Krščanstvo in značilnosti prave religije
1., 2. Kaj pokaže primerjava med tem, kar na splošno imenujejo »krščanstvo« z religijo Jezusa Kristusa?
V detroitskem časopisu Free Press je bilo 24. septembra 1976 postavljeno vprašanje:
ALI BI DANAŠNJI KRISTJANI VODILI PRI DRUGEM RAZPETJU?
V tem članku je pisal Sydney J. Harris, pisec te rubrike:
»Če bi ob božiču sledil drugi prihod, ali ne bi prišlo kmalu do drugega razpetja? In tokrat ne po Rimljanih ali Hebrejcih, temveč po tistih, ki se ponosno nazivajo kristjani.
Sprašujem se, kako bi danes gledali mi na tega človeka in postopali z njim glede na njegove nenavadne, zastrašujoče in ‚nepraktične‘ nauke o obnašanju ljudi in družbenih odnosih ...
Mar ga ne bi napadli pristaši militarizma, češ, da je strahopetni pacifist zato, ker nas spodbuja, naj se ne upiramo zlu, temveč vračamo dobro za zlo?
Ali ga ne bi nacionalisti napadli kot nevarnega prevratneža, zato ker nas uči, da smo vsi iz ene krvi? ... Mar ga ne bi sentimentalisti zavrgli kot cinika, zato ker nas opozarja, da je pot rešitve ozka in težka? ...
Bil bi radoveden. Sprašujem se, če se je krščanska doba sploh že začela?«
2 V tem članku so poudarjene glavne razlike, ki obstajajo med nauki Jezusa Kristusa in gledišči mnogih današnjih ljudi, ki trdijo, da imajo pravo religijo, podano v Bibliji.
JEZUS IN PRAVA RELIGIJA
3., 4. V čem se razlikuje običajno gledišče o Adamu in Evi od tega, kar so verovali a) Jezus (1. Moj. 1:26), b) njegovi učenci?
3 Kot smo videli, uči 1. Mojzesova knjiga, da je Bog Jehova ustvaril prva človeka, Adama in Evo. Mnogi duhovniki in obiskovalci cerkva raje priznavajo teorijo o razvoju in imajo poročilo iz 1. Mojzesove za mit, toda kako je mislil o tem Jezus, osnovatelj krščanstva?
4 Jezus je bil brez dvoma prepričan, da je Bog ustvaril Adama in Evo, starša človeške vrste. Njegovi apostoli so prav tako verovali v to. (1. Moj. 2:21—24; 1. Kor. 6:16; 15:45; Efež. 5:31; Luk. 3:23—28) Ko je nekoč odgovoril na vprašanje o razvezi, je Jezus rekel:
»Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo in je rekel: ‚Zaradi tega zapusti človek očeta in mater in se pridruži ženi svoji, in ta dva bosta eno meso.‘ Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje. ... Pravim vam pa: Kdorkoli se loči od žene svoje (razen zavoljo nečistosti) in se oženi z drugo prešeštvuje.« (Mat. 19:4—9)
5. Kakšno je stališče prave religije do Biblije?
5 Na osnovi te Jezusove izjave smo lahko prepričani, da so on in njegovi nasledniki priznavali Biblijo kot navdihnjeno in zanesljivo. Takšno stališče je važna značilnost, po kateri se spozna prava religija. (2. Tim. 3:16, 17) Zato se lahko vsakdo od nas vpraša: »Ali priznava moja religija Biblijo kot navdihnjeno in točno, vključno kar piše v njej o ustvaritvi? Ali osebno verujem to, kar so verovali Jezus in apostoli?«
6. a) Kako je mislil Jezus o zakonu in razvezi in kaj pokaže primerjava med pravo religijo z izjavo o tej temi v 1. Mojzesovi knjigi? b) Katerega merila glede spolnosti in zakona so se držali prvi kristjani? (Hebr. 13:4)
6 Kar je rekel Jezus po Matevžu 19:4—9, pokazuje tudi na doslednost prave religije glede na pravilno življenje. Jezus se je strinjal s tem, da je zakon svet in da zakonska zaveza obvezuje; ločitev ali ponovno sklepanje zakona je po Pismu dovoljeno samo, če zapade eden od partnerjev v veliko nemoralo. S tem da se prava religija drži tega božanskega načela, spodbuja poročene ljudi, da se trudijo za uspešnost svoje skupnosti. Na zakon naj ne bi gledali kot na občasni dogovor, ki se ga po državnih predpisih lahko prekine. Zato so se prvi kristjani v spoštovanju do prave religije izogibali nemorale in so imeli zakon, kakor Stvarnik, za sveto, trajno skupnost. Zato je o kristjanih v drugem stoletju n. št. pisal dr. C. J. Cadoux:
»Vsak spolni odnos izven zakonskih mej je bil strogo prepovedan. Kristjani so pogosto grajali razuzdanost, ki je vladala v poganskem svetu okrog njih.« (The Early Church and the World (Zgodnja cerkev in svet, str. 283.))
