Jehova, naš Bog — Bog pravičnosti in sodbe
»Mogočen Bog zvestobe je ... pravičen in resničen je.« — 5. Mojzesova 32:4.
1., 2. a) Kako opisuje Biblija Jehovo kot sodnika? b) Kako vpliva to dejstvo na nas in zakaj?
PRED davnim časom je opeval hebrejski pisec psalmov Jehovo Boga z besedami: »Pravičnost ljubi in sodbo.« V nekem drugem psalmu beremo: »Spoznavam, Jehova, da so pravične sodbe tvoje.« Ali ne ugajajo tudi tebi te besede, izrečene že pred mnogimi stoletji? Ali ni zavest, da Stvarnik, najvišja avtoriteta v vesolju, ‚ljubi pravičnost in sodbo‘, pomirjajoča in zbuja zaupanje? — Ps. 33:5; 119:75.
2 Eden od razlogov, zakaj tako reagiramo, je brez dvoma v tem, ker je vsakdo od nas že kakorkoli trpel zaradi krivice. Morda so te zapostavljali že zaradi tvoje narodnosti, barve tvoje kože ali zaradi tvoje pripadnosti nekemu določenemu narodnostnemu sloju. Mogoče te zapostavljajo v šoli, na delovnem mestu ali v soseščini. Kako pogosto se sliši, da ljudje, ki imajo določeno avtoriteto, z drugimi krivično ravnajo!
3., 4. Kakšni pa so, za razliko mnogi človeški sodniki in kakšna vprašanja se zato pojavljajo?
3 Jezus je vedel, kako se počutijo ljudje, s katerimi se tako ravna. To se jasno vidi iz ene njegovih prilik. Govoril je o sodniku, ki so ga očitno postavili Rimljani. Kakšen človek je bil ta sodnik? Od njega ne bi mogli pričakovati, da bo pošteno sodil; bil je »krivičen«. Da, Jezus je rekel o njem, da je neki židovski vdovi samo zato oskrbel pravico, ker ga je stalno nadlegovala. — Luk. 18:1—6.
4 Kaj misliš ti o takšnem sodniku? Namesto da bi, kakor je bilo pričakovati, izrekel pravično sodbo, je okleval. Kako drugače je s sodnikom, o katerem je upravičeno rečeno: »Pravičnost ljubi in sodbo.« To je psalmist rekel o Jehovi. Ali pa si ti prepričan o tem, da je Jehova takšen sodnik? Morda veš za ljudi, ki trdijo, da je Bog krivičen. Si tudi ti že slišal takšne trditve? Ali vplivajo na tvoje gledišče o Bogu? Ali bi lahko prepričljivo dokazal, zakaj se strinjaš s psalmistom?
5. S kakšnimi vprašanji se ukvarjajo nekateri ljudje v zvezi z Jehovo kot Bogom pravičnosti in sodbe?
5 So tudi ljudje, ki se sicer zanimajo za Božjo besedo in njegove namene, ukvarjajo pa se z vprašanji, ki jih vznemirjajo in so že nekoliko omajala njihovo zaupanje v Jehovo kot Boga pravičnosti in sodbe. Morda se sprašujejo, kako bodo v kratkem času pred »veliko stisko«, ki bo sedanjemu sestavu stvari naredila konec, še vsi ljudje dobili priložnost slišati vest o Kraljestvu in jo sprejeti ali odkloniti. (Mat. 24:21) Drugo vprašanje je v tem, če bodo določeni sorodniki ali okrutni ljudje, ki živijo v sedanjem času, kot tudi drugi, v novem svetu obujeni ali ne. Lahko se tudi postavlja domneve o tem, kakšne prednosti bo Bog dal ljudem glede zakona in družine v novi ureditvi. Ali dovoliš, da te vznemirjajo takšna vprašanja, ali pa zanesljivo zaupaš, da bo Jehova storil to, kar je prav in pravično?
6. Kaj razumemo pod besedo »pravičen« in »sodba«?
6 Kaj pa se razume pod »pravičen« in »sodba«? Ne da bi se spuščali v izčrpno pojasnjevanje pravnih pojmov, lahko rečemo naslednje: Za »pravičnega« lahko označimo nekoga, ki pravilno postopa, odgovarjajoče pravičnosti. Je pošten, brez krivde. Pod pojmom »sodba« razumemo nekaj podobnega: odgovarjajoče pravičnosti, dobro, pravilno. Zato je gotovo veliko povedano, če je rečeno o Jehovi: »Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.« — 5. Mojz. 32:4.
