Svariti »vpričo vseh«

»Če udariš zasmehovalca, preprostega bo izmodrilo, in če posvariš pametnega, napredoval bo v znanju« — Pregovori 19:25.

1. Pred kom je treba karati po 1. Timoteju 5:20 osebe, ki vztrajajo v grehu, in zakaj?

KAKO je z navodilom, ki ga je Pavel dal Timoteju, namreč da je potrebno tiste, ki vztrajajo v grehu, karati »vpričo vseh«? To naj povzroči, »da bodo imeli tudi drugi strah«, kar pomeni, da se bodo bali zapasti enakemu grehu (1. Tim. 5:20). Kakšne okoliščine zahtevajo takšno opominjanje in kako se lahko nekoga kara »vpričo vseh«?

2.–4. Kaj se lahko reče o pomenu besed »pred vsemi« in katera biblijska primera ponazarjata to?

² Tukaj ni jasno ugotovljeno, na kaj se nanašajo besede, »vpričo vseh«. Pomenijo lahko, da se opomin ali graja izreče pred vso skupščino ali pred tistimi, ki so kakorkoli zapleteni v zadevo ali ki vedo za njo — na primer priče greha. Vseeno, kakšen pomen lahko ta beseda ima, vendarle pokaže, naj karanje sledi pred vsemi in ne samo privatno.a

³ V 1. Timoteju 5:20 uporabljen grški izraz se pojavlja tudi v Lukežu 8:47 v povezavi z ženo, ki jo je Jezus ozdravil krvavitve. Poročilo se glasi: »(Ona) pove pred vsem ljudstvom (grško: »pred očmi vsega ljudstva«), zakaj se ga je dotaknila.« Te besede gotovo ne pomenijo, da je to storila pred vsem prebivalstvom mesta (po možnosti Kafarnavm), temveč pred tistimi ljudmi, ki so pravkar bili tam in ki so slišali Jezusovo vprašanje: »Kdo je, ki se me je dotaknil?« (Lukež 8:43—47).

⁴ Podobno se je izrazil Pavel, ko je poročal o tem, da je v Antiohiji pokaral Petra: »Ali ko sem videl, da ne hodijo prav po resnici dobre vesti, sem rekel Kefu (Petru) pred vsemi ...« Besede »pred vsemi« bi seveda lahko pomenile »pred vso skupščino«, toda lahko bi se nanašalo tudi na tiste, ki jih je Pavel prej omenil, namreč na tiste, ki ‚niso hodili prav po resnici dobre vesti‘. Lahko da opomina ni izrekel na sestanku skupščine, temveč morda pri jedi, ko so se židovski verniki, kakor Peter, ločili od drugih (Gal. 2:11—14).

5. Kaj določa uporabo teh dveh besed, čeprav v Bibliji ne najdemo izrecnega navodila?

⁵ Ker ne moremo dogmatično reči, v kakšnem obsegu naj se uporabljata besedi »pred vsemi«, izgleda, da se njuna uporaba ravna po tem, kaj je potrebno. Če mora vsa skupščina izvedeti za ukor, tedaj se mora to zgoditi; če ne, tedaj naj se karanje izreče pred vsemi tistimi, ki imajo opraviti z zadevo ali ki naj bi imeli iz kakršnegakoli razloga korist od tega.

DOVOLI, DA TE VODI BOŽJA LJUBEZEN

6. Kakšno vlogo ima po Bibliji ljubezen v teh zadevah?

⁶ Določena biblijska načela nasprotujejo nepotrebnim objavam prestopkov in grehov drugih. Biblija na splošno pokaže, da bi morali grehe brata na splošno pokriti iz ljubezni, namesto usmerjati nanje zavestno pozornost. (Primerjaj Pregovori 10:12; 11:12, 13; 16:27; 17:9; 1. Petrovo 4:8). Jehova govori o tem, da bo karal tistega, ki neglede na druge grehe, odkriva ali »sede obrekuje svojega brata« (Ps. 50:20, 21). Božji Sin je postavil Božje merilo, ki velja v vsakem primeru: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim« (Mat. 7:12). Nihče od nas ne želi, da bi bili njegovi grehi vsem objavljeni, če to ni zares potrebno. Če pa morajo naši bratje v svojo korist nekaj izvedeti, bi se morali vživeti v njihov položaj in razumeti, da tudi mi sami na njihovem mestu ne bi želeli, da bi nam kdo zatajil kaj važnega.