7., 8. Ali lahko na osnovi lastnih izkušenj rečeš, da se večina obiskovalcev cerkva drži biblijskega moralnega merila? Ali misliš, da je danes nemogoče postopati tako?
7 Ali misliš, da večina cerkva energično zastopa biblijska moralna načela? Je pri ljudeh, ki trdijo, da so kristjani, običajno, da se razvežejo in ponovno sklepajo zakone, čeprav za to nimajo biblijskega razloga? Mar nimajo mnoge religije med člani celo ljudi, ki živijo neporočeni skupaj ali takšne, ki živijo v poligamiji?
8 Seveda rečejo mnogi, da so biblijska visoka moralna načela občudovanja vredna, ampak da se jih je danes nemogoče držati. Toda verni ljudje se lahko držijo teh visokih moralnih načel kljub ‚razuzdanosti, ki vlada v svetu okrog nas‘. (Hebr. 13:4) Upoštevaj poročilo iz londonskega Daily Telegrapha o stotisočih na afriškem kontinentu:
»Jehovine priče so se v Afriki izkazale za dostojne, spoštovanja vredne državljane, ki živijo po visokem moralnem merilu. ... Mešani spolni odnosi in poligamija, ki so značilni za afriško družbo, so med pričami enostavno nepojmljivi. Ta sekta pospešuje običaj štednje, točnosti, poštenosti in poslušnosti.« (26. oktober 1972)
9. a) Zakaj je to, kar govori Biblija o seksualni morali in kraji, povezano? (5. Moj. 5:19, 21; 1. Tes. 4:4—6) b) Kako se v pravi religiji postopa proti nekomu, ki se ne kesa, temveč je zakrknjen prestopnik?
9 Že na začetku najdemo torej kot obeležje prave religije: visoka seksualna moralnost in spoštovanje zakona. V zvezi s tem je pomembno tudi dejstvo, da Biblija ščiti lastninske pravice in obsoja krajo. Tu bi šlo za krajo tujega zakonskega partnerja ali moralne čistosti druge osebe. (1. Moj. 2:24; Efež. 4:28) Poleg tega Biblija jasno izjavlja, da je treba ljudi, ki trdijo, da imajo pravo religijo, toda nepopravljivo nadaljujejo z ‚nečistovanjem, prešeštvom, so tatje ali lakomniki‘, izključiti iz krščanske skupščine. To se ujema z Božjo zahtevo: »Odpravite hudobnika izmed sebe!« (1. Kor. 5:11—13; 6:9, 10) Prava religija se je vedno odlikovala po tem, da se je trdno držala Božjega moralnega merila. Lahko se vprašamo: ali lahko naše oboževanje Boga primerjamo s tem?
JEZUS IN DUŠA
10. V kakšni primerjavi so Krščanski spisi s 1. Mojzesovo glede »duše«?
10 Spomnimo se, da smo pri prejšnjem pregledovanju o Adamu opazili, da Biblija ne pravi, da je imel Adam nesmrtno dušo, temveč da je bil duša. Najdemo isto razumevanje v Krščanskih spisih ali v »Novi zavezi«? Da. Pavel je celo navedel poročilo iz 1. Mojzesove, ko je razpravljal o vstajenju, rekoč: »Tako je tudi pisano: ‚Postal je prvi človek Adam duša živa‘. Zadnji Adam (Kristus Jezus) je postal duh oživljajoč.« (1. Kor. 15:45) Torej je tudi ta nauk v pravi religiji dosledno zastopan.
11. Katero upanje so imeli Jezusovi učenci in zakaj so lahko bili prepričani, da je realno, ne le zaželeno? (1. Petr. 1:3, 4; Dej. ap. 10:39, 40; 17:31; 1. Kor. 15:3—8)
11 Kristusovi prvi nasledniki so videli ta nauk potrjen v tem, kar se je zgodilo s samim Jezusom. Bil je človeška duša in kot takšen je umrl. Tri dni je bil mrtev in v tem času ni živel nikjer drugje. (Dej. ap. 2:22—27; 1. Kor. 15:3, 4) Bil je v grobu, vse dokler ga ni Bog obudil v duhovno telo tretji dan, da bi pozneje šel v nebo. (1. Petr. 3:18) Pred tem je Jezus primerjal smrt z nezavestjo pri spanju in je tem, ki so verovali, rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre.« (Jan. 11:11—14, 25; 5:28, 29) Njegovi učenci torej niso imeli razloga, da bi verovali v neko grško filozofijo, po kateri naj bi človek imel nesmrtno dušo.