PRIČEVANJE
7. Katero pričevanje je dobro preiskati?
7 Znan pravnik je nekoč rekel: »Pravičnosti ni — niti v sodni dvorani niti izven nje.« Do tega stališča je prišel iz lastnih izkušenj v pravni službi in zaradi pričevanj drugih. Na splošno morda to v današnjem svetu velja, toda kaj kažejo »izkušnje« v zvezi z Jehovo? Poglejmo nekaj dokazov — pričevanje oseb, ki so bile osebno z njim v zvezi.
8., 9. a) Kako je prišlo do tega, da je bil Abraham zapleten v primer, v katerem je Bog nastopal kot sodnik? b) Kako je reagiral?
8 Še preden se je začelo s pisanjem Biblije, so verni možje govorili o Božjem občutku za pravičnost in pravico. Abraham je primer za to. Na Božjo zapoved je zapustil mesto Ur v Mezopotamiji in postal nomad v deželi Kanaan. (1. Moj. 12:1—5; Hebr. 11:8) Njegov nečak Lot se je naselil blizu mesta Sodome. Pozneje je po Jehovinem ukazu prišel k Abrahamu angel. Rekel je, da gre na ogled v Sodomo in Gomoro, da bi ugotovil, če je opravičeno vpitje o grehih prebivalcev teh dveh mest. (1. Moj. 18:20, 21) Angel ni rekel, da je sodba že izrečena, temveč je rekel, da gre doli, »in vidi, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje«. Kako je Abraham sprejel to sporočilo?
9 Ker je želel vedeti, če obstaja možnost rešiti prebivalce Sodome — h katerim je pripadal tudi Lot, je goreče prosil za nadrobno pojasnilo. V 1. Mojzesovi 18:23—25, NS beremo Abrahamove besede: »Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim? Vzemimo, da je petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Nemogoče je misliti, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim, da se godi enako pravičnemu kakor krivičnemu. Tega ni mogoče misliti o tebi. Ali bi vse Zemlje Sodnik ne delal po pravici?« Da bi ugotovil, kakšno mora biti najnižje število pravičnih v mestu, da bi mu bilo prizaneseno, je Abraham vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se v njem našlo petinštirideset, štirideset, trideset, dvajset ali celo samo deset pravičnih. — 1. Mojz. 18:26—33.
10., 11. Ali je Abraham mislil, da bo Jehova napačno ravnal?
10 Abraham ni vedel, kar vemo mi danes, da tam ni bilo toliko prebivalcev, ki bi bili v tem smislu »pravični«, da bi poizkušali postopati po pravici in pravičnosti. Ali pa so njegove besede: »Ali bi vse Zemlje Sodnik ne delal po pravici?« pomenile, da je z vso resnostjo dvomil v Božjo pravičnost in se je bal, da bo Bog krivično postopal?
11 Nikakor ni bilo tako. Nasprotno, Abraham si na osnovi tega, kar je vedel o Jehovini osebnosti, ni mogel zamisliti, da bi Stvarnik uničil hudobne skupaj s pravičnimi. To je bilo zanj »nezaslišano«, nedoumljivo. Abraham je Boga tako dobro poznal, da si tega enostavno ni mogel zamisliti. Kakor se vidi iz besed apostola Pavla v enajstem poglavju lista Hebrejcem, je Abraham vedel, da je »Jehova plačevalec njim, ki ga resno iščejo«. Bil je trdno prepričan o tem, da Bog ne bo enako ravnal s tistimi, ki se trudijo delati to, kar je pravično, in s hudobnimi. Toda kako je mogel to vedeti?
12. Zakaj je Abraham v Jehovino postopanje lahko zaupal?
12 Abraham je predvsem vedel, kaj je Jehova že storil zanj. Na osnovi svoje vere je poslušno zapustil Ur. Ali je Bog to prezrl? Ne, blagoslovil je Abrahama in mu naklonil uspeh. (1. Moj. 12:16; 13:2) V Egiptu je Jehova obvaroval Abrahamovo ženo, da je ni faraon oskrunil. (1. Moj. 12:17—20) Pozneje je uspelo Abrahamu z Božjo pomočjo premagati štiri kralje, ki so »odpeljali« njegovega nečaka Lota. (1. Moj. 14:14—20) Da, Boga je poznal iz izkušenj.
