Pokazati se vredne življenja v novi Božji ureditvi
»Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru.« — 2. Pet. 3:14.
1. Česa ljudje kljub nezadovoljstvu ne morejo narediti s staro ureditvijo? Kaj pa lahko naredi Bog?
NEZADOVOLJSTVO z obstoječo staro ureditvijo je svetovni pojav. Mnogi radikalci imenujejo to ureditev »Establishment« in protestirajo proti njej. Mnogi od njih bi jo odstranili, ne vedo pa, s čim bi jo nadomestili. Za nadomestilo ne morejo nuditi nič novega, boljšega. Če bi odstranili obstoječo staro ureditev, ne bi ostalo drugega kot ruševine. K sreči pa je še nekdo, ki je nad človekom in prav tako ni zadovoljen s staro ureditvijo na zemlji. Ne le, da lahko povsem odstrani staro ureditev, temveč jo tudi je sposoben nadomestiti s popolnoma novo. Ta nekdo je Bog, Vsemogočni, Stvarnik neba in zemlje.
2. Kaj je Bog, Vsemogočni, obljubil v zvezi s tem in kje najdemo zapisano njegovo obljubo?
2 Ta Bog je obljubil odstranitev tiranske, smrtonosne stare ureditve in vzpostavitev pravične, življenje dajajoče nove ureditve, ki bo zadovoljila potrebe in pravične želje vsega človeštva. Njegovo obljubo te čudovite spremembe v svetovnem dogajanju najdemo v knjigi, katere Avtor je on sam: v Bibliji. Neki biblijski pisec prvega stoletja je na to dragoceno obljubo opozoril z naslednjimi besedami: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« — 2. Pet. 3:13.
3., 4. a) Katero vprašanje se nam v zvezi z Božjo obljubo postavlja glede nas samih? b) Kakšno doživetje bo za ljudi izpolnitev besed iz Razodetja 21:3—5?
3 Kristjani, ki so živeli v prvem stoletju in so brali te zanesljive besede krščanskega apostola Petra, so s hrepenenjem pričakovali »novo nebo« in »novo zemljo«, ki jo je obljubil Bog, ki ne laže. Njegova obljuba velja še danes, vprašanje je le: Ali tudi mi verujemo vanjo in če verujemo, ali prav tako pričakujemo te pravične »nove« stvari? Iz spoštovanja do Boga, čigar obljube nikoli ne ostanejo neizpolnjene, bi morali to storiti. (Jozua 21:45; 23:14; Titu 1:2) Imamo celo vse razloge, da se veselimo, ker sta »novo nebo« in »nova zemlja« že skoraj tu. Gotovo ju še nikoli nismo nujneje potrebovali kakor danes. Te nove stvari simbolizirajo pravično Božjo novo ureditev, ureditev, ki bo resnično nekaj »novega«. Ljudje do danes še niso videli kaj takšnega. Zanje bo nekaj čisto novega, ko bodo doživeli izpolnitev naslednjih besed, ki jih beremo v zadnji knjigi Biblije:
4 »In Bog samo bode med njimi njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo. In rekel je sedeči na prestolu: Glej, novo delam vse. In mi veli: Piši, ker te besede so resnične in zveste.« — Raz. 21:3-5.
5. V kakšnem nasprotju so obljube politikov z Božjimi obljubami?
5 Na žalost morajo ljudje vedno znova ugotavljati, da jim politiki v svojih predvolilnih govorih dajejo vedno prazne, pretirane obljube, ki jih ne morejo držati in na katere se zato ne morejo zanesti. V živem nasprotju je Božja obljuba »novega neba in nove zemlje« «zanesljiva in resnična«. To, kar je obljubil, lahko zanesljivo pričakujemo. Razočarani ne bomo.
STARO SE MORA UMAKNITI NOVEMU
6., 7. Kaj vidijo mnogi religiozni ljudje v stari ureditvi in katere knjige in njenega Avtorja ne poznajo?
