Kakšni ljudje smejo živeti v Božji novi ureditvi
1. Zakaj naj ne bomo vznemirjeni, čeprav vemo, da bodo v prihajajočem koncu starega sveta nastale neprijetne situacije?
LJUDJE, ki zares verujejo, da bo današnji stari svet kmalu minil, se morajo pripraviti na Božjo novo ureditev. Vidijo, da prihaja siloviti konec sedanjega »neba«, sedanjih vladarskih ureditev, in sedanje »zemlje«, ki jo obvlada ta človeška družba, vendar se tega ne bojijo. Iz Biblije vedo, kaj pomeni »konec«, kako bo prišel in kakšnemu namenu bo služil. Hrepeneče in z gotovostjo pričakujejo od Boga obljubljeno »novo nebo in novo zemljo«. To zaupanje izravnava misel na neljube situacije, ki bodo nastale v zvezi s koncem starega sveta. Življenjski pogoji, v katerih so se živali in ptice v barki nahajali skupaj z Noetom in njegovo družino med katastrofalnim koncem tedanjega »sveta brezbožnih« več kot eno mesečevo leto, verjetno niso bili posebno prijetni, toda tistih osem človeških duš je ostalo živih. Tako je bilo mogoče, da je imela človeška družba nov, pravičen začetek.
2. a) Zakaj je zdaj skrajni čas, da se pripravimo na Božjo novo ureditev? b) Kaj moramo storiti, da se nam ne bo treba bati prihoda Jehovinega »dne«?
2 Izplača se čakati, da bo Bog v času, ki ga je določil, vzpostavil svojo novo ureditev, sestavljeno iz «novih nebes in nove zemlje«, v katerih bo prebivala pravičnost. (2. Pet. 3:13) Zdaj je skrajni čas, da se mi verni pričenjamo pripravljati na to novo ureditev, da bi bili nato v svojo večno korist in veselje vredni v njej živeti. Apostol Peter nas opominja, da bodimo pripravljeni, ker pride »Jehovin dan« uničevanja starega sveta kakor tat ponoči. Takole pravi: »Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in predanosti, ki čakate in ohranjate trdno v mislih prihod dneva Božjega.« (2. Pet. 3:10-12, NS) Če bi se bali prihoda Jehovinega dneva z njegovimi strah zbujajočimi sopojavi, tedaj ga ne bi pričakovali in trdno ohranjali v mislih, temveč bi želeli, da pride šele enkrat v prihodnosti, po naši smrti ali za »to generacijo«. Če pa se odlikujemo s »svetim življenjem in predanostjo«, se nam ni treba bati časa, ko bo ta dan postal resničnost.
3. K čemu nas je navedlo naše kesanje do Boga novega sveta in kaj želimo namesto krivičnosti starega sveta?
3 Ali smo takšni? Odkritosrčno kesanje pred Bogom, ki je obljubil pravično novo ureditev, naj bi nas navedlo k temu, da bi bili ljudje, ki opravljajo kesanju primerna dela. Naše kesanje do Boga nas je navedlo, da smo se po Kristusu predali in to predanost zatem simbolizirali s krstom. To smo storili, ker zares ljubimo Jehovo Boga in pravičnost, ki jo zastopa. Radi bi se izkazali za vredne življenja v njegovi novi ureditvi stvari. Ljubimo pravičnost, ki bo prebivala v tej novi ureditvi, sestoječi se iz »novih nebes in nove zemlje«. Zato je naša iskrena želja živeti v tej čisti, novi ureditvi. Krivičnost nepopolnega, pokvarjenega in na propad obsojenega sveta nas ne veseli niti ne zadovoljuje.
4. a) Kako nas bo svet poskušal odvrniti od »svetih postopkov in predanosti«? b) Celo pod kakšnimi okoliščinami bomo odklonili s svetom sklepati kakršnekoli kompromise?