13. Kaj imajo s tem opraviti prejšnji Božji postopki?
13 Abraham pa je imel še druge razloge za verovanje, da je Jehova Bog pravičnosti in sodbe. Vedel je, kako je Bog postopal z ljudmi, ki so živeli že pred njim. Njegov prednik Noe na primer je pred potopom živel s svojo družino v svetu, ko so bili »vsi naklepi in misli srca (človekovega) samo hudo ves čas«. (1. Moj. 6:5—7, 11, 12) Kaj se je zgodilo z Noetom, možem, ki je bil »popoln med vrstniki svojimi«, ko je Bog takratnemu nasilnemu svetu naredil konec? (1. Moj. 6:9—13) Ali je Bog uničil pravičnega Noeta in njegovo družino skupaj s hudobnimi? Ne, tega ni storil in to je Abraham vedel. — 2. Petr. 2:5.
14. H kakšnemu zaključku prispeva to pričevanje?
14 Ko je Abraham zato stal pred navidez nerešljivim vprašanjem, če bo Bog s pravičnimi in hudobnimi v Sodomi enako ravnal, je že dovolj vedel, da si je lahko ustvaril sodbo. Ali je bilo pravilno njegovo sklepanje, da »se ne da zamisliti«, da bi pravični Sodnik z obema razredoma ljudi enako ravnal? Prav gotovo! Sodoma in okoliška mesta so bila uničena, toda Jehova je poskrbel, da je »pravični Lot« dobil priložnost zbežati s svojimi domačimi. — 2. Petr. 2:7, 8; 1. Moj. 19:21—29.
15. Zakaj naj bi nas to zanimalo?
15 Kaj pa bi ti storil, če bi stal pred vprašanjem, pri katerem gre za to, kako bo Bog postopal v neki bodoči situaciji, v kateri je življenje pravičnih in hudobnih na kocki? Ti veš, kako je Bog ravnal z Noetom in tudi z Abrahamom. Spoznal si, da je Bog naredil, kar je bilo prav in pravično. Ali bi to vplivalo na tvojo sodbo o tem, kaj se lahko še pričakuje od Boga v situaciji, ki je pred nami? Ali boš pustil pričevanje Biblije ob strani, ali pa boš, opiraje se na to, prišel do pravilnega zaključka?
POTREBNA STA SKROMNOST IN ZADRŽEVANJE
16., 17. Zakaj sta v tem pogledu važna skromnost in zadrževanje?
16 Ker na osnovi biblijskega poročila vemo, kako pokvarjeni in popačeni so bili prebivalci Sodome in Gomore, lahko razumemo, zakaj je prišlo do Boga vpitje o njihovih grehih. Soglašamo tudi, da je Bog ravnal pravično in prav, ko jih je uničil. (1. Moj. 19:4—11; Rim. 1:26—28, 32) Takrat pa bi jih lahko nekdo, ki ni poznal vseh posameznosti, morda imel za normalne in nedolžne ljudi. Ko bi izvedel, da sta bili mesti uničeni z ognjem in žveplom, bi si lahko o Stvarniku ustvaril prenagljeno in napačno sodbo.
17 To poudarja nujnost, da smo skromni in zadržani, ko si o Božjem postopanju delamo neko sodbo. V Pregovorih 11:2 piše: »Pri skromnih pa je modrost«, in to se nanaša tudi na ta primer. Ali bi bilo razumno, če bi človek, ki morda ne pozna važnih posameznosti o nečem, kar je Bog naredil v preteklosti, samega sebe naredil za sodnika in nato ocenjeval »Sodnika vse Zemlje«? Neki drug pregovor se glasi: »Kdor odgovarja, preden je slišal, mu štejejo to za neumnost in sramoto.« (Preg. 18:13) Ali ne bi bilo tako, če bi nekdo, ki so mu znane le nekatere posameznosti, ne pozna pa najvažnejšega dejstva in temeljnih načel, za katera gre, sklepal, da je »Sodnik vse Zemlje« ravnal nepravično in krivično?
