Gledati v prihodnost z zaupanjem v Boga pravičnosti in sodbe
1., 2. Zakaj bi znanci oklevali povabiti te na ogled umazanega filma?
VZEMIMO, da si hočejo tvoji sodelavci, sošolci ali sosedje ogledati umazan film. Nekdo omeni tudi tvoje ime in vpraša, ali ne bi šel morda tudi ti zraven. Kaj meniš, kako bodo reagirali tisti, ki te poznajo? Ali bodo rekli: »Nima ga (jo) smisla vabiti. To ga ne zanima; za to nima nobenega posluha«? Dejansko naj bi tako ocenjevali zanimanje in nagibe nekega kristjana. — 2. Tim. 2:19.
2 Kaj pa navaja tvoje znance, da tako reagirajo? Poznajo tvoja načela in vedo, kako si prej ravnal. Zato lahko z gotovostjo rečejo, kako boš reagiral tudi v tem primeru.
3. Kaj nam daje sigurnost, da Bog vedno pravično postopa?
3 Če lahko pozorni ljudje vedo, kako bi ravnal kristjan v neki določeni situaciji, koliko prej lahko zato vemo, kako bo Jehova Bog ravnal v določeni situaciji? V Edenu je nastalo moralno sporno vprašanje, pri katerem je šlo za Jehovino vesoljno oblast ali suverenost in za to, če postopa do človeštva pravično. To sporno vprašanje mora biti pojasnjeno. Iz zgodovinskega poročila Biblije izvemo, katere korake je že storil Jehova v teku časa, da bi za to sporno vprašanje končno odločilno rešil. To poročilo nam daje dovolj razlogov za trdno zaupanje, da Bog vedno ravna pravično in prav. S tem dobimo tudi gotovost, da vse, karkoli stori, ne služi samo v dobro človeka, temveč je tudi pravično in pravilno.
4. Ali lahko Jehovo označimo za nepravičnega, ker je pustil, da so ljudje trpeli?
4 Apostol Pavel je pisal: »Zakaj stvari (od Adama in Eve potekajoče potomstvo) so podvržene ničemurnosti (ker so rojeni v grehu in umrljivi), ne iz lastne volje (ljudje nimamo nobene oblasti nad Adamovim grehom, po katerem smo vsi podvrženi grehu in nepopolnosti), ampak zavoljo tistega (Boga), ki jih je podvrgel (ker je dopustil, da je Adam rodil potomstvo), z upanjem, da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih.« (Rimlj. 8:20, 21) Da, Bog nikakor ni ravnal nepravično, ko je dopustil, da so se rodili ljudje, čeprav je življenje prineslo zanje trpljenje in probleme. Ob določenem času jim je dal priložnost, da končno pridejo do popolnosti in večno živijo v raju.
5. Zakaj imamo danes še posebno prednost, če pomislimo, da je vse človeštvo podvrženo »sužnjevanju minljivosti«?
5 Danes imamo še posebno prednost, ker stojimo na pragu nove Božje ureditve, v kateri bodo poslušni ljudje »rešeni sužnjevanja minljivosti«. Izpolnitev biblijskih prerokb pokaže, da živimo od leta 1914 v »generaciji«, ki bo videla, kako bo Bog iztrebil z Zemlje hudobijo in jo spremenil v edinstveni raj. Jehovine priče zato goreče oznanjajo »dobro vest« o »Kraljestvu«, po katerem bodo ljudje, ki so Jehovi zvesti, dosegli »svobodo slave otrok Božjih.« — Mat. 24:3—14, 21, 34.
OZNANJEVATI VSEM NARODOM — KAKO?
6. Kakšna vprašanja se lahko pojavijo glede Jezusovih besed iz Marka 13:10?
6 Jezus je rekel: »In med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.« (Marko 13:10) Kljub trudu Jehovinih prič izgleda, da je še vedno na stotine milijonov ljudi, ki jim osebno še ni bilo dano pričevanje. Celo v deželah, v katerih delujejo priče, so ljudje, ki jih z vestjo še niso dosegli. Nadaljnji milijoni živijo v področjih, v katerih je le malo prič ali pa jih sploh ni. Ali bo lahko življenjskovažna vest o Kraljestvu vsem tem ljudem še pravočasno posredovana? Če bo, kako? Ali naj stvar »enostavno prepustimo Bogu«, ali pa imamo tudi mi s tem kakšno zvezo? Kako bo sodil Bog?