4 Stvarniku »novega neba in zemlje« smo tako predani, da nismo priljubljeni v »svetu brezbožnih«, temveč želimo ugajati le njemu. Svet nas bo želel preplašiti in nas tako odvrniti od »svetih postopkov in predanosti«. Če mu to ne bo uspelo, nas bo poizkusil odvrniti od pravičnih del s kakršnimikoli mamljivimi sredstvi, zaradi katerih je obsojen kot Božji sovražnik. Če pa ostane naš pogled usmerjen proti Božji novi ureditvi, v kateri bo vladala pravičnost, tedaj nas ne bodo privlačile stvari, ki jih lahko nudi na propad obsojeni svet. Tedaj bomo šli stalno naprej po sveti stezi, ki jo je začrtal Bog. Niti za trenutek se ne smemo zvezati s krščanstvom, znanim »prijateljem sveta«. (Jak. 4:4) Ko bodo nezvesti politični ljubimci uničili navidezno krščanstvo skupaj z ostalim delom Babilona velikega, ne bomo niti najmanj mislili na to, da bi sklepali s političnimi plenilci krive religije kakršnekoli kompromise.
5. Samo kdo bo obvarovan v predstoječi »veliki stiski in bo preživel v čudovito Božjo novo ureditev?
5 Vemo, da je pred Babilonom velikim in njenimi političnimi uničevalci neposredno »velika stiska«, ki bo največja v zgodovini človeštva. (Mat. 24:3-22, 37-39) Ta svetovna stiska pomeni zanje — ne za nas — uničenje, ker jo bo povzročil Bog, ki ga obožujemo. Naredila bo konec simboličnemu »sedanjemu nebu m zemlji«. (2. Pet. 3:7) Kljub temu bo za našo vero v Boga in našo predanost do njega povzročila najtežjo preizkušnjo. Samo krščanske Jehovine priče, ki bodo to preizkušnjo uspešno prestale, bodo preživele to stisko. Izšle bodo iz nje kakor v ognju prečiščeno zlato in bodo Bogu zatem na razpolago v njegovi čudoviti novi ureditvi.
6. Kdo bo na zemlji ob koncu »velike stiske« kakor znamenje Božje zmage?
6 Bog ne želi, da bi bili tisti, ki se k njemu skesano obrnejo in postanejo učenci Jezusa Kristusa ter se dajo nato krstiti, za vedno uničeni v »veliki stiski« njegovega »velikega dne« (»velikega in prestrašnega dne«). (Raz. 16:14; Joel 2:31) Kakor v Noetovih dneh tudi zdaj namerava ohraniti svoje zveste oboževalce pri življenju, ko bo povzročil konec. (2. Pet. 2:5) Že pred davnim časom napovedani napad simboličnega »Goga iz dežele Magog«, ki stoji pred nami, bo zgrešil. Ne bo povzročil uničenja ponovo zbranih Jehovinih oboževalcev, temveč bo onemogočen in bo vodil do sramotnega poraza. (Ezek. 38:1 do 39:26) Ko bo minila strah zbujajoča »velika stiska«, bodo oboževalci Boga, vsemogočnega, še vedno tu, kakor zmagoslavna znamenja njegove veličastne zmage.
7. Kakšni moramo biti končno pred Bogom po besedah apostola Petra, če želimo pripadati njegovim živim dokazom zmage?
7 Kako čudovita prednost bo pripadati tem znamenjem zmage, dokazom zmage, ki si jo bo Jehova pridobil v Harmagedonu, v »bitki velikega dne Boga, Vsegamogočnega«. (Raz. 16:14, 16) Ali bo Bog dal nam to prednost, je odvisno od tega, »kakšni ljudje« bomo v njegovih očeh na ta »Jehovin dan«, ki bo spremenil svet. Na to važno dejstvo so opozorjeni pravi kristjani, ki želijo preživeti konec na propad obsojenega starega sveta, z naslednjimi besedami apostola Petra: »Zato ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru. In potrpežljivost Gospoda našega imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti.« (2. Pet. 3:14, 15) Kako pa je mogoče, priti v takšno Bogu ugajajoče stanje?
