Kljub težavam nismo odnehali

V MOJEM dvaindvajsetem letu sem doživel veliko nesrečo. Pri ribolovu sem s tovariši uporabljal kloratne bombe in eno je v mojih rokah razneslo. Tovariši so poizkušali ustaviti krvavitev in mi nad laktom roki trdno zvezali. Odpeljali so me v najbližjo bolnišnico, v mesto David.

David je glavno mesto v panamski pokrajini Čiriki. Do mesta je bilo treba štiri ure jezditi na konju in nato nadaljevati pot z avtomobilom. Enajst ur po nesreči sem bil v bolnišnici, brez zavesti zaradi izgube krvi. Preživel sem, toda roki so mi odrezali v zapestju.

Moja družina in prijatelji so poizkušali zbrati denar, da bi v Združenih državah dobil mehanični roki. Toda pojasnjeval sem, da če je bila Božja volja, da izgubim roki — to je bil običajni način mišljenja med mojim ljudstvom — nameravam tudi ostati takšen. Krivil sem Boga za to, kar se je zgodilo. Ko boste izvedeli kaj več o moji preteklosti, vam bo to pomagalo razumeti, zakaj sem mislil tako.

ZGODNJA MLADOST

Bil sem šesti od dvanajstih otrok. Živeli smo v Bugabi, malem mestu nedaleč od meje Costa Rice. Čeprav je v tem področju živelo nekaj adventistov, se je na vse, razen katoliške vere, gledalo kot na nekaj, kar »ni za nas«. Širile so se govorice, da človek lahko znori, če bere Biblijo. Tako jo katoličani enostavno niso brali.

Ko sem bil še otrok, je imel moj oče veliko živine in živeli smo na lepi farmi. Zatem pa je vse izgubil. Že z desetimi leti sem zato moral pomagati z delom na malih farmah.

Pozneje smo se preselili še dalje na sever ob mejo Costa Rice. Hladnejše višave so bile še posebno primerne za poljedelstvo, za pridelovanje kave. Toda to področje je bilo zelo osamljeno. Ker je bilo malo prometnih zvez, smo naše proizvode zelo težko spravili na tržišče. Življenje je bilo težko, ker pa smo bili zadovoljni z najpotrebnejšim, smo si po materialni izgubi končno opomogli.

Z devetnajstimi leti sem odšel na delo drugam. Žena mojega delodajalca je bila naročnica na Stražni stolp. Delavci smo spali v prostoru pod hišo našega delodajalca in smo lahko slišali vsako besedo, ki so jo nad nami izgovorili. Ko sem ležal v tihih nočeh džungle, sem napeto poslušal, kar je gospodinja brala svojemu možu iz Stražnega stolpa po eno ali dve uri skoraj vsako noč. Tako je bilo približno leto in pol.

Čeprav sem pozorno poslušal, res nisem veliko razumel. O Bibliji nisem vedel ničesar. Vse, kar sem iz slišanega lahko sklepal, je bilo, da prihaja nekaj boljšega in da obstaja Bog, ki naj bi mu služili, da bi mogli to uživati. Takrat sploh nisem vedel, kateri časopis je žena čitala in kakšen je bil njegov namen.

NADALJNJE TEŽAVE

Nesreča, v kateri sem izgubil obe roki, se je zgodila kmalu zatem. Od takrat naprej moje obnašanje ni bilo pohvale vredno. Veliko sem pil, kockal in živel nemoralno.

Dve leti po nesreči sem začel živeti z Eladijo. Ta žena je bila nekaj let starejša od mene in je že imela deset otrok. Imela je Biblijo in začel sem jo brati. Lahko sem videl, da je pravzaprav vse, kar sem delal, nasprotovalo Božji volji. Pričela me je mučiti vest, toda ne dovolj, da bi me navedla, da zapustim razuzdano življenje.

Bil sem srečen, ko mi je Eladija rodila prvega sina. Zatem pa je druga tragedija prekinila kratkotrajno srečo. Ko sem prijatelju pomagal prenašati žito, me je pičila strupena kača. Kri je pričela teči iz vseh por, iz ledvic, želodca in nosu. Po treh dneh sem začel blesti. Ko sem izgubil zavest, so se družina in prijatelji odločili, da me v mreži odnesejo do kraja, od koder me lahko odpeljejo v bolnišnico v David. Pozneje so mi povedali, da sem se nekajkrat med nošnjo napol zavedel in takrat sem prosil Boga, naj ne dovoli, da bi umrl v mojem grešnem stanju, ne da bi kaj več izvedel o njegovih namenih.

