»Kakor svetlobe otroci živite«
»Bili ste namreč nekdaj tema, zdaj pa ste svetloba v Gospodu: kakor svetlobe otroci živite.« — Efež. 5:8.
1. Kako povezuje Janez v svojem evangeliju življenje z lučjo in na kakšno nasprotje med lučjo in temo pokazuje?
APOSTOL Janez je bil brez dvoma prepričan o tem, da gresta življenje in luč z roko v roki. To dejstvo je poudaril tako v svojem evangeliju kakor tudi v svojem prvem pismu. Na začetku svojega evangelija predstavi »Besedo« (to se pravi Jezusa v njegovem predčloveškem obstoju) in omenja zaupni odnos med »Besedo« in Bogom. Nato pravi: »Kar je postalo (po Besedi) ... je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, in tema se je ni polastila.« S temi besedami pokazuje Janez neposredno na boj med lučjo in temo, istočasno pa pokaže, da tema Božjega glavnega posredovalca, po katerem dobijo ljudje življenje in luč, ni mogla premagati. — Jan. 1:1—5; Dej. 3:15.
2. a) Komu naj bo prava luč dostopna? b) Kdo je Jezusa sprejel kot nosilca luči in kdo ne?
2 Nato navaja Janez nekaj poučnih točk, ki bodo pomagale tistim, ki morda še ne vedo točno, kaj morajo storiti, da bi zbežali iz kraljestva teme pod satanovim vladarstvom. Pokaže, da sta naše stališče in naša reakcija, ne pa naš izvor, naše izkušnje ali naša naravna nadarjenost, odločilna faktorja za to, da imamo korist od luči. Po Janezovih besedah imamo lahko na osnovi svojega porekla celo najboljše pogoje, luči pa kljub temu ne sprejmemo. Po njegovih pokazovanjih na to, da naj bo luč brez razlike dostopna vsakomur, piše: »Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega (vsake vrste, NS) človeka, je že prihajala na svet.« Nato omenja, da človeštvo na splošno ‚Jezusa ni spoznalo‘ ali ga ni sprejelo za tega, kar je bil, in dodaja: »V svojo last je (Jezus) prišel, in svojci ga niso sprejeli. A katerikoli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo otroci Božji njim, ki verujejo v ime njegovo«. Jan. 1:9—13.
3. a) Kakšna odgovornost je ležala na tisti generaciji Židov? b) Kako so bili tisti, ki so Jezusa sprejeli, blagoslovljeni, in kako je postalo to mogoče?
3 Kako izreden opis resničnega stanja! Takratna generacija Židov je imela na osnovi svojega porekla in svojih izkušenj najboljše pogoje, da sprejme Jezusa kot iz neba jim poslanega Mesijo, kot tistega, o katerem je govorila Postava. (Rim. 10:4) Po svojem človeškem rojstvu je bil eden izmed njih, prišel je v določeni meri v njihovo last, toda večina od njih ga je zavrgla. Slabo stališče večine je stalo v hudem nasprotju z dobrim stališčem tistih, ki so ga sprejeli in ki so spoznali, da je bil »poln nezaslužene dobrote in resnice«. Upoštevanja vredno je tudi, da je dal tistim, ki so ga sprejeli, »oblast, da postanejo otroci Božji, njim, ki verujejo v ime njegovo«, to se pravi, ker so verovali v to, za kar je njegovo ime jamčilo — v tistega, ki je poskrbel za »odrešenje po krvi«, in ker so »verovali v njegovo kri«. — Jan. 1:12, 14; Efež. 1:5—7; Rim. 3:25; Dej. 4:12.
4. Kaj je rekel Jezus o pripravi, ki jo je Bog storil za ljudi, in pod kakšnim pogojem imamo lahko korist od tega?
4 Kako nam to pomaga narediti pravilne korake, da bi bežali iz teme v luč in svobodo mesijanskega Božjega kraljestva? Na to vprašanje se lahko najbolje odgovori z nadaljnjim pregledovanjem Jenezovega evangelija. Iz besed, ki jih je Jezus govoril po Jan. 3:16—21 Nikodemu, izvemo za nadaljnje posameznosti. Naprej beremo: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Torej ne samo luči, temveč tudi »večnega življenja« naj bi bil deležen človeški rod. To pa je mogoče samo s tem, da sta bila Bog in njegov ljubljeni sin pripravljena na velike žrtve. Da bi od te pripravljenosti imeli korist, mora biti izpolnjen tudi poseben pogoj. Treba je »verovati«, to se pravi pokazati pravo stališče in pravilno reagirati. Kdor je zamudil ali se celo branil verovati, je bil od Boga obsojen, bolje rečeno, Božja obsodba je ostala na njem. (Jan. 3:16, 18, 36)
