Špiritizem — zakaj ne?

»VI na mojih vratih z biblijskim naukom? Ne morem verjeti ... moja Mae-de-Santo (brazilska čarovniška svečenica) sedaj Jehovina priča?«

Ta pozdrav je bil namenjen krščanski Jehovini priči iz Rio de Janeira, ki je oznanjevala od vrat do vrat. Bila je ena izmed tisočih brazilskih katoličanov, ki je izvajala neke vrste špiritizem. Toda zapustila je katolicizem in špiritizem in postala Jehovina priča. Zakaj? Je bila nezadovoljna z delom svečenice magije? Je ukvarjanje s špiritizmom ni zadovoljilo? Takšna so bila vprašanja njene sogovornice v zanimivem pogovoru, ki je sledil pozdravu.

Po ocenah se v Braziliji okrog sedemdeset odstotkov katoličanov ukvarja z neko obliko špiritizma. Očitno čutijo, da njihovi katoliški religiji nekaj manjka, zato se obračajo drugam. Toda kaj jih pri špiritizmu zanima? Mnoge morda privlači skrivnost špiritističnih sej. Druge morda priteguje upanje na sporazumevanje z dragimi, ki so umrli, ali da izvedo kaj o nedovoljenem ljubezenskem življenju njihovega moža ali žene.

V pravkar omenjenem slučaju je iskanje resnice to ženo navedlo, da je pri dvaindvajsetih letih preiskala špiritizem. Hitro je napredovala in v kratkem času postala nadzornica čarovniškega središča. Na tem položaju je bila štiriindvajset let. Mnogo njenih stikov z duhovnim svetom je povzročalo navidezno dobro za njene stranke v finančnem, družbenem ali fizičnem pogledu. Toda kot je sama priznala, je v mnogih primerih s svojim delom medija povzročila razdore v družinah in nezvestobo.

Če se torej s špiritizmom doseže nekaj »dobrega«, zakaj se ne bi ukvarjali z njim? Je za kristjana primerno, da se ukvarja s takšnimi aktivnostmi, celo če služijo nekemu domnevno »dobremu« namenu?

KORISTNI STIKI Z DUHOVNIM KRALJESTVOM

Če se po pojasnilo obrnemo k Bibliji, ugotovimo, da je v zgodnji zgodovini človek bil v stiku z nevidnim kraljestvom. O prvem človeškem paru beremo: »In začujeta glas Jehove Boga, da hodi po vrtu ob hladilnem vetriču dneva.« (1. Moj. 3:8) Iz teh stikov se je prvi človek veliko naučil, kar je služilo v njegovo dobro. Če bi poslušal takšne nasvete, bi mu bilo prihranjeno veliko trpljenja in celo smrt.

Tudi v času hebrejskih patriarhov so Božji služabniki imeli neposredne stike z nevidnim kraljestvom. Od nevidnega vira je dobil Noe navodila za gradnjo ogromne barke za rešitev svoje družine v potopu. Ker je poslušal nevidnega svetovalca, je bilo to zanj in za njegovo družino dobro — in tudi za nas. Če Noe ne bi bil poslušal navodil, ki jih je dobil, danes ne bi slišali nobenega glasu niti iz vidnega niti iz nevidnega izvora. (1. Moj. 6:9—22)

Pozneje je patriarh Abraham sprejel podobno obvestilo, in s svojo družino krenil v drugo deželo. (1. Moj. 12:1—4) Pozneje je Bog preizkusil tega moža, ko mu je rekel, naj žrtvuje svojega sina Izaka. Nedvoumno je sledil navodilu in že je dvignil nož, da bi usmrtil sina. Toda Abrahama je zadržal glas iz nevidnih nebes. (1. Moj. 22:1—18) Neposreden stik z Bogom je bil jasno viden med dolgim razdobjem izraelskih sodnikov; pozneje pa so to bili možje, ki jih je Bog izbral, da so ljudstvu služili kot preroki. Vsi našteti so imeli velike koristi, ker so sledili takšnim sporočilom iz nadčloveškega izvora.

