Pridiga na gori — ‚Poslušajte te besede in izpolnjujte jih‘

JEZUS je zaključil pridigo na gori s primerjavo: »Vsak torej, kdor sliši te besede moje in jih izpolnjuje, bo podoben modremu možu, ki je sezidal hišo svojo na skalo; in usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla, kajti postavljena je bila na skalo.« (Mat. 7:24, 25; primerjaj Luk. 6:47, 48.)

»Te besede« pomenijo vse, kar uči pridiga na gori. Izraz »vsak, ki sliši« ne označuje samo tiste, ki so bili prisotni, ko je Jezus imel ta veliki govor. Vključeni so vsi, ki bi pozneje slišali ali prebrali njegovo znano pridigo. Toda trajno korist imajo samo tisti, ki slišijo in »izpolnjujejo« vse, k čemur je Jezus spodbujal.

To ne pomeni samo zunanje izvajanje pravega oboževanja, odpovedovanje samega sebe in dobrodelnost, ki jo lahko drugi občudujejo. Samo nekoliko jih je doseglo gorečnost farizejev v tem pogledu. Vendar so bila njihova dela licemerna in pri Bogu niso nič pomenila. (Upoštevaj Matevž 6:1, 2, 5, 16.) Namesto da poudarjajo dela vidna ljudem, je Jezus svoje poslušalce spodbudil, da se spremenijo znotraj, tako da gojijo nagnjenja razuma in srca, ki resnično ugajajo Bogu. Božji Sin je na primer opomnil svoje poslušalce, naj priznajo svojo duhovno lakoto in potrebo po Bogu (Mat. 5:3), da razvijajo do Boga in do ljudi blagost (Mat. 5:5), da ljubijo pravičnost, so usmiljeni, čisti v srcu in miroljubni. (Mat. 5:6—9) Ljudje, ki se tega nasveta držijo, bodo razvili resnično Bogu podobno osebnost. Ta se bo pokazovala z »dobrimi deli«, ki blestijo Bogu v slavo kakor briljant. To pomeni biti aktiven, kakor so bili mnogi poslušalci v Jezusovem času, in drugim oznanjali »dobro vest«. (Mat. 5:14—16; primerjaj Kološanom 3:10, 16.)

Človek, ki je »moder«, preudaren, gradi hišo »na skali«, na veliki, kamniti površini, kakor je hrib ali skala. Hiša, ki je dobro utrjena na kamnitem temelju, bo prestala silna neurja. »Ploha« in »reke«, ki nenadoma priderejo po rečnih dolinah, (kadar se utrga oblak) njenega temelja ne bodo odnesli.a Hiše ne bodo podrli niti »vetrovi«, ki bi jo bičali z vseh strani. Ta hiša med neurjem ne bo »padla«.

Graditi hišo na skali pomeni v prenesenem smislu oblikovati svoje misli in nagibe in nato postopati v soglasju s Jezusovimi »besedami«, ki jih je izrekel v pridigi na gori. Težave, ki lahko izbruhnejo nenadoma kot strašna nevihta v Palestini, ne morejo porušiti solidne osnove bogaboječega postopanja. Izvrševalec Jezusovih besed bo v stiski »pokazal« (ali dokazal), da je modro gradil, na skalni osnovi. Osebnostne poteze in lastnosti, ki jih je razvijal v soglasju z Božjo besedo, ne bodo »padle« pod težkimi okoliščinami. Ne bo prenehal služiti Bogu.

Drugače pa bo, kakor je rekel Jezus: »In vsak, kdor sliši te moje besede in ne dela po njih, je podoben neumnemu možu, ki je sezidal hišo svojo na pesek; in ulila se je ploha in pridrle so reke in zapihali so vetrovi in udarili ob tisto hišo, in padla je, in njen pad je bil grozen.« (Mat. 7:26, 27; primerjaj Lukež 6:49.)