»BREZ HIBE IN BREZ MADEŽA«
8., 9. a) V kakšnem primeru je sramota hoditi z madežem? b) Kako je lahko po Jak. 1:26, 27 religija nekoga omadeževana?
8 Madež umazanije lahko vpliva na našo zunanjost. Če je od kakšnega dela, ki služi dobremu namenu, se nam ga ni treba sramovati. Kljub temu bomo grdi madež odstranili, preden se bomo priključili skupini čistih, urejenih ljudi. Če pa bi se umazali pri nekem nepoštenem delu, tedaj bi se morali madeža sramovati. Če bi nas kdo takšne videl, bi bila to sramota, delovali bi odbijajoče. S takšnimi madeži je lahko omadeževana religija neke osebe, njena oblika oboževanja. Ali je naša religija ali oblika oboževanja na takšen način omadeževana? Če je, tedaj Bogu ne ugaja in je ne sprejema. To je potrjeno z naslednjimi besedami:
9 »Če meni kdo, da služi Bogu (ali da je religiozen), pa ne brzda jezika svojega, temveč vara srce svoje, njegovo bogoslužje je ničevo. Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« — Jak. 1:26, 27.
10. Zakaj religije krščanstva z Božjega stališča nikakor ni mogoče označiti za »čisto in neomadeževano«?
10 Krščanstvo se s svojim tako imenovanim verovanjem ni ohranilo neomadeževano od sveta. Od vseh religij ima najgršo preteklost. Sicer je ponosno na svojo skrb za ostarele in vdove v domovih za onemogle in sirotišnicah, toda ne zmanjša njegove odgovornosti, da je milijone otrok im žena ostalo brez hranilca. Kako pa? Odgovor je enostaven: zaradi križarskih pohodov in vojn, ki jih je pospeševalo, odobravalo in podpiralo, ker jih je blagoslavljalo, molilo zanje in oskrbovalo s človeškim materialom. Njegovo vmešavanje v politiko je splošno znano in mnogim politikom je kot trn v očeh. Prisvojilo si je nekrščanske, posvetne metode in je pripadnike svojih cerkva na nesramen način finančno izkoriščalo. Svojega jezika ni brzdalo, temveč je širilo najrazličnejše babilonske zmotne nauke, ki jih je po krivem označevalo za krščanske. Govorilo je velike neresnice o pravem Bogu in tako osramotilo njegovo sveto ime. Krščanstvo je tudi njegove prave oboževalce po krivem obtoževalo. Kako so lahko njegove mnoge različne oblike oboževanja z Božjega stališča »čiste in neomadeževane«? To je zares nemogoče!
11. S kom se povezujejo tisti, ki želijo izvajati ‚čisto in neomadeževano bogoslužje‘, in kaj nam zapoveduje v tem pogledu Bog?
11 Ljudje, ki želijo, da bi jih Jehova Bog smatral za »neomadeževane«, kadar pride dan njegove sodne izvršitve, se ne smejo povezati z navideznim krščanskim delom Babilona velikega, svetovnega kraljestva krive religije. Da bi v tem pogledu ostali brez madeža, morajo sedaj poslušati Božjo zapoved: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih.« (Raz. 18:4, 5) Krščanstvo je zaradi licemerja, storjenega v imenu Boga in njegovega Kristusa, postalo najbolj zavrženi del Babilona velikega, mednarodne vlačuge. Zato naj ne bo nikogar med nami, ki bi se še dalje pustil od njega omadeževati in bi imel delež na grehih, ki jih dela pred Bogom.
