Preizkušena pristnost naše vere, vzrok za hvalo in čast
»V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (ako je treba) v žalosti po mnogoterih izkušnjavah, da se preizkušnja vere vaše... izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa.« — 1. Pet. 1:6, 7.
1. Naštej primere, ki pokažejo, da so bili Jehovini oboževalci v vseh časih preganjani.
VERNE ljudi so njihovi nasprotniki vse čase preizkušali, nadgledovali in preganjali. To je doživel Abel, ki ga je usmrtil njegov brat Kajn, ker je Bog na njegovo žrtev gledal z ugodjem, medtem ko na Kajnovo ni. Pripetilo se je tudi židovskemu preroku Jeremiji, ki so ga vrgli v blatni vodnjak, ker je zvesto oznanjeval Božjo besedo. Isto lahko rečemo za Jezusa, ustanovitelja krščanstva, ki je bil preganjan, ker je razgaljal licemerje religioznih Židov in ker je bil pripravljen izvrševati voljo svojega Očeta.
2. Kako so preizkušnje zvestih mož opisane v listu Hebrejcem?
2 Poročilo o preizkušnjah in o veri mnogih preganjanih mož in žena, ki so živeli v davni preteklosti, najdemo v 11. poglavju lista Hebrejcem. Ti Božji služabniki so morali imeti nepopisno hrabrost, ker so se držali svoje vere, čeprav so bili mučeni, zasramovani, bičani, vkovani in zaprti, da, celo kamenjani in usmrčeni z mečem. Pavel, Jezusov učenec, je pisal o njih: »Njih ni bil svet vreden!« Ti vsi pa niso imeli samo neomajne vere, »trdnega pričakovanja«, temveč tudi trdno zaupanje, da je ‚Bog nekaj boljšega določil zanje‘. (Heb. 11:1, 2, 38, 40) Kaj pa so s tako gotovostjo pričakovali, da so bili pripravljeni prestati vsako preizkušnjo?
3. Kaj so z gotovostjo pričakovali?
3 Ti zvesti možje in žene so postavljali svoje upanje na nebeško Kraljestvo, na ‚kraljestvo nepotresljivo‘, na Božje pravično Kraljestvo. Pavel je spomnil svoje verne hebrejske sodobnike na strah zbujajoče razodetje Jehovinega veličastja ob sklenitvi zaveze postave na gori Sinaj. Pojasnil pa jim je, da prihaja še nekaj mnogo večjega: vzpostavitev nebeškega Kraljestva, ki ne bo vladalo samo nad Izraelom, temveč nad vso zemljo. »Zato, ker prejemamo kraljestvo nepotresljivo, imejmo milost, po kateri služimo po volji Bogu, s svetim strahom in grozo.« — Heb. 12:18—28.
KOT KRŠČANSKE PRIČE OSOVRAŽENI
4. Kako so postopali s prvimi kristjani?
4 Beseda »mučenik« poteka iz grščine in pomeni dobesedno »priča«. Zelo primerno je bila uporabljena za prve kristjane, ker so mnogi od njih sprejeli nase preganjanje, da, raje so umrli, kot da bi se odpovedali svoji veri, Pavel sam je imel pri tem prste vmes. To je pozneje potrdil z besedami: »Jaz (sem) zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe (Gospoda Jezusa); in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se ž njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali.« — Dej. 22:19, 20.
5. Katere zglede zvestobe lahko naštejemo?
5 Tudi Jakob (Janezov brat) je bil eden od prakrščanskih mučenikov; usmrtil ga je Herod Agripa I. z mečem. Bil je prvi od dvanajsterih apostolov, ki je umrl kot mučenik. (Dej. 12:1, 2) Tudi Petra bi bil Herod usmrtil, če ne bi posegel vmes Jehova. (Dej. 12:11) Tudi apostola Pavla so večkrat hoteli usmrtili. (Dej. 22:22) Proti koncu prvega stoletja je omenil ostareli apostol Janez nadaljnjega kristjana, ki je umrl v zvestobi: »Antipa, priča moja (Jezusova) zvesti moj.« — Raz. 2:13.
