Zakon – v Božji Besedi označen za časten
»Častit bodi zakon pri vseh« — Heb. 13:4.
1. Kako je reagiral Adam, ko je prvič videl svojo zakonsko družico, in zakaj naj bi bil njun zakon vedno srečen?
SKLENITEV zakona naj bi bil zelo vesel dogodek. Pri prvem človeškem paru je bilo tako. Ko je Adam, zatem ko je bil nekaj časa sam, videl ženo, ki naj postane njegova zakonska tovarišica, je izrekel poetične besede: »To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1. Mojz. 2:23). Njun zakon naj bi pomenil neskončno srečo, ker je Stvarnik ustvaril vse pogoje za takšno življenje.
2. a) Ali je lahko zakon celo v nepopolnih okoliščinah izvor pristne sreče? (Preg. 5:18). b) S kakšnimi občutki je zakon povezan v Jeremiji 7:34 in Izaiji 62:1, 5?
2 Celo pod nepopolnimi razmerami, v katerih živimo danes, ker je prvi človeški par odklonil suvereno Božjo vladavino, je lahko zakon izvor pristne sreče, če se odkritosrčno trudimo živeti po biblijskih načelih. Tako v Hebrejskih kakor tudi v Krščanskih grških spisih so omenjene poroke med Božjimi služabniki in opisane kot razlog za veselje (1. Mojz. 24:67; Visoka pesem 3:11; Jan. 3:29). Ko je Jehova objavil prihajajoče uničenje nezvestega mesta Jeruzalem, je rekel: »Tedaj storim, da potihne v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, zakaj razdejana bo ta dežela« (Jer. 7:34). To, da ne bo nobene poroke več, naj bi bilo značilno za to, da ob razdejanju prenehata veselje in radost. Nasprotno je rekel Jehovin prerok, ko je govoril o vrnitvi Izraelcev iz ujetništva: »Kakor se ženin veseli neveste, se bo veselil tebe Bog tvoj« — Iza. 62:1, 5.
UREDITEV, KI JO JE TREBA SPOŠTOVATI
3. a) Zakaj naj bi ostala zakonska postelja neoskrunjena? b) Kateri je edini biblijski razlog za razvezo?
3 Če pomislimo, da je ta ureditev božanskega izvora, bomo dobro razumeli, zakaj je navdihnjeni apostol Hebrejce opomnil z besedami: »Častit bodi zakon pri vseh in postelja neoskrunjena; kajti nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog« (Heb. 13:4). Zakonska postelja naj ostane neoskrunjena iz zelo važnega razloga. Zatem, ko je Jezus govoril o Božji ustvaritvi moža in žene, je citiral naslednji Božji izrek: »Zato zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje, in bodeta v eno meso.« S tem je pokazal, da v 1. Mojzesovi 2:24 zapisanih besed ni izrekel Adam, temveč Jehova. Jezus je o tej združitvi nato še rekel: »Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje.« Pojasnil je, da je »nečistost« (grško: pornéia), težak spolni prestopek v zvezi z drugo osebo ali celo z živaljo) edini od Boga dovoljeni razlog za razvezo (Mat. 19:3—9).
4. Kako gleda Bog Jehova na omalovaževanje dejstva, da naj bo zakon trajna zveza?
4 Jehova jemlje stališče svojih stvarjenj do te božanske ureditve zelo resno. Zakon naj bo trajna življenjska skupnost, zaveza za vse življenje, ki naj jo loči samo smrt enega od partnerjev (Rimlj. 7:2, 3). Bog je svoje služabnike v Izraelu opozarjal, naj te zveze ne jemljejo neresno, z besedami: »Jehova (je bil) priča med teboj in ženo mladosti tvoje, proti kateri si nezvesto ravnal, ko je vendar družica tvoja in žena zaveza tvoje. ... Zato pazite na duha svojega in nihče ne ravnaj nezvesto proti ženi mladosti svoje! Kajti sovražim razporoko, pravi Jehova, Bog Izraelov« (Mal. 2:14—16). Da, »nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog«, pa tudi vse, ki se razvežejo iz nezakonitih razlogov, da bi dosegli kak sebičen cilj. Kdor zato sklene zakon, naj se zaveda, da jemlje s tem nase težko in resno odgovornost. Ustanovitelj zakona pričakuje od svojih služabnikov, da spoštujejo zakon in prispevajo k temu, da delajo to tudi drugi.