6 Stara ureditev stvari obstaja že tisočletja, tako dolgo, da so je ljudje zares siti. Milijone religioznih ljudi vidi v stari ureditvi določilo usode, nespremenljivo usodo, v katero so se vdali. Ti ljudje Biblije ne poznajo, ne poznajo pa tudi božanskega Avtorja Biblije. Presenetljivo mnogo jih ne pozna niti njegovega imena. Poznajo pač imena nebiblijskih bogov, ki so se jih naučili oboževati, toda imena Boga Biblije ne poznajo. Njegovo ime pa je še vedno zapisano v Bibliji in ga najdemo na primer v 2. Mojzesovi 6:2, 3:
7 »In govoril je Bog Mojzesu in mu rekel: Jaz sem Jehova. In pokazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu Bog silni, Vsegamogočni, ali po imenu svojem Jehova se jim nisem razodel.«
8., 9. Kakšno je ime ‚Najvišjega nad vso zemljo‘ in kako in kdaj smemo njegovo ime uporabljati?
8 Nadaljnji tekst, v katerem se pojavlja Božje ime, je Psalm 83:18, kjer piše: ».. da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« (Glej tudi Izaija 12:2 in 26:4.)
9 Ime Boga, ‚Najvišjega nad vso Zemljo‘, je torej Jehova. V pratekstu Hebrejskih spisov (na splošno imenovanih Stara Zveza) se pojavlja to ime okroglo 7000 krat. Zapisano je s štirimi hebrejskimi soglasniki. Ker se Božje lastno ime v Bibliji tolikokrat ponavlja, smo upravičeni to ime danes prav tako uporabljati, v kolikor ga ne izgovarjamo tja v prazno, temveč s spoštovanjem. Tako lahko pokažemo, katerega Boga mislimo: Boga Biblije. On ima drugačno ime kakor njegov ljubljeni Sin, Jezus, čigar ime pomeni »Jehova je rešitev«.
10. a) Kaj pomeni Božja obljuba novih nebes in nove zemlje za staro ureditev stvari? b) K čemu je spodbujal Peter bralce svojega pisma, čeprav njemu ni bilo dano živeti do začetka obljubljenih »novih« stvari?
10 Da, Jehova, nebeški Oče, je obljubil iz »novega neba in nove zemlje« sestoječo novo ureditev. Od tega trenutka, ko je govoril o novem nebu in novi zemlji, je bila stara ureditev stvari, ki ne izvira od Jehove Boga, obsojena na uničenje. Ali ni to dobra vest? (Primerjaj Heb. 8:13) Odkar je dal Bog to obljubo, so vsi, ki resnično verujejo vanj, s hrepenenjem pričakovali vzpostavitev te pravične nove ureditve. Apostol Peter in krščanske skupščine, ki jim je pisal svoje pismo, so pripadali tistim, ki so gledali v bodočnost in so z zaupanjem pričakovali vzpostavitev pravične nove vladavine, sestoječe iz »neba« in pravične nove družbe, iz »zemlje«. Na osnovi tega, kar mu je rekel njegov Učenik, Gospod Jezus Kristus, Peter ni pričakoval, da bo tudi on doživel ta blagoslovljeni dan na zemlji. (Jan. 21:18, 19; 2. Pet. 1:13-15) Spodbudil pa je bralce svojega pisma, naj pričakujejo začetek pravične nove ureditve. Petrove spodbudne navdihnjene besede se tičejo nas, ki živimo danes, 1900 let za njim.