6. a) Kaj je rekel Jezus o svojih nasprotnikih? b) Zakaj za njihovo sovražno stališče ni opravičila?
6 Zakaj pa so prve Jezusove učence tako hudo zatirali? Zakaj so voditelji ljudstva naščuvali može, da so po krivem pričali in tako povzročili Štefanovo smrt? Jezus je nekaterim svojim religioznim nasprotnikom v obraz rekel: »Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji.« (Jan. 8:44) Ni bilo torej tako, da ne bi poznali Jezusovega nauka ali ne vedeli, če je Štefanovo pričevanje odgovarjalo resnici ali ne. Zagotovo so vedeli, kar je rekel Peter o izlitju Božjega Duha ob binkoštih, in nedvomno so tudi videli ali slišali, kako je učinkoval dar govorjenja jezikov, ki je te kristjane označeval za Božje služabnike. Takrat je bilo krščenih »kakih tri tisoč duš«, pozneje pa je vest sprejela celo »precejšnja množica duhovnikov«. Religiozno sovraštvo do tistih, ki so sledili tej »poti«, pa je bilo podobno plamtečemu ognju. (Dej. 2:41; 6:7; 9:2) Gotovo so se višji duhovniki spomnili besed, s katerimi jih je Jezus obsodil. (Matevž 23. poglavje) S svojim bojem proti tem prvim kristjanom so dokazali, da so bili proti delovanju Božjega duha.
SAVEL POSTANE UČENEC
7. Kakšno preteklost je imel Pavel za seboj, ko je postal kristjan?
7 Toda niso vsi tako reagirali. Savel na primer (ki je bil znan po svojem rimskem imenu Pavel) je v svojem življenju naredil velike spremembe. (Dej. 13:9) Bil je sicer vzgojen po zavezi postave in je zastopal gledišče farizejev, toda opustil je svoj ugledni položaj v židovstvu in je bil zatem prav tako preganjan kakor ostali kristjani. (Fil. 3:5, 6) Vedel je, kakšne posledice bo imela takšna sprememba, kljub temu ni okleval, ko se je prepričal, kaj je pravilno. Tiste dni je bila krščanska skupščina silno preganjana. Sam Savel je »divjal« proti prvim kristjanom, saj je vdiral v hiše in tako može kakor tudi žene lovil in dajal v ječo. (Dej. 8:1—3) Ko pa je bil ravno na poti v Damask, da bi s pooblastilom, ki mu ga je dal veliki duhovnik, pripeljal v Jeruzalem ujete žene in može, ki so se prištevali h kristjanom, se je zgodilo nekaj, kar je njegovo življenje temeljito spremenilo. — Dej. 9:1, 2.
8. Kaj je doživel Pavel (ali Savel), ko je spoznal resnico, in kako je reagiral?
8 Nenadoma ga je prestrašila svetloba z neba. »In pade na zemljo in zasliši glas, ki mu pravi: Savel Savel, kaj me preganjaš; on pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savla, ki je od svetlobe oslepel, so peljali v Damask. Tri dni pozneje je dobil učenec Ananija zapoved, naj pomaga Savlu. Ko je bilo Ananiji zagotovljeno, da je to po volji Gospoda, mu je rekel: »Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, da izpregledaš in se napolniš svetega duha.« Kako bi ti reagiral na takšno doživetje? Ali bi ti bilo težko narediti spremembo, za katero bi vedel, da bo izzvala preganjanje in težave, da, da te bodo tvoji domači zaradi tega morda celo zavrgli? Savel ni niti za trenutek podvomil, kako naj ravna, ker beremo: »In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je on Sin Božji.« — Dej. 9:3—5, 17, 20.
