Pridiga na gori — »Ne sodite«
KO je svetoval, da se najprej išče Božje Kraljestvo, je Jezus opozoril svoje poslušalce, naj se odrečejo zelo škodljive navade. Rekel je: »Ne sodite, da ne boste sojeni.« (Mat. 7:1) Po Lukežu je Jezus dodal: »In ne sodite, in ne boste sojeni. Ne obsojajte, in ne boste obsojeni. Odpuščajte, in vam bo odpuščeno. Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v naročje vaše.« (Luk. 6:37, 38)
V prvem stoletju našega štetja so farizeji radi ostro sodili drugim po lažnih načelih nebiblijskih tradicij. Vsakdo med Jezusovimi poslušalci, ki je imel to navado, je moral »prenehati« z njo. Namesto da so stalno iskali napake drugih, so morali »odpuščati«, to je oprostiti in spregledati pomanjkljivosti svojih bližnjih. (Primerjaj Lukež 6:37, Authorized Version.) Če bi delali tako, bi navedli druge na enako stališče odpuščanja.
Razen tega, da naj bi odpuščali drugim in postopali z njimi usmiljeno, so Jezusovi učenci morali »dajati«. Zato bodo učenci v svoje naročje sprejeli »dobro mero, natlačeno in potreseno in zvrhano«. Po Word Studies in the New Testament pomeni grška beseda za »naročje« dobesedno »nedra« in označuje »široki naborek vrhnjega oblačila, povezanega s pasom in tako oblikovanega v vrečko. Na Vzhodnih trgih se je tisti čas moglo videti prodajalce, da so vsuli vsebino mere v kupčeva nedra«. (Primerjaj Ruta 3:15; Izaija 65:7; Jeremija 32:18.) Čim bolj je bil nekdo velikodušen, tem bolj je druge spodbujal, da so mu vračali prijaznost.
Poudarjajoč pomembno splošno načelo, je Jezus rekel: »Kajti s kakršno sodbo sodite, s tako bodo sodili vas; in s kakršno mero merite (kakor postopate z ljudmi), s tako se bo merilo vam.« (Mat. 7:2) Kakor ravnajo z drugimi, tako ljudje ‚žanjejo to, kar sejejo‘. To se izkaže za resnično ne samo v tem, kar žanjejo od bližnjih, temveč v tem, kar je še važnejše, kar žanjejo od Boga. (Glej Matevž 5:7; 6:14, 15.)
Da bi poudaril nevarnost posnemanja preveč kritičnih farizejev, je dal Jezus dvojno primerjavo: »More li slepec slepca voditi? Ne padeta li oba v jamo? Ni ga učenca nad učitelja svojega; a vsak, kdor se popolnoma izuči, bo kakor učitelj njegov.« (Luk. 6:39, 40)
Smešno bi bilo, če bi dobesedno slep človek poizkusil pravtako slepega prepeljati preko neznanega področja. Če bi bila ob poti jama, bi oba padla vanjo. Ko bi začeli soditi bližnjim, bi bili hebrejski religiozni voditelji v prenesenem smislu »slepi«. (Primerjaj Mat. 15:14; 23:16, 24.) Niso hoteli videti dobrih lastnosti pri ponižnem, preprostem ljudstvu. Farizeji so ob neki priliki vzkliknili: »Ampak ta drhal, ki ne pozna zakona; prokleti so!« (Jan. 7:49) Vsakdo, ki posnema takšno stališče obsojanja, je v nevarnosti, da sam pade v zanke.
Tako kakor »učenec« vpija način mišljenja svojega učitelja in postaja ‚kakor učitelj‘, tako bodo vsi, ki bi posnemali farizeje, končali kakor oni — brez Božje milosti in v nevarnosti, da izgubijo svoje življenje. Zato je Jezus ob drugi priliki rekel:
»Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! da zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; sami namreč ne greste vanje, in kateri hočejo vanje iti, jim ne puščate, da bi šli. Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! ker prehodite morje in zemljo, da pridobite enega, ki se pojudi, in ko se pojudi, naredite iz njega peklenskega sinu (sinu gehene, večnega uničenja), dvakrat hujšega od sebe.« (Mat. 23:13—15)
Da bi pokazal, kako nespametno je, biti preveč kritičen, je Jezus vprašal: »Kaj pa vidiš pazder v očesu brata svojega, bruna v očesu svojem pa ne čutiš? Ali kako porečeš bratu svojemu: Daj, da izderem pazder iz očesa tvojega, in glej, bruno je v očesu tvojem?« (Mat. 7:3, 4; primerjaj Lukež 6:41, 42a.)
Jezus ne govori samo o posameznikih, ki posvečajo pozornost tujim napakam, medtem ko imajo sami še večje, čeprav je to splošna človeška slabost. Namesto tega govori o človeku, ki gleda na majhno pomanjkljivost v »očesu« svojega brata. Kritik bo trdil, da ima njegov brat oslabljene sposobnosti moralnega občutja in razsoje. Celo če bi bila napaka tako majhna kakor »trska«, bi tisti, ki kritizira, napravil iz nje sporno vprašanje in se licemerno ponudil, da »izdere pazder«, to je, da mu pomaga videti stvari jasneje in priti v stanje, da prinaša boljše odločitve.
Hebrejski religiozni vodje so bili še posebej nagnjeni h kritiziranju razsodb in mišljenj drugih. Ko je na primer človek, ki ga je Jezus ozdravil prirojene slepote, rekel, da je Jezus moral priti od Boga, so farizeji odvrnili: »Ves v grehih si se rodil, pa boš ti nas učil?« (Jan. 9:34) Vendar so, če je šlo za jasno duhovno vizijo in sposobnost presoje, imeli farizeji »bruno« v svojih lastnih očeh. Vsi skupaj so bili slepi.
Zato je Jezus vzkliknil: »Hinavec, izderi najprej bruno iz očesa svojega in potem izpregledaš, da izdereš pazder iz očesa bratu svojemu.« (Mat. 7:5; Luk. 6:42b)
Je to pomenilo, da Jezusovi učenci niso uporabljali razločevanja v odnosu z drugimi ljudmi? Ne, ker je Jezus zatem rekel: »Ne dajajte svetega psom in ne mečite biserov svojih pred svinje, da jih ne poteptajo z nogami svojimi in se ne obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mat. 7:6)
Po Mojzesovi postavi so bili psi in svinje nečisti. (3. Moj. 11:7, 27) Dovoljeno je bilo z mesom živali, ki jih je raztrgala divja zver, hraniti pse. (2. Moj. 22:31) Toda hebrejska izročila so prepovedovala dajati psom »sveto« meso, to je meso od živalskih žrtev. V Mišni je rečeno: »Živalske žrtve (hebrejsko godashim: »svete stvari«) se ne sme odkupiti za hrano psom.« Zelo neumestno bi bilo metati dobesedne bisere »svinjam«. Verjetno bi jih te zamenjale za grah, želod ali drugo svojo hrano. Ko bi ugotovile, da biseri niso hrana, bi jih z nogami poteptale in se razjezile ter bi mogle celo poškodovati tistega, ki jim je bisere dal.
V simboličnem smislu to, »kar je sveto« in »biseri«, predstavlja dragocene biblijske resnice o Božjem mesijanskem kraljestvu. Jezusovi učenci so morali te resnice povedati vsem. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Če pa so se posamezniki pokazali, da ne cenijo duhovnih stvari, podobno psom ali svinjam, so kristjani iskali bolj sprejemljiva ušesa. (Glej Matevž 10:14; Luk. 9:5; 10:11; Dej. ap. 13:45, 46; 18:6.)