Ahan — mož, ki je povzročil težave vsemu ljudstvu

BOG JEHOVA vedno želi dajati dobre stvari svojemu ljudstvu. (Luk. 11:13; Jak. 1:17) Včasih pa jih je moral kaznovati na način, ki ni bil vesel ne zanj ne zanje. (Hebr. 12:11) Bolelo ga je takšno postopanje in če bi bil kakšen drug način, da bi se mogel poboljšati neki posameznik ali ljudstvo, bi ga gotovo uporabil. (1. Moj. 6:6; Iza. 63:10) Toda vsak primer dokazuje, da je njegovo postopanje pravilno.

Ustrezen primer njegovega karanja Izraela je v zvezi z Ahanom iz Judovega rodu. Ahan je bil v izraelski vojski, ki se je borila pod Jozuo, za obljubljeno deželo. Takrat so v njej živeli Kanaanci, Amorejci in druga ljudstva, ki so bila sovražna Jehovi in njegovemu oboževanju. Ti narodi so imeli zelo pokvarjeno, malikovalsko obliko oboževanja z izvajanjem nemorale. Bog je Izraelcem zapovedal, da jih iztrebijo iz dežele. (3. Moj. 18:24, 28)

Bog je naredil veliko čudežev: Izraelce je po suhem prepeljal preko Rdečega morja pod Mojzesovim vodstvom, jih hranil in skrbel za njihovo obleko celih 40 let, ki so jih preživeli v puščavi. Boril se je zanje, tako da je premagal njihove sovražnike. (2. Moj. 14:21—28; 5. Moj. 8:3—5; 29:5) Vesti o teh dogodkih so povzročale, da je vsa kanaanska mesta prevzel duh malodušja in strahu pred Jehovo. (Joz. 2:8—11; 5:1)

Prešli so reko Jordan in bili priče presenetljivega dokaza Božje skrbi in vodstva v njihovi zmagi nad Jeriho, ko je Jehova nad vojskami čudežno povzročil, da se je obzidje Jerihe zrušilo. Pri tem ni izgubil življenja niti en izraelski vojak. (Joz. 6:20, 21)

Bog je zapovedal, da naj bo Jeriha, kot prvina iz kanaanske dežele, povsem posvečena Jehovi; vse, kar je bilo v njej, je bilo treba uničiti in sežgati. Kovinske predmete — zlato, srebro, baker in železo — je bilo treba zatem, ko so šli skozi ogenj, dati v zakladnico Božjega šatora. (Joz. 6:17—19, 24) Po zavezi, ki jo je Bog sklenil z Izraelci, je vse, kar je bilo »posvečeno«, bilo pod prepovedjo ali prekletstvom. Vsakdo, ki bi vzel prepovedano stvar, je postal »posvečen« ali preklet — obsojen na uničenje. (5. Moj. 7:25, 26)

NEUSPEH V AJU

Mesto Aj je bilo naslednje na poti izraelske vojske. Toda tukaj so doživeli ponižujoči poraz. Biblijsko poročilo pove, zakaj: »Sinovi Izraelovi pa so zagrešili nezvestobo pri prokletem; zakaj Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, Zerahovega sinu, iz rodu Judovega, je vzel od prokletega. In srd Jehovin se je razvnel zoper Izraelove sinove.« (Joz. 7:1)

Aj je bil manjši, kot je bila Jeriha, zato sta oglednika, ki ju je poslal Jozua, priporočala: »Naj ne hodi gori vse ljudstvo, a gre naj jih okoli dva ali tri tisoč in naj pokončajo Aj; ne pošlji tja vsega ljudstva, zakaj onih je malo.« (Joz. 7:2, 3)

Biblijsko poročilo nadaljuje: »Šlo je torej tja gori ljudstva okoli tritisoč mož; pa so pobegnili pred možmi iz Aja. In možje iz Aja so pobili izmed njih šestintrideset mož in so jih podili izpred vrat do Sebarima (kamnolomov) in jih pobijali, ko so navzdol bežali. In ljudstvu se je raztopilo srce in bilo je kakor voda.« (Joz. 7:4, 5)

Kaj je bilo narobe? Jih je Jehova zapustil? Ni šlo predvsem za izgubo 36 vojakov, saj je bilo končno normalno pričakovati nekaj izgub v vsaki bitki. Prava nesreča je bila, da so Izraelci, Jehovina vojska, bežali poraženi pred sovražniki. (Joz. 7:8)