Osemnajst dni sem bil v nezavesti; končno je nastopilo upanje, da bom preživel. Ko so me odpustili iz bolnišnice, sem bil tako slab, da nisem mogel hoditi. Bodočnost je izgledala zares temna. Moral sem skrbeti za ženo, za večino njenih desetih otrok, kakor tudi za mojega malega, osemmesečnega sinka. Toda skrbeti nisem mogel niti zase! Štiri mesece sem bil preslab za hojo. Ampak s stalno in vdano nego moje sopotnice Eladije sem končno ozdravel. Moja čudovita družina in prijatelji so mi tudi finančno pomagali.

IZVOR UPANJA

Leta 1957 sva dobila drugega sina in Eladijino zdravje se je poslabšalo. Morala je poiskati zdravniško pomoč. Nujno je rabila zdravila, kar je pomenilo, da je morala dve uri hoditi skozi gosto džunglo in prekoračiti mejo Costa Rice. Tam je našla lekarnarja Camila Alemana iz Nikarague. Bil je Jehovina priča in je redno vodil biblijske študije na svojem domu.

Camilo je govoril Eladiji o krščanskem upanju. Ko se je vrnila, ni prinesla samo zdravil, temveč tudi duhovno pomoč v obliki knjige »Bog je resničen«. Njeno zanimanje je bilo tolikšno, da je, čeprav ni imela osebnega študija, hodila s štirimi ali petimi otroki dve uri skozi džunglo, kjer je mrgolelo kač, da je obiskala vsak sestanek v lekarnarjevem domu. Včasih sem šel z njo tudi jaz. Toda farmo smo imeli daleč od naše hiše, zato sem večino časa preživel izven doma. Poleg tega nisem opustil pijače in sramoval sem se, ker sem sedaj vedel, kaj Bog zahteva od nas.

Koliko trpljenja sem povzročil svoji dragi sopotnici! Morala je delati, da je prispevala k vzdrževanju družine, ker je šlo precej od mojega zaslužka za kockanje, pijačo in druge ženske. Včasih sem prišel domov strašno pijan. Iz tega, kar se je učila, je izvedela, da ni častno, da živiva skupaj brez zakonite sklenitve zakona. Zato je želela, da bi se najina zveza uzakonila, toda upanje na to je bilo silno majhno.

Eladija je bila tako malodušna, da je hodila v džunglo in jokala dolge ure ter prosila Jehovo, da ji pomaga iziti iz te brezupne situacije. Nikogar drugega ni bilo, na katerega bi se lahko obrnila, nobena Priča ni živela v bližini.

Nekega dne sem se vrnil s farme pijan in brez denarja. Kot običajno so otroci pritekli, da bi me pozdravili in dobili kakšen mali dar. Tokrat nisem imel ničesar. To me je tako prizadelo, da sem si prisegel, da se nikoli več ne napijem in res se nisem. Odločil sem se, da spremenim svoje življenje in služim Bogu skupaj z mojo zvesto sopotnico. Jehova je uslišal njene molitve.

Brez oklevanja sva odšla do Priče Camila Alemana v Costa Rico, da nama pove, kaj naj storiva. Priporočal nama je, naj piševa Skupnosti Stražnega stolpa v Panami in vprašava, kje se na naši strani meje nahajajo Priče. Toda še nikoli prej nisva pisala pisma in nisva imela pojma, kako bi ga sestavila. Zato sem se odločil, da sam poiščem Jehovine priče. Spraševal sem vsakega, ki sem ga poznal. Končno mi je eden mojih sorodnikov rekel, da so priče v Concepcionu. Do tega mesta je okoli šest ur ježe s konjem, nato pa še kos poti z avtomobilom. Trikrat sem šel v mesto in spraševal ljudi na cestah in v parku, pa nisem našel prič.

POTREBNA POMOČ DOBLJENA

Ko sem se četrtič odpravil na pot in ko sem ravno govoril s sorodnikom, ki mi je govoril o pričah, je nenadoma vzkliknil: »Glej, tam gre ena od njih!« Takoj sem odšel za njo. Izgleda, da se je prestrašila, ko je videla, da ji sledi človek brez rok, ko pa sem jo ogovoril in prosil za pomoč, je videla, da imam poštene namene. To je bila Dorell Swaby, misionarka Jehovinih prič. Bila je zelo prijazna in uslužna. Takoj je pisala Skupnosti Stražnega stolpa v Panamo in prosila, da nam nekoga pošljejo.