12. Zakaj ni vseeno, kakšno gledišče o »duši« imamo?
12 V tej luči lahko vsakdo vpraša, kaj uči njegova religija. Ali je naše religiozno mišljenje oblikovano v soglasju s tem, česar se dosledno drži prava religija, namreč da človek je duša in vsak umrli mora čakati na vstajenje? To ni stvar, ki bi jo prelahko jemali, ker gre za naše upanje.
KRISTJANI IN NOETU DANE ZAPOVEDI
13., 14. Zakaj je vprašanje krvi važno glede pravega oboževanja?
13 Razumno je pričakovati, da se bodo Jezusovi nauki — tako, kot so soglašali s poročilom o Adamu v 1. Mojzesovi — ujemali tudi s tem, kar beremo v Bibliji o Noetu. In res je tako. Gotovo se spominjaš, da je dal Stvarnik v 1. Mojzesovi 9:3—6 navodila, ki so kot zapovedi veljala za vse ljudi. Bog je prepovedal uživanje mesa, v katerem je še bila kri, in proti ubijanju ljudi.
14 Od takrat dalje je prava religija pospeševala spoštovanje krvi, za katero je sam Bog rekel, da predstavlja življenje, ki prihaja od njega in pripada njemu. (3. Moj. 17:13, 14; Ps. 36:9) Jezusova kri je bila prelita kot žrtev za vse človeštvo. (Efež. 1:7; Hebr. 9:11—14; 1. Petr. 1:19) Ali se od kristjanov zahteva, da se zdržujejo uživanja krvi ali mesa, ki ni izkrvavelo? V Dejanjih apostolov, 15. poglavju, je podana obvezna odločitev apostolov in starešin iz Jeruzalema, ki so sestavljali centralno ali vodilno telo. Biblija nam poroča, da so vodeni od Božjega svetega duha potrdili, da se morajo kristjani zdrževati krvi, prav tako, kakor je bilo zapovedano Noetu. (Dej. ap. 15:28, 29; 21:25)
15., 16. Kakšno primerjavo lahko naredimo med postopanjem prvih kristjanov in postopanjem Jehovinih prič, kar zadeva spoštovanje krvi?
15 Prvi kristjani so se trdno držali tega Božjega zakona. Po latinskem piscu Tertulijanu kristjani iz drugega in tretjega stoletja ‚niso šteli niti živalske krvi za dovoljeno hrano. Zdrževali so se zadavljenega in poginulega‘. Celo njihovi preganjalci so doumeli, da tisti, ki se držijo prave krščanske religije, ne bodo jedli mesa, v katerem je ostala kri. Zato so kristjane preizkušali s krvavicami — očitno v prepričanju, da je to, s čimer so jih hoteli navesti na odpad, zanje prepovedano. (Tertulijanov Zagovor krščanstva, I. del. 9. poglavje.)
16 Je ta značilnost, po kateri se spozna prava religija, medtem opuščena? Čeprav večina cerkva ne spoštuje ali ne uči, kar govori Biblija v zvezi s tem, še vedno obstaja ta razpoznavna značilnost pravega krščanstva. Iz neke afriške dežele so leta 1976 poročali o skupini Jehovinih prič, ki je bila zaprta zaradi politične nevtralnosti, da so kakor zgodnji kristjani. Čuvaji v zaporu so preizkusili njihovo vero, tako da so jih hoteli prisiliti, da ‚pišejo pisma, v katerih se odrekajo svojega verovanja, menjajo svojo religijo, sprejmejo načelo mnogoženstva ali jedo meso, iz katerega ni odtekla kri‘. Srečni smo, da lahko rečemo, da so ti kristjani odgovorili tako, kakor so storili že apostoli: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dej. ap. 5:29)
