Depresije lahko premagamo

POTRTOST je občutek, ki ga skoraj vsakdo pozna. Če nastopa samo občasno, ni noben razlog za vznemirjanje. Treba pa je kaj storiti, da bi potrtost pregnali. Takšna prehodna obdobja potrtosti običajno niso prave depresije. Nesreče, kakor so smrt ljubljenega človeka, izguba delovnega mesta, finančne težave, nezgode in podobno, ljudje večinoma premagajo v razmeroma kratkem času. Toda pri nekaterih ljudeh lahko sprožijo resne depresije.

V članku o depresijah, ki je izšel 16. decembra 1975 v časopisu Science World, je rekel dr. Nathan S. Kline, profesor za psihiatrijo na Columbia-univerzi v New Yorku, da ni najpogostejši znak prave depresije samo potrtost, temveč anhedonia (iz grščine), ki jo definira kot »pomanjkanje veselja in vedrine. Nezmožnost ceniti stvari, ki naredijo življenje vredno življenja«.

Nadalje je rečeno v članku, da je pomanjkanje apetita, ki povzroči hujšanje, znak depresije. Tak človek ima težave s spanjem in čeprav je eno noč spal, je še vedno utrujen. Ne more se koncentrirati in izgublja sposobnost za delo. Drugi nasprotno preveč spijo in preživijo večino časa v postelji. Za njih je spanje rešitev pred resničnostmi življenja.

Ko se boriš proti depresijam, najprej analiziraj vzroke tvojega stanja in preišči svoje notranje občutke in motive. Ugotovi, ali je situacija resnično tako huda in ali okoliščine opravičujejo občutek potrtosti. Ker lahko imajo depresije tudi fizični vzrok, ugotovi, če imaš morda prebavne motnje, premalo sladkorja v krvi, slabokrvnost, mononukleozo, diabetes ali kakšno drugo bolezen, ki bi lahko prispevala k oslabelosti in potrtosti. Preišči, koliko se depresija nanaša na tvoje duhovno stališče in kateri drugi vplivi bi lahko izzvali ta občutek potrtosti. Morda ugotoviš, da gre za reakcijo »bega« ali pa da neka oseba na boleč način »uživa« v neke vrste pomilovanju same sebe v potrtosti.

KAJ SE LAHKO NAREDI?

Kaj narediti, če za tvojo depresijo ni medicinske osnove? Psihiatri lahko sicer v nekaterih primerih pomagajo, toda najboljšo in zares trajno pomoč lahko dobimo samo po Bibliji in krščanski skupščini. Zakaj? Ker je Bog ustvaril človeško telo in duha, zato pozna njegovo sestavo. Psalmist je rekel: »Jehova, preiskal si me in me poznaš! Ti poznaš sedenje moje in vstajanje moje, mišljenje moje umeš od daleč. Hojo mojo in ležanje moje zasleduješ in znana so ti vsa pota moja.« (Ps. 139:1—3) Božji nasvet je zato najboljša terapija.

Kdor trpi zaradi depresij potrebuje najprej molitev k Bogu Jehovi. David, Božji služabnik, je bil večkrat potrt, včasih zaradi lastnih napak in tudi zato, ker so ga obkrožali sovražniki z namenom, da ga usmrtijo. V takšnih situacijah je vedno prisrčno molil. Nekoč je svojo potrtost izrazil v molitvi k Bogu takole:

»Milosten mi bodi, Jehova, ker opešal sem, ozdravi me, Jehova, ker preplašene so kosti moje in duša moja je preplašena silno — ti pa, o Jehova, doklej? Povrni se, Jehova, otmi dušo mojo, reši me zaradi milosti svoje. Kajti spomina nate v smrti ni, v grobu, kdo bi te slavil? Utrujen sem v zdihovanju svojem, vsako noč močim s solzami posteljo svojo, plava mi ležišče v solzah preobilih.« (Ps. 6:2—6)

Iz biblijskega poročila vemo, da je Bog uslišal Davidove molitve in ga okrepčal, tako da je zopet lahko delal stvari, ki so bile vredne truda. Celo takrat, ko se nam zdi, da nas noben človek ne razume vemo, da nas Bog razume. O njem je rečeno: »Nedoumna je razumnost njegova. Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči ... oni, ... ki čakajo Jehovo, dobivajo nove moči, dvigajo se na perutih kakor orli, teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo.« (Iza. 40:28—31)

