Pridiga na gori: Blagri — šesti, sedmi, osmi in deveti
JEZUS je v svoji pridigi na gori navedel kot šesti »blagor«: »Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga videli.« (Mat. 5:8).
Ljudje s »čistim srcem« so znotraj čisti. Imajo čiste občutke, želje, razsojanje in nagibe. Ta čistost se znatno razlikuje od zunanje ali ceremonijalne čistosti. (Mat. 23:25—28; Mar. 7:3, 4) Namesto da se poudarja zunanje izražanje pobožnosti, Biblija spodbuja k izražanju »ljubezni iz čistega srca in dobre vesti in nehinavske vere«. (1. Tim. 1:5)
Ljudje s čistim srcem so še posebno srečni, ker bodo videli Boga. To ne pomeni, da ga bodo dobesedno videli s človeškimi očmi, ker ‚človek ne more videti Boga in ostati živ‘. (2. Moj. 33:20; Jan. 1:18; 1. Jan. 4:12) Toda so še drugi načini, da lahko oboževalci s pravilnimi nagibi na Zemlji sedaj »vidijo Boga«. Na primer če opazujejo, kako Bog deluje v korist tistih, ki ohranjajo svojo čistost — je to eden izmed načinov, kako »videti Boga«. (Job 19:26; 42:5) Za obiskovalce templja v Jeruzalemu so govorili, da se gredo »prikazati pred Jehovino obličje« oziroma da se mu pokažejo. (2. Moj. 34:24; 5. Moj. 31:11; Iza. 1:12)
Grška beseda, ki jo je Matevž uporabil za »videti«, pomeni tudi »pojmovati, opažati, vedeti«. Ker je Jezus popolnoma odražal Božjo osebnost, je lahko rekel: »Kdor je mene videl, je videl Očeta.« (Jan. 14:7—9) Ljudje čistega srca, ki so sprejeli Jezusa kot Mesijo in ga poslušali, so si pridobili globok vpogled v Božjo osebnost. Z vero v Jezusovo očiščevalno žrtev so si zaslužili odpuščanje grehov in prišli v pravilen odnos z Bogom ter bili sposobni prinašati sprejemljivo oboževanje pred njegovim prestolom. (Efež. 1:7) Duhovno maziljeni kristjani bodo dosegli višek, ko bodo odšli v nebo, kjer bodo resnično videli Boga in Kristusa. (1. Jan. 3:2; 2. Kor. 1:21, 22)
Priložnost videti Boga po točnem spoznanju in pravem oboževanju pa imajo samo tisti, ki so čistega srca. Pismo pokaže, da tisti, ki grešijo, ne vidijo in ne poznajo Boga in njegovega Sina. »Kdorkoli greši, ga (Boga) ni videl.« (1. Jan. 3:6; 3. Jan. 11; Ps. 24:3, 4)
»MIROLJUBNI« POSTAJAJO BOŽJI SINOVI
Jezus je v pridigi na gori podal kot sedmi »blagor«: »Blagor miroljubnim, ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.« (Mat. 5:9)
»Miroljubnost« dokazujejo ljudje tudi v tem, česa se izogibajo in kaj delajo. Miroljubni ljudje niso napadalni ali bojeviti; ne vračajo zla za zlo kadar jim je storjena krivica. (Rim. 12:14—21) To je tudi pozitivna stran njihove narave.
Grška beseda za miroljuben pomeni »miritelj«. Miroljubno ni samo njihovo obnašanje, temveč se tudi trudijo vzpostaviti mir in skleniti sporazum med nasprotnimi stranmi. Nočejo sodelovati v ničemer, kar bi pripeljalo do ‚ločitve prijateljev‘. (Preg. 16:28; 17:9) Z besedami in zgledi pospešujejo miroljubnost znotraj in izven krščanske skupščine. (Rim. 14:19; Hebr. 12:14)
Miroljubni so srečni, »ker se bodo sinovi Božji imenovali«. Z Bogom so v tesnem odnosu, kot njegovi otroci. Da bi ohranili takšen odnos, morajo ti ljudje posnemati Božje lastnosti, ki vključujejo tudi miroljubnost. (2. Kor. 13:11; Filip. 4:9; 1. Tesal. 5:23; Hebr. 13:20; Jak. 3:17) Vsakdo, ki neprijazno vztraja v sovraštvu s svojimi bližnjimi, »ni iz Boga«. (1. Jan. 3:10)
V Jezusovih dneh so Hebrejci verovali, da so Božji otroci, ker so njegova človeška stvarjenja. (Iza. 64:8) Jezus pa je pokazal, da to ni res, čeprav so bili celo naravno Abrahamovo seme. (Jan. 8:39, 41) Dejansko je Jezus rekel določenim ljudem: »Vi ste iz očeta hudiča.« (Jan. 8:44) Ker je vse človeštvo po Adamu, ki je bil ustvarjen kot zemeljski »Božji sin«, podedovalo greh, ne more nihče avtomatično postati »Božji sin«. (Rim. 3:23; 5:12; Luk. 3:38)
Samo miroljubnim, ki so sprejeli Jezusa kot Mesijo in nosilca grehov, se je »dala oblast, da postanejo otroci Božji, njim, ki verujejo v ime njegovo«. (Jan. 1:12; Iza. 53:12; 1. Petr. 2:24) Dobri Pastir, Jezus Kristus, bo v tisočletnem kraljestvu »veliki množici« miroljubnih »drugih ovc« »Oče večnosti«, ob koncu tega obdobja pa jih bo izročil svojemu nebeškemu Očetu, da postanejo Božje potomstvo. (Razod. 7:9—17; Jan. 10:14—16; Iza. 9:6; 1. Kor. 15:27, 28)
PREGANJANI, VENDAR SREČNI
Kot osmi blagor navaja Jezus v svojem govoru: »Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo.« (Mat. 5:10) Da bi to razširil, je izrekel tudi deveti »blagor«: »Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je plačilo vaše v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami.« (Mat. 5:11, 12; primerjaj Lukež 6:22, 23)
Ti »preganjani« so kristjani, ker so doživljali sramotenje, obrekovanje in ostrakizme ali pregnanstvo »zaradi pravičnosti« ali ‚zaradi imena Sina človekovega‘. Trpijo zato, ker obožujejo Jehovo in nosijo ime Jezusa Kristusa in ker tesno sledijo njegovim stopinjam. (1. Petr. 2:19—21)
Tukaj je razlog za srečo enak kakor pri prvem »blagru«, namreč »njih je nebeško kraljestvo«. (Primerjaj Matevž 5:3.) Čeprav to morda pomeni zasmehovanje, izključitev iz njihove sredine in v nekaterih slučajih celo smrt, kristjani vedo, da je »veselje«, ki ga bodo doživljali pri vladanju s Kristusom v Božjem Kraljestvu ali v popolnem življenju kot zemeljski podložniki tega Kraljestva, tega vredno. (Mat. 25:21, 23; Hebr. 12:2; Razod. 21:1—5)
To »plačilo v nebesih« (to je od Boga) ne pomeni plače, zaslužene z delom. Grešni ljudje ne morejo pod nobenimi pogoji zaslužiti Božje naklonjenosti in ga obvezati, da jih blagoslovi. (Gal. 2:16; Jak. 2:10) Nagrada kraljevskih blagoslovov je »neizrečni dar« — dokaz Božje dobrotljivosti in velikodušnosti. (2. Kor. 9:15; Jak. 1:16—18) Ta nagrada je plačilo kristjanom za zvesto prenašanje sramotenj, preganjanj in hudobnih laži, izrečenih proti njim zaradi njihove nezlomljive predanosti Bogu.
Jezus je tudi govoril o nasprotju teh dveh zadnjih vzrokov sreče: »Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prerokom.« (Luk. 6:26) Namesto da bi objavljali Božjo resnico, so lažni preroki starega Izraela raje govorili, kar je ljudstvo želelo slišati; in ljudstvo je to ‚rado videlo‘. (Jer. 5:31) Toda takšna priljubljenost med ljudstvom ni bila izraz Božje naklonjenosti. Jehovino priznanje počiva samo na tistih ljudeh, ki govorijo in postopajo po njegovi besedi (Ps. 15:1, 2) Tisti, ki tako postopajo, pa lahko pričakujejo preganjanje, ker je Jezus rekel: »Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« (Jan. 15:20)