5. a) Kako naj krščanski soprog ravna s svojo ženo? b) Zakaj bo odnos nekega moža do Jehove moten, če s svojo ženo ne postopa pravilno?
5 Jehova opisuje ženo nekega moža kot njegovo »partnerko« v zakonski zvezi. Krščanski soprogi ne morejo spoštovati zakona, če ne spoštujejo svojega zakonskega partnerja. Apostol Peter jim je svetoval: »Možje ... živite z ženami svojimi po spoznanju, kakor s slabšo posodo, in jim dajajte čast, ker so tudi sodednice milosti življenja, da nimajo zaprek molitve vaše« (1. Pet. 3:7). Krščanski soprog ne spoštuje svoje žene samo tako, da z njo ljubeče ravna, temveč predvsem s tem, da ji je zvest. Vedno naj se trudi varovati zakonsko zvestobo kot sveto dolžnost. Ker so lahko njegove molitve ovirane že s tem, če mu manjka nežnosti do svoje žene in sposobnosti vživljanja v njeno duševnost, koliko bolj bodo ovirane, če zvestobe do nje ne bi preveč resno jemal in kazal nedostojno zanimanje za nekoga izven zakonske skupnosti (Preg. 5:15—21). Če svoji ženi ne bi izkazoval spoštovanja, ki ji gre, bi onečastil zakonsko ureditev in njenega Stvarnika. Mož pa, ki to ureditev spoštuje, ljubi svojo ženo kakor lastno telo, da, zanjo bi bil celo pripravljen dati življenje (Efež. 5:25, 28—33).
6. a) Kaj zahteva Božja beseda od krščansko zakonske žene? b) Kakšne blagoslove dobi žena, ki sledi biblijskim nasvetom?
6 Podobno je s krščansko zakonsko ženo. Le-ta pokazuje, da je svojemu možu in poglavarju prav tako podložna, kakor je krščanska skupščina »podložna Kristusu«. Do njega nima samo spoštovanja, temveč celo »globoko spoštovanje« (Efež. 5:22—24, 33). Če ji »globoko spoštovanje« ne dovoli, da bi o njem prezirljivo govorila, koliko bolj naj bi jo zadrževalo pred tem, da bi se zanimala za nekoga izven njune zveze in se s komerkoli spogledovala. Boga nikoli ne more slaviti, če onečasti svojega moža ali njuno zakonsko skupnost (Preg. 2:16, 17). Če ‚ljubi moža in otroke svoje, je čista in pridna gospodinja‘ kakor tudi ‚mirnega in krotkega duha‘, je res podobna dragocenemu dragulju in je Bogu Jehovi v čast. Za vedno si pridobi ljubezen svojega moža in prispeva k temu, da ga njemu enaki zelo spoštujejo — Preg. 31:10—12, 23, 26—31; Titu 2:4, 5; 1. Pet. 3:1—4.
SKLENITEV ZAKONA V BIBLIJSKIH ČASIH
7. Kako je v starem času po Bibliji nastala zakonska zveza?
7 Kako je v biblijskem času nastala zakonska skupnost? Sklenitev zakona je bila v glavnem zadeva družine ali rodu. Država s sklenitvijo zakona ni imela nobenega opravka; od nje niso rabili niti pooblastila niti potrdila. Kljub temu so obstajale nekatere formalnosti. Zakonske zveze so sklepali običajno družinski poglavarji (1. Mojz. 34:4, 6, 8—10). Snubec je moral dobiti vsaj soglasje očeta dekleta, ki ga je želel poročiti, kakor je naredil Jakob, ko se je zaljubil v Rahelo (1. Mojz. 29:18—20). Dekle so lahko vprašali za njeno privolitev, kakor se je zgodilo, ko je bila Rebeka izbrana Izaku za ženo (1. Mojz. 24:8, 58). Običaj je bil, da je ženin plačal določeno vsoto za nevesto, ker bo sedaj oče izgubil svojo hčer, ki je zanj delala — 1. Mojz. 34:11, 12; 2. Mojz. 22:16, 17.