17. Katero drugo označbo prave religije lahko kristjani opazijo v tem, kar je Bog rekel Noetu?
17 Še en nadaljnji dokaz prave religije, ki ga želimo pregledati, je prav tako v zvezi s tem, kar je Bog rekel Noetu. Ko je tisti čas bila vsa človeška družina sestavljena iz osmih duš, je Bog jasno dal razumeti, da se med seboj naj ne bi borili in ubijali. (1. Moj. 9:5, 6) Občutek namreč, da so vsi ljudje bratje, in spoštovanje človeškega življenja sta dve najmočnejši značilnosti za spoznavanje prave religije. (2. Moj. 20:13)
18. a) Po čem se bo spoznalo Jezusove učence, kakor je sam rekel? b) Kakšno stališče so zavzeli prvi kristjani do vojn zaradi teh Jezusovih besed? (Mat. 5:43—45; 26:52)
18 Malo pred svojo smrtjo je rekel Jezus: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Jan. 13:34, 35) Zato so prvi kristjani zavračali sodelovanje v rimskih spornih vprašanjih ali v bojih drugih narodov starega časa. V svoji obravnavi »An Inquiry into the Accordancy of War with the Principles of Christianity«, (Se vojna ujema s krščanskimi načeli?), je Jonathan Dymond poročal o rezultatih preiskovanja te teme:
»Kristjani, ki so živeli neposredno po času našega Odrešenika, so bili tako trdno prepričani, da je nedvoumno prepovedal vojno, da so odkrito priznavali to verovanje in v podporo tega so bili pripravljeni žrtvovati svojo lastnino in življenje.
Toda pozneje so kristjani postali vojščaki. Kdaj pa? Ko je njihova zvestoba krščanstvu na splošno popustila; ko so tudi v drugih pogledih kršili krščanska načela; ... Z eno besedo: postali so vojščaki, ko niso bili več kristjani.« — Str. 60, 61.
19. Katero značilnost za spoznavanje prave religije je poudaril biblijski pisec Janez?
19 Apostol Janez je dal velik poudarek ljubezni, kot bistveni lastnosti prave religije, ko je pisal: »Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj; ne kakor Kajn, ki je bil iz Hudobnega in je ubil brata svojega ... Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:11, 12, 18)
ZDRUŽENI ZAGOVORNIKI KRALJESTVA
20. Kaj lahko poudarimo glede Kraljestva, da bi nekomu pomagali spoznati pravo oboževanje?
20 Nadaljnji razlog za splošno enotnost krščanske bratovščine je v osrednji temi Jezusovega oznanjevanja: v nebeškem Kraljestvu. Pravi kristjani podpirajo in se podrejajo tej kraljevski oblasti, vseeno, kje na Zemlji živijo. Res je, da milijoni tistih, ki obiskujejo cerkve, ponavljajo vzorčno molitev, ki jo je dal Jezus, in molijo »Pridi kraljestvo tvoje«, toda mar gledajo na to Kraljestvo kot na pravo vladavino, ki bo dejansko vladala nad Zemljo v blaginjo zemeljskih prebivalcev, ker bo prinesla pravičnost, mir, zdravje in življenje ljudem? (Razod. 21:3, 4; 2. Petr. 3:11—13) Pred rimskim namestnikom Poncijem Pilatom je rekel Jezus za to Kraljestvo:
»Moje kraljestvo ni del tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo del tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.« (Jan. 18:36, NS)
21. Na kaj osredotočijo pravi kristjani svojo zvestobo in trud?
21 To Kraljestvo je nebeškega izvora. Zato kristjani — čeprav spoštujejo človeške napore za dosego miru — posvetijo največ svoje moči in sredstev za oznanjevanje tega Kraljestva in upanja, ki ga prinaša vsem ljudem. (Mat. 24:14; 28:18—20) Zato ima vera v Kraljestvo in zvestoba do njega pomembno vlogo v življenju pravih Kristusovih naslednikov.
22. Kakšno stališče so zavzeli prvi kristjani glede Posvetnih vladavin? (Titu 3:1; 1. Petr. 2:17)
22 V razdobju poapostolskega časa so prvi kristjani pokazali vero v Jezusove besede. Plačevali so davke, poslušali zakone dežele in so bili v vsakem pogledu zgledni državljani dežele, v kateri so živeli. (Mat. 22:17—21; Rim. 13:1—7) Toda sredi političnih borb in v neslogi tistih dni so zavzeli nevtralni položaj. Zgodovina poroča:
»Kristjani so bili tujci in prišleki v svetu, v katerem so živeli; njihovo državljanstvo je bilo v nebesih; kraljestvo, v katero so upali, ni bilo od tega sveta. Od samega začetka je bila torej dosledna nezainteresiranost kristjana za posvetne zadeve očitna označba krščanstva.« (Christianity and the Roman Government (Krščanstvo in rimska oblast), E. G. Hardy, str. 39.)