ZGLED VERE
9. a) K čemu so današnji kristjani spodbujeni s tem, kar je doživel Pavel? b) Kako je v Damasku ušel smrti, zatem ko je začel oznanjevati Kristusa?
9 Zgled, ki ga je dal Savel s svojo vero — kako je vztrajal v preizkušnjah in kako ga je Jehova vodil in varoval — nas ohrabri, da lahko prenašamo preizkušnje, ki so jim izpostavljeni pravi kristjani v naši generaciji. Savel se ni umaknil, čeprav je vedel, da bo preganjan kakor ostali takratni kristjani, in čeprav je Gospod rekel Ananiji: »Jaz namreč mu pokažem, koliko mora trpeti za moje ime.« Zatem ko je ostal Savel nekaj dni pri učencih v Damasku, je začel goreče oznanjevati. Že po kratkem času so Židje sklenili, da ga umorijo. Noč in dan so stražili mestna vrata, da ga usmrtijo. Toda Jehova ni dovolil, da bi to »izvoljeno posodo« tako brez nadaljnjega odstranili. (Dej. 9:15, 16) Pavel je izvedel za naklep in njegovi učenci so mu pomagali pobegniti, tako da so ga v košari izpustili skozi luknjo v obzidju. To je bil za bivšega preganjalca kristjanov samo začetek razburljivega življenja v oznanjevalski službi.
10. Zakaj je pokazal Savlov doživljaj z Elimo, da so bili demoni proti njemu?
10 Savla in Barnabo je sveti duh izbral, da oznanjujeta Božjo besedo tako Židom kakor tudi Nežidom. Na njunem prvem misijonarskem potovanju sta srečala moža, ki je bil pri prokonzulu Sergiju Pavlu in za katerega so rekli, da je krivi prerok in čarovnik. Ko je Elima, čarovnik, začel nasprotovati Savlu in Barnabi in je poizkušal odvrniti prokonzula, da ne bi poslušal njune vesti, mu je rekel Savel (sedaj imenovan Pavel), poln svetega duha: »Ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih?« V trenutku je čarovnik za krajši čas oslepel. To je povzročilo, da je presenečeni prokonzul veroval temu, kar je videl in slišal.
11. a) Zakaj in na osnovi katerega biblijskega stavka sta Pavel in Barnaba oznanjevala Nežidom v Antiohiji in Ikoniji? b) Kaj sta storila, zatem ko sta bila izgnana iz teh mest?
11 Pavel in Barnaba sta nadaljevala svoje potovanje in prišla v Antiohijo in Pizidijo, kjer sta dala prebivalstvu srčno pričevanje. Ko so se Židje razsrdili nad tem, kar sta oba moža govorila o Jezusovem vstajenju, sta se obrnila k poganom. Navedla sta Izaijeve preroške besede: »Postavil sem te za luč poganom, da bodeš v zveličanje vsem do konca zemlje.« (Dej. 13:47) Pravični Nežidje so se teh besed razveselili. Nasprotno pa so Židje izgnali Pavla in Barnabo iz mesta. Oba sta nadaljevala svojo pot, vesela in polna svetega duha. Zaradi njunega oznanjevanja je pričela verovati množica Židov in Grkov. Tisti pa, ki vesti niso sprejeli, so nahujskali ljudstvo, tako da so jima Židje in Grki poizkušali storiti silo in sta bila prisiljena bežati, da bi lahko dobro vest naprej oznanjevala.
12., 13. a) Kaj je Pavel doživel v Listri? b) Kako je Pavel dokazal, da je zaupal Jehovi?
12 Ko je Pavel v Listri ozdravil nekega moža, ki je bil od rojstva hrom, so ljudje mislili, da sta ta dva moža bogova. Barnabo so imenovali Jupiter, Pavla pa Merkur, ker je on govoril. Pavel in Barnaba sta jih hotela v tem zavrniti. Rekla sta: »Možje! kaj to delate? Tudi midva sva človeka, z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje.« (Dej. 14:15) V tem času pridejo ljudje iz Antiohije in Ikonije, ki so Pavla še vedno zasledovali. Ko so ga našli, so ga kamenjali in ga odvlekli iz mesta, misleč, da je mrtev. Z nezasluženo Jehovino dobroto je Pavel preživel kruto dejanje. Naslednjega dne je šel z Barnabo naprej v Derbo, kjer je nadaljeval z oznanjevanjem in je pridobil precej učencev.