5. Katero važno načelo je izrekel Jezus in kako učinkuje?
5 Zatem je Jezus izgovoril važno temeljno načelo. Rekel je: »Sodba je pa to, da je luč prišla na svet, ali ljudje so bolj ljubili temo nego luč: zakaj njih dela so bila hudobna.« To načelo velja danes še prav tako kakor ob času, ko je bilo prvič izrečeno, in deluje danes še prav tako kakor takrat. Kdor namenoma dela »hudobna dela«, je rekel Jezus, »sovraži luč in ne hodi k luči, da se ne karajo dela njegova«. Zato ga »svojci (njegovo lastno ljudstvo, NS) niso sprejeli«. Židom — posebno njihovim voditeljem, ki so se izkazali za »slepe vodnike« — ni ugajalo, da so bili zaradi svoje ljubezni do tradicije in zaradi svoje hinavščine razgaljeni ali napadeni. Danes je situacija podobna, posebno v krščanstvu. (Jan. 1:11; 3:19—21; Mat. 15:7 do 9; 23:16—26)
6. Katere korake naj napravi oseba ne glede na njeno prejšnje življenje?
6 Morda pa še vedno prav ne spoznavaš kaj ti je storiti. Mogoče misliš, da tvoje prejšnje življenje ne bi preneslo presoje. Toda kako si reagiral, ko si prvič nekaj slišal o veliki Božji ljubezni do človeštva, o »njegovi dobroti in prizanesljivosti in potrpežljivosti«? Morda kakor Savel nisi imel »trdovratnega srca«, temveč si pokazal dobro stališče srca. Če je tako, tedaj si gotovo pošteno in v vsej ponižnosti priznal, da si nečist, v marsikaterem pogledu morda celo zelo nečist To te je navedlo, da si se zaradi svojega prejšnjega načina življenja odkritosrčno pokesal. S tem si odgovarjal dejstvu, da te je ‚dobrota Božja vodila na izpokorjenje‘. To je bil prvi korak: kesanje. Naslednje korake je omenil Pavel, ko je rekel kralju Agripi: »Oznanjeval sem ... vest, naj se izpokore in izpreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, odgovarjajoča izpokorjenju.« Z drugimi besedami: pristnemu kesanju mora slediti spreobrnjenje, odvrnitev od prejšnjega postopanja. Spreobrnitvi sledi nato korak predanosti Bogu, da bi delal njegovo voljo, to se pravi, obrnemo se k njemu, da smo mu predani iz vse duše. Na ta način ‚verujemo‘, vero spreminjamo v dela. — Rim. 2:4, 5; Dej. 26:20, NS.
7. Kako javno pokažemo, da smo se predali Bogu, in kaj je rekel Jezus v spodbudo tistim, ki postanejo njegovi nasledniki?
7 Ali si storil to in svojo predanost Bogu javno pokazal, tako da si se dal krstiti, kakor je običaj pri krščanskih Jehovinih pričah? Če si, tedaj lahko upravičeno rečemo, da si pravi Jezusov učenec ali naslednik. V našo spodbudo je rekel: »Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja.« — Jan. 8:12.
8. Kako dela Biblija razliko med tistimi, ki imajo nebeško upanje, in tistimi, ki upajo na življenje na zemlji pod Božjim Kraljestvom?
8 Od binkošti leta 33 n. št. naprej so Jezusovi nasledniki zaradi ‚prerojenja v živo upanje‘, po katerem so ‚deležniki Božje narave‘, dobili delež na nesmrtnosti. Sestavljajo »malo čredo«, katere člani bodo s Kristusom Jezusom sedeli na njegovem nebeškem prestolu. (1. Pet. 1:3, 4; 2. Pet. 1:4; Luk. 12:32; 1. Kor. 15:54; Raz. 3:21) Toda Jezus je nekoč rekel: »In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati ... in bode ena čreda, eden pastir.« Pred temi »drugimi ovcami« je večno življenje na zemlji pod nebeškim Kraljestvom. Odgovarjajo »ovcam«, ki po priliki iz Matevža 25:31—46 (to je priliki, ki se danes izpolnjuje) duhovnim Kristusovim bratom delajo dobro. Odgovarjajo tudi »veliki množici«, ki je omenjena v Razodetju 7:9—17, zatem ko je bil opisan iz 144 000 sestoječih se nebeški razred. — Jan. 10:16.