7., 8. Navedi primera, ki pokažeta, da se lahko nekoga po nepotrebnem rani, če se javno oznani, da je grešil, čeprav je takšna objava nepotrebna?

⁷ Če ni potrebno, napako nekega človeka javno objaviti, pa se kljub temu zgodi, lahko to prizadetega po nepotrebnem rani. Vzemimo na primer, da je privlačna mlada žena zaradi svoje zaposlitve veliko na poti in je na nekem potovanju večkrat grešila. Morda so to starešine izvedeli od nekoga drugega, v pogovoru z njo pa so ugotovili, da je res tako. Ker se mlada žena ni sama od sebe obrnila k starešinam, ti sklenejo objaviti skupščini, da so jo pokarali, pri čemer imenujejo njeno ime. Kaj si bo mislila skupščina? Nekateri bodo sklepali, da gre za prestopek na moralnem področju, medtem ko se je v resnici zgodilo nekaj drugega. Na omenjenem potovanju se je nahajala mlada žena v bližini svojega doma in je izkoristila priliko ter obiskala svojo družino, kjer pa niso Jehovine priče. Prej je kadila in ker njeni domači kadijo, jo je premagala slabost in je tudi sama nekajkrat prižgala cigareto. Če se zatem v skupščini objavi, da je bila opomnjena, si bodo mnogi na osnovi neopravičenih domnev ustvarili napačno sliko.

⁸ V enakem položaju bi se lahko znašel poročeni mož, ki je dvakrat doma popil toliko alkoholnih pijač, da je bil opit. Tudi v tem primeru bi lahko objava v skupščini, da je bil pokaran, nekatere napeljala na napačno sklepanje, da je kriv zakonoloma ali drugega tehtnega greha, kar ne bi odgovarjalo dejstvom. Kakšna bi bila korist — za prizadetega in za skupščino, takšne objave in ali bi res odtehtala povzročeno škodo?

9., 10. a) Kaj pokaže obravnavanje grehov pri izraelskem ljudstvu glede objave posameznega prestopka?

⁹ Temeljno načelo, da se prestopek nekega človeka ne objavi večim, kot je potrebno, je podprto tudi v postopanju pod zavezo postave v starem Izraelu. Biblijska določila in poročila pokažejo, da so prišli primeri, v katerih je šlo za kaznivo postopanje, pred mestne starešine pri vratih, predvsem, če na primer obtoženi ni priznal, da je drugemu storil krivico in tudi če je bila vsa občina resno prizadeta zaradi krivice, ali zaradi nje ogrožena. (Glej Aid to Bible Understanding, str. 384, 385, 1053, 1054.)

¹⁰ To, kar je pisal apostol Pavel v 1. Timoteju 5:20, namreč, »da bi imeli tudi drugi strah«, nas spominja, da se tudi v postavi govori o strogih ukrepih, ki so bili storjeni proti določenim prestopnikom, ker pravi: »Da začuje to ves Izrael in se boji in nihče več ne počenja take hudobnosti sredi tebe.« Toda omembe vredno je, da se je zgodilo z grešniki, katerih grehi bi lahko ogrozili vso občino, kot na primer če bi nekdo spodbujal k odpadu ali ga zagovarjal, za grehe, za katere je bila določena smrtna kazen, ali pa so bili to grehi, ki so še prodrli v javnost, kakor na primer lažno pričanje pred javnim sodiščem (5. Mojzesova 13:6—11; 17:8—13; 19:15—20).

11., 12. H kakšnemu stališču je spodbujal Jezus v Matevžu 18:15—17 v zvezi s tehtnimi grehi, na katere se tudi nanaša njegov nasvet?