23. Zakaj je zanimiv nevtralni položaj Jehovinih prič pri razmišljanju o pravi religiji? (Jan. 15:19)
23 Da bi torej danes spoznali tiste, ki izvajajo pravo religijo, moramo iskati ljudi, ki ohranjajo nevtralnost v zadevah človeških vladavin, in to ne iz osebnega razloga, temveč zato, ker pričakujejo, da bo nastopilo Božje Kraljestvo in odstranilo krivičnost in trpljenje naših dni. So danes kje takšni kristjani? V knjigi, ki je bila pred nedavnim izdana o krščanstvu, je zapisano naslednje:
»Ker se Jehovine priče umikajo iz politike, vojske in družabnega življenja, jih njihovi sovražniki označujejo za ljudomrzneže, in to je bil glavni razlog silnih preganjanj, ki so jih pogosto zadela.« (American Christianity, An Historical Interpretation /Krščanstvo v Ameriki, zgodovinsko tolmačenje/.)
V knjigi From State Church to Pluralism (Od državne cerkve do pluralizma) je F. H. Littell napisal:
»Če izgleda nauk Jehovinih prič o Kraljestvu še tako neverjeten in dobeseden, naj ne pozabimo, da je v biblijski religiji prihod Kraljestva trenutek dramatične prebojne moči in preokreta v normalni smeri človeških pričakovanj.« — Str. 212.
Biblijski nauk o Kraljestvu se zares razlikuje od posvetnega gledišča, kakor takrat, ko je Jezus stal pred Poncijem Pilatom. Toda Jezus je rekel tudi: »Modrost Božjo so opravičila njena dela.« Izplača se preiskati dela tistih, ki sledijo biblijskemu gledišču, če razmišljamo o tem, katera religija je prava. (Mat. 11:19, NS)
KAJ TO POMENI?
24. Naštej kratko povzeto važne označbe, po katerih se spozna prava religija?
24 Nikakor ne pomeni, da smo tukaj pregledali vse označbe, po katerih se spozna prava religija. Toda značilnosti, ki smo jih obravnavali, nam dajo močno osnovo, na kateri lahko pretehtamo verovanja in običaje ter nauke svoje vere, kakor tudi samega sebe. Po tem, kar smo se naučili iz Biblije in življenja prvih kristjanov, lahko spoznamo, da vključuje prava religija naslednje: Bog je neposredno ustvaril človeka za življenje na Zemlji; ljudje nimajo nesmrtne duše, temveč bodo mrtvi v bodočnosti obujeni; stanovitno se moramo izogibati nemorale in podpirati svetost zakonske skupnosti; važno se je držati Božjega zakona o krvi in izkazovanju ljubezni do bližnjih, kar naredi življenje veliko prijetnejše; kristjani morajo oznanjati Božje Kraljestvo, upoštevajoč, da pomagajo drugim doseči to čudovito upanje, ki ga nudi Bog.
25., 26. Zakaj naj bi se vsakdo od nas osebno zanimal za te označbe pravega oboževanja? Kakšni bodo rezultati?
25 Nekateri bodo spoznali, da se njihova religija ali verovanje in običaji razlikujejo od tega, kar označuje Biblija za pravo religijo. Če ugotoviš, da bi moral tudi ti storiti neke spremembe, ne oklevaj z njimi. Sledi navdihnjenemu nasvetu iz 1. Petrovega lista 3:10—12: »Zakaj ‚kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni ... ogiblje naj se hudega in dela dobro; išče naj miru in hodi za njim‘. Ker ‚oči Jehovine so obrnjene v pravične‘.«
26 Kako lahko delamo, kar je prav? Ne le, da opuščamo, kar ni v soglasju s pravo religijo, temveč da naredimo tudi korake, da bi živeli odgovarjajoče volji našega Boga. Spomni se, da Noe ni samo veroval. Biblija govori, da je Noe hodil s pravim Bogom in da je bil »glasnik pravičnosti«. Tudi Jezus in njegovi apostoli so verovali in živeli v soglasju s pravo religijo. V to je spadalo tudi oznanjevanje dobre vesti o Božjem Kraljestvu in o novi ureditvi miru na Zemlji, ki jo obljublja Bog. (Mat. 4:17; 10:7; 28:19, 20) Če iz vsega srca tudi mi delamo to, bomo doživeli veliko veselje in bomo drugim posredovali upanje, s čimer bo dobilo njihovo življenje smisel in bodo postali resnično srečni. Da, spoznati pravo religijo in jo izvajati prinaša velik blagoslov.
[Sliki na strani 11]
Namesto da se vojskujejo, so pravi kristjani na osnovi svojega skupnega upanja v Božje kraljestvo enotni po vsem svetli.