9. Kako odgovarjajo Jehovine priče danes ‚eni čredi ovc‘, o kateri je govoril Jezus?
9 Jehovine priče — danes po številu preko dva milijona — so živi dokaz za resničnost Božje besede. Med njimi se nahaja manjšina, jedro, ki goji upanje, da pride v nebo. Okrog te male skupine se zbira stalno rastoča množica tistih, ki upajo, da bodo pod vladavino Božjega kraljestva na zemlji, in ki Kristusove »brate« radostno in po najboljših močeh podpirajo. (Mat. 25:40) Obe skupini sestavljata »eno čredo ... pod enim pastirjem«. Jezus je rekel o vseh svojih ovcah: »Moje ovce poslušajo glas moj, in jaz jih poznam (po imenu), in za menoj hodijo; in jaz jim dajem večno življenje.« Ker so bili vsi vzeti v Božjo družino, se jih lahko označi kot »Božje otroke« in se veselijo »luči življenja«. — Jan. 10:3, 27, 28; Rim. 8:19—21.
HODI V LUČI IN NE BOŠ SE SPOTAKNIL!
10. Kaj priporoča Janez tistim, ki želijo imeti delež z Bogom in Kristusom?
10 Prvo pismo Janeza vsebuje, kakor bomo videli, odlični in nedvoumni nasvet za ljudi, ki so se obrnili k Bogu, se mu predali in začeli slediti Jezusovim stopinjam. Kakor v svojem evangeliju piše Janez tudi v tem pismu najprej o Jezusu, toda tokrat ga imenuje »Besedo življenja«. Omenja pa tudi »deleštvo z Očetom in s Sinom njegovim Jezusom Kristusom«. Nato dodaja v svojem običajnem stilu besede: »Bog (je) luč, in teme v njem ni nobene. Ako pravimo, da imamo deleštvo ž njim, pa živimo v temi, lažemo in ne delamo resnice.« — 1. Jan. 1:1—7.
11. a) Kakšno odgovornost prinaša s seboj spoznanje resnice? b) Kako nam pomagajo besede iz Preg. 4:23—27, da smo kos svoji odgovornosti?
11 Kakor se vidi iz teh besed, prinaša točno spoznanje resnice o Jehovi in njegovem namenu ne samo blagoslov in boljše razumevanje, temveč tudi odgovornost, ki se ji ne moremo izogniti. Ne gre toliko za točno spoznanje resnice, kot za to, da v srcih reagiramo na resnico, to pa se pokaže s tem, kako postopamo v javnosti in tudi v privatnem življenju. Naše stališče srca, skriti notranji človek, je odločilno, kako bomo neko situacijo ali določeno možnost ocenili in za kakšno ravnanje se bomo odločili. Božja beseda pravi: »Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj srce svoje, kajti v njem so viri življenja. ... Oči tvoje naj zro naravnost ... Izmeri stezo noge svoje, in stanovitna naj bodo vsa pota tvoja ... odvrni nogo svojo od hudega.« — Preg. 4:23—27.
12. a) Kako in zakaj bi lahko »luč« v nas postala »tema«? b) Kdo je bil v Jezusovih dneh primer za to?
12 Če pa bi spoznanje resnice ali svojo pripadnost Jehovinemu ljudstvu poizkušali izkoristiti v lastno prednost, če bi torej imeli svoje slabe ali nečiste nagibe, tedaj bi stvari videli v napačni luči in bi dobili o tem popačeno sliko. Ne da bi se tega zavedali, ne bi bili sposobni gledati v duhovnem smislu naravnost. Jezus je rekel: »Svetilo telesu je oko. Če je torej oko tvoje zdravo (v svojem pogledu nerazdeljeno, pravilno nastavljeno), bo svetlo vse telo tvoje. Če je pa oko tvoje pokvarjeno, bo temno vse telo tvoje. Če je torej luč, ki je v tebi, tema, kolika je ta tema!« (Mat. 6:22, 23) Če bi bilo to, kar sprejemajo ‚oči našega srca‘, tema namesto luč, tedaj bi se lahko spotikali celo nad tem, kar bi bilo nam v korist, če bi to pravilno videli. Dober primer za to so bili duhovni voditelji Jezusovih dni. Če bi ga sprejeli kot »vogelni kamen«, ki je določen za Božjo ureditev, bi bili bogato blagoslovljeni. Namesto tega so ga zavrgli. Spotaknili so se nad njim in padli. Tako odločno so ga zavrnili in razvili takšno morilsko sovraštvo, da jih je Bog zato najostreje obsodil. Jezus je rekel: Kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga zdrobi.« (Mat. 21:42—44; glej tudi Rim. 9:32, 33)