¹¹ Tudi Jezusovo navodilo iz Matevža 18:15—17 pokaže, da je primerno privatne zadeve obravnavati privatno, kjer je le mogoče. S tem sorodne besede iz Lukeža 17:3, 4 pokažejo, da zadeva ta nasvet grehe, ki jih je kdo naredil proti drugemu. Kakor je rekel Jezus, človeku, proti kateremu se je grešilo, ne bi bilo treba zadeve pripovedovati naprej, temveč naj gre k prestopniku in stvar uredi med štirimi očmi. To, da je bil drugi obziren in stvari ni povedal drugim, lahko ugodno deluje na prestopnika, s čemer je lahko za opomin bolj sprejemljiv. Tudi če se je trud, vse poravnati med štirimi očmi, izjalovil, naj se zadeve ne nosi v javnost, temveč se naj tisti, proti kateremu se je grešilo, ponovno potrudi, tako da vzame s seboj še enega ali dva. Šele če je bil trud te male skupine zaman, naj se zadevo pove »skupščini« (to očitno pomeni osebam, ki jo zastopajo, starešinam; primerjaj 4. Mojzesova 35:12, 24, 25 s 5. Mojzesova 19:12; Jozua 20:4).

¹² Upoštevajmo, da so grehi, o katerih govori Jezusov nasvet, res tehtni grehi, ker bo po Jezusovih besedah prestopniku odtegnjena skupnost, če ne bo poslušal opomina skupščine (Mat. 18:17). Čeprav gre pri tem za tehtne prestopke, naj se o njih ne objavi več, kakor zahtevajo okoliščine. Ta nasvet se sicer nanaša na grehe, ki jih je eden storil proti drugemu, toda izgleda, da se temeljno načelo Božjega Sina, naj se zadeve po nepotrebnem ne objavi, nanaša na vse primere, ne glede na to, za kakšno vrsto prestopka gre.

13. Kdaj naj bo razumljivo nekdo pokaran pred vso skupščino in kdaj naj se to zgodi »s strogostjo«?

¹³ Vsa biblijska navodila pokažejo, da je potrebno neko karanje izreči samo takrat pred vso skupščino, če gre za tehten greh, ki je postal znan javnosti ali bo to gotovo postal, ali če je zaupni trud, da se prestopnika navede h kesanju in odvrne od greha, rodil samo dvomljive rezultate in se računa na določeno nevarnost za skupščino, nevarnost, pred katero morajo biti posvarjeni člani skupščine, da bi se pred njo zavarovali.b Če je prestopek povzročil večje težave za skupščino, mora biti prestopnik »strogo« pokaran, kar traja tako dolgo, dokler ni krivica očiščena (Titu 1:13).

IZREČI JAVNI UKOR

14. Zakaj objava, ki enostavno pove, da je bil nekdo pokaran, dejansko ne odgovarja navodilu, da je bil nekdo ‚posvarjen vpričo vseh‘? Kaj je potrebno?

¹⁴ Kadar je treba človeka, ki stalno greši, učinkovito posvariti, morajo biti predloženi prepričljivi dokazi iz Božje besede. Branje objave, s katero je bil nekdo »posvarjen«, v prisotnosti skupine, ne pomeni, da je to »svarjenje vpričo vseh«. Objava sama sicer pove, da je bil prizadeti »posvarjen« in s tem pokaže, da je ukor stvar preteklosti in da očitno ni bil izrečen v prisotnosti tistih, ki objavo slišijo, saj objava v tem primeru ne bi bila potrebna. Objavo se lahko imenuje ‚karanje vpričo vseh‘, čeprav to ni pravo karanje. Ona je sicer obtožba ali razgaljenje, toda ni povezana s prepričljivimi dokazi, ki so značilni za neko karanje. Da bi resnično opominjali pred skupščino, mora biti s poudarkom pokazano, kaj govori Božja beseda o določenem grehu. To je važno, če je potrebno pri poslušalcih zbuditi Bogu ugajajoči strah, da ne bi zapadli istemu grehu (2. Tim. 4:2).

15., 16. Ali je treba nekoga imenovati, da bi bil karan »pred vsemi« in kako izhaja to iz 1. Korinčanom 14:23—25?