KRALJ SAVEL OBSOJEN ZARADI ŠPIRITIZMA

Toda niso dobri vsi stiki z nevidnim kraljestvom. Ko se je imel prvi izraelski kralj Savel spoprijeti s Filistejci v odločilni bitki, se je »zbal in srce mu je obupalo«. Savel je neobhodno potreboval pomoč, toda Jehova nezvestemu kralju ni hotel odgovoriti. Savel je nato zapovedal: »Poiščite mi ženo, ki se peča z rotenjem mrtvih, da bi šel k njej in jo vprašal.« In kako se je to končalo? V razgovoru preko medija je domnevni duh umrlega preroka Samuela rekel zbeganemu kralju: »Jehova (bo dal) Izraela s teboj vred v roko Filistejcem, in jutri boš ti in sinovi tvoji pri meni.« (1. Sam. 28:4—19)

Se je prerokba izpolnila? Da, toda samo delno. Izraelci so padli v roke Filistejcem in doživeli hud poraz. Savel in njegovi trije sinovi so umrli med bitko. Toda nasprotno napovedi Savlov sin Isboset ni umrl tisti dan. če bi Savel poslušal prerokbo in se umaknil iz bitke, bi bilo zanj in za njegove tri sinove »dobro«. Morda bi nekoliko dlje živeli. Toda veliko bolje bi bilo, če se Savel ne bi nikoli obrnil k špiritističnemu mediju v Endoru. Premisli, zakaj je to res.

Pred tem je Savel »odpravil iz dežele rotilce mrtvih in vražarje«. (1. Sam. 28:3) Zakaj? Ker je vedel, da se Božji zakon glasi: »Naj ne bo med vami nikogar, ... ki vedežuje, ali tolmači znamenja, ali vražari, ali čaruje, ne nobenega zaklinjalca, ne nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali sprašuje mrtve.« Vzrok? »Zakaj gnusoba je Jehovi, kdorkoli dela kaj takega.« (5. Moj. 18:10—12) Ker se je obrnil k špiritističnemu mediju, je nezvesti Savel zapadel nadaljnji Jehovini obsodbi po zakonu, ki ga je kot kralj potrdil. Ker je Bog Jehova obsodil špiritistične medije in ni nikoli odgovoril Savlu zaradi njegovih prejšnjih hudodelstev, bi se lahko vprašal: Kdo je poslal preko medija sporočilo Savlu?

IZVOR ŠPIRITISTIČNIH VESTI

Odgovor bomo dobili z nadaljnjim pregledovanjem biblijskega poročila. Stoletja po Savlovi smrti je prerok Izaija pisal: »In ko vam poreko: Povprašajte rotilce mrtvih in vedeže, ki čivkajo in ki šepetajo, recite: Ali naj ne povprašuje ljudstvo Boga svojega? Za žive naj vpraša mrtve?« Zatem poudarja: »Postave in pričevanja naj se oklepajo!« (Iza. 8:19, 20) Jasno je torej, da se tisti, ki se obračajo k špiritističnim medijem, ne obračajo k vsemogočnemu Bogu, Jehovi. Odkod pa so sporočila tistih, »ki čivkajo in šepetajo«?

Isto so se lahko vprašali ljudje v prvem stoletju n. št., ker so slišali prerokbe poklicnih medijev. Na primer slučaj »sužnje« v Filipih. Imela je »duha« in je z vedeževanjem »veliko dobička prinašala gospodarjem svojim«. Hodila je za apostolom Pavlom in njegovimi sopotniki ter vzklikala: »Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.« Govorila je resnico, toda ali so bile njene besede od Boga? Ker je bilo Pavlu končno dovolj njenega sporočanja, je duhu zapovedal: »Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da odidi iz nje. In izšel je še tisto uro.« Navdihnjeno poročilo pokazuje, da je bil ta »duh« ‚vedeževalni demon‘. (Dej. ap. 16:16—18)

Morda je bilo nekaterim gledalcem težko ugotoviti, kdo se je posluževal te deklice. Toda Pavel je vedel, da svoje moči ni dobila od Boga, temveč iz drugega nadčloveškega izvora. Za to je bil odgovoren demon. Kar se je zgodilo kmalu zatem v Efezu, dokazuje, da so tam bili takšni duhovi, ki so uporabljali ljudi za okultne namene.

O dejavnosti apostola Pavla v tem mestu beremo: »In ne male čudeže je delal Bog po rokah Pavlovih; tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od života njegovega, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih.« Ko je sedem sinov Skeve, židovskega duhovniškega poglavarja, poizkušalo izgnati »hudobne duhove«, je mož, ki je bil z demonom obseden, skočil na dozdevne izganjalce hudobnih duhov, tako da so »nagi in ranjeni« komaj ušli. (Dej. ap. 19:11—16)

»To pa je prišlo na znanje vsem, Judom in Grkom, ki so prebivali v Efezu«, piše v navdihnjenem poročilu — »in strah jih je obšel vse, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo.« Zato so »mnogi teh, ki so bili sprejeli vero, prihajali ter priznavali in razodevali dela svoja. A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh«, čeprav so bile zelo drage. Ti posamezniki so vedeli, da se morajo rešiti tako izvajanja magije, kakor tudi knjig takšne vsebine. Zapustili so brezbožni, demonski izvor okultnih preroštev in se obrnili k resničnemu Izvoru življenjske modrosti, Bogu Jehovi. (Dej. ap. 19:17—20)

POKAZUJEJO »UGODNI« REZULTATI VEDNO NA DOBER IZVOR?