7. Zakaj smo lahko trdno prepričani o tem, da se bodo izpolnile besede iz Marka 13:10?
7 Če bi bilo oznanjevanje delo ljudi, bi bili lahko opravičeno zaskrbljeni. Naloga bi bila mnogo prevelika glede na politične ovire, ki oznanjevanje v mnogih deželah sedaj ovirajo in če pomislimo, da se zaradi »eksplozije prebivalstva« rodi vsako leto milijone ljudi, ki o vesti niso še ničesar slišali. K sreči pa ne odloča posameznik ali skupina ljudi, v kolikšnem obsegu se oznanja narodom, temveč Jehova Bog. Kar dela, bo popolnoma odgovarjalo temu, kar on je: moder, pravičen, ljubeč in sočuten Bog. Zakaj smo lahko v to prepričani?
8. Ali se Jehova zanima za to, da bi ljudje dobili večno življenje? Utemelji svoj odgovor.
8 Jehova je poslal na Zemljo svojega Sina kot »odgovarjajočo odkupnino za vse«. (1. Tim. 2:6, NS; Jan. 3:16) Zagotavlja nam, da ne želi, da bi kdo zaradi neposlušnosti izgubil življenje. V 2. Petrovem listu 3:9 je rečeno: »Jehova ne odlaša obljube, ... temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« Ker Stvarnik želi, »da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice«, jim je dal čas, da slišijo za rešitev in se pokesajo. (1. Tim. 2:4) To da Jehova dopušča svojim pričam oznanjevati »dobro vest« v preko 200 deželah in otočjih, je dokaz za to, da se zanima za človeštvo; Jehova hoče, da se ljudje učijo poslušati da bi bili blagoslovljeni z večnim življenjem. (Rim. 6:23; Hebr. 5:9; primerjaj Izaija 55:6, 7; Malahija 3:7)
9. a) Kako je mogoče, da bo delo oznanjevanja še bolj obsežno? b) Kateri primeri to potrjujejo?
9 V koliko večjem obsegu se mora še oznanjevati, ne vemo. Ne smemo prezreti tega, da je Jehova odgovoren za to delo in da uporablja angele v nebesih, da delo nadzorujejo. (Razod. 14:6, 7) Le zamislimo si, kaj se je zgodilo leta 33 n. št. na en sam dan! (Dej. ap. 2:37—42) Ali pa pomislimo na to, kaj se je v našem času zgodilo v neki deželi! Še pred nekaj leti smo si komaj lahko zamislili, da bo »dobra vest« kdaj oznanjevana povsod po tej veliki deželi. Sedaj pa se oznanjuje tudi tam. Maurice Hindus piše v svoji knjigi Vnuki revolucije o Jehovinih pričah:
»Ne pustijo se obvladati. Če jih na enem mestu zatirajo, se na drugem spet pojavijo, danes v teh področjih, jutri v drugih ... Izgleda, da so prav tako neuničljivi kakor policija, ki se je odločila iztrebiti jih s prizorišča.« (str. 299)
V mnogih deželah se priče, ki sodelujejo v oznanjevanju že od sredine šestdesetih let, čudijo prepolnim kraljevskim dvoranam. Da, Jehova dopušča, da se oznanja njegova vest.
10. Na kaj se moramo mi osredotočiti glede na to oznanjevalsko dejavnost?
10 Ker smo prepričani, da bo naš vsemogočni in pravični Bog določil, kdaj bo vest oznanjevana v tisti meri, kakor je on sklenil, se lahko popolnoma koncentriramo na to, kar moramo delati mi. Ni nas pooblastil, da določamo, kdaj je dovolj oznanjevanja, temveč nam je zapovedal stalno oznanjevati dobro vest. Gre za človeška življenja. To spoznanje, povezano z zavestjo, da nas je Bog pooblastil, da oznanjujemo, naj bi nas navajalo k delu.