18. Zakaj je moral Job toliko prestati?
18 Biblijsko poročilo o Jobu lahko navedemo kot naslednji primer. Job in njegovi trije tovariši, ki so mu pozneje svetovali, niso vedeli, da je satan Jehovo izzval zaradi Jobove čistosti. Jehova je bil prepričan v Jobovo ljubezen in zvestobo. Zato je dovolil satanu, da je pripeljal nad Joba eno nesrečo za drugo. Job je bil ob vse svoje premoženje. Hlapce, ki so varovali njegove črede govedi in drobnice, so roparji pobili. Njegovi sinovi in hčere so izgubili življenje v nenavadno močnem viharju. Nato je Joba napadla huda bolezen in končno mu je nasprotovala celo njegova žena. (Job 1:6—19; 2:1—9) Kako so na vse to reagirali Job in drugi? Kako bi na to reagiral ti? Kakšno mišljenje o Bogu bi dobil?
19. Kako je reagiral Job in kako so nasprotno ravnali njegovi tovariši?
19 Job je bil odločen, da ostane Bogu zvest, toda ni vedel, zakaj mora trpeti. Medtem ko je zagovarjal lastno pravičnost, je govoril o Bogu tako, kot da ima pravico povzročiti bol pravičnim kakor hudobnim. (Job 32:2; 10:7; 16:17; 23:11; 33:8—12) Danes seveda vemo, da Job v tem pogledu ‚ni govoril iz spoznanja‘, kajti ne Jehova, temveč satan mu je prinesel nesrečo. (Job 34:35) Kakšno stališče so zavzeli Jobovi tovariši? Odgovarjali so nespametno, brez zadržanosti in skromnosti, ker tudi oni niso poznali dejstev. Govorili so o tem, da se Bog ne zanima za to, ali so ljudje čisti ali ne. (Job 4:17—19; 15:15, 16) Obsojali so tudi Jobove sinove, ker so rekli, da so grešili in trdili so, da jih je Jehova usmrtil. (Job 8:3, 4, 20) Da, Biblija pravilno pokaže, da so se argumenti Jobovih tovarišev nanašali na to, ‚da obtožijo Boga‘. — Job 32:3.
20. a) Kako naj ta primer vpliva na našo reakcijo na določena biblijska poročila? b) Kako naj bi reagirali?
20 Danes lahko preberemo popolno poročilo o tem in ni nam težko ugotoviti, da so Jobovi prijatelji Božje ravnanje napačno ocenili. Kako pa je z drugimi biblijskimi poročili, ki ne dajejo toliko pojasnil? Če na primer beremo v Bibliji, da je Jehova ali nekdo, ki je delal ali postopal po njegovem ukazu, na katerihkoli hudobnih ljudeh, mestih ali narodih izvršil sodbo, ali reagiramo tedaj kakor Jobovi tovariši in ‚obtožujemo Boga‘? (5. Moj. 9:1—5) Koliko razumneje bi bilo — četudi ne poznamo vseh dejstev ali dejanskega stanja — sklepati, da je takšno postopanje gotovo v soglasju s tem, »da Jehova ljubi pravičnost in sodbo«! (5. Moj. 7:2, 23—26; 3. Moj. 18:21—27) Elihu, mlad mož, ki je pokaral Joba in njegove tovariše, je bil vsekakor o tem prepričan. Pojasnil je: »Daleč bodi krivičnost od Boga silnega in od Vsemogočnega nepravičnost! Da, zares, Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice.« — Job 34:10, 12.
BOG PRAVIČNOSTI IN SODBE ZA VSE
21., 22. Zakaj postopa Jehova kot sodnik drugače kakor mnogi ljudje?
21 V kakšni meri je Jehova Bog pravičnosti in sodbe? Ali lahko pričakujemo, da bo do vseh ljudi in ob vsakem času ravnal pravično in resnično? Ta vprašanja so upravičena, če pomislimo, kako strankarsko ravnajo z drugimi ljudje, ki imajo avtoriteto ali visok položaj. Če ugledni, bogati ljudje nekaj zagrešijo, bo verjetno »eno oko zatisnjeno«, opravičili jih bodo ali kvečjemu samo malo kaznovali, medtem ko bo siromašen ali nepomemben človek strogo kaznovan. Ali si to tudi ti opazil? Kako pa je z Jehovo?