8. Kako so takrat objavili javnosti poroko nekega para?
8 Kakor v Edenu, v času prve sklenitve zakona, se zakon ni sklenil z neko posebno ceremonijo ali pridigo, temveč je zaročenec šel po nevesto v hišo njenega očeta in jo po cestah peljal v svojo hišo. Na ta način je javno pokazal, da jo je vzel za ženo (Mat. 1:20, 24). Ona se je verjetno posebej pripravila, tako da se je skopala in natrla z dišečimi olji, si oblekla belo obleko in si nadela trakove na prsa in razne okraske (Ps. 45:13—15; Iza. 49:18; 61:10; Jer. 2:32). Radovedneži, ki so hoteli videti novoporočenca, so stali ob cestah, predvsem mlada dekleta, saj je bila zanje poroka vedno zanimiv in razburljiv dogodek (Jer. 7:34; Mat. 25:1—6) Prihodu zaročenca v nevestin dom je običajno sledila poročna pojedina, na kateri je bilo veliko povabljenih gostov, ki so se veselili z njima in so bili za to priložnost celo posebej oblečeni — 1. Mojz. 29:22; Mat. 22:2, 3, 11; 25:10.
9. Katero dejstvo naj bo najmočnejši povod za zakonsko zvestobo in zakaj?
9 Na ta način sta zaročenec in nevesta javno pokazala, da sta sklenila zakonsko zvezo in prevzela s tem povezane obveznosti nase. Pozneje so bile sklenitve zakona očitno registrirane. Toda mnogo važnejše kakor okoliščina, da so bili drugi ljudje priče njune zveze, je bilo, da je Jehova vzel na znanje njuno združitev ali zvezo. To dejstvo naj bi bilo zanju mnogo večji razlog za to, da sta si zvesta. To naj bi ju navajalo, da ohranita zakon čist in spoštujeta tudi zakone vseh drugih. (Primerjaj 1. Mojz. 20:1—7; 39:7—9; Job 31:9—12; Pregovori 6:23—35).
ZAKON — ČASTNA PONAZORITEV BOŽJIH UREDITEV
10., 11. Kako ponazarjamo posameznosti, povezane z zaroko in sklenitvijo zakona, odnos Jezusa Kristusa do tistih, ki bodo z njim povezani v Kraljestvu?
10 Vse te z zakonom povezane posameznosti so v Božji besedi uporabljene kot lepa ponazoritev ali lepa simbolična slika zveze, ki nastaja med Božjim Sinom in tistimi, ki bodo z njim povezani v Kraljestvu (Raz. 21:2, 9, 10). O tem razredu »neveste«, sestoječem iz maziljenih Jezusovih naslednikov, izvemo iz Biblije, da jih je Oče, Jehova, izbral za svojega Sina, da so bili odkupljeni za visoko ceno (življenje njegovega Sina), da bo postal on njihov duhovni soprog in da ga je njegova velika ljubezen navedla, da je zanje umrl (Jan. 13:1; Efež. 5:25—27). Kakor je Rebeka pokazala svojo pripravljenost, ko so jo vprašali, tako pokažejo tudi člani tega razreda, da so pripravljeni ‚hoditi za Jagnjetom, kamorkoli gre‘. (Raz. 14:1, 4). Dokler so na Zemlji, so kakor zaročeni in pazijo, da ostanejo od sveta neomadeževani, čisti kakor »devica«, da ostanejo Jezusu Kristusu zvesti in predani z nerazdeljenim srcem (2. Kor. 11:2). Zvestobo ohranjajo kljub najhujšim preizkušnjam in zahrbtnim skušnjavam. Oblečejo se z novo osebnostjo, ki je odsev občudovanja vrednih lastnosti njihovega nebeškega zaročenca, in s svojim pravičnim življenjem kažejo, da ohranjajo svojo čistost, ki je podobna čistemu, belemu oblačilu — Kol. 3:9, 10, 12—14; Raz. 19:7, 8.