12. Katerih zakonolomnih del se krščanstvo ni pokesalo in česa njegovi posvetni zavezniki ne obžalujejo?
12 Misliti moramo na to, da je krščanstvo skupaj z ostalim delom Babilona velikega obsojeno na propad. Ni se pokesalo za svoje na religioznem področju storjene nemoralne ali prešuštne postopke, za svoje prijateljstvo s svetom. (Jak. 4:4) Obnaša se kakor ostali del »sveta brezbožnih«, čeprav so ji krščanske Jehovine priče jasno oznanile prihajajočo Božjo sodno izvršitev. V Razodetju 9:20, 21 je o takšnih zakrknjenih grešnikih napovedano naslednje: »In ostali ljudje, ki niso bili pomorjeni s temi šibami, se še niso izpokorili od del svojih rok, da bi ne molili zlih duhov in malikov zlatih in srebrnih in bronastih in kamenitih in lesenih, kateri ne morejo ne gledati, ne slišati, ne hoditi; in niso se izpokorili od moritev svojih, ne od čaranj in ne od nečistosti in ne od tatvin svojih.« (Glej tudi Raz. 18:9, 11)
13. Kdo je po 2. Pet. 2:20—22 enak madežem v skupščini in kako se mora te madeže odstraniti?
13 Člani prave krščanske skupščine skrbijo za to, da ohranijo organizacijo, kar zadeva njene oblike oboževanja, neomadeževano. Ne želimo, da bi bili v naših vrstah ljudje, ki bi organizacijo omadeževali. Apostol Peter govori o takšnih nezaželenih osebah v krščanski skupščini in pravi: »Nesnage so in grdobe, razkošno žive v sleparstvih svojih in se goste z vami.« (2. Pet. 2:13) Če te, z madeži primerjane osebe ne pokažejo odkritosrčnega kesanja in se ne spreobrnejo, se torej ne odvrnejo od zmotnih naukov, morajo biti odstranjeni iz skupščine v zaščito tistih, ki izvajajo pravo oboževanje Boga, ker ne bi bili samo nevarnost za čredo Božjih ovc, temveč bi delali tudi skupščini sramoto. — 2. Pet. 2:20-22.
14., 15. Kako je treba ravnati po Judi 22, 23 z dvomljivci in ljudmi, ki so storili kakšno nemoralno dejanje?
14 Dogodki, ki v svetu nepričakovano nastopajo, lahko v nekaterih članih skupščine povzročijo dvome. Drugi storijo morda kdaj iz slabosti ali nepazljivosti kakšno nemoralno dejanje. Biblijski pisec Juda pravi skupščini, kako ravnati s takšnimi ljudmi: »In nekatere prepričujte, ki so v dvomih; nekatere pa rešite, potegnivši jih iz ognja, nekatere pa s strahom milujte, sovražeč tudi obleko, oskrunjeno po mesu.« — Juda 22, 23.
15 Po hrvaškem prevodu Stvarnost se glasi zadnji del tega stavka: »Tretjim izkažite z bojaznijo usmiljenje, sovražeč tudi samo obleko, oskrunjeno z njihovim telesom.« Dr. D. Stefanovič prevaja takole: »Tistim, ki so v dvomih, bodite usmiljeni, potegnite jih iz ognja in jih tako rešujte, a drugim bodite usmiljeni s strahom, sovražeč tudi obleko, oskrunjeno po mesu.« Na ta opomin mora skupščina misliti.
16. Zakaj mora biti skupščina oprezna, če izkaže usmiljenje skesanemu grešniku, ki je storil nemoralno dejanje?
16 Ako skupščina želi, da jo najde Jehova na dan svoje sodne izvršitve brez madeža, tedaj ne sme pod nobenimi okoliščinami trpeti spolne nemorale. S člani, ki so zaradi slabosti mesa ali pod kakšnim drugim vplivom storili nemoralno dejanje, ima sicer lahko usmiljenje in jim izkaže milost, toda ti morajo pokazovati pristno kesanje. Toda celo v takšnih primerih mora biti skupščina v izkazovanju usmiljenja in odpuščanja zelo oprezna. Stalno se mora bati sama zase, da ne bi krenila od poti pravičnosti, medtem ko živi v generaciji brezbožnih ljudi, ki so dosegli podobno moralno nizko stanje kakor prebivalci mest Sodome in Gomore, ki ju je zato Jehova uničil z ognjem. — Juda 7; 2. Pet. 2:6-8; 1. Pet. 4:3, 4.