NAJPREJ JE PRIČAKOVATI KONEC STAREGA SVETA
11. Kaj mora biti najprej odstranjeno z zemlje in kako je Stvarnik dokazal, da to zanj ni težka naloga?
11 Najprej moramo pričakovati konec brezbožnega starega sveta. Ta hudobna stara ureditev, ki je nastala že kmalu po svetovni katastrofi potopa v dneh preroka Noeta, torej pred več kot 4300 leti, se je na zemlji v določeni meri vzgnezdila. Zato ne bo zapustila področja brez borbe, borbe zoper koga? Seveda zoper Osnovatelja nove ureditve, Stvarnika »novega neba in nove zemlje«. Odstranitev stare ureditve pa za Boga, Vsemogočnega, ni nobena težka naloga. V Noetovih dneh je dokazal, da lahko uniči ves človeški svet z enim samim udarcem — z naravnim dogodkom, ki ni nastopil slučajno. Davno pred tem, drugega dne njegovega ustvarjalnega tedna, je z razdelitvijo vode na zemlji povzročil, da je nastalo okrog zemeljske krogle zračno »raztežje«, ali »svod«, nad katerim so lebdele ogromne množine vode. (1. Mojz. 1:6-8) Ob določenem času je povzročil, da so se te vode zlile na zemljo. To je povzročilo svetovni potop, v katerem je pomrlo vse zemeljsko prebivalstvo razen osmih človeških duš v Noetovi barki. — 1. Pet. 3:20.
12. Vsaj kako dolgo se je Bog zadrževal, da privede potop nad takratni svet, in kaj je ta pokončal?
12 Ta vesoljni potop je bil Jehovina kazen. Z njeno izvršitvijo je potrpežljivo čakal vsaj 120 let. (1. Mojz. 6:1-5) Apostol Peter je opozoril na to dejstvo, ko je pisal: »In prvemu svetu ni prizanesel, temveč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti ko je poslal potop čez svet brezbožnih.« Da je s tem mišljeno uničenje nekega sveta se jasno vidi iz nadaljnjih besed apostola Petra: »Tedanji svet (je) poginil z vodo potopljen.« — 2. Pet. 2:5; 3:6.
13. Kakšna razlika obstaja med »tedanjim svetom« in sedanjim »svetom« ali človeško družbo, če upoštevamo Božje potrpljenje?
13 »Tedanji svet«, prva človeška družba, je po ustvaritvi človeka obstajala torej približno 1656 let. Sedanjemu »svetu« ali sedanji človeški družbi pa izkazuje Bog potrpljenje že mnogo dalj, namreč približno 4200 let ali odkar je graditeljem Babilonskega stolpa zmešal jezike. (1. Mojz. 10:8-10; 11:1-9) »Tedanji svet« Noetovih dni je bil pokončan v vodah potopa, ker je bil »brezbožen«. Napolnil je svet z nasiljem in namesto da bi si jo podložil in jo spremenil v raj, jo je pokvaril. »Pokvarjenost človeka (je bila) izredno velika na zemlji.« (1. Mojz. 6:5-9, 12, 13, NS) Tisti svet je zaslužil uničenje.
14. Zakaj so bili Noe in njegova družina spoznani za vredne, da preživijo potop?
14 Zakaj pa so bili Noe in njegovi domači spoznani za vredne, da so rešeni in živijo še v času po potopu? Ker je Noe svoje domače navajal, da »hodijo z Bogom«, ne z brezbožnim svetom. Noe je bil pravičen v Božjih očeh in »brezgrajen med vrstniki svojimi«. Bil je »oznanjevalec pravičnosti«. Imel je zgledno vero v Boga. Zato je poslušal Božjo zapoved, da zgradi v rešitev svojih domačih barko. — 1. Mojz. 6:9 do 7:1, NS; Heb. 11:7.
15., 16. a) Kaj naj se naučimo iz te lekcije, če mislimo na sedanjost? b) S katerimi besedami je Jezus napovedal konec sveta, uničenje globalnega obsega?
15 Iz te lekcije naj se naučimo naslednje: Jehova Bog je sposoben uničiti ves svet slabih ljudi; lahko pa med takšnim uničenjem ohrani žive ljudi, ki mu ugajajo. (2. Pet. 2:9, 10) Pred nami je danes prav tako konec nekega sveta, uničenje globalnega obsega. Božji Sin, Jezus Kristus, je napovedal ta konec z besedami:
16 »In kakor je bilo v dnevnih Noetovih, tako bode tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili so, ženili so se, možile so se do dneva, ko je stopil Noe v barko ter je prišel potop in vse pogubil. Ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov.« — Luk. 17:26-30; Mat. 24:37-39.
17., 18. Zakaj »tedanji svet« ni upošteval opozorila, ki ga je dajal Bog po Noetu, in kdaj je postalo očitno, kaj pomeni Božja sodba?
17 Leta 2370 pr. n. št. brezbožni ljudje niso verovali očitnim dokazