Še naprej zaupaj Jehovi zaradi nagrade

»Srečen je, kdor zaupa Jehovi!« — Preg. 16:20, NS.

1., 2. Zakaj bi morali zaupati Jehovi, da bo rešil probleme človeštva?

MINULA tisočletja so dokazala, da ljudje — pa naj imajo še tako dobre namene in so znanstveno še tako napredovali — ne morejo rešiti ogromnih problemov človeštva. Samo Stvarnik vesolja in življenja na Zemlji lahko to naredi. On edini poseduje modrost, moč in potrebno voljo. Psalmist se je tega zavedal, saj je rekel: »Zakaj ti si nada moja, Gospod Jehova, upanje moje od moje mladosti.« (Ps. 71:5) To upanje je utemeljeno, ker Božja beseda obljublja: »Upanje ne osramočuje (razočara, NS).« (Rimlj. 5:5) Biblija nam zato upravičeno svetuje: »Upaj v Jehovo iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj.« (Preg. 3:5)

² Zaupati moramo Jehovi, ker je bodočnost človeštva odvisna od njega, ne od ljudi. Tudi ni odvisna od nobene bajeslovne »evolucije« ali slepe moči, imenovane »napredek«. Jehova je bodočnost že vnaprej določil in zaupamo mu lahko, da bo izpolnil, kar se je namenil, ker je »nemogoče, da bi Bog lagal«. (Hebr. 6:18) Jehova nam daje nadalje tolažilno zagotovilo: »Tako bo beseda moja, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temveč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.« (Iza. 55:11) Noben človek ni tako zanesljiv.

3. S čim Jehova krepi vero svojih služabnikov?

³ Razen tega dokazuje Jehova ljubeče zanimanje za svoje služabnike, tako da jih seznanja s svojimi nameni: »Gospod Jehova ne stori ničesar, da bi ne razodel skrivnosti svoje služabnikom svojim, prerokom.« (Amos 3:7) On pravi: »Novo naznanjam; preden nastane, vam napovedujem to.« (Iza. 42:9) Kako zelo krepi našo vero, da Bog služabnikom, ki mu zaupajo, vnaprej pove, kar bo storil v prihodnosti! In izpolnitev njegovih obljub krepi naše zaupanje v njega. Jezus je rekel: »Sedaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, kadar se zgodi.« (Jan. 14:29)

ZANESLJIV OB VSAKEM ČASU

4., 5. a) Kako so se uresničile Jehovine besede, ki jih je rekel našim prastaršem? b) Kako so tudi druga Božja zemeljska stvarstva oškodovana?

⁴ Že v začetku človeške zgodovine je Jehova pokazal, da so njegove obljube zanesljive in da je njegova opozorila treba upoštevati. Primer za to je tisto, kar se je zgodilo našim prastaršem, Adamu in Evi. Zlorabila sta čudoviti dar svobodne volje, ki jima jo je dal Bog. Da, Eva je verjela, da bo neodvisnost od Božje vladavine dejansko izboljšala stvari in menila je, da bo »kakor Bog«. (1. Moj. 3:5) Je bilo tako? Ne, ker je Jehova opozarjal, da bo posledica odvrnitve od njegove vladavine beda in smrt. Jehova je vedel, da niso bili ljudje ustvarjeni, da bi bili srečni, neodvisno od njihovega Stvarnika. (1. Moj. 2:17; 3:17—19)

⁵ Besede, ki jih je Bog Jehova rekel našim prastaršem, so se zares uresničile. Ko sta se odtegnila od Božjega vodstva, sta tudi izgubila zvezo z Izvorom življenja. Sčasoma sta se postarala in umrla, kakor ju je Bog prej opozoril. Razen tega je njuno potomstvo podedovalo nepopolnost. Vse človeštvo je zato podvrženo grehu in smrti, po naših prastarših, ker sta zaupala človeški namesto Božji vladavini. (Rimlj. 5:12) In tudi za živalski svet je imelo to hude posledice. Človek ni več kakor v začetku ljubeče vladal živalim. (1. Moj. 1:26) Namesto tega je predvsem v zadnjih letih iztrebil mnogo živalskih vrst. Tudi zemljo je izkoriščal, ropal in onesnaževal, tako da se je marsikje porušilo naravno ravnotežje. ‚Celotno stvarstvo zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj‘, ker človek ni zaupal Jehovi. (Rimlj. 8:22)

6. Kaj se je zgodilo v Noetovih dneh s tistimi, ki so zaupali Jehovi, in kaj z drugimi, ki vanj niso zaupali?

⁶ V Noetovih dneh, stoletja po uporu v Edenu, so bili ljudje izredno pokvarjeni in nasilni. Bog je rekel Noetu, da bo uničil svet s potopom. Noe in njegovi domači so zaupali Jehovi, zato so se pričeli pripravljati na to: »Vse stori (Noe) prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.« (1. Moj. 6:22) Toda Noe je moral Bogu še naprej zaupati, da, veliko let, ker je bil potop napovedan desetletja prej. Kako pa je bilo z drugimi ljudmi takratnega sveta? »Niso spoznali,« je rekel Jezus. Toda točno ob določenem času »je prišel potop in jih je vse pobral«. (Mat. 24:39) Naš obstoj danes dokazuje, da so bile Jehovine besede zanesljive. Dokazuje tudi, da je za ljudi najbolje ohraniti zaupanje v Jehovo. Zakaj? Ker smo vsi Noetovi potomci. Tisti, ki v Noetovih dneh niso zaupali Jehovi, niso imeli več otrok. Vsi so pomrli v potopu, in tako se je končal njihov rod. (1. Moj. 7:22, 23)

7. Kako se je Jehovina obljuba izkazala zanesljiva v Abrahamovih dneh?

⁷ Jehova je dokazal, da je zanesljiv tudi v Abrahamovih dneh. Abrahamu in njegovi ženi je sporočil, da bosta dobila otroka. Toda Sara je bila že prestara, da bi mogla roditi. Ko je slišala to novico, se je smejala. Jehova je to opazil in rekel Abrahamu: »Je li Jehovi kaka stvar nedosežna? Osorej pridem zopet k tebi, ko se ponovi ta čas, in sina bo imela Sara.« Točno ob času, ki ga je določil Jehova, je imela Sara sina, Izaka. Jehova je čudežno obnovil njeno sposobnost rojevanja v zvezi s svojim namenom, da pride Mesija iz Abrahamovega rodu. (1. Moj. 18:9—14; 21:2)

8. Kako so se izpolnile Jehovine obljube na vsem narodu?

⁸ V Mojzesovih dneh so bili Božji služabniki v Egiptu, takratni svetovni velesili, silno zatirani. Toda Jehova je rekel: »Videl sem, videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih vpitje pred njih priganjači sem slišal, kajti jaz poznam bolečine njegove. In stopil sem doli, da ga otmem iz rok Egipčanov in odpeljem iz one dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med.« (2. Moj. 3:7, 8) Te obljube so se izpolnile, ko je Bog osvobodil svoje služabnike iz Egipta in odstranil tudi druge močne sovražne narode. Končno so njegovi služabniki (bilo jih je nekaj milijonov) prišli v »dobro in prostrano deželo«, v deželo, kjer je »teklo mleko in med«. Obljube, ki jih je dal Jehova vsemu ljudstvu, so bile torej zanesljive, ker so se izpolnile v vseh posameznostih. (Jozua 21:43—45)