17. Kako naj reagira skupščina, če se ugotovi, da je postal eden njenih članov kriv spolne nemorale?
17 Skupščina mora biti stalno napolnjena z Božjim duhom in neprenehoma prinašati sadove duha, h katerim spada tudi samoobvladanje na moralnem področju. (Efež. 5:18; Gal. 5:22, 23) Zato se mora varovati vsake vrste spolne nemorale. Ne gleda polna radovednosti in z občutkom veselja na »notranjo obleko«, ki je onesnažena s sledmi seksualne nečistoče tistega, ki jo nosi. Nasprotno, to sovraži in gnusijo se ji oblačila, ki bi morala biti oprana, da se jih očisti madežev, ki izvirajo iz seksualnih razuzdanosti. S tem poglablja svojo ljubezen do čistosti. Zato se ne razveseljuje pornografskih časopisov, filmov ali televizijskih programov. (Primerjaj 3. Mojz. 15:16, 17)
18. Kateri resni nasvet iz 1. Tim. 6:11—14 naj si vzamejo k srcu starešine ali nadzorniki?
18 Člani skupščine morajo paziti tudi na to, da ostanejo neomadeževani, kar zadeva poslušnost do zapovedi, veljavne za Kristusove naslednike. Starešine ali nadzorniki, ki so posnemali Timoteja, nadzornika v prvem stoletju, naj si vzamejo k srcu besede, ki jih je apostol Pavel pisal Timoteju o krščanskem življenju: »Ti pa, o človek Božji, beži od tega (nevarnega vpliva materializma); hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero, ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo. Bij dobri boj vere, poprimi se večnega življenja, ki si bil zanje poklican in si pripoznal lepo veroizpoved pred mnogimi pričami. Zapovedujem ti pred Bogom, ki vse oživlja, in Kristusom Jezusom, ki je izpričal pred Poncijem Pilatom lepo izpoved, da hraniš zapoved brez madeža, brez graje, do prikazni Gospoda našega Jezusa Kristusa.« — 1. Tim. 6:11-14.
19. Kaj želimo preprečiti v zvezi z našim glasom, ki smo si ga pridobili s svojo poslušnostjo in obnašanjem?
19 To, za kristjane obvezno zapoved, poslušajmo na način, ki je v Jehovinih očeh »brez madeža in hibe«. Ne želimo, da se omadežuje glas, ki smo si ga pridobili s svojo poslušnostjo, to se pravi, da ga s svojim obnašanjem umažemo ali ogrožamo. Skrajno si prizadevajmo dokazati, da imamo odkritosrčno željo vsak čas poslušati. Kakor Noe, ki je v predpotopnem »času konca« gradil barko, pazimo tudi mi skrbno na to, da hodimo z našim Bogom brez hibe. — 1. Mojz. 6:3, 9,
KAKO »BREZ HIBE«?
20. Kakšna razlika obstaja med madežem in hibo na neki osebi in kaj se lahko v tem pogledu reče o Jezusu Kristusu?
20 Ob prihodu njegovega »dne« naj bi nas končno Jehova Bog ne našel samo »brezmadežne«, temveč tudi »brez hibe«. (2. Pet. 3:14) Vemo, da je hiba tehtnejša od madeža. Madež je na površini in se ga zlahka obriše ali odstrani; hibe pa ni lahko odstraniti, ker je napaka, iznakaza, ki vpliva na telesno popolnost. Daje spoznati, da v notranjosti nekaj ni v redu. Jezus je bil vseskozi popoln. Zato se je lahko ponudil kakor ‚jagnje brez hibe in brez madeža‘, kot odkupna žrtev za vse človeštvo. — 1. Pet. 1:18, 19; Heb. 9:14.
