Kristjani kot »sol« in kot »luč«
ZATEM ko je Jezus v svoji pridigi na gori naštel devet »blagrov«, je govoril, kako bodo njegovi nasledniki vplivali na človeštvo. Rekel je: »Vi ste sol zemlje.« (Marko 5:13; primerjaj Marko 9:50; Lukež 14:34, 35.)
Sol je bila dobro poznana Jezusovim poslušalcem. Služila je za izboljšanje okusa hrani in da jo je zaščitila pred kvarjenjem. Očitno zato, ker sol predstavlja nekaj, kar se ne pokvari ali razpade, je bilo treba vsako žrtev, darovano na oltarju, soliti. (3. Moj. 2:13) V Jezusovih dneh so duhovniki, ki so služili v Jehovinem templju v Jeruzalemu, solili živali, žito in kadilo, ki so jih prinašali na oltarju kot žgalno daritev. V hebrejski zgodovini piše, da so imeli v ta namen velik kup soli blizu dohoda k oltarju. Na tempeljskem področju je bila velika shramba, znana kot »slana soba«, da bi bila vedno zagotovljena zadostna količina soli.
Jezusovi učenci so bili »sol zemlje«. To bi pomenilo, da so resnični tako pri pričevanju drugim o Božjem Kraljestvu kakor tudi v osebnem obnašanju. Rezultat krščanskega pričevanja je bil, da so mnogi sprejeli Jezusa kot obljubljenega Mesijo in so pokazovali vero v njegovo spravno žrtev. To je nudilo vernikom priložnost, za večno ohraniti svoja življenja. (Jan. 6:47; Rim. 10:13—15) Poleg tega so z vplivanjem na ljudi, da so živeli po biblijskih načelih, Jezusovi učenci zadrževali porast moralne in duhovne pokvarjenosti človeške družbe.
Jezus pa je tudi opozoril, rekoč: »Če se pa sol izpridi, s čim se bo osolila? Za nič več ni, nego da se vrže ven in jo ljudje poteptajo.« Biblijski komentator Albert Barnes je zapazil, da se sol, ki so jo poznali Jezus in njegovi sodobniki, razlikuje od običajne kuhinjske soli (sodium chloride). Bila je »neočiščena, pomešana z rastlinami in zemeljskimi sestavinami, tako da je lahko sol izgubila slanost, ostala pa je precejšnja količina zemeljskih snovi. Takšna masa je bila zanič, uporabili so jo lahko le še za — kakor je rečeno — posipanje stez in poti, kakor uporabljamo mi gramoz«.
Kristjani se morajo varovati tega, da bi prenehali širiti »dobro vest« o Božjem Kraljestvu svojim bližnjim. (Marko 13:10) Prav tako morajo paziti, da ne sprejmejo načina obnašanja, ki se ne ujema z biblijskim vodstvom, sicer bi se duhovno popačili in bi postali podobni pokvarjeni soli — plehki, medli in neokusni — ki je neuporabna. (Primerjaj Hebrejcem 6:4—8; 10:26—29.)
LUČ, KI SVETI V BOŽJO SLAVO
Ko je dalje govoril o koristnem vplivu, ki bi ga njegovi učenci morali imeti na človeštvo, je Jezus rekel: »Vi ste luč svetu.« (Mat. 5:14)
Iz navdihnjene Božje besede, posebno iz naukov in primerov Jezusa Kristusa, prihaja duhovna luč, ki pomaga ljudem videti stvari tako, kot jih vidi Bog. (Preg. 6:23; Iza. 51:4; Mat. 4:16; Luk. 1:79; 2:32; Jan. 1:4—9; 3:19—21; 8:12; 9:5) S svojim javnim oznanjevalskim delovanjem pojasnjujejo Jezusovi učenci ljudem glede grešnega stanja človeštva in Božji namen, da odstrani greh po Jezusu Kristusu in njegovo kraljevsko pripravo, po kateri bodo dobili večno življenje vsi, ki verujejo v Jezusa. (Jan. 3:16, 36; Rim. 3:23, 24)
Toda biti »luč svetu« vključuje mnogo več. Apostol Pavel je pisal: »Kakor otroci svetlobe živite (kajti sad svetlobe je v sleherni dobroti in pravičnosti in resnici).« (Efež. 5:3—9) Kristjani morajo biti svetli zgledi v obnašanju, ki je soglasno z biblijskimi načeli.
Glede svojih učencev kot nosilcev luči, je rekel Jezus dalje: »Mesto, ki stoji vrhu gore, se ne more skriti. Tudi ne prižigajo sveče in je ne devljejo pod mernik, ampak na svečnik; in sveti vsem, ki so v hiši.« (Mat. 5:14, 15)
»Mesto vrhu gore« se zlahka vidi celo s precejšnje oddaljenosti. Podobno se osebe, ki posnemajo Jezusa Kristusa, opaža kot ljudstvo, »goreče za dobra dela«. (Titu 2:14) Njihov trud pokazovati božanske lastnosti, kot so zmernost, neomadeževanost, marljivost pri delu, koristni pogovori in družinska povezanost na druge ugodno delujejo. (Titu 2:1—12) Prav tako so se odločili, da ne bodo »del tega sveta«, da ne sodelujejo v njegovi politiki, vojnih spopadih in nemoralnem življenju. (Jan. 15:19; 17:14—16) Včasih povzroči to zasmehovanje in preganjanje vestnih kristjanov. (Mat. 24:9; 1. Petr. 4:4)
Zato Jezus opravičeno dodaja, da se ‚sveče ne daje pod mernik‘ (grško: modios — mera za žito, približno 7,5 ltr.) temveč »na svečnik«, odkoder lahko osvetljuje prostor. Jezusovi nasledniki ne smejo dovoliti, da bi jih nasprotovanje tega sveta navedlo, da bi se skrivali ali se umikali od resnice, ki so jo spoznali o Bogu. Prav tako ne smejo postopati v nasprotju z biblijskimi načeli, ker bi njihovi postopki — čeprav bi še naprej goreče oznanjevali biblijsko resnico — zatemnili njeno vrednost. (2. Petr. 2:2)
Upoštevajoč svečo, ki sveti na svečniku, je Jezus zatem izjavil: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:16) Kako močan razlog, da še naprej »svetimo kot luč svetu«! (Fil. 2:15) Z opazovanjem krščanskih »dobrih del« lahko posamezniki opazijo popolnost njihovega Boga. Pogosto so takšni opazovalci spodbujeni, da »slavijo« Boga in postanejo tudi oni njegovi oboževalci. Zato je apostol Peter opominjal: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petr. 2:12)