JOZUA KLIČE JEHOVO

Zato je bil Jozua zelo potrt. »Raztrgal (si je) oblačila in padel z obličjem na zemljo pred skrinjo Jehovino in ležal je do večera, on in starešine Izraelovi, in sipali prah na glave svoje.« (Joz. 7:6) Ti vodilni možje so bili zelo zaskrbljeni in prestrašeni, ker iz nekega razloga niso ugajali Bogu; niso samo žalovali, temveč so pokazovali kesanje pred Bogom, čutili so, da je Bog odtegnil svojo pomoč zaradi nekega greha. Dejstvo, da so stali tam do večera, je odkrivalo njihovo veliko skrb in strah, da se je Bog razjezil. Niso obtoževali oglednikov, zaradi njihovega nasveta, ali vojake zaradi strahopetnosti, temveč so klicali Boga, da jim odkrije vzrok in pokaže, kako bi si lahko njegovo naklonjenost spet pridobili.

Jozua je govoril Bogu: »Ah, Gospod, Jehova, zakaj si vendar peljal to ljudstvo čez Jordan, da nas daš v roke Amorejcem v pogubo? O da nismo rajši ostali onostran Jordana! Oh, Jehova, kaj naj rečem, ko je Izrael zbežal pred sovražniki svojimi? In slišali bodo to Kanaanci in vsi prebivalci v deželi, in nas obsujejo in iztrebijo naše ime z zemlje! In kaj storiš za veliko svoje ime?« (Jozua 7:7—9)

Jozuo bi lahko neopravičeno obdolžili, ker se je ob tej priliki pritoževal Jehovi. Kakor opozarjata biblijska komentatorja Keil in Delitzsch, je Jozua v goreči molitvi k Bogu enostavno uporabil neustrašen jezik vere — vere, ki ni mogla doumeti Jehovinih poti — in kar najbolj vztrajno je rotil Boga, da dokonča svoje delo tako slavno, kot ga je začel. (Primerjaj 1. Moj. 18:23—26.) Jozua je morda čutil, da je bilo hrepenenje, ki ga je ljudstvo imelo pred prihodom v Kanaan, pomešano s sebičnostjo in da niso iz vsega srca želeli delati Božjo voljo. Želel je, da bi Izraelci svoj dober odnos z Bogom obnovili, da bi bil tak, kot so ga imeli na drugi strani Jordana.

Tukaj vidimo, da je Jozua izlil svoje srce in občutke brez zadržanosti, tako, kakor se naredi v molitvi. (Primerjaj Hebrejcem 10:19—22.) Ko je videl, da bi moglo to, kar je rekel, zveneti kot očitanje Jehovi — kakor da je Bog pozabil na lastno čast, je Jozua vprašal Boga, kako bo obranil svoje »veliko ime« pred svetom. Jehovino ime je bilo povezano z izraelskim narodom in to, kar je Jozuo najbolj tiščalo pri vsej stvari, je bila sramota, ki bo nanesena Jehovinemu imenu zaradi vesti o porazu Izraelcev. Primerjaj z Mojzesovimi besedami posredovanja za Izraelce, zatem, ko so resno grešili. (2. Moj. 32:11—14)

BOG RAZKRIJE VZROK JEZE

Bog je Jozui odgovoril: »Vstani! Zakaj tako ležiš na obličju svojem?« Zvenelo je, kot bi rekel: ‚Dovolj si ležal tukaj. Razumeti moraš, da se nisem jaz spremenil. Čas je, da se ugotovi, v čem je stiska, namreč, v grehu ljudstva.‘ Bog je zatem jasno rekel: »Izrael je grešil, res, prestopili so zavezo mojo, ki sem jim jo zapovedal, ker so vzeli od prokletega, pa so tudi ukradli in še zatajili in tudi položili med svojo robo.« (Joz. 7:10, 11)

Izraelci so (1) prekinili zavezo s kršitvijo Božjih zapovedi (2. Moj. 24:7, 8); (2) vzeli so prepovedano stvar, (3) dejansko ukradli, kar je pripadalo Bogu, (4) skrivali dejstvo, kot da Jehova ne bi mogel videti (Jozua je verjetno vse ljudstvo po padcu Jerihe vprašal, ali so poslušno vse posvetili uničenju in če je Jozua to dejansko naredil, tedaj je Ahan svoj prestopek zatajil.), (5) in dali prepovedano blago med svoje stvari, kot da bi jim pripadale, in se oskrunili, kakor je bila oskrunjena stvar, ki so jo vzeli. (Jozua 6:18, 19)