11 Ob določenem času bo zaročenec, sedaj nebeški Kralj, prišel, da jih odpelje domov, v svoja nebeška prebivališča, kjer bo radostno slavje (Jan. 14:2, 3; Raz. 19:9). Ko je vpeljal slavje v spomin na svojo smrt, je rekel razredu svoje »neveste« v naslednjem smislu: ‚Ne pozabite me in vaša ljubezen do mene naj ne ugasne. Vedno mislite na to, da sem daroval za vas svoje življenje.‘ (1. Kor. 11:25, 26). Ko bodo člani tega razreda končno združeni z Božjim Sinom, se bodo veselili partnerstva z njim. Predano se bodo poprijeli prednosti, da lahko sodelujejo pri širjenju kraljevske vladavine in dajejo ljudem, ki bodo otroci Kralja, blagoslove te vlade (Raz. 5:9, 10; 20:4, 5; primerjaj Izaija 9:6, 7).
12. Zakaj naj bi bil odnos med Jezusom Kristusom in njegovimi maziljenimi nasledniki tehten razlog za to, da imamo zakon primerno v časteh?
12 Bog je imel torej za umestno, da stvari, ki so za nas silno važne, ponazori s temi z zakonom povezanimi posameznostmi. To je za nas nadaljnji tehtni razlog, da zakon pravilno spoštujemo. Če tega ne bi storili, tedaj bi resnično onečastili odnos med Kristusom Jezusom in njegovimi maziljenimi nasledniki in teptali blagoslove, ki jih njihova uspešna zveza prinaša vsemu človeštvu.
RAZVEZA SE NE PRIPOROČA
13. a) Priporoča Jehovin zakon razvezo? b) Česa se lahko naučimo v zvezi z zakonom iz Jehovinega ravnanja z izraelskim narodom?
13 Res je, da Jehovin zakon vsebuje določbe o razvezi. V njem pa ne najdemo nobene opore za to, da Bog takšen postopek priporoča. Predvsem spodbuja k poštenemu in neobhodno potrebnemu trudu, da se zakon ohrani. Jehova je uporabil zakon tudi kot prispodobo, ko je zase rekel, da je sklenil z izraelskim narodom po svoji zavezi zakonsko zvezo (Jer. 31:31, 32). Odkupil jih je iz suženjstva v Egiptu (5. Mojz. 9:26). Jehova je ostal vedno zvest svojemu odnosu z Izraelom; svoje naklonjenosti ni nikoli izkazoval drugim narodom, tudi ni z njimi nikoli vzdrževal odnosov. Celo tedaj, ko se je izraelski narod upiral, ga ni takoj zavrgel. Bil je presenetljivo potrpežljiv z njim, ker ga je ljubil. Šele zatem, ko se je stoletja trudil ohraniti to zvezo, ‚jo je odslovil z ločilnim pismom‘, ker je prešeštvovala — Iza. 50:1; Jer. 3:8.
14. K čemu navaja zakonske pare zgled, ki ga je dal Jehova s svojim obnašanjem do Izraela?
14 Nihče torej ne more reči, da Bog, če nas opominja, naj spoštujemo zakon in se trudimo, da bi ostal trajen, od nas zahteva nekaj, česar sam ne bi bil pripravljen storiti. Nekdo, ki iz sebičnih razlogov išče pretvezo za ločitev, Bogu nikdar ne more ugajati. Ker spoštujemo Jehovo, ga občudujemo in ljubimo in ker mu želimo ugajati ter biti priznani od njega, ne storimo ničesar, kar bi spravilo na slab glas naš zakon ali zakon nekoga drugega. Tedaj ne bomo nikoli metali slabe luči na zakon, ki ga je uporabil Jehova, da bi ponazoril svoje postopanje in uresničevanje svojih namenov.