¹⁵ Ali je treba prestopnika imenovati po imenu, da bi bil pokaran ‚vpričo vseh‘? Ker Biblija sama ne pokazuje, da je imenovanje osebe potrebno, izgleda, da je tudi to odvisno od obstoječe potrebe. Očitno se lahko pokara na javnem sestanku, ne da bi se tistega, ki je pokaran imenovalo.

¹⁶ Apostol Pavel govori na primer v svojem prvem pismu Korinčanom o nekomu, ki je zunaj krščanske skupščine in obiskuje sestanke. Ta tujec se morda prej ni zavedal napačnosti svojih postopkov in načina življenja. Ni spoznal potrebe, da bi se pokesal. Ko pa, kakor pokaže apostol, sliši na sestankih prisotne govoriti o Božji besedi, »ga prepričujejo vsi (»karajo«, Kürzinger), ga sodijo vsi, skrivnosti njegovega srca se razodevajo.« To ne pomeni, da bi ga vsi prisotni imenovali, saj je zanje tujec. Zaradi mogočnih resnic, o katerih govorijo, se vidi v novi luči, in njegovo srce bo navedeno h kesanju (1. Kor. 14:23—25).

17. Zakaj je bilo treba nekatere na Kreti strogo pokarati, in kako je lahko Tit ‚stalno karal‘?

¹⁷ Pavel je svetoval Titu, ki je bil na Kreti, glede določenih ljudi: »Zato jih ostro svari, da bodo zdravi v veri.« Razlog, zakaj so morali biti ti ljudje strogo pokarani, je bil, da so v skupščini povzročali nemir. Bili so ‚uporni, blebetači in sleparji, kateri cele hiše narobe obračajo, učeč, česar ne bi smeli‘; drugi so bili lažniki in lenuhi. Da bi jih ‚stalno svaril‘ to se pravi stalno opominjal, Tit verjetno ni vedno znova bral imena in redno objavljal, da te osebe napačno živijo, temveč je v privatnem razgovoru in na javnih sestankih vedno znova obračal pozornost na Božjo besedo in na to, kaj ona zapoveduje glede teh napačnih postopkov. Tako je skupščina vedela, da vsak, ki tako postopa, slabo vpliva, in da se je treba tega vpliva varovati. Jasen biblijski nasvet je pomagal vsej skupščini razviti zdravilen strah pred zapletanjem v podobne postopke (Titu 1:9—13; primerjaj 2. Tim. 4:2—4; 2. Tes. 3:6—15).c

18. Kakšne okoliščine bi posebej zahtevale, da se svari na sestankih skupščine?

¹⁸ Če je član skupščine nekaj zakrivil, lahko starešine skupščine nedvomno obravnavajo ta primer s prizadetim v osebnem razgovoru. Če pa imajo razlog za mišljenje, da bi lahko drugi bili izkušani in bi naredili enak greh, bi morali na sestankih posvetiti čas za svarila glede takšne vrste greha, posebno takrat, če je postala zadeva splošno znana ali če je zbudila splošno pozornost.

19. Pod kakšnimi okoliščinami lahko smatrajo starešine, da je priporočljivo dati kratko objavo in imenovati prestopnika?

¹⁹ Če starešine na ,osnovi okoliščin smatrajo za potrebno, imenovati osebo, lahko to naredijo (čeprav naj bi se to ne zgodilo v govoru o tej temi), tako da pojasnijo, da so jo pokarali. Če gre za zadevo, ki je zbudila pozornost, je članom skupščine s tem omogočeno, zagovarjati skupščino pred ljudmi, ki bi zatrjevali, da prenaša ta takšne prestopke. Toda tudi če prestopek ni postal znan ali če je bil skrivoma storjen, lahko smatrajo starešine za potrebno, da ga objavijo. Na primer bi lahko postal nek mladi moški kriv, da je hodil z več mladimi ženami in dekleti (ni nujno nečistovanje). Zatem, ko je bil pokaran, je morda pokazal, da se kesa, kljub temu lahko imajo starešine v njegovem primeru določene pomisleke. Morda so mu morali že kdaj prej svetovati. Ker torej pokazuje, da ni preveč odločen izogibati se greha, smatrajo morda starešine za primerno, da to skupščini objavijo, da bi se posamezni člani, posebno mlajše sestre, zavedali, da je treba biti v prisotnosti tega mladega moža v določenem pogledu oprezen. Starešine lahko objavijo, da so ga pokarali, pri čemer omenijo njegovo ime.