22 Elihujev komentar nam odgovarja na to. Zanimivo je, da svojega pojasnila o Jehovi ni omejil na ravnanje z Jobom, temveč ga je oblikoval čisto na splošno, ko je rekel: »Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice.« Nato je dodal: »Njemu (Jehovi), ki se ne ozira na veljavo knezov in bogatina ne ceni više nego siromaka! Kajti vsi so rok njegovih delo.« — Job 34:19.
23. Kako izhaja to dejstvo iz Mojzesovega zakona?
23 To potrjuje posebna značilnost Zakona, ki ga je dal Jehova Izraelcem. Sodnikom, ki so bili postavljeni, da se ukvarjajo s problemi in z osebami, ki so kaj zakrivile, je ukazal: »Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega.« (5. Mojz. 1:17; 16:18—20) Ali je to zahteval samo zato, da bi se izognili kakšnih nemirov? Ne, sodniki naj bi ravnali tako, ker bi s tem odsevali lastnosti svojega Boga. Takole beremo: »Ne vršite pravde za človeka, temveč za Jehovo, in on je pri vas v sodbi ... kajti pri Jehovi, našem Bogu, ni nobene krivice: on ne gleda na zunanjost oseb in ne jemlje darov.« — 2. Letop. 19:6, 7; 2. Moj. 23:6, 7.
24. V kaj smo zato lahko prepričani?
24 Ali ne zbuja to pričevanje o Jehovini nepristranosti, njegovi pravičnosti in občutku za pravico, zaupanje in mar nam ne pokaže, kako bo postopal tudi z nami? V tem moramo videti dokaz za to, da bo tudi v bodočnosti prav tako ravnal po merilih, ki jih je postavil v preteklosti in po njih postopal.
NAŠ OBČUTEK ZA PRAVIČNOST IN SODBO
25. Kakšno pričevanje o Jehovi nam daje naš »občutek«?
25 Jehovo pa lahko spoznamo kot Boga pravičnosti in sodbe v zvezi z občutkom, ki ga imamo tudi mi. Po Bibliji je človek ustvarjen po Božji podobi. (1. Moj. 1:27) S tem ni mišljena telesna oblika, ker Bog je duh, mi pa smo meso. Iz lista Kološanom 3:10 se predvsem vidi, da se izraz »podoba« nanaša na osebnost ali na lastnosti. Bog je Adama ustvaril z lastnostmi, ki jih ima on sam, njim pa pripadata ljubezen in modrost, kakor tudi občutek za pravičnost in sodbo. Čeprav smo nepopolni in daleč od Adamove popolnosti, odseva kljub temu večina ljudi te božanske lastnosti v določeni meri, kakor imajo ljudje povsod več ali manj izrazito vest ali občutek za moralo. (Rim. 2:14, 15) Naš občutek za pravičnost in pravico naj bi bil torej za nas temelj zaupanja, da ima tudi Bog te lastnosti in jih tudi pokazuje, samo v mnogo večji meri kakor človek.
26., 27. Kako je lahko to ponazorjeno na osnovi nauka o peklu?
26 Kako se kaže ta »občutek«, se pokaže na primer v tem, kako nekateri ljudje — morda tudi mi — reagirajo na nauk o peklu. Posebno v preteklosti so učile mnoge cerkve, da se duša hudobnih v peklu večno muči. Biblija tega nauka ne podpira, ker pravi, da so mrtvi brez zavesti in da se bo večina umrlih z vstajenjem spet vrnila v življenje. (Propov. 9:5, 10; Ezek. 18:4; Jan. 5:28, 29; 11:11—14) Toda ne da bi vedeli, kaj govori Biblija, čutijo mnogi ljudje, da je nauk o peklu odbijajoč. Ne morejo ga sprejeti, čeprav ga njihova cerkev uči; enostavno jim »ne gre v glavo«. Ne morejo verjeti, da lahko Bog ljubezni, pravičnosti in pravice večno muči človeka, ki je bil morda šestdeset let slab. Mnogi čutijo zato olajšanje, ko izvedo, da Božja beseda podpira njihov občutek za pravičnost in sodbo.
27 Dejstvo, da imamo ljudje, ki lahko Božjo »podobo« le nepopolno odsevamo, zahtevo po izvajanju pravičnosti in sodbe, naj bi nas krepilo v prepričanju, da se Jehova sam pusti voditi tem lastnostim.