Brez dvoma okultna sporočila, ki so jih ti Efežani dobivali, niso bila vedno nepravilna. Včasih so bila verjetno resnična in so se morda celo navidez »dobro« odražala na posameznike, bodisi v finančnem ali fizičnem pogledu. S pomočjo okultizma so bili nekateri iz Efeza celo ozdravljeni hudih bolezni. Toda ali to opravičuje takšne običaje? Ob neki drugi priliki je apostol Pavel opozoril, da se »sam satan spreminja v angela svetlobe«. Da bi torej prevaral neoprezne, lahko satan dela tudi stvari, ki izgledajo dobre. Pavel dodaja, da delajo tudi satanovi služabniki tako. (2. Kor. 11:14, 15)

Zato se kristjani modro in oprezno izogibajo stika s tem hudobnim »angelom svetlobe« in njegovimi služabniki. Bogu predani ljudje »presojajo duhove, ali so iz Boga« ali od njegovega velikega, smrtnega sovražnika, satana, hudiča. (1. Jan. 4:1) Nadalje je Jezus Kristus izjavil: »Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo. ... Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo ... v tvojem imenu hudičev izganjali ...? In tedaj jim povem očitno: Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico!« (Mat. 7:21—23) To so ostre besede, toda lahko se uporabijo tudi na ljudi, ki čutijo, da lahko sodelujejo s hudobnimi duhovi ali jih izganjajo. Očitno je, da takšni ljudje zlahka pričnejo služiti satanu, ne pravemu Bogu.

UPRETI SE HUDOBNIM DUHOVNIM SILAM

Kristjanom v Efezu je apostol Pavel pisal: »Odenite se z vsem orožjem Božjim, ... kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak ... zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih.« (Efež. 6:11, 12) Bi se lahko reklo za kristjana, da se bori proti njim, če bi se preko špiritističnih medijev obračal k takšnim duhovom? Vsekakor ne. Mar ne bo raje uničil vse predmete, ki so v zvezi s špiritizmom, kakor verniki prvega stoletja v Efezu, ki so sežgali celo knjige o okultizmu?

Prej omenjena svečenica čarovništva je sledila temu nasvetu, ko je spoznala biblijske resnice. Uničila je vse svoje predmete, ki so bili v zvezi z okultizmom, in sežgala podobe in pisane obleke, ki jih je nosila med špiritističnimi sejami. To je storila javno, pred tistimi, ki so bili prepričani, da bo to lahko ogrozilo njeno življenje. Sedaj živi aktivno, več kot 140 ur mesečno posveti oznanjevanju dobre vesti o Božjem kraljestvu. Celo presenečena sogovornica, ki jo je pozdravila z besedami, navedenimi na začetku tega članka, je zapustila to mešanico katolicizma in špiritizma! Obe ženi sta doumeli, da je Jehovino ime močan stolp, h kateremu pritečejo pravični, da jih zaščiti. (Preg. 18:10)

Kristjani ne pričakujejo, da bodo v neposrednem stiku z Bogom, kot so to bili Adam, Abraham in drugi iz starega časa. Vedo, da »potem, ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prerokih, nam v teh zadnjih dneh govori po Sinu«, Jezusu Kristusu. (Hebr. 1:1, 2) Kar nam je Jehova govoril po svojem Sinu, je zapisano v našo korist v Svetem pismu. Zato kristjanom ni treba pričakovati, in tudi ne pričakujejo neposrednih sporočil od Boga.

Zato se pravi kristjani izogibajo vsakršnega truda za vzpostavitev stika z nevidnim svetom. Upirajo se satanovim naporom, da jih zapelje v verovanje, da se lahko nekdo ukvarja s špiritizmom in istočasno uživa Božjo naklonjenost. Raje sledijo Pavlovemu nasvetu: »Zato primite za vse (duhovno) orožje Božje, da se morete v bran postaviti ob hudem dnevu in vse premagavši, stati.« (Efežanom 6:13)