Ker krivec ali krivci niso prišli in priznali svojega greha, so morali biti razgaljeni. Celo tedaj je Jehova postopoma Jozui razodel zločinca in mu tako dal priložnost, da bi zmanjšal svojo krivdo, Če bi prostovoljno priznal. Bog bi seveda lahko krivca takoj imenoval, toda rekel je Jozui, naj skliče ljudstvo po rodovih, družinah, gospodinjstvih in posameznikih. To so storili z žrebom, toda pod Jehovinim vodstvom. (Jozua 7:14; Preg. 16:33)

Nekdo bi lahko vprašal: Zakaj se je Bog razjezil nad ljudstvom zaradi tistega, kar je storil en človek? Biblijski učenjaki se strinjajo, da je bil to skupen greh pred Bogom. Izraelci so kot ljudstvo nosili Božje ime. To, kar so storili, je predstavljalo njihovega Boga in njegove poti v očeh drugih narodov. Pohlepno dejanje, kraja in laž posameznika, bi se odražalo na ugledu vsega ljudstva, in tako tudi na imenu Boga, ki so mu služili. (5. Moj. 21:1—9)

GREH ENEGA ČLANA OGROŽA CELOTNO SKUPINO

Razen tega bi takšen greh, če se ne bi popravil, okužil cele skupine ljudi. Narod bi se pokvaril in se ne bi bojeval za ohranitev Božjega imena in pravega oboževanja, temveč le za sebično zmago. Apostol Pavel je pokazal, da je dopuščanje ali opravičevanje resnega greha tvegano, ko je pisal krščanski skupščini v Jeruzalemu, naj pazijo, da ne »požene kako korenina bridkosti in ne dela napotja in jih mnogo ne oskruni; da ne bo kdo nečistnik ali skrunilec svetega kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo svoje«. (Hebr. 12:15, 16; primerjaj 1. Korinčanom 5:6, 7, 13.)

Ko je padel žreb neposredno na Ahana, je Jozua bil prijazen, čeprav je bil Ahan kriv. Rekel mu je: »Sin moj, daj vendar slavo Jehovi, Izraelovemu Bogu, in pripoznaj njemu, in povej mi vendar, kaj si storil?« (Jozua 7:19) Ahan je dal ‚slavo Bogu‘ s priznanjem, da je Jehova pravilno vodil žreb in se nanj upravičeno jezil. Ahan je storil ‚nezakonitost v Izraelu‘, hudodelstvo, ki je prineslo veliko sramoto Bogu, ker je bil osramočen Izrael, ki je takrat na Zemlji predstavljal Boga. (Jozua 7:15)

KRIVEC ODSTRANJEN IZ LJUDSTVA

Da bi zatem vsem Izraelcem pokazal vzrok njihove nesreče pri Aju in dokazal, da je Ahan kriv, je Jozua iz Ahanovega šatora iznesel ukradene stvari in jih položil pred ljudstvo. (Jozua 7:22, 23) Po Božji zapovedi je Ahan moral umreti. Tudi njegovo družino, šator in imetje so morali sežgati, da bi ta okužen, kvasu podoben element, bil iz Izraela popolnoma odstranjen, celo omenjanje Ahanovega imena je bilo odvratno. Ko so Ahana kamenjali do smrti, so ga sežgali in poročilo pravi, da je ljudstvo na njegov pepel naložilo kup kamenja in tisti kraj imenovalo Ahor (nesreča, pregnanstvo), kot opomin na nesrečo, ki je zadela Izrael. (Jozua 7:24—26)

Nekateri bi mogli misliti, da je bilo uničenje Ahanove družine in imetja nepravično. Toda upoštevati je treba sramoto in nesrečo, ki so jo povzročile Ahanove pohlepne želje. In ne le to, tudi 36 ljudi je izgubilo življenje. Razen tega je komaj verjetno, da Ahanova družina ni vedela za te proklete, ukradene stvari, ki so bile zakopane v zemlji pod Ahanovim šatorom. (Jozua 7:21)

Da je Jozua pravilno postopal, je potrdil Jehova s tem, da je bil zatem Aj poražen. Jehovina obsodba je bila blagoslov in zaščita za Izraelce, ker so napredovali v šestletnem osvajanju dežele in premagovali kralja za kraljem. Nikjer se ne poroča, da bi ponovno nekdo postopal kakor Ahan. Celo pozneje, v času sodnikov, je ljudstvo, ko se je pojavil nek resen greh, pokazalo veliko gorečnost za to, da se očisti pred Bogom tako, da odstrani zlo, čeprav je to stalo mnoga življenja. (Sodniki 20. poglavje)