28. Zakaj moramo biti pri ocenjevanju nekega načina postopanja kljub temu previdni?
28 Na drugi strani nas mora dejstvo, da smo še vedno nepopolni, spomniti na previdnost. Pomagati nam mora spoznati nevarnost, da nas lahko ta »občutek« napačno usmeri in povzroči, da nepravilno sklepamo. Če bi imel nekdo zaradi svoje nepopolnosti pretirano izražen občutek za pravico in pravičnost, bi se mu lahko zgodilo kakor nekomu, ki gleda skozi upognjeno steklo. Dobil bo popolnoma popačeno sliko tega, kar gleda.
29., 30. a) Do kakšnega razumevanja glede rešitve so prišli nekateri ljudje? b) Kaj nasprotno uči Biblija?
29 Da se lahko razvije nekaj podobnega glede našega stališča o postopanju Boga pravičnosti, se vidi iz razumevanja, do katerega so prišli nekateri ljudje. Njihovo sočutje in smisel za pravico in pravičnost, kakor tudi njihovo prepričanje, da Bog gotovo tudi misli tako, kakor mislijo oni, jih je navedlo, da zastopajo nauk o splošni spravi. Sklepajo, da bi bil Bog krivičen, če bi nepopolne ljudi za vedno uničil. Zato so prišli do sklepa, da bo Bog na osnovi Kristusove žrtve odpustil vsem ljudem, ki so doslej živeli, da, celo satanu, hudiču!
30 Takšen nauk lahko sicer najde odmev pri ljudeh, ki so občutljivi, toda s tem, kar pravi Jehova v svoji besedi, ne soglaša. Biblija nam omogoča, da jasno vidimo njegovo stališče, ki ni popačeno zaradi človekove nepopolnosti. Zato pravi o človeku, ki je kriv greha ali obrekovanja proti svetemu duhu: »Ne bo mu odpuščeno, ne v tem veku, ne v prihodnjem.« (Mat. 12:32) Apostol Pavel je pisal hebrejskim kristjanom: »Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe.« (Hebr. 10:26, 27) Da, Biblija jasno pokaže, da nekateri ljudje ne bodo dosegli večne rešitve. Jezus je to takole povedal: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja, ampak jeza Božja ostane na njem.« — Jan. 3:36; Rim. 2:7, 8.
31. Kaj je, razen našega »občutka«, še potrebno in zakaj?
31 To nam torej pomaga spoznati, da mora biti naše povsem človeško, na naših »občutkih« za pravico in pravičnost temelječe mišljenje uravnano po Jehovini besedi in z njo v soglasju. Kako hvaležni smo vendar lahko, da imamo tako ogromno potrditev in toliko dokazov za to, da Bog »ljubi pravičnost in sodbo«. (Ps. 33:5) Še bolj hvaležni naj bi bili, ko izvemo, da te lastnosti vedno popolno pokazuje. V vsakem času in do vseh ljudi ter v vsem, kar dela, ravna popolno in odgovarjajoče svojemu neizmernemu spoznanju, modrosti in ljubezni. Vedno bomo lahko rekli: »Spoznavam, Jehova, da so pravične sodbe tvoje.« — Ps. 119:75; Rim. 11:33—36.
32. Katera področja bi radi še pregledali?
32 To prepričanje mora vplivati na naše misli, ko gre za vprašanja v zvezi z bodočim Božjim postopanjem, za vprašanja, ki zadevajo, kakor je bilo že omenjeno, oznanjevanje vesti o Kraljestvu, o vstajenju in o zakonu v novi ureditvi. V naslednjem članku želimo zato ta vprašanja obravnavati v luči Biblije in s popolno gotovostjo, da je naš Bog, »Bog pravičnosti in sodbe«.
[Slike na strani 7]
JEHOVA, SODNIK CELE ZEMLJE, DELA KAR JE PRAVIČNO
Bog je Abrahama nagradil zaradi njegove pravičnosti s čredami živine.
Bog je obvaroval Noeta in njegovo družino pri življenju, ko je uničeval zle.
Bog je rešil Lota, ko je uničeval Sodomo.
[Slika na strani 8]
Elihu je Jobu in njegovim tovarišem pokazal, kar je pravilno, besedami: »Daleč bodi krivičnost od Boga silnega in od Vsemogočnega nepravičnost!«