»Kadar se postiš, pomazali glavo«
PO obravnavanju miloščine in molitve, je Jezus usmeril pozornost tretjemu važnemu delu oboževanja pri Judih, namreč postu. Preden pogledamo, kaj je Božji Sin rekel o tej stvari, preglejmo nekaj informacij o nastanku posta.
Post v Božjem zakonu, danem po Mojzesu, ni posebej omenjen. Toda postava je zapovedovala, da se na dan sprave Izraelci »pokorijo«, kar tolmačijo kot post. (3. Moj. 23:27; 4. Moj. 29:7; glej tudi 3. Moj. 16:29—31; primerjaj Psalm 35:13, Izaija 58:3, 5.) Čeprav je bil to edini javni post, ki ga je zahteval Mojzesov zakon, so Izraelci držali še mnoge druge. Postili so se javno na obletnico narodnih nesreč in v času suše, pomanjkanja žita, epidemij in vojne. (Zah. 7:5; 8:19)
Razen tega so se določene osebe prostovoljno postile, da bi si pridobile posebno Božjo milost ali kadar so žalovale. (2. Sam. 12:16) Post je lahko trajal en dan ali mnogo dlje. Hebrejska izročila določajo, da se hrane ni treba vzdrževati vseh štiriindvajset ur, temveč le v dnevnih urah. Navadno so se posamezniki podvrgli prostovoljnemu postu samo v strašnih okoliščinah.
Drugače pa je bilo s farizeji. Po Jezusovih prilikah so si člani določenega religioznega reda naložili »post dvakrat tedensko.« (Lukež 18:12) Postili so se navadno ob ponedeljkih in četrtkih. Očitno so farizeji verjeli, da bo reden prostovoljni post prinesel Božje blagoslove in preprečil narodnostne nesreče. Primer skrajnosti nekaterih najdemo v Babilonskem Talmudu, ki poroča o rabinu iz prvega stoletja našega štetja:
»Rabin Zadok se je postil štirideset let, da ne bi bil Jeruzalem uničen (in je tako oslabel), da se je lahko, kadar je kaj pojedel, hrano videlo (kako je polzela po njegovem grlu). Ko se je želel okrepčati, so mu prinesli smokev, iz katere je izsesal sok, drugo pa je odvrgel.«
JEZUSOV NASVET O POSTU
Jezus je glede vzdrževanja hrane takole svetoval: »Kadar se pa postite, ne delajte se žalostnih kakor hinavci; pačijo namreč obraze svoje, da pokažejo ljudem, da se postijo.« (Mat. 6:16a)
Jezus ni svojim učencem nikoli zapovedal posta in znano je, da se ga niso redno držali. (Mat. 9:14, 15) Nasprotno pa Božji Sin svojih naslednikov ni napotil, naj se posta povsem, izogibajo. Izraz »kadar se postite« pokaže, da so se učenci ob določenih prilikah postili. (Glej Dej. ap. 13:2, 3; 14:23.)
Nikoli pa ne bi smeli »pačiti obraze svoje, da pokažejo ljudem, da se postijo«. V času posta so se zanemarili, verjetno se niso umivali ali negovali, in si posipali glave s pepelom. Njihov dejanski nagib pri tem je bil, »da jih vidijo ljudje«. Uživali so v občudovalnih pogledih in odobravanju ljudi, ki so bili pod vtisom njihovega zunanjega izkazovanja pobožnosti.
Kakor za tiste, ki so javno pokazovali, da dajejo miloščino in molijo, da bi jih videli ljudje, je Jezus rekel tudi za nje, ki so se iz podobnih razlogov postili: »Resnično vam pravim: Prejeli so plačilo svoje.« (Mat. 6:16b; primerjaj 6:2, 5.) Namesto Božjih blagoslovov so želi občudovanje ljudi — in to je bilo vse njihovo »plačilo«. Bog temu plačilu ne bo ničesar dodal.
»Ti pa si, kadar se postiš,« je nadaljeval Jezus, »pomazili glavo in umij obraz.« (Mat. 6:17) Hebrejci so si redno mazali telesa z oljem in se umivali. Hebrejska izročila pa so to prepovedovala v času javnega posta, kakor je bil dan sprave in deveti dan petega meseca aba (obletnica uničenja Božjega templja v Jeruzalemu). Farizeji so prevzeli podobne prepovedi med svojim rednim postom dvakrat tedensko. Če pa so se Jezusovi poslušalci želeli postiti, so si ‚pomazilili glavo in umili obraz‘, kar pomeni, da so izgledali kot običajno.
Jezus je za to navedel razlog: »Da te ne bodo videli ljudje, da se postiš, temveč Oče tvoj, ki je na skrivnem.« (Mat. 6:18a) Njihova želja naj bo, ugajati Bogu, »ki vidi na skrivnem«, daleč od vsakega človeškega pogleda, ne pa ljudem. Zato ni bil potreben viden dokaz posta.
Toda Jezus je zagotovil, da bo ‚Oče tvoj, ki je na skrivnem, tebi povrnil javno‘, čeprav ljudje morda niso upoštevali in hvalili tistega, ki posta ni javno kazal. (Mat. 6:18b) Bog zares »vidi«; opazuje, kako njegovi služabniki izvajajo oboževanje. Kar velja pri Bogu, ni zunanje pokazovanje pobožnih del, temveč iskrenost srca, združena z deli ljubeče dobrote do bližnjih. (1. Sam. 16:7; 1. Letop. 28:9) Izaija je pisal glede posta:
»Glejte, tisti dan, ko se postite, iščete, kar vam je v veselje, in pritiskate vse delavce svoje. Glejte, postite se, da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo (zaradi lakote razdraženi). Ne postite se dandanašnji, da bi se slišal glas vaš na višavi. Ali je tak post, kakršnega volim? dan, ko človek muči dušo svojo? Pripogibati kakor bičje glavo svojo in postlati si ležišče z raševnikom in pepelom: ali boš to imenoval post in dan po volji Jehovi?
Ali ni to post, kakršnega volim: da razrešite krivičnosti spone, da snamete sužnji jarem ter oprostite tlačene in razbijete sleherni jarem? Ne li, da deliš lačnemu kruh svoj in da siromake izgnane pripelješ domov? ko vidiš nagega, da ga pokriješ, in se ne skrivaš pred sorodnim mesom svojim?« (Iza. 58:3—7)
Jezus je zagotovil, da bo Bog »povrnil« tistim, ki so se občasno postili iz pravilnih nagibov. To plačilo daleč prekaša vse, kar bi mogli dati ljudje. Dejansko so imeli takrat poslušalci pridige na gori priložnost dobiti nesmrtno življenje v nebesih kot sestavni del Božjega mesijanskega Kraljestva. (Luk. 22:28—30; Jan. 14:2—4; Razod. 20:6)