13. Na kaj moramo paziti glede na vpliv, ki ga imamo na druge?
13 Važno pa je tudi paziti na to, kako vplivamo na druge. Pavel je pisal Korinčanom: »Vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka. Nihče naj ne išče svojega, temveč vsak dobro drugega.« Iz njegovih nadaljnjih besed se vidi, da se moramo posebno v vprašanjih, kjer gre za vest, in sicer ‚ne zavoljo vesti tvoje, temveč onega drugega‘, varovati tega, da bi dali komu povod za spotikanje. Razen tega je v listu Rimljanom svetoval: »Presojajte tem bolj, kako ne bi dajali spotike bratu ali pohujšanja.« Da, če naše obnašanje povzroči, da se ‚tvoj brat žalosti, ne ravnaš več po ljubezni‘. — 1. Kor. 10:23—33; Rim. 14:13—15.
14. a) Katera dva Jezusova izreka kažeta, kako dalekosežno in kako nevarno je drugega navesti na spotikanje? b) Kako se o tem izraža Janez?
14 Tudi Jezus je to še posebej poudaril. Rekel je, da če bi nam bilo nekaj na nas samih v spotiko, naj to odstranimo. O našem obnašanju do drugih učencev je rekel: »Kdor pa pohujša enega teh malih, ki verujejo v mene, bi mu bilo bolje, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in bi ga potopili v globino morja.« Nadalje je rekel: »Tako ni volja Očeta vašega, ki je v nebesih, da se pogubi eden teh malih.« (Mat. 18:6—10, 14) Če so ‚oči tvojega srca‘ dejansko »razsvetljene«, tako da vidiš, kako dragocen je »eden teh malih« v Jehovinih očeh, boš razumel tudi izrecne Janezove besede: »Kdor ljubi brata svojega, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. Kdor pa so vraži brata svojega (četudi samo enega), je v temi in hodi po temi in ne ve, kam gre, ker tema je oslepila oči njegove.« Janeza je navedla njegova nerazdeljena ljubezen in zvestoba, da je napisal takšne besede. Ljubezen in zvestoba ali lojalnost sta lastnosti srca, ki določata naše stališče in naš način postopanja in pripadata »novemu človeku, ustvarjenemu po Bogu v pravičnosti in svetosti resnice«. (1. Jan. 2:10, 11; Efež. 1:18; 4:24)
15. S katerimi resnimi besedami nam govori Pavel, kako naj postopamo?
15 Pavel nas nadalje opominja z resnimi besedami: »Ne živite več tako, kakor žive tudi pogani ... otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu zaradi nevednosti, ki je v njih, vsled otrplosti njih srca.« Pozneje osvetljuje pozitivno stran z besedami: »Bodite torej posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni, in živite v ljubezni ... kakor svetlobe otroci živite (kajti sad svetlobe je v sleherni dobroti in pravičnosti in resnici).« Ali ni to izreden in vabljiv sad? Pavel prihaja do zaključka: »Glejte torej, da živite previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri.« — Efež. 4:17, 18; 5:1, 8—15.
LUČ SPREJEMATI IN JO ODSEVATI
16. a) Ali nam ni treba, če želimo, da sveti naša luč, narediti nič drugega, kakor pošteno živeti? b) Katero vprašanje je bilo obravnavano, ko je bil Jezus pred Pilatom?