13 Morda zdaj misliš: »Če bi moral jaz vse to prestati, bi odnehal, preden bi me morda še umorili.« Pavel je mislil drugače. Dejanja apostolov 14:21 poročajo, da sta se on in Barnaba celo vrnila v Listro in Ikonijo in celo v Antiohijo, kjer sta bila tako hudo preganjana, ker sta hotela tam učence okrepiti in spodbuditi. Rekla sta jim: » ... da nam je treba po mnogih stiskah priti v kraljestvo Božje.« Zato sta nadaljevala z izgrajevanjem skupščin in krepčanjem tistih, ki so pričeli verovati v Jehovo. — Dej. 14:22.
BRATJE V VERI SO POVZROČILI RAZPRTIJE
14. Kakšen argument so podali nekateri in kako je bil problem rešen?
14 Na žalost pa problemi niso nastali samo zaradi nasprotnikov, temveč tudi zaradi bratov v veri. Tako so nekoč nekateri povzročili besedni spor, ker so trdili, da Nežidje ne morejo biti rešeni, če se ne bodo po Mojzesovem običaju dali obrezati. (Dej. 15:1, 2) Po precej ostrem prepiru so sklenili poslati Pavla, Barnabo in še nekatere v Jeruzalem, da predložijo zadevo apostolom in starešinam centralne skupščine. Do kakšne odločitve pa so prišli, zatem ko so prisluhnili njunemu pričevanju ter pričevanju Petra in nekaterih drugih? Da tistih izmed poganov, ki se spreobrnejo k Bogu, ni treba vznemirjati, temveč jim naložiti samo naslednje potrebne reči: vzdrževati se tega, kar je po malikih oskrunjeno, nečistosti in krvi. — Dej. 15:12—20.
15. Katera situacija je vodila k temu, da je Pavel pokaral Petra?
15 Pavel je odločno zastopal resnico. V nekem poročilu o njegovem obisku v Jeruzalemu omenja »krive brate,« ki so se prikradli, nato pa pravi: »(Tem) se niti za uro nismo vdali in podvrgli, da bi resnica evangelija ostala pri vas.« Ko se je v Antiohiji celo Peter navidez ločil od svojih nežidovskih bratov in ni več jedel z njimi, da ne bi povzročil spotikanja pri židovskih kristjanih, ki so prišli na obisk, ga je Pavel »iz oči v oči karal, ker je bil graje vreden«. Pojasnil je Galatom: »Ne zametam milosti Božje, kajti če je po postavi pravičnost, je Kristus zastonj umrl.« (Gal. 2:4, 5, 11, 21) To je Galatom pomagalo razumeti, da so kristjani upravičeni po veri v Kristusa, ne po delih, ki bi odgovarjala Mojzesovi postavi. Zaveza postave je bila odstranjena, sedaj je veljala nova zaveza. Nekaterim je bilo sicer to težko razumeti, toda Pavel ni pustil, da bi ga človeška mnenja naredila malodušnega.