9. Kaj se je zgodilo Izraelu in Judi, ker niso zaupali Jehovi?

⁹ Če bi Izraelci takrat še naprej zaupali Jehovi, bi v novi deželi stalno dobro uspevali. Namesto tega pa so začeli zaupati lastni modrosti. Sčasoma so kljub Jehovini nezasluženi dobroti odpadli od njega. Božji govornik Ahija je zato napovedal severnemu kraljestvu, desetrodovnemu Izraelu, naslednje: »Jehova udari Izraela ... in izdere Izraela iz te dobre dežele, ki jo je dal njih očetom.« (1. Kralj. 14:15) Jehovine besede so se zopet izpolnile: »Kralj asirski (je) dobil Samarijo in odpeljal Izraela v Asirijo.« »Jehova (je) odpravil Izraela izpred obličja svojega, kakor je bil govoril po vseh svojih hlapcih prerokih. Tako je bil Izrael preseljen iz svoje dežele v Asirijo.« (2. Kralj. 17:6, 23) Jehovine besede so se spet izpolnile, ko so bili prebivalci južnega kraljestva Jude odpeljani v ujetništvo v Babilon. (2. Letop. 36:15—21)

ZAUPATI JEHOVI V NAŠIH DNEH

10. Kakšno zaupanje morajo danes pokazovati Jehovini služabniki?

¹⁰ Kakor v Noetovih dneh obdaja Božje služabnike tudi danes pokvarjen in nasilen svet. Da ne bi postali žrtev hudobije, malodušnosti ali nevere, moramo še naprej popolnoma zaupati Jehovi. Imeti moramo enako stališče, kakor ga je imel Jozua, zvest Jehovin služabnik starega časa. Rekel je: »Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso dušo svojo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril Jehova, Bog vaš; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila.« »Ni izginila besedica od vsega dobrega, kar je bil Jehova obljubil Izraelovi hiši; vse se je izpolnilo.« (Jozua 23:14; 21:45)

11. Kako so se izpolnile Jehovine besede glede naše generacije?

¹¹ Vendar pa Božji služabniki niso videli izpolnitev njegovih izrekov in obljub samo v preteklosti. Podobne izpolnitve so se zgodile tudi v našem času. Primer za to je, kar se dogaja po svetu v tej generaciji. Medtem ko naj bi po napovedih vodilnih osebnosti naše stoletje postalo izredno obdobje znanosti, v katerem bodo rešeni problemi človeštva, pa je Božja beseda nasprotno natančno napovedala: »To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi.« Lakomnost, sovraštvo, nezakonitost, svetovne vojne, mladinski kriminal, razbite družine, religiozno licemerje in brezbožnost — vse, kar je bilo napovedano za naš čas, se je izpolnilo. Začelo se je točno po Jehovinem časovnem načrtu, in sicer leta 1914, v prelomnici svetovne zgodovine. (Mat. 24:3—14; 2. Tim. 3:1—5, 13)

12. Kako je Jehova podprl svoje služabnike v našem času?

¹² Toda sredi tega zelo težkega obdobja, v teh »zadnjih dneh« sedanjega sestava, je Jehova čudovito zaščitil in podprl svoje verne služabnike. Kljub brezmejno krutemu preganjanju njihovo število stalno raste in je doseglo že milijone, kakor je Jehova napovedal: »Iz najmanjšega jih bode tisoč, iz šibkega mogočen narod. Jaz Jehova pospešim to ob svojem času.« (Iza. 60:22) Poleg tega so se njegovi služabniki naučili, da se pustijo voditi njegovemu duhu in prinašajo sadove Božjega duha, ki so »ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, ponižnost, samoobvladanje«. (Gal. 5:22,23) Na Božjih služabnikih so se izpolnile besede iz Psalma 29:11: »Jehova da moč svojemu ljudstvu, Jehova bo blagoslovil ljudstvo svoje z mirom.« O svetu nasprotno lahko rečemo, da ga vedno globlje vleče »nečistovanje, prešeštvo, nebrzdanost, malikovanje, spiritizem, sovraštvo, prepiri, ljubosumje, izbruhi jeze, besedovanje, razcepi, sekte, zavist, pijančevanje, požrešnost in podobno«. (Gal. 5:19—21)

13., 14. Kaj še vedno priporočajo svetovne avtoritete za rešitev problemov, čeprav so spoznali kritični položaj človeštva?

