprni po tebi, o Bog. Žejna je duša moja Boga, mogočnega, živega Boga: Kdaj pridem in se prikažem pred obličjem Božjim?« (Ps. 42:1, 2) Košuta ali jelen ne more dolgo živeti brez vode. To stvarjenje bo iskalo življenjsko važno tekočino in jo pilo, čeprav bi se pri tem izpostavilo nevarnostim pred drugimi zvermi. Kakor jelen hrepeni po vodi, tako je psalmist hrepenel po Jehovi.

V suhih predelih, kjer rastlinstvo naglo uvene v sušni dobi, je voda zelo dragocena in se jo le težko najde. Zato govori psalmist o sebi, da je »žejen Mogočnega«. Ker mu je bila vzeta prednost, da bi šel v svetišče, vprašuje, kdaj se bo spet lahko pokazal »pred Božjim obličjem«?

Kadar omejitve zaradi preganjanj nekoga ovirajo, da bi bil skupaj s svojimi brati v veri, je to lahko zelo moreče. Tretja vrsta 42. psalma pokaže, da je izgnanstvo tako delovalo na Levita. Takole beremo: »Solze moje so mi za hrano podnevi in ponoči, ko mi rekajo ves dan: Kje je Bog tvoj?« Zaradi neugodne situacije, v kateri se je znašel, je bil psalmist tako žalosten, da je izgubil tek. Zato so mu bile njegove solze za hrano. Dan in noč so mu tekle po obrazu in preko ustnic solze. Zasmehovalci so mu govorili: »Kje je tvoj Bog?« ali z drugimi besedami, spraševali so: »Zakaj ti ne pomaga Bog, v katerega upaš?« To roganje je še prispevalo k psalmistovi bolečini.

Kako pa je poskušal samega sebe ohrabriti, da ga ne bi premagala žalost? Tako nadaljuje: »Tega se spominjam, ko izlivam v sebi dušo svojo: kako sem šel s krdelom in jih spremljal do hiše Božje, z glasom radostnega petja in hvale, v množici, ki praznuje. Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog. Žalostna je v meni duša moja, zatorej se spominjam tebe iz dežele Jordanske in Hermonske, z gore Micarja.« (Ps. 42:4—6)

Upoštevaj, da je psalmist razmišljal o preteklosti, o času, ko še ni bil v izgnanstvu. Izlival je svojo dušo, svoje bistvo, z občutki in glasovi je izražal, kar je nekoč užival. Levit se spominja, kako je bilo v njegovi domovini, ko je še bil v družbi izraelskih bratov in hodil v Jehovino svetišče slavit praznik. Kakšno radost in hvaležnost je občutil takrat!

V začetku to razmišljanje o preteklosti psalmista ni potolažilo, temveč je še prispevalo k njegovi bolečini, ker si je samo predočil, koliko s tem izgublja. Spraševal se je, zakaj je tako vznemirjen in potrt. Toda njegovo razmišljanje o preteklosti ga je navedlo, da se je zavedal svojega Boga. V tem je bila njegova tolažba. Tako se je ohrabril, da je potrpežljivo čakal na ukrepanje Jehove. Psalmist ni dopustil neugodnim okoliščinam, da oslabijo njegovo prepričanje, da mu bo Jehova ob določenem času pomagal in mu omogočil, da slavi Najvišjega za veliko rešitev ali osvoboditev. Čeprav je bil daleč od svetišča, verjetno v področju pogorja Hermon, se je psalmist spominjal Jehove.

Če si malodušen zaradi neugodnih okoliščin, v katerih si, postopaj kakor psalmist. Spomni se, da Jehova ne bo zapustil svojih služabnikov. Pomagal ti bo. Kljub temu lahko še vedno boleče občutiš neugodno delovanje preizkušenj. To ne pomeni, da si izgubil vero. Čeprav je bil psalmist prepričan, da ga bo Jehova rešil, je bil še dalje žalosten. Že sama okolica področja, kamor je bil izgnan, čeprav sama po sebi lepa, ga je spominjala na njegovo žalostno stanje! Tako piše: »Brezno kliče breznu ob šumenju slapov tvojih, vsi valovi in zagoni tvoji so se zgrnili name.« (Ps. 42:7)

Te besede morda opisujejo čas, ko se na gori Hermon tali sneg. Tedaj narastejo potoki, se zlivajo v Jordan in povzročijo, da naraste. Izgleda, kot da se valovi medseboj pogovarjajo. Ta vznemirljiv prizor moči je spomnil psalmista, da ga je žalost tako premagala, kakor da bi ga zagrnila povodenj.

Zatem je ponovno izrazil prepričanje in zaupanje v Najvišjega, rekoč: »Vendar mi pošlje Jehova ob dnevi milost svojo, in ponoči bo z menoj hvalna pesem njemu, molitev.« (Ps. 42:8) Levit Korah ni dvomil, da mu bo Jehova izkazal ljubečo dobroto ali aktivno sočutno skrb zanj, tako da ga bo rešil. To mu bo omogočilo, da bo slavil Jehovo v pesmi in mu prinašal hvalne molitve.

Pa vendar se psalmist ni mogel izogniti razmišljanju o žalostni situaciji, v kateri je bil. Nadaljuje: »Govoril bom Bogu mogočnemu, skali svoji: Zakaj me zabiš? zakaj mi je v žalosti hoditi zaradi zatiranja sovražnikovega? Kakor bi drobili kosti moje, me sramoté zatiralci moji, govoreč mi ves dan: ‚Kje je Bog tvoj?‘ Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni?« (Ps. 42:9—11a)

Čeprav je psalmist gledal Jehovo kot mogočno skalo, kjer bi nekdo lahko našel varnost pred sovražniki, se je vendarle čudil, zakaj izgleda kot da je zapuščen. Da, Najvišji je dopustil, da je še dalje žalosten ali potrt, dokler je njegov sovražnik zmagoval. Psalmist pravi, da je bil osramočen in osovražen. Roganje je bilo tako zlobno, da ga je lahko primerjal z ‚drobljenjem kosti‘, ali samega telesa. Zato je ponovno vprašal, zakaj je tako stiskan. Toda v veri ni omahoval, ker je sklepal: »Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.« (Ps. 42:11b)

Karkoli bi nas morda zadelo, bodimo podobni psalmistu in prosimo Boga Jehovo za pomoč. Tudi cenimo kakršnokoli duhovno družbo, ki jo lahko uživamo z drugimi.