V deželi, kjer je Jezus opravljal svojo službo, bi bilo neumno graditi hišo na pesku. Dež, poplave in močan veter bi takšno zgradbo hitro porušili. Njen ‚pad bi bil grozen‘, ne bi je bilo mogoče več popraviti.

Podobno se bo zgodilo s tistim, ki »sliši te moje besede in ne dela po njih«. Takšen ne naredi za osnovo svojega življenja poslušnost do Kristusovih naukov, temveč ga gradi na sebični neposlušnosti, ki kakor je rekel Kristus, izgine v vodi kakor pesek. V mirnih časih, ko teče življenje brez mnogih težav, takšen posameznik lahko prikrije pomanjkanje božanskih lastnosti. Toda kakor hitro nastanejo težave, se »bo izkazal« ali dokazal kot nespametni graditelj na pesku. Dokler se nekdo pretvarja, da je Božji služabnik, ga bodo silovite nadloge zlomile in zrušile. V pojasnilo, da je treba napačne misli zamenjati s pravilnimi, da bi človek postal srečen »delavec Božje besede«, je dal biblijski pisec Jakob naslednji, Jezusovemu podoben nasvet:

»Bodite pa delavci besede in ne samo poslušalci, ki se sami slepe. Kajti če je kdo poslušalec besede, ne pa delavec, ta je podoben možu, ki ogleduje v zrcalu svojega rojstva obličje: pogleda se namreč in odide, in hitro pozabi, kakšen da je. Kdor pa prav pogleda v popolno postavo, postavo svobode, in pri njej vztraja ter ne pozabi, kar sliši, ampak dejanski izvršuje to, ta bo blažen v dejanju svojem.« (Jak. 1:22—25)

V poročilu Evangelija po Matevžu se zatem dodaja: »In zgodi se, ko konča Jezus te besede, da se množice silno čudijo nauku njegovemu; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor njih pismarji.« (Mat. 7:28, 29)

Jezusov »nauk«, to je vsa navodila v pridigi na gori, je njegove poslušalce presenetil. To ni bil pouk, ki so ga bili navajeni dobivati od svojih »pismarjev«, ki so poučevali hebrejska ustna izročila. Kadar so pismarji kaj učili, so govorili »v imenu« neke prejšnje avtoritete. Glede tega beremo v Theological Dictionary of the New Testament (Teološki slovar Nove zaveze):

»Izraz mish-hum (»v imenu«) je v hebrejski tradiciji zelo pomemben. Rabi Meir je povedal prispodobo v imenu (mish-hum) Rabina Gamaliela. ... Tisti, ki je nekaj slišal v hiši poučevanja in to prenesel drugim, je bil dolžan citirati avtoriteto, na katero se je skliceval in v čigar imenu je povedal to izročilo. Eden od 48 pogojev za pridobitev Tore je, da ‚oseba izgovarja vsak izrek v imenu njegovega avtorja ...‘ Ab(oth), 6, 6; primerjaj Meg(illah), 15a. To pokazuje, kakšno avtoriteto ima izjava.«

V nekem rabinskem poročilu se poroča, da je Hilel Veliki, ki je živel v prvem stoletju n. št., pravilno poučeval določena izročila. »Toda čeprav je ves dan govoril o tem, poslušalci niso sprejeli njegovega nauka, vse dokler naposled ni rekel: ‚Tako sem slišal od Šemaia in Abtilona‘ (osebnosti predhodne Hilelu).«

Jezus ni učil tako. Namesto da bi govoril v imenu drugih ljudi, je Božji Sin često rekel: »Resnično vam pravim«, »A jaz vam pravim«. (Glej na primer Matevž 5:18, 20, 22, 26, 28, 32, 34, 39, 44.) Govoril je »kakor tisti, ki ima oblast«, kot tisti, ki neposredno predstavlja Boga, kakor je bilo v primeru navdihnjenih prerokov predkrščanske dobe. (Primerjaj Matevž 28:18.) Kako hvaležni smo lahko, da je Bog imel za primerno, da se je ta veliki govor zapisal v njegovo navdihnjeno Besedo!

[Podčrtna opomba]