Potujoči nadzornik Dimas Alvarez je bil kmalu obveščen in naslednji mesec je prišel. Toda koliko je prepotoval, preden je prišel do nas! Del poti je preživel na tovornjaku, nato ga je dvakrat ploha do kože premočila; ostanek noči, ko je imel do nas še eno uro hoda, je preživel na obmejni policiji. Ko je naslednjega dne prišel, smo se neizmerno veselili njegove pomoči in nasvetov.

Izvedeli smo, da je še en Panamec, Nazario Batista, preučeval Biblijo s pričami v Costa Rici. Malo pred tem je bil krščen in tako pooblaščen, da vodi v naši hiši sestanke. Na koncu prvega meseca so že štirje od naše male skupine sodelovali v službi oznanjevanja. Toda Eladija in jaz jima nisva mogla pripadati, ker nisva bila zakonito poročena.

Kako zelo sva bila sedaj nestrpna, da to zadevo urediva! Tri mesece pozneje, na pokrajinskem sestanku v Davidu, sva bila pripravljena ne le uzakoniti najino zvezo, temveč se tudi krstiti v znak predanosti Bogu Jehovi. Kako srečna sva bila sedaj! Prvič, odkar sem izgubil obe roki, sem občutil, da ima življenje vendarle svoj smisel. Bil sem pripravljen, da me Jehova uporabi tako, kakor je mogoče uporabiti človeka brez rok.

Sčasoma sem postal spreten v nošenju Biblije pod roko in v obračanju listov z mojima štrcljema. Naučil sem se poučevati ljudi po hišah in z odra.

NASPROTOVANJE — ZATEM SPREJEM

Moj oče mi je pretil, da me bo, odraslega moža, pretepel, če ne zapustim nove religije. Tudi moji bratje so storili vse, kar so mogli, da bi me spravili v malodušje. Toda bil sem prepričan, da sem našel edino pravo religijo in odločen, da se ne pustim ničemur odvrniti od nje. Naša družina je imela še dalje v svoji hiši krščanske sestanke in sčasoma smo opazili sadove naše vztrajnosti.

Drug za drugim so naši bratje, sestre, otroci, starši, stari starši, vnuki in drugi sorodniki pričeli z nami preučevati Biblijo. Kmalu so mnogi z nama delili isto krščansko vero in upanje. Tri skupščine Jehovinih prič so bile osnovane v bližini panamsko-costariške meje, katerih osnova so bili člani naše družine.

Moj brat Juan se je zanimal za adventistično religijo, toda ko je preučil poglavja v zvezi s soboto iz Mojzesovega zakona v knjigi »Bog je resničen«, je postal Priča. Mnoga leta je služil kot »posebni pionir«, v službi oznanjevanja je preživel mesečno najmanj 140 ur. Moja brata Domingo in Eduviges sta predani krščanski starešini. Toda Eduvigesa je pred nedavnim pičila strupena kača in je umrl. Moja sestra Carmen je skupaj s svojo hčerko posebni pionir.

Oče in mati, čeprav že v letih, sta dolgo nasprotovala, dokler se končno nista prepričala, da smo našli edino pravo religijo. Sedaj sta prav tako predani, krščeni Priči.

PRAVA ZAŠČITA IN PRISTNO ZADOVOLJSTVO

Pred nekaj leti je prišlo v Panami do revolucije. Mnogi so bežali v Costa Rico in sosedje so tudi nam tako svetovali. Toda rekel sem, da nisem na noben način vmešan v politiko in ne vidim razloga za beg. Mi, Jehovine priče, smo ostali in nismo izgubili naše farme, medtem ko so tisti, ki so zbežali, zaradi gverilcev in lopovov izgubili vse, kar so imeli.

Največje zadovoljstvo imava z Eladijo v zavesti, da sva lahko tolikim pomagala do spoznanja Boga Jehove in njegovih namenov. Iz njene družine se je krstilo 31 oseb in govorijo drugim o kraljevski vesti. Tudi iz mojega sorodstva se jih je krstilo najmanj 35. Razen tega je še veliko sorodnikov, ki preučujejo Biblijo in obiskujejo krščanske sestanke.

Izmed najinih bližnjih sorodnikov je osem starešin, osem slug pomočnikov in trije posebni pionirji. Ne sestajamo se več v naši hiši, saj imamo lepo kraljevsko dvorano, ki smo jo zgradili zraven nje. Redno obiskuje sestanke okoli 75 ljudi. Prepričan sem, da moč Božje besede in duh lahko pomagata človeku premostiti vse težave, ki v življenju nastopijo, pa naj bodo še tako velike.