16 Pri doslej obravnavanih biblijskih stavkih je šlo v glavnem za naše osebno obnašanje kot otrok luči kakor tudi za našo odgovornost do drugih. Božja beseda pa poudarja še neko drugo stališče. Jezus je rekel »Jaz sem luč sveta« in Pavel je govoril o tem, da je Jezus Kristus oznanjeval luč. (Jan. 8:12; Dej. 26:13) Kako se je to dogajalo? Samo tako, da je Jezus živel zgledno, moralno neoporečno življenje? Mnogi navidezni kristjani so mnenja, da je to vse, kar morajo storiti, da bi njihova luč svetila. Ali pa so Jezusa zaprli in peljali pred Pilata samo iz tega razloga — zaradi njegovih dobrih in plemenitih del? Ne! Pri vprašanju, ki je moralo biti pojasnjeno, je šlo za vladarstvo in kraljevsko oblast, in Jezus je pri tem predstavljal središče. To se vidi iz Pilatovega vprašanja: »Si ti kralj Judov?« Jezus je brez nadaljnjega potrdil, da ima kraljestvo in da je Kralj, toda Pilatu se zaradi tega ni bilo treba vznemirjati, ker je Jezus rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta ... kraljestvo moje ni odtod.« (Jan. 18:33—36, NS)
17. a) Kaj je bila glavna tema Jezusovega nauka in vesti? b) Na kakšen način je pustil Jezus to luč svetiti do konca? c) Kateri biblijski stavki so služili Jezusu v tem pogledu za kažipot in spodbudo?
17 To Kraljestvo je bilo tema ali glavni predmet, najvažnejša resnica Jezusove vesti in nauka. Matevž poroča, da je začel Jezus zatem, ko so Janeza Krstnika zaprli, »propovedovati in praviti: ‚Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo!‘«. Zanimivo je, da tudi Matevž pokazuje na to, da se je takrat izpolnila prerokba: »Narod, ki je sedel v temi, je videl svetlobo, in ki so sedeli v deželi in senci smrti, jim je zasvetila luč.« (Mat. 4:12—17; Iza. 9:1, 2) Jezus je jasno spoznal dolžnost, da priča za to nadvse važno resnico, ker je rekel Pilatu: »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico.« (Jan. 18:37) Jezus je besedo svojega Očeta popolnoma sprejel vase in jasno spoznal, da se Jehovin namen vrti okrog Kraljestva, čigar obljubljeni Kralj je bil on. Kot edinorojeni Božji sin je vedel, da so se prerokbe iz Psalma 2:4—8 in Izaije 9:6, 7, v katerih je govora o nekem »sinu«, nanašale nanj in so se izpolnile na njem. Vedel je tudi, da je bil on tisti, ki ga je Jehova po preroku Izaiji nagovoril s »hlapec moj« in o katerem je rekel: »Dam te ... v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi« in: »Postavim (te) za luč poganskim narodom, da boš zveličanje moje prav do konca zemlje.« (Iza. 42:1; 6, 7; 49:6) Jezus je vedel, da so bili nekateri od teh tekstov že citirani in uporabljeni zanj, ko je angel Gabriel obiskal njegovo mater Marijo, da ji naznani spočetje, in ko so ga njegovi starši prinesli kot dete v tempelj in srečali tam Simeona. — Luk. 1:31—33; 2:25—32.
18. a) Katera važna resnica osvetljuje Jezusovo zgledno molitev? b) Kaj se je zgodilo, zatem ko je bil Jezus kot nosilec luči navidez odstranjen?
18 Jezus je zvesto dajal naprej vse, kar je sprejel. To vidimo iz prvega dela zgledne molitve, kjer je Kraljestvo povezal s posvečevanjem Božjega imena, ko je rekel: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Mat. 6:9, 10) Dokler je Jezus deloval, se je širila vest o tem Kraljestvu kakor sijoča luč. Ko pa je Jezus mrtev visel na mučilnem kolu, na katerem so ga javno usmrtili, je izgledalo, kot da bi luč popolnoma izginila v nevihtnih oblakih, ki so jih povzročili religiozni nasprotniki. Kaj pa se je zgodilo potem? Enainpetdeset dni zatem, ob binkoštih, je Peter javno govoril veliki množici v Jeruzalemu in ji pojasnil, da je izliti Božji duh dokaz za to, da je Bog svojega Sina resnično obudil iz mrtvih in ga povzdignil na svojo desnico, s čimer se je izpolnilo to, kar je bilo napovedano v svetih spisih. — Dej. 2:22—36.