Apostol Pavel svetuje: »V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej z zahvaljevanjem.« (Kol. 4:2) Morda pa imaš občutek, da te bo zadušilo in se navidez vse zrušilo nate. Tedaj pomisli na Jona, ki je potonil v morje, glavo pa mu je ovijala morska trava. Njegova ‚duša se je pogrezala‘, toda molil je. Pozneje se je zaradi svojega stališča razjezil in bil zelo potrt. Imel je občutek, da bi bilo bolje umreti kakor živeti. Kljub temu je molil. Obakrat je bil osvobojen iz takšnega stanja. (Jona 2:5—7; 4:1—8)

Morda pa si tako potrt, da misliš, da ne moreš več moliti k Bogu. Morda se čutiš nevrednega bližati se Bogu. V takšni situaciji so za nas tolažilne besede apostola Janeza:

»In v tem spoznamo, da smo iz resnice, in pred njim bomo pomirili srca svoja, da, ako nas srce naše obsoja, je Bog večji od srca našega in pozna vse. Ljubljeni, če nas srce naše ne obsoja, imamo trdno zaupanje do Boga, in karkoli prosimo, prejmemo od njega, ker držimo zapovedi njegove in delamo, kar je prijetno pred njim. In ta je zapoved njegova, da verujmo v ime Sina njegovega, Jezusa Kristusa, in se ljubimo med seboj, kakor nam je dal zapoved.« (1. Jan. 3:19—23)

Janez tukaj govori, da četudi bi nas lastno srce obsojalo in bi se nam zdelo, da smo nesposobni ali nevredni moliti k Bogu, Bog o nas ne misli tako. Bog lahko vidi in razume naše negotovo počutje. Ve, da ne želimo biti taki. Če se tega zavedamo, bomo premagali dvome ali strah, se obrnili k Bogu in mu izlili svoje srce. On nam bo sočutno prisluhnil in kaj ukrenil, da bo naše duhovno stališče spet uravnovešeno (1. Jan. 4:17, 18; 1. Petr. 3:12)

Če pa enostavno ne moreš moliti, lahko dobiš pomoč tako, da pokličeš starešine v krščanski skupščini. Jezusov polbrat Jakob nam pravi: »Je li kdo bolan (v duhovnem smislu) med vami, naj pokliče k sebi starešine skupščine in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Jehovinem. In molitev vere bo pomagala bolniku, in Jehova ga ozdravi; in ako je storil grehe, mu bo odpuščeno.« (Jak. 5:14, 15)

Razen z molitvijo poizkušaj dobiti svoje notranje ravnovesje tudi iz Božje besede z vsakodnevnim branjem in razmišljanjem. Če ne bereš rad, naj ti berejo drugi. Pogovor o prebranem bo zate duhovno zelo izgrajujoč. (Jozua 1:8; Ps. 63:6, 7; 77:12)

POTREBNO SE JE TRUDITI

Pri vsem tem moraš tudi želeti, da si opomoreš od svoje potrtosti. Tudi če ti drugi pomagajo in molijo zate, se moraš ti sam potruditi odgovarjajoče svoji veri. Ko je Jezus napovedal, da ga bo Peter zatajil in da bo zatem izredno pobit, mu je rekel: »Jaz sem prosil zate, naj ne izgine vera tvoja; in ti, ko se nekdaj izpreobrneš, potrjuj (krepčaj, NS) brate svoje.« (Luk. 22:32; primerjaj Lukež 22:54—62) Peter je tudi sočustvoval s svojimi krščanskimi brati, ki so po Jezusovi smrti potrebovali spodbudo in pomoč, in moral je želeti, da jim pomaga. Zanimanje za druge je najboljša pomoč za premaganje potrtosti. Misli na svoje domače, upoštevaj njihove potrebe in odgovornost do njih. V neki meri trpijo tudi oni kakor ti, zaradi tvojih depresij. Pomisli, kako srečni bodo, če si opomoreš iz svoje potrtosti.

Nikoli ne misli, da je tvoj primer drugačen od vseh drugih in da je tvoje breme — vseeno, v čem bi bilo — preveliko, da bi ga lahko nosil. Ne misli, da je nemogoče upati na uspešen izid. Apostol Pavel je opisal situacijo, ki ga je zelo pritiskala. Rekel je: »Stiska naša, ki se nam je dogodila v Aziji, da smo bili hudo preobteženi, nad svojo moč tako da smo obupali tudi na življenjem: da, sami v sebi smo izrekli smrtno obsodbo — naj ne bi stavili upanja svojega na sebi, ampak na Bogu, ki obuja mrtve.« (2. Kor. 1:8, 9) Pavel je zagotovil kristjanom v Korintu, ki so prav tako trpeli, da stiske ni nemogoče prestati: »Ni vas nobena izkušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti.« (1. Kor. 10:13) Ni situacije, iz katere nas Bog ne bi mogel osvoboditi, če verujemo.