21. V katerem pogledu želimo po Fil. 2:14—16 biti pred Bogom neomadeževani?
21 Ker potekamo od grešnega Adama, ne moremo imeti popolnega, v vsakem pogledu brezhibnega človeškega telesa. Kako pa je z našo osebnostjo in nagibi našega srca? Prav je, da se trudimo, da ostanemo »brez madeža od sveta«. Istočasno pa težimo za tem, da razvijamo Kristusu podobno osebnost, ki izhaja iz čistega srca. Pod nobenimi pogoji ne želimo, da bi našo odkritosrčnost, s katero posnemamo Gospoda Jezusa Kristusa, kakorkoli grajali. Ne želimo biti podobni žrtveni živali, ki je pripeljana k Božjemu oltarju, da bi bila žrtvovana Bogu, nato pa jo tempeljski duhovniki zavrnejo, ker ni »brez hibe«. Naslednje besede, ki jih je zapisal apostol Pavel pred devetnajstimi stoletji, so danes za nas še prav tako važne: »Vse delajte brez godrnjanja in pomišljanja, da bodete brez pogreška in čisti, otroci Božji brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, med katerimi se svetite kakor nebeške luči na svetu in jim predstavljate besedo življenja.« — Fil. 2:14-16.
22., 23. Kako bo Bog poskrbel za to, da bo še naprej svetila luč njegovih nedolžnih, brezhibnih otrok na zemlji, kljub napadu sil teme?
22 Ali ni cilj, da postanemo »otroci Božji brez madeža«, vreden prizadevanja? Če smo takšni otroci, ne bo Bog na nas našel ničesar, česar bi se sramovali ali česar ne bi odobraval. Še nadalje pusti, da izžarevamo svetlobo kot nosilci luči.
23 Kot nosilci luči ne bomo nikoli ugasnjeni. Zgodilo se nam bo prav tako kakor Logosu, Božji Besedi, čigar stopinjam sledimo. O njem beremo: »V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, in tema se je ni polastila.« (Jan. 1:4, 5) Pričakujemo, da bo v bližnji bodočnosti uničeno krščanstvo, ki je postavilo Boga in Kristusa v slabo luč, toda luč »Božjih sinov brez madeža« bo še naprej svetila skozi naraščajočo temo na zemlji. Ko bo tedaj brezbožna množica simboličnega »Goga iz Magoga« napadla duhovne nosilce luči, »da kakor oblak pokrije deželo«, tem silam teme ne bo uspelo ugasiti luči. (Ezek. 38:16-19) Bog ne bo dopustil, da bi njegovi »brezmadežni in nedolžni« otroci izginili z zemlje.
»V MIRU«
24. Česa Jehova ob razpustu stare ureditve v zvezi s svojim organiziranim ljudstvom na zemlji ne bo storil in zakaj ne?
24 Ker smo v toku časa prišli že daleč in zavzema svetovno dogajanje usodni tok, sedaj ne bi bilo dobro izgubiti izpred oči neposredno predstoječega razpusta ali uničenja starega »neba« in stare »zemlje«. Zato stalno živimo v soglasju s tem strah zbujajočim dejstvom! V 1. Pet. 3:11 pravi: »Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti.« Te prihajajoče vesoljne rešitve ne bo povzročil nihče drug kakor Jehova Bog, Suveren vesolja, in sicer po svojem kraljevskem Sinu, Jezusu Kristusu. Simbolično staro »nebo« in simbolična stara »zemlja« bosta dejansko razpuščena ali uničena. Toda ko bo povzročil suvereni Gospod Jehova ta ognjeni razpust stare ureditve stvari, skupnosti svojega organiziranega ljudstva na Zemlji ne bo razpustil ali razdejal, Svoje ljudstvo bo našel pri »svetem življenju in pobožnost«. Njegov nadzor bo pokazal, da je ljudstvo »brez hibe in brez madeža«. — 2. Pet. 3:11, 14.
25. Kakšno razliko bomo lahko videli med zagovorniki nove Božje ureditve in podpirači stare ureditve, ko bo tu »Jehovin dan«?