19. Kaj pokaže, da je krščanska skupščina prvega stoletja odsevala pravo svetlobo?
19 Od takrat naprej je sijala ta luč še močneje in njeni žarki so se razširjali še preko večjega področja, še posebno, ko je bila vest o Kraljestvu oznanjevana tudi narodom, kar se je pričelo s Kornelijevo spreobrnitvijo. (Dejanja apostolov, 10. poglavje) Vsi, ki so to vest sprejeli in napolnili z njo srce in razum, so to luč odsevali. Spominjali so se naloge, ki jim jo je Jezus dal, ko je rekel: »Vi ste luč svetu ... naj sveti vaša luč pred ljudmi.« (Mat. 5:14—16) Dejanja apostolov so za to zanesljivo pričevanje. Celo v zadnjih besedah se poroča še o tem, da je Pavel »pričeval o kraljestvu Božjem« in pri tem pokazoval na nadaljnjo izpolnitev Izaijevih preroških izrekov. (Dej. 28:23—28) Tudi Peter je poudarjal to posebno dolžnost krščanske skupščine, ko je pisal: »Vi ste pa ... ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« — 1. Pet. 2:9.
20. a) Ali obstaja možnost, da satan ali njegovi služabniki izpodrinejo Jehovino luč? b) Kaj dokazuje zgodovina novodobnega Jehovinega ljudstva glede na to, kar je Jehova napovedal po Izaiji?
20 Kako pa izgleda danes, po stoletjih tako imenovane teme srednjega veka? Priznamo, da je satanovim služabnikom zelo dobro uspelo luč zatemniti, s tem da so se »spreminjali v angela svetlobe«. Toda to za Jehovo ni bil noben problem, ker je vedno ostal Gospodar položaja. Zanj je lahko »temina kakor luč«. (2. Kor. 11:14, 15; Psalm 139:11, 12) Nam se lahko noč zdi neskončno dolga, toda nič ne more zadržati jutranjega svitanja. Žarki vzhajajočega sonca padejo najprej na najvišje gore in griče kakor tudi na višje ležeče mesto ali višje ležeči tempelj. Tako je bilo tudi v 1870. letih z obnovo osnovnih resnic in s tem povezano dejavnostjo — podobna je bila vzhajajočemu soncu. Po kratkem viharnem času preizkušenj (od 1914 do 1918) je Bog svojim zvestim leta 1919 zopet poklonil svojo milost, ki je delovala nanje kakor prijetni sončni žarki. Od tega časa je njihova pot postajala dejansko »bolj in bolj« svetla. (Preg. 4:18) Doživeli so to, kar je napovedal Jehova, ko je govoril Sionu, svoji organizaciji, tele besede: »Vstani, sveti se, hči sionska! zakaj svetloba tvoja je prišla in slava Jehovina je zasijala nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in mrak narode; a nad teboj zasije Jehova in slava njegova bode očitna nad teboj. In pridejo narodi k svetlobi tvoji in kralji k svitu, ki ti sije.« (Iza. 59:20; 60:1—3; 62:1—3; glej tudi Izaija 2:2, 3)
21. Iz koga je danes sestavljen Jehovin »hlapec« in kako odsevajo njegovo slavo?
21 Jehovin »hlapec« je danes očitno sestavljen iz tistih, ki služijo Jehovi, povezani s Kristusom Jezusom, svojim Poglavarjem. Tvorijo iz »prič« sestoječ razred hlapca, duhovni Izrael. Njim pravi Jehova: »Vi ste priče moje ... hlapec moj, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni.« (Iza. 43:10—12) Skupaj z mnogimi svojimi ovcam podobnimi tovariši sodelujejo pri svetovnem oznanjevanju Kraljestva. Hvaležno sprejemajo stalno rastočo luč razumevanja, ki jim sije naproti iz Božje besede. Kakor nekoč Mojzes, tako tudi duhovni Izraelci odsevajo kot »zrcalo slavo Jehovino«, in sicer ne samo po svojem osebnem obnašanju, temveč tudi s tem, da se ‚dobro vest Kraljestva ... oznanjujejo po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje‘. — 2. Kor. 3:4—6, 16—18; Mat. 24:14.
22. Za kaj molijo zveste Jehovine priče in kaj delajo temu odgovarjajoče?
22 Preostanek duhovnega Izraela in njegovi tovariši še naprej radostno opravljajo delo, ki jim ga je zaupal Bog, in s katerim se oznanja Kraljestvo in pridobiva učence. Njihova molitev k Jehovi, s katero želijo povabiti še druge, da sodelujejo pri tem delu, pride dobro do izraza v Psalmu 43:3, 4: »Pošlji luč svojo in resnico svojo, oni naj me vodita, pripeljeta naj me na goro svetosti tvoje in v šatore tvoje; da stopim pred oltar Božji, pred Boga mogočnega, ki je veselje radosti moje, in te slavim s citrami, o Bog, Bog moj.«