»ZAKONSKA POSTELJA NAJ BO NEOSKRUNJENA«
15. Kaj govori Biblija o izpolnitvi zakonske dolžnosti?
15 Glavni namen zakona je osnovanje družine (1. Mojz. 1:27, 28). Kljub temu pokaže Bog v svoji besedi, da njegovi služabniki niso dolžni omejiti spolnih odnosov, tako da bi bil njihov namen izključno le spočetje otrok. Spolni odnosi lahko zadovoljijo duševne in telesne potrebe in so za zakonski par vedno znova izvor radosti (1. Kor. 7:1—5). Iz različnih tekstov se vidi, da velja »ljubezenska igra« pred združenjem za častno (Preg. 5:18, 19; 1. Mojz. 26:8, 9). Toda celo zakonski pari morajo paziti na to, da njihovo obnašanje pri zakonskem odnosu ne povzroči oskrunjenja. To bi se zlahka zgodilo z nebrzdano strastjo. Kako?
16. Kakšnega ravnanja v spolnem druženju se morajo zakonski pari varovati, če hočejo spoštovati svoj zakon?
16 Perverzno ravnanje, ki je sicer značilno za homoseksualce, ki nimajo med seboj normalnih spolnih odnosov, so prevzeli mnogi zakonski pari — posebno oralni in analni spolni odnos — da bi imeli večji »užitek«. Ko je pisal navdihnjeni apostol Pavel o takratnih razmerah, je omenil, da homoseksualci »skrunijo njih telesa med njimi samimi, ... kajti njih ženske so spremenile naravno uporabljanje v protinaravno ... in se vneli v svoji želji drug za drugega ter počenjali nesramnosti (nenaravnosti, NS) moški z moškimi. In tako so prejemali zasluženo plačilo svoje zmote sami na sebi« (Rim. 1:24—27). Zakonski pari, ki si prisvojijo homoseksualne metode, svoje zakonske skupnosti gotovo ne spoštujejo, temveč jo onečastijo, ker težijo za čutnimi strastmi in oskrunjajo zakonsko posteljo.
17. Kaj naj zakonske pare pri njihovem intimnem druženju vodi?
17 Kaj vse vključuje — ne glede na postopke, ki so gori omenjeni in so očitno odbijajoči in razvratni — »ljubezenska igra«, ki sledi pred spolno združitvijo, mora odločiti kristjan sam po svoji vesti. Kljub temu je gotovo modro, da ne pride tako daleč, da bi skoraj prišlo do opisanega ravnanja, ker bi lahko izgubili samoobvladanje in nato res tako ravnali — Jak. 1:14, 15.
18. Zakaj vpliva ugodno na zakonsko življenje, če živimo v skladu z Božjo besedo?
18 Postopanje po visokih načelih Božje besede nikakor ne kali zakonske sreče in radosti. Nasprotno, ugodno vpliva nanjo, ker se z njo radost še veča, vodi do večje zadovoljitve in jo obogati, ker se pristna naklonjenost, nežnost in nesebična predanost zakonskih partnerjev s tem še poveča. Da, »zapovedi Jehovine so prave, razveseljujejo srce; povelje Jehovino čisto, razsvetljuje oči ... zaželjene (so) bolj nego zlato ... in slajše nego med« — Psalm 19:8, 10.
[Poudarjeno besedilo na strani 279]
»In približam se vam s sodbo in bodem nagla priča zoper čarovnike, in prešeštnike in krivoprisežnike in zoper nje, ki trgajo najemniku plačilo in silo delajo vdovi in siroti ter kratijo pravico tujcu, mene se pa ne boje, pravi Jehova nad vojskami« — Mal. 3:5.
(Nadaljevanje v naslednji številki)