11. a) Česa se lahko naučimo iz Jehovinih besed, zapisanih v Ezek. 33:7—9? b) Kakšen interes, kakor Pavel, naj bi imeli pri oznanjevanju?
11 Besede, ki jih je Jehova Bog izrekel Ezekielu, ko ga je opozoril na njegovo odgovornost glede prihajajočega uničenja, nam lahko služijo v opozorilo:
»Tebe torej, sin človečji, sem postavil hiši Izraelovi za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu. Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti! ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega s poti njegove: tedaj umrje on, brezbožnik, zaradi krivice svoje, ali kri njegovo bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo poti njegove, da naj se obrne od nje, pa se ne obrne od poti svoje, on umrje zavoljo krivice svoje, ti pa si otel dušo svojo.« — Ezekiel 33:7—9.
Jehova je izrekel te besede pred razrušenjem Jeruzalema leta 607 pr. n. št. Imajo pa tudi danes pomen za kristjane, ki imajo vest, po kateri ljudje niso samo opozorjeni, temveč tudi spodbujeni, da se ‚spreobrnejo od greha svojega in strežejo pravici in pravičnosti‘. (Ezek. 33:14) Pozornost naj bi posvetili enaki stvari kakor apostol Pavel, o katerem je rečeno:
»Pavel (je bil) ves navdušen za besedo Božjo in je pričeval Judom, da Jezus je Kristus. Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Kri vaša vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom.« — Dej. ap. 18:5, 6.
Ker imamo toliko dokazov za to, da je konec sedanjega hudobnega sestava stvari blizu, moramo ‚biti navdušeni za besedo Božjo in pričevati‘. Če delamo to, bomo ostali »čisti krvi vseh« in potolaženi lahko pričakujemo trenutek, ko bo Bog odločil, da je bilo pričevanje opravljeno v njegovo zadovoljstvo. — Dej. ap. 20:26.
KAKO BO SODIL?
12., 13. a) Ali naj bomo vznemirjeni nad tem, kako se bo iztekla Jehovina sodba na koncu tega sestava stvari? b) Kako se to vidi iz Ezekiela 33:17?
12 Tesno povezana z vprašanjem, v kakšni meri se bo dobra vest o Kraljestvu še oznanjevala, je določena nelagodnost, ki jo občutijo nekateri ljudje, ko mislijo na Jehovino sodbo ob koncu tega sestava stvari. Malo zaskrbljeno se sprašujejo, če bo Jehova v tej sodbi postopal zares pravično in pravilno.
13 Ali pa res obstaja razlog za kakršnokoli vznemirjenje, če pomislimo, da je Jehova odgovoren za izid stvari? Prerok Izaija je pisal pred davnim časom o Jehovi Bogu: »S kom se je posvetoval, da bi mu dodelil razuma in ga učil poti pravice in ga vadil v znanju in mu pokazal najvišje razumnosti poti?« (Iza. 40:14) Ali ni morda res, da še nikoli ni bilo nobenemu človeku treba poučevati Boga o pravičnosti in sodbi? Na kom je ležala krivda, da so nekateri Izraelci rekli: »Ni ravna pot Jehovina!«? Na Jehovi ne, temveč na nepopolnih ljudeh z njihovimi nepopolnimi gledišči o tem, kaj je prav. Bilo je tako, kakor poroča Ezekiel: »Vendar njih pot ni ravna!« (Ezek. 33:17) Imamo lahko popolno zaupanje, da bo Jehova na koncu tega sestava stvari sodil pravično, ljubeče in usmiljeno.
