»Vi pa molite takole«

ZATEM, ko je opomnil svoje učence, naj se pri molitvi izogibajo zbujanja pozornosti, je Jezus povedal vzorno molitev »Oče naš«. Takole je začel: »Vi torej molite takole.« (Mat. 6:9a)

Beseda »vi« se nanaša na Jezusove poslušalce, da bi se razlikovali od licemerjev, ki jih je prej omenil. (Mat. 6:5) Izraz »takole« kaže na razliko od molitev tistih ljudi, ki so bili vajeni vedno govoriti eno in isto. (Mat. 6:7) Postati jim je moralo jasno, da Jezus ni spodbudil svojih poslušalcev, naj preprosto ponavljajo molitev, ki jim jo je nameraval povedati.

Ta molitev vsebuje sedem prošenj. Prve tri se nanašajo na Božje delovanje v zvezi s posvečevanjem svojega imena; ostale štiri se nanašajo na potrebe ljudi. Poglejmo si jih posamezno.

1) »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje.« (Mat. 6:9b) Ker je Stvarnik človeštva Bog, ki živi daleč nad Zemljo, je pravilno, da ga njegova stvarjenja nagovorijo z »Oče naš, ki si v nebesih.« (Dej. ap. 17:24, 28; 2. Letop. 6:21; Iza. 66:1) V teku prvega stoletja n. št. je bil ta izraz še posebno primeren za Hebrejce, saj jim je Bog postal Oče pri osvoboditvi iz egipčanskega suženjstva in s tem, da je z njimi sklenil zavezo. (5. Moj. 32:6, 18; 2. Moj. 4:22; Iza. 63:16) Uporaba izraza »naš« v množini kaže, da imajo razen tega, ki moli, še drugi prisrčen odnos z Bogom in da so del njegove družine oboževalcev.

Včasih se beseda »ime« pojavlja v Pismu kot nadomestilo za določeno osebo. V Razodetju 3:4 beremo na primer: »Ali imaš malo imen (oseb) v Sardih, kateri niso oskrunili svojih oblačil,« (Primerjaj Izaija 30:27; Malahija 3:16.) »Posvečeno bodi ime tvoje« vključuje misel, da Bog postopa in se opraviči, tako da opere sramoto s svojega slavnega imena Jehova, ki je prišla nanj od začetka upora prvega človeškega para v Edenskem vrtu. (Ps. 135:13; Ozea 12:5) V odgovor na to molitev bo Bog odstranil z Zemlje zlo. Glede tega časa beremo: »In izkažem se velikega in svetega ter se dam spoznati očem mnogih narodov. In vedeli bodo, da sem jaz Jehova.« (Ezek. 38:23; 36:23)

2) »Pridi kraljestvo tvoje.« (Mat. 6:10a) To »kraljestvo« je Božja suverena vladavina, ki se izraža po nebeški mesijanski vladavini Jezusa Kristusa in njegovih »svetih«, ki so se mu pridružili. (Iza. 9:6, 7; 11:1—5; Dan. 7:13, 14, 18, 22, 27) Prošnja, naj »pride«, izraža željo, da nastopi Božje kraljestvo proti vsem svojim nasprotnikom na Zemlji. Po Danielovi knjigi bo »(Božje) kraljestvo ... vsa ona (zemeljska) kraljestva zdrobilo in uničilo, a samo bo stalo na veke«. (Dan. 2:44) Zatem bo Božja vladavina spremenila zemljo v splošni raj pravičnosti in miru. (Ps. 72:1—15; 2. Petr. 3:13; Razod. 21:1—5)

3) »Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Mat. 6:10b) To ne zahteva, da bi ljudje izvajali Božjo voljo tako, kakor jo izvajajo angeli v nebesih, čeprav bo tudi do tega prišlo. (Ps. 103:19—22; 148:1—14) Tu je izražena prošnja, da bi Bog sam deloval v soglasju s svojo voljo z Zemljo. Podobno se glasi izjava psalmista:

»Karkoli mu je po volji, dela Jehova v nebesih in na Zemlji, v morjih in vseh breznih. On je udaril prvorojence v Egiptu, od človeka pa do živine. Poslal je znamenja in čuda v sredo tvojo, Egipt, zoper Faraona in vse hlapce njegove. On je udaril narode mnoge in pobil kralje mogočne.« (Ps. 135:6, 8—10)

Prositi Boga, da se godi njegova volja na Zemlji, pomeni željo, da on izvaja svoj dobri namen z našim planetom, kakor tudi, da odstrani enkrat za vselej vse svoje nasprotnike, kakor je v starem času že naredil. (Razod. 19:19—21; Ps. 83:9—18)

4) »Kruh naš vsakdanji daj nam danes.« (Mat. 6:11) V Lukeževem evangeliju je ta prošnja takole izražena: »Kruh naš vsakdanji daj nam vsak dan.« (Luk. 11:3) Prositi Boga, da oskrbi potrebno za »danes« pospešuje vero v njegovo sposobnost, da iz dneva v dan skrbi za potrebe svojih oboževalcev. Ne gre pri tem za prošnjo za obilno oskrbovanje, temveč za dnevne potrebe, kakor se pač pojavljajo. To nas spominja na Božjo zapoved, da so morali Izraelci nabirati čudežno mano »vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje(jo)«, ne več. (2. Moj. 16:4)

5) »In odpusti nam dolge naše, kakor tudi mi odpuščamo dolžnikom svojim.« (Mat. 6:12) Lukež pokaže, da je mislil Jezus z besedo »dolg« na grehe. (Luk. 11:4) Ljudje lahko pri Bogu samo tedaj dobijo odpuščanje, če so »odpustili« tistim, ki so proti njim grešili. (Glej tudi Marko 11:25.) Da bi to misel razširil, je Jezus dodal: »Kajti če odpustite ljudem njih pregreške, odpusti tudi vam Oče vaš nebeški. Če pa ne odpustite ljudem njih pregreškov, tudi Oče vaš ne odpusti vaših pregreh.« (Mat. 6:14, 15) Bog odpusti samo tistim ljudem, ki odpuščajo drugim. (Primerjaj Efežanom 4:32; Kološanom 3:13.)

6) »In ne vpelji nas v izkušnjavo.« (Mat. 6:13a) To ne pomeni, da Bog preizkuša ljudi, če bodo naredili prestopek, ker piše v Bibliji: »Bog ne more biti izkušan v hudo, sam pa tudi ne izkuša nikogar.« (Jak. 1:13) Resnični »izkušnjavec«, ki navaja ljudi, da grešijo proti Bogu, je satan, hudič. (Mat. 4:3; 1. Tes. 3:5) Včasih pa govorijo pisci Biblije, da Bog naredi ali povzroči nekatere stvari, toda on jih le dopušča. (Ruta 1:20, 21; Prop. 7:13; 11:5)

Prošnja, »naj nas ne vodi v skušnjavo« pomeni, da naj Bog ne dopusti, da bi njegovi zvesti oboževalci podlegli ali popustili pritisku in postali Bogu neposlušni. V tem pogledu piše apostol Pavel: »Ni vas nobena izkušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje, da je morete prenesti.« (1. Kor. 10:13)

7) »Reši nas zlega.« (Mat. 6:13b) To je prošnja, naj Bog ne dovoli, da bi satan premagal njegove zveste oboževalce. (Primerjaj Psalm 141:8, 9.) Jezusovi učenci so lahko prepričani, da je Bog sposoben zadovoljiti tej prošnji. Apostol Peter piše: »Jehova ve pobožne rešiti iz izkušnjave.« (2. Petr. 2:9; primerjaj Razodetje 3:10.)