25 Duhovni raj, v katerem se nahajajo od leta 1919 ti priznani oboževalci suverenega Gospoda Jehove, bo iz katastrofe, v kateri bo svetovna stara ureditev uničena v vročini Božje jeze, izšel nepoškodovan. Zvestim Božjim oboževalcem se bo zgodilo tako kakor Noetu in njegovi družini, ko so vstopili v zgrajeno, za plovbo sposobno barko, in je Jehova Bog — ko so bili vsi na varnem — zaprl edina vrata, da jih je zavaroval pred naravnimi silami, ki jih je zatem razvnel proti »tedanjemu svetu« brezbožnih ljudi. (1. Mojz. 7:16) Ljudem pa, ki niso hoteli poslušati, bo od strahu zledenela kri v žilah, ko bodo ugotovili, da je neverjetna »prisotnost Jehovinega dne« postala dejstvo. Videli bodo, da se je njihova stara ureditev raztopila kot kepa snega, vržena na žareče oglje. Enotnost človeške družbe se bo razletela. Razpadla bo, ker bo roka vsakogar dvignjena zoper brata. Kolikšno nasprotje s tistimi, ki bodo tedaj lojalno nastopali za Jehovino pravično novo ureditev!
26. S katere strani bodo zagovorniki nove ureditve postavljeni pod pritisk in zakaj jim bo krščanska ljubezen pomagala vzdržati ta pritisk?
26 V času mednarodnega zloma pravice in reda med podpirači stare ureditve, se morajo zagovorniki nove ureditve upirati pritisku, izzvanem s svetovno anarhijo. Kot ljudstvo, organizirano od Boga, bodo držali skupaj in bodo morali ohraniti pristno krščansko enotnost. To zahteva, da živijo med seboj v miru. Po navdihnjenih preroških besedah apostola Petra naj — ko pride Jehovin dan izvršitve njegove sodne odločitve tako nenadama kakor tat — ne bodo samo brez madeža in hibe, temveč tudi »v miru«. Sredstva imamo, ki nam pomagajo ohranjati mir z Jehovo Bogom in tudi mir med seboj. Že dolgo se vadimo v izkazovanju krščanske ljubezni, ki je »popolna vez enotnosti«. (Kol. 3:14) Poleg te združujoče moči pa imamo na razpolago še druga sredstva.
27. Kaj jim bo še v pomoč med razpadom stare ureditve v času »velike stiske«?
27 Eno od teh je Božji sveti duh, moč, čigar prvi sad je ljubezen. Enotnost duha je zato neobhodno potrebna. Razen tega je potrebna tudi enotnost v veri, enotnost v krščanskem oznanjevanju in v delu pridobivanja učencev kakor tudi enotnost z edino resničnim in živim Bogom, Jehovo, po njegovem Sinu Jezusu Kristusu. Vse to bistveno prispeva k harmoniji in miru v organizaciji krščanskih Jehovinih prič in jim bo v pomoč v približajoči se »veliki stiski«, v kateri se bo sesula stara ureditev.
28. Katera sredstva, ki pospešujejo enotnost, so nam na razpolago po Efež. 4:3—6 in nam pomagajo ohraniti mir kot združujočo vez?
28 Zvesti zagovorniki pravične nove Jehovine ureditve so se od leta 1914, ko se je pričel »čas konca«, trudili slediti opominu apostola Pavla: »Skrbno si prizadevajoč, ohraniti edinost Duha v vezi miru. Eno je telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju poklica svojega; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh nas.« — Efež. 4:3-6.
29. Kaj prav tako skupno pričakujemo in kaj moramo zato stalno delati po besedah apostola Petra?
29 Končno tudi skupaj pričakujemo skorajšnji razpad stare ureditve, namenjene uničenju. Kaj naj zato stalno delamo mi, ki bi se želeli izkazati za vredne življenja v Božji novi ureditvi, do »prihoda Jehovinega dne«, ki pride kakor tat? To, kar nam priporoča navdihnjeni apostol Peter: »Trudite se,... da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru.« — 2. Pet. 3:10-14.