Celo če meniš, da nihče ne razume tvojega položaja, in se ti zdi, da so te vsi zapustili, lahko črpaš tolažbo iz Davidovih besed: »Kajti oče moj in mati moja sta me zapustila, Jehova pa me k sebi privije.« (Ps. 27:10) Seveda te tvoji bratje in sestre v krščanski skupščini ne bodo zapustili. Lahko se ti sicer zdi, da je včasih njihov nasvet neumesten, kot da ne razumejo tvojih občutkov. Ker te tvoji bratje poizkušajo spodbuditi k trudu, da si sam pomagaš, zvenijo včasih njihove besede preveč trdo. Vendar misli na to, da bi ti radi pomagali in da si v svoji potrtosti hitreje prizadet. Poslušaj, kar ti rečejo, bodi hvaležen za njihovo zanimanje in naredi, kot so ti svetovali, če je le mogoče.

Razen tega se potrudi, da se družiš z brati v veri. Oni imajo Božjega duha in te lahko spodbudijo k ljubezni in k dobrim delom. Kjer je Jehovin duh, tam je svoboda — svoboda pred sužnjevanjem depresiji. (Hebr. 10:24; 2. Kor. 3:17) Ne loči se od njih. (Preg. 18:1) Povabi prijatelje, naj te obiščejo. Prisostvuj krščanskim sestankom. (Hebr. 10:25)

Ker je depresija stanje, ko človeku manjka veselja, se mora potrta oseba poizkušati razveseljevati dobrih stvari, ki jih ima in doživi. Razmišljaj o stvareh, za katere bi moral biti hvaležen in ki se jih veseliš, izogibaj se negativnih, bolnih misli. (Fil. 4:8) To bo pomagalo, da se izogneš boleznim, ki jih lahko povzročijo depresije, če pa si potrt zaradi neke bolezni, je lahko tvoja bolezen s takim razmišljanjem olajšana. Morda bi ti pomagalo, če preživiš nekaj dni ali tednov v drugi okolici — nekje na lepem kraju, kjer se ne boš stalno spominjal stvari, povezane s tvojo težavo. V zdravniških krogih se priznava, da je ‚veselo srce dobro zdravilo, da pa potrt duh kosti suši‘. Res je tudi, da ‚veselo srce razvedruje obličje, bolečina srca pa tare duha‘. (Preg. 17:22; 15:13)

S POTRTIMI JE TREBA BITI POTRPEŽLJIV

Domači in prijatelji človeka, ki trpi zaradi depresij, morajo misliti na to, da si težko sam pomaga. Z njim je treba biti potrpežljiv in ne misliti, da je trmast, siten ali da draži druge. Vedno naj z njim govorijo ljubeznivo in blago. Včasih pa morajo biti tudi odločni, da bi ga prepričali, da se mora sam truditi.

Člani krščanske skupščine bi morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi tolažili potrte in jim pomagali. Kdaj in kako pogosto boš obiskal takšno osebo, naj odloča zdrav človeški razum, in ne bodi malodušen, če tvoj trud ne bo takoj pokazal rezultatov. Ne obupaj nad njim, kot da mu ni več pomoči. V zgodnji krščanski skupščini so tudi bili nekateri potrti. Zato je bil apostol Pavel spodbujen, da napiše: »Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi« in: »Dvignite omagujoče roke in šibeča se kolena.« (1. Tesal. 5:14; Hebr. 12:12)

Pravzaprav si vsakdo želi biti srečen. Če to upoštevamo, bomo sočutni z nekom, ki je nesrečen. Zavedali se bomo, da je tisto, kar ga dela nesrečnega, zanj realnost. Z željo, da mu pomagamo, poizkušajmo ugotoviti, v čem je ovira, in naredimo, kar je v naših močeh, da bi ga spet osrečili. Na drugi strani pa mora nesrečna in potrta oseba tudi nekaj storiti, da bi bila spet srečna. Sprejeti mora pomoč v duhu, v kakršnem je ponujena, in se mora odgovarjajoče truditi tako, da najprej moli in nato stori korake, ki se izkažejo potrebni.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Nikoli ne misli, da je tvoj primer drugačen od vseh drugih in da je tvoje breme — vseeno, v čem bi bilo — preveliko, da bi ga lahko nosil.«

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Ni situacije, iz katere nas Bog ne bi mogel osvoboditi, če verujemo.«