20. Kaj je potrebno v primeru kratke objave, da bi lahko imeli člani skupščine »strah« pred tovrstnim grehom?

²⁰ Če sledi takšna kratka objava, da je bil nekdo pokaran, seveda večina članov v skupščini ne bo vedela, kakšnega greha naj se varujejo, ker je bilo dejanje storjeno skrivaj. Ne da bi vedeli, v čem je bil greh, bodo komaj lahko imeli »strah« pred tem grehom. Zato naj eden od starešin na enem od prihodnjih sestankov obravnava nekaj biblijskih misli, ki so povezane s to vrsto greha in pokažejo, kako se človek lahko zaplete v takšen greh, zakaj je tako škodljiv in naj da razumen nasvet o tem, kako se lahko oborožijo, da se ne bi v takšno zanko ujeli. Vendar naj v tem govoru ne navaja nobenih imen.

21. Kako so lahko člani neke skupščine zaščiteni pred grešniki ali opozorjeni na to, da je bila oseba, katere grehi imajo očitne posledice, pokarana, čeprav ni bila imenovana?

²¹ Starešine so morda celo mnenja, da takšen govor zadostuje, čeprav niso na prejšnjih sestankih imenovali nobenega imena, ker bodo člani skupščine iz njega dobili potrebna pojasnila, da bi se lahko varovali v primeru, če bi se jim prestopnik približal in znova uporabil opisano taktiko. Vzemimo, da povzroči nedovoljeni spolni odnos nosečnost ali se zaradi zakonoloma razveže zakon. Starešina, ki govori, kako se lahko človek zaplete v greh na moralnem področju, lahko med drugim reče: »Nikar ne mislimo, da se nam kaj takega ne more zgoditi, ker se je to v naši skupščini zgodilo in z obžalovanjem ugotavljamo, da ima nerazveseljive posledice.« Čeprav ni bilo imenovano nobeno ime ne v govoru, ne prej in ne pozneje, bodo člani skupščine vedeli, da je bilo izrečeno karanje, čim bodo izvedeli za nosečnost ali razvezo.

22. a) Kakšno biblijsko odgovornost imajo starešine glede prestopkov in do tistih, ki so jih storili?

²² Kot pastirji lahko starešine skupščine na osnovi Božje besede zdravijo, karajo, opominjajo, vzgajajo in kaznujejo (Gal. 6:1; 2. Tim. 3:16; Jak. 5:14—16). »Opominjajo« pa lahko tudi tako, da odvzamejo skupnost grešnikom, ki se ne kesajo (1. Kor. 5:1—13; 2. Kor. 2:6—8). Skupščina lahko izkaže grešniku usmiljenje, toda to ne pomeni, da se on lahko kazni izogne. Čeprav namreč doseže na osnovi kesanja Jehovino usmiljenje, bo imel greh pri njem neizogibne posledice. Greh bo bolj ali manj škodljivo deloval na prestopnika v duhovnem, duševnem, telesnem in materialnem pogledu. Toda sam je kriv za to trpljenje. Žanje, kar je sejal (Gal. 6:7, 8).

23. Kaj je modro za vse nas, da delamo z zaupanjem in vztrajnostjo?

²³ Zato se vsi trudimo, da ne »sejemo« v meso in njegova slaba nagnjenja, temveč v duha, ker vemo, da lahko »od duha žanjemo večno življenje«. Da, zato se nikar ne »utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo«, prizadevajmo si za pravičnostjo, ki nam bo prinesla Božje priznanje in njegov bogati blagoslov (Gal. 6:8, 9).

[Podčrtne opombe]