14. Na kateri čas se nanaša prilika o ovcah in kozlih?
14 Ena od Jezusovih prilik nam daje pojasnilo za to sodbo. Apostoli so Kristusa vprašali, kakšno bo ‚znamenje prisotnosti njegove in koncu sestava stvari‘. (Mat. 24:3, NS) Zadnji del njegovega odgovora sestavlja priliko o ovcah in kozlih. (Mat. 25:31—46) To priliko lahko uporabimo za naš čas, ker se je leta 1914 pričela njegova prisotnost kot nebeškega vladajočega Kralja. Takrat je ‚prišel Sin človekov v slavi svoji in je sedel na prestol svoje slave‘. (Mat. 25:31; Dan. 7:13, 14) Da se ta prilika nanaša na čas med začetkom Jezusove »prisotnosti« in uničenjem današnjega sestava stvari, je potrjeno tudi s tem, kar je rekel o svojih bratih, o preostanku 144 000, namreč da bodo z njimi slabo ravnali in bodo v zaporih. Tako se z njimi ne bo postopalo v novi ureditvi, temveč danes. — Razod. 12:17.
15. Zakaj lahko sklepamo, da živimo v času sodbe?
15 Ko je Jezus povedal to prispodobo, je rekel: »In pred njim (ustoličenim Kraljem) se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega, kakor loči pastir ovce od kozlov.« (Mat. 25:32) Pri tej ločitvi ne gre samo za nekaj prehodnega, temveč za končno sodbo od Jehove določenega sodnika živih in mrtvih«. (2. Tim. 4:1; Jan. 5:26, 27) Ali lahko torej sklepamo, da bodo v tem času stališča in postopki posameznikov razodevali, da zaslužijo večno uničenje? Nekdo lahko le z oklevanjem pride do takšnega sklepanja, toda Jezus je rekel o tistih, ki se sedaj izkažejo za »kozle«: »Pojdite od mene, prokleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in angelom njegovim.« (Mat. 25:41, 46; 2. Tesal. 1:6—9) Živimo torej v času, v katerem je večno življenje teh ljudi na kocki, v času sodbe.
16., 17. a) Zakaj ljudje niso sposobni presoditi, kdo pripada »kozlom«? b) Kaj naj storimo v tej zadevi?
16 Velja upoštevati, da Jezus ne prepušča ljudem odločitve, kdo pripada »ovcam« in kdo »kozlom«. Kako dobro je to! Kako bi namreč lahko mi ljudje, če bi morali soditi, pravilno upoštevali na primer naslednje faktorje: kakšne možnosti ima kdo, da sliši dobro vest in jo sprejme? Ali vpliva na njegovo reakcijo njegova dedna nagnjenost, njegovo pokolenje ali njegova religiozna vzgoja? Kakšno je njegovo stanje srca? Ali ljubi pravičnost? Pri otroku ali človeku, ki je že od rojstva prizadet, se postavlja vprašanje: Do katere mere je treba upoštevati odgovornost družine ali družbe? — 1. Kor. 7:14; 5. Moj. 30:19.
17 Gotovo nihče od nas ne bi bil sposoben pravilno presoditi teh in verjetno še mnogih drugih važnih faktorjev in temeljnih načel. Nikoli ne bi mogli izreči sodbe, ki bi bila ‚brez krivičnosti, pravična in resnična‘. (5. Moj. 32:4) Ali ne bi bilo čisto zaman, če bi kdo od nas hotel določati, kdo bo preživel in kdo ne? Če pa rečemo: »Mislim, da pripadajo takšni ljudje ‚kozlom‘ in bodo za vedno uničeni, medtem ko bo ta druga skupina ostala živa«, ali se ne postavljamo za sodnike? (Jak. 4:12) Namesto da želimo odločati, ali neka oseba, družina ali skupina ljudi odgovarja opisu »kozlov« ali ne, bodimo veseli, da je stvar prepuščena »Sodniku vse Zemlje«. — 1. Mojz. 18:25.
18. a) Ali se Bog strogo drži pravičnosti? b) Zakaj smo lahko prepričani o tem, da bodo njegovi sodni izreki pravi in pravični?