PREGANJANJE ZA PAVLA NI BILO NIKAK VZROK ZA MALODUŠJE
16. Kako blagoslovljeno so delovale preizkušnje, ki sta jih morala prestati Pavel in Sila v Filipih?
16 Na svojem drugem misijonarskem potovanju je Pavel v Filipih lahko pomagal spoznati resnico neki trgovki po imenu Lidija. Široko je odprla svoje srce in Pavla pozorno poslušala. Brate je tudi gostoljubno sprejela. V Filipih so gospodarji neke služabnice, ki je znala prerokovati, tudi delali Pavlu težave. Ta deklica je dan za dnem vzklikala: »Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjajo pot zveličanja.« (Dej. 16:17) Končno je bilo Pavlu tega dovolj in je zapovedal v Jezusovem imenu demonu, naj deklico zapusti. Ko so gospodarji te deklice, ki jim je prinašala mnogo dobička, videli, da nima več nadnaravne sposobnosti, so peljali Pavla in Silo pred poglavarje mesta, da bi ju pretepli in vrgli v ječo. Ta doživljaj — najprej bičanje in nato še ječa — bi gotovo spet marsikoga potrl, ne pa Pavla in Silo. Iz poročila izvemo, da je nastal ob polnoči, ko sta molila in hvalila Boga, nenadoma potres, ki je povzročil, da so se vrata ječe odprla in so bili ujetniki rešeni svojih spon. Pavel ni poizkušal pobegniti, temveč je ostal v zaporu in je pomiril nadzornika ječe, ki je hotel narediti samomor. Izrabil je priložnost in je z nadzornikom ječe in njegovimi domačimi govoril o Božji besedi. Še iste noči so bili vsi krščeni.
17. Kako je gledal Pavel na preizkušnje, ki jih je moral prenašati, in kakšno stališče je ohranil?
17 Kljub vsemu Pavel ni izgubil poguma. Ohranil je pravilno stališče. Svojim bratom v Korint je pisal: »Ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo; ko nas preklinjajo, molimo.« (1. Kor. 4:12, 13) Videl je, da so se uresničile Jezusove besede: »Hlapec ni večji od gospodarja svojega. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« (Jan. 15:20) Pavel je imel preizkušnje zaradi dobre vesti za prednost. — Fil. 1:27—30.
18. Kako se je srebrar boril proti Pavlovemu delovanju, toda kaj se je končno zgodilo?
18 Na svojem tretjem misijonarskem potovanju so mu delali težave rokodelci, ki so izdelovali religiozne podobice. Demetrij, srebrar, ki mu je izdelovanje tempeljčkov boginje Diane prinašalo znaten dobiček, je ljudi svaril pred Pavlom. Rekel je, da uči, da z roko narejeni bogovi niso bogovi, in zato bo prišlo izdelovanje tempeljčkov kmalu na slab glas. Mesto se je zato vznemirilo in mestnemu pisarju se je z največjo muko posrečilo pomiriti množico. (Dej. 19:23—41) Da, življenje apostola Pavla je bilo večkrat v nevarnosti in njegova vera je bila vedno znova preizkušena. — 2. Kor. 4:7—12; 6:3—10; 11:23—27.
19. Kaj je bilo Pavlu napovedano? Zakaj pa se ni ustrašil tega, da bi moral umreti?
19 V Cezareji je prerok Agab končno Pavlu napovedal, da ga bodo v Jeruzalemu zvezali in ga izročili poganom v roke. Kaj je storil Pavel? Ali je mislil na to, da bi šel kam drugam? Ne; rekel je: »Saj sem jaz pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.« (Dej. 21:10—13) Imel je občutek — ne glede na to, kaj bi se mu še pripetilo — da je svojo službeno nalogo vestno izvršil in da je »čist krvi vseh«. — Dej. ap. 20:26.
20. Pred kom je imel Pavel prednost dati pričevanje in za kaj je uporabljal čas v svojem ujetništvu?
20 Zgodilo se je, kakor je bilo napovedano. V Jeruzalemu so Pavla, zatem ko so ga po krivem obtožili, izvlekli iz templja. Samo naglemu posegu rimskega vojaškega poveljnika se je lahko zahvalil, da ga niso usmrtili. Zatem se je imel Pavel prednost zagovarjati pred Sinedrijem, najvišjim židovskim sodiščem. Tudi tukaj so nastala razna mnenja zaradi vesti, ki jo je oznanjeval. Tiste noči mu je stal ob strani angel in mu rekel, naj bo pogumen, kajti tako, kakor je v Jeruzalemu dal temeljito pričevanje, bo pričal tudi v Rimu. (Dej. 23:11) Preden so ga poslali v Rim, je Pavla zaslišal mestni poglavar Feliks, nato njegov naslednik Porcij Fest in končno kralj Agripa II. Dve leti je bil v zaporu in oznanjeval je vsem, ki so ga obiskovali. Verjetno ga je imel cesar Neron za nedolžnega in ga je izpustil. — 2. Tim. 4:16, 17.