¹³ Svetovne avtoritete priznavajo kritičnost svetovnega stanja, toda pomoči ne iščejo pri Jehovi. Še vedno upajo, da bodo našli izhod s človeško modrostjo. Primer za to najdemo v knjigi Environmental Ethics (Etika okolja), ki pravi: »Vsaka realna preiskava današnje situacije človeka na Zemlji pokaže, da gre naproti strahotnim katastrofam lakote, kuge in vojn.« Kaj pa priporočajo kot pomoč? Avtorji pišejo:

»Ustanoviti bi bilo treba neko vrsto svetovnega združenja držav, da bi se človeštvo lahko upoštevalo kot species (vrsta) in bi lahko delovalo kot celota.

Potreben je svetovni izobraževalni program, da bi se prebivalce prepričalo, da so potrebni določeni programi, ki bi vzpostavili ekološko ravnotežje med prebivalci in izvori surovin, to pa je mogoče samo z mednarodnim sodelovanjem. ...

Upamo lahko, da bo vladajoča elita — vodje vladavin, trgovine, industrije in vojaštva — spoznala nujnost planiranega mednarodnega sodelovanja v interesu človeštva in zato osnovala svetovno vladavino.«

Za tem pokazovanjem na potrebo po eni svetovni vladavini pa izražajo strah, »da tej potrebi ne bo zadovoljeno, ... dokler ne bodo zadele velik del svetovnega prebivalstva lakota, epidemije in vojne«.

¹⁴ Podobno sta se izrazila raziskovalca D. Pirages in P. Ehrlich v knjigi z naslovom Ark II (Druga barka):

»Noeta je priznana avtoriteta dovolj zgodaj opozorila, da je lahko zgradil barko, in on je čas dobro izkoristil. Neverniki so se smejali, ga zasmehovali in utonili — Noe pa je ... preživel.

Tudi mi smo bili opozorjeni, da poplava problemov ogroža danes obstoj industrijske družbe, toda tokrat ne moremo zgraditi barke iz lesa in jo zasmoliti s smolo.

Svoj obstoj moramo zagotoviti s ponovnim oblikovanjem političnih, gospodarskih in socialnih ureditev industrijske družbe. Če nova ureditev ne bo vodotesna in pravočasno urejena, se bo industrijska družba potopila.«

15. a) Zakaj v tem poznem času ni razlogov za zaupanje človeškim sredstvom? b) Kdo edino prispeva k edinemu sredstvu za rešitev svetovnih problemov?

¹⁵ Ali opravičuje zgodovina človeštva mišljenje, da bi lahko ta pokvarjeni sestav »na novo oblikovali«? Ali so kakšna znamenja za to, da bi nenadoma narodi vsega sveta v vsakem pogledu nesebično sodelovali? Ali vodijo svetovni izobraževalni program, ki bi služil združitvi vsega človeštva pod e n o vlado in bi navedel vse ljudi, da sledijo skupnemu cilju? Nobene teh stvari ne delajo. Med vsemi narodi edino Jehovini služabniki mirno in združeno sodelujejo, da bi ljudi poučili o prihajajoči vladavini, ki jo je predvidel Jehova za vse človeštvo, svoje nebeško Kraljestvo pod Kristusom. Ne nastopajo za preoblikovanje sedanjih nesposobnih sestavov stvari, ker to ni Božji namen. On tega sestava ne bo preoblikoval, temveč ga razdejal. Tej obljubi lahko zaupamo. (Dan. 2:44; Mat. 6:9, 10)

16. Katerim obljubam bi morali popolnoma zaupati?

¹⁶ Jehovini služabniki ne smejo dovoliti, da bi jih zapeljali kakršnikoli načrti za ohranitev sedanjih sestavov stvari. Še naprej bi morali popolnoma zaupati Jehovi, da bo temu sestavu stvari naredil konec in ga nadomestil z novo pravično ureditvijo. (2. Petr. 3:10—13) Trdno moramo biti prepričani o tem, da bo Jehova izpolnil besede, izrečene svojim služabnikom, ki mu zaupajo: »In obriše vse solze z njih oči; in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več.« (Razod. 21:4) Točno v od njega določenem času bo Jehova izpolnil to obljubo, ker »te besede so resnične in zveste«. (Razod. 21:5)

17. S čim smo še spodbujeni?

¹⁷ Jehova spodbuja svoje služabnike, da mu še naprej zaupajo, tako da jih vabi, naj usmerijo svoj pogled na nagrado. »Kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.« (Hebr. 11:6) Upanje na nagrado je bila spodbuda prvim kristjanom. Apostol Pavel je rekel: »Bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« (1. Kor. 15:58; Hebr. 6:10).

18. Ali naj se naše zaupanje v Jehovo omaja ob soočenju s smrtjo?

¹⁸ Naše zaupanje v Jehovo ne bi smelo biti omajano niti takrat, če bi morali umreti še pred začetkom nove Božje ureditve. Zaupamo lahko enako kakor Abraham, ko je bil poklican, da žrtvuje Izaka. »Ker je pomislil, da more Bog zbujati tudi iz mrtvih.« Ko je Jehova posegel, je bil Izak kakor mrtev, zaradi tega pravi Biblija, da ga je Abraham ‚v simboličnem smislu‘ dobil iz mrtvih. (Hebr. 11:19) Lahko mrtve obudi kakšna človeška ureditev? Gotovo ne. Samo Jehova lahko to stori po svojih pripravah. (Dej. ap. 24:15)

19. S čim bodo Jehovini zvesti služabniki nagrajeni v novi ureditvi?

¹⁹ Bog bo svoje služabnike, ki mu zaupajo, v svoji novi ureditvi bogato nagradil za njihovo zvestobo. Za vedno bodo osvobojeni podkupljivega sestava stvari, ki jih danes zatira. Za vedno bodo osvobojeni prekletstva greha in smrti. Odlično šolanje, po katerem se sedaj učijo, pomaga Jehovinim služabnikom sodelovati po Božjih merilih in živeti skupaj, jim bo prišlo prav tudi, ko bodo pod vodstvom Božjega Kraljestva pričeli preoblikovati Zemljo v raj. Kako srečni bodo takrat vsi, ki so vedno zaupali Jehovi! Kako hvaležni bodo za neštevilne blagoslove, s katerimi jih bo nagradil Jehova! Da, »krotki pa bodo podedovali deželo (zemljo, NS) in se radovali v obilosti miru«. (Ps. 37:11)

20. Kako se bo uporabljalo zemeljske zaklade pod Božjim Kraljestvom?

²⁰ V Božji novi ureditvi ljudje ne bodo več v skrbeh zaradi nevarnih gospodarskih in tehničnih iznajdb. Jehova, Stvarnik vseh materialnih stvari in Izvor celotne energije, ve, kaj potrebujejo njegovi služabniki, da bi mogli spremeniti Zemljo v raj. Napredek na kateremkoli znanstvenem področju ali v življenjskem standardu ne bo več imel slabih posledic za Zemljo ali jo onesnaževal. Stvarnik in Vodnik milijard galaksij v vesolju bo znal svoje služabnike voditi tako, da bodo vse, kar je naredil v njihovo radost, uporabljali večno v svojo korist. To, kar vemo o preteklosti in o sedanjosti, nas torej navaja, da še naprej zaupamo Jehovi, kakor nam priporoča njegova beseda: »Upaj v Jehovo in delaj dobro, prebivaj v deželi in goji zvestobo. In razveseljuj se v Jehovi, in on ti da, česar želi srce tvoje. Zvrni na Jehovo žitja svojega pot in upaj vanj; on vse prav stori.« (Ps. 37:3—5)

[Slika na strani 26]

Edino Jehovini služabniki se po vsem svetu združeno trudijo poučiti ljudi o vladavini, ki jo je Bog predvidel za vse človeštvo.