18 Pri Božjih sodnih izrekih ne gre enostavno za uporabo stroge, brezčutne pravičnosti. Tudi njegovo usmiljenje in njegova ljubezen imata vlogo pri tem. Psalmist David je o tem govoril takole: »Ne dela nam po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših.« (Ps. 103:10) Edino plačilo, ki ga pravzaprav zaslužijo nepopolni, grešni ljudje, je smrt. (Rim. 6:23) V svojem usmiljenju in sočutju pa je Jehova sklenil, da pusti povsod oznaniti vest o rešitvi, da bi ljudje lahko dobili življenje. On hoče, da živijo. (Ezek. 33:11; Iza. 55:6, 7) Ker je Bog svoje usmiljenje, ljubezen in sočutje izkazoval do danes in smo imeli od tega korist, mar ne moremo biti trdno prepričani o tem, da bodo imele te lastnosti vlogo tudi v sodbi ob koncu tega sestava stvari? Da, preživeli bodo potem z vso pravico vzklikali: »Da, Jehova, Bog, Vsegamogočni, resnične in pravične so sodbe tvoje.« — Razod. 16:5—7; 19:1, 2.
KDO BO OBUJEN?
19., 20. Kaj uči Biblija o bodočem vstajenju?
19 Kakor smo do sedaj videli, lahko upravičeno zaupamo v to, da bo Bog ravnal pravično tako v pogledu oznanjevanja »dobre vesti o Kraljestvu«, kakor tudi ob sodbi na koncu sestava stvari. Prav tako lahko upravičeno zaupamo v Jehovo, glede tega, koga bo obudil.
20 V svoji besedi nam zagotavlja, da bo »vstajenje pravičnim kakor tudi nepravičnim«. (Dej. ap. 24:15) Biblija potrjuje, da bodo vsi, ki so umrli in prišli v šeol ali hades — splošni grob umrlih ljudi — obujeni. (Razod. 20:3) Milijoni in milijoni umrlih bodo zato dobili v novi ureditvi priložnost slediti Jehovini pravični poti in dobiti večno življenje. Biblija pa tudi pokaže, da ne bodo vsi obujeni in sicer zato, ker nekateri grešijo proti svetemu duhu in zato po Jehovini sodbi zaslužijo večno uničenje, to se pravi, da pridejo v geheno. — Marko 3:28, 29; Hebr. 6:4—6; Mat. 23:33.
21. Ali lahko vemo, kdo bo obujen od mrtvih? Utemelji odgovor.
21 Marsikdo je že vprašal, če bo ta ali oni izmed njegovih sorodnikov ali znancev vstal ali kaj se bo zgodilo z določenim vladarjem, ki je preganjal kristjane. Takšna vprašanja se lahko pojavijo. Ali pa je kdo od nas sposoben narediti končni zaključek? Če Biblija sama izrecno ne pravi, da je nekdo ob smrti prišel v hades ali pa je bil določen za večno uničenje, tudi mi z gotovostjo ne moremo reči, kaj se je z njim zgodilo. Ne poznamo vseh posameznosti o življenju te osebe. Ali lahko na primer vidimo v njegovo srce? Ne. Jehova pa pozna vse posameznosti in lahko vidi v človekovo srce. Tako beremo: »Jaz Jehova preiskujem srce ... da dam vsakemu po potih njegovih, po sadu dejanj njegovih.« (Jer. 17:9, 10; 1. Sam. 16:7) Zato ne smemo želeti sami odločati, kdo bo obujen in kdo ne. Z dobrim razlogom lahko zaupamo, da bosta Jehova in Jezus storila to, kar je prav in pravično. — Jan. 5:30; Rim. 9:14.
ZAUPATI NJEGOVIM PRIPRAVAM
22. Ali vsebuje Biblija posameznosti o tem, kakšne priprave bo naredil Bog za obujene?
22 Biblija nas ne uči o vseh posameznostih glede vstajenja. Ne pove na primer, s kom ali kje bodo obujeni živeli. Zato bomo ravnali prav, če se v tem pogledu ne predajamo nobenim špekulacijam in s tem morda sebe in druge vznemirjamo. Namesto tega lahko z zaupanjem čakamo Jehovo.
23. a) Kaj so duhovni vodje Židov vprašali Jezusa o vstajenju? b) Na koga se nanaša Jezusov odgovor?
23 Toda Biblija govori nekaj o vprašanju zakona. Nekateri duhovni voditelji Židov, ki niso ničesar vedeli o vstajenju v življenje na nebu, so nekoč v zvezi z neko Židinjo, ki je bila pod Mojzesovo postavo in je imela sedem mož, postavili vprašanje. Hoteli so vedeti, čigava žena bo po vstajenju. Jezus je odgovoril:
»Sinovi tega sveta se ženijo in može. Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ženili, ne možile; kajti tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angelom in so sinovi Božji, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Jehovo Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.« — Luk. 20:34—38; Mat. 22:29—32.
Ali je Jezus tukaj govoril o nebeškem vstajenju? Ne, ni jim ostal dolžan odgovora na njihovo vprašanje glede zemeljskega vstajenja. Govoril je o vstajenju v življenje na Zemlji, o vstajenju, ki ga bodo deležni Abraham, Izak in Jakob. Ti zvesti možje bodo podobni angelom, čeprav ne bodo neumrljivi. Zakaj? Umrljivi bodo kakor angeli, če pa bodo ostali Jehovi zvesti, ne bodo nikoli umrli. Ker bodo upravičeno nagrajeni z večnim življenjem, jim ne bo mogel nihče vzeti življenja, razen če bi Bog koga za to pooblastil. Neskončno življenje na Zemlji lahko da samo Jehova in komur ga on da, temu ga bo tudi ohranil.
24. Zakaj nam je v Bibliji pokazano, kako učinkuje smrt na zakon?
24 S tem odgovorom je Jezus nakazal, da smrt razveljavi zakon. To dejstvo je pozneje potrdil apostol Pavel. (Rim. 7:3; 1. Kor. 7:39) Ali naj se zato žena, katere mož je umrl, čuti dolžno, da ostane vdova in če ima otroke, zanje nima očeta? Ne. Kako to vemo? Ker je Jehova v svoji dobroti dal to informacijo zapisati v Biblijo. Čeprav nas s tem ni nameraval poučiti o vseh posameznostih glede organiziranja družine v novi ureditvi, nam je vendarle pomagal izključiti problem, ki bi lahko še nastal za kristjane v tem sestavu stvari. Mar naj na osnovi dejstva, da je doslej dokazal toliko razumevanja in sočutja, ne zaupamo še posebej močno, da bodo vse priprave, ki jih je sklenil storiti za nas v novi ureditvi stvari, prav tako odsevale njegovo ljubezen, sočutje in modrost?
25. Zakaj nas veseli služiti Jehovi?
25 Satan je trdil, da bodo ljudje služili Jehovi samo tedaj, če bodo imeli od tega korist. Pravi kristjani pa ne služijo Bogu v prvi vrsti zaradi blagoslovov, ki so jih že danes deležni ali v katere upajo pod novo ureditvijo. Jehovi služijo iz pristne ljubezni in zaradi svoje prednosti, da lahko opravičujejo njegovo ime, in ne želijo mu služiti samo sedaj, temveč v vso večnost, ker je on Bog. On je naš Stvarnik, ki smo mu dolžni zahvalo za življenje. (Ps. 100:3—5) On je tudi Bog, ki zasluži naše oboževanje zaradi svojih lastnosti in postopanja: »Mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.« — 5. Mojz. 32:4.
26. Kako lahko gledamo v bodočnost, ker poznamo Jehovo in Jezusa?
26 Jehova nas ne bo nikoli razočaral. Njegova pravična dela nas bodo navedla, da bomo njemu kot svojemu Bogu vedno hvaležni. Tisočletna vladavina njegovega Sina, »ki je odsvit slave in podoba bitja njegovega«, se bo prav tako odlikovala po pravičnosti in sodbi. (Hebr. 1:3) Biblija takole opisuje njegovo vladavino: »Pomnoževanju njegovega vladarstva ne bo konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Jehove nad vojskami stori to.« (Iza. 9:7; 11:2—5) Polni zaupanja lahko gledamo blagoslovom Jehove in njegovega Sina naproti.