21., 22. a) Kaj dokazuje, da je Pavel med svojim drugim ujetništvom pričakoval smrt? b) Kako to, da je imel Pavel tako močno vero?
21 Okrog leta 65 n. št. je prišel Pavel znova v rimske zapore. V tem času je pisal svoje drugo pismo Timoteju in v njem je namignil, da je njegova smrt blizu. (2. Tim. 4:6—8) Verjetno je umrl leta 66 n. št. pod Neronom kot mučenik.
22 Vera apostola Pavla je bila brez dvoma preizkušena glede njene pristnosti. Pavel je imel tudi dober razlog za takšno vero. Ne glede na to, da je bil poklican na nadnaraven način, je dobival tudi vedno znova dokaze za to, da Božji duh podpira njegovo dejavnost in mu stojijo angeli ob strani. Ni se pustil silnemu sovraštvu, izzvanem od demonov in ljudi, omajati v svoji veri ali odvrniti od svojega delovanja, h kateremu je bil pozvan. Svoje upanje je postavil na Gospoda in na vstajenje. — 1. Kor. 15:14, 21, 22.
23. Zakaj vemo, da se Pavel svojega krščanskega življenja ni sramoval?
23 Pavel se svojega krščanskega življenja ni sramoval. Kralju Agripi je rekel: »Želel bi od Boga, ... da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izvzemši te spone.« (Dej. 26:28, 29; Rim. 1:16) Kljub mnogim preizkušnjam, ki jih je prestal, je spodbujal druge, naj gredo po isti poti. Bratom v Korintu je pisal: »Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov.« (1. Kor. 11:1) Ni pripadal ljudem, ki so si sami delali težave, ki so z veseljem trpeli ali radi igrali mučenike, da bi sami sebe poveličevali. On je enostavno neomajno nastopal za resnico. V svojem pismu Solunčanom je izrazil svoje veselje nad tem, da dobra vest ni prišla do njih »samo v besedi, ampak tudi moči in v svetem duhu in v mnogem prepričanju«; nato pa je dodal: »In vi ste postali posnemalci naši in Gospodovi, sprejemši besedo v mnogi stiski z veseljem svetega Duha.« — 1. Tes. 1:5, 6.
24. Kakšnih blagoslovov bomo deležni, če dokažemo prav tako močno vero kakor Pavel?
24 Redkim med nami bo treba prenesti vse preizkušnje, kakršne je doživljal Pavel, toda mi vsi lahko dokažemo vero, kakršno je dokazoval on. Lahko se spominjamo spodbudnih besed, ki jih je naslovil Hebrejcem: »Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč ki verujejo in ohranijo dušo.« (Heb. 10:38, 39) Ker vemo, da preizkušena pristnost naše vere povzroča vztrajnost, posnemajmo Pavla, kakor je on posnemal Jezusa Kristusa. Če bomo kljub preizkušnjam, ki lahko pridejo na nas, zvesto vztrajali, se bo »pri razodetju Jezusa Kristusa« tudi preizkušena pristnost naše vere »izkazala nam v hvalo in čast in slavo«. — 1. Pet. 1:5—7, 9; Jak. 1:2, 3.
[Slika na strani 370]
Savel iz Tarza »ni bil nepokoren nebeški prikazni«, temveč je postal Jezusov učenec in zgled vere in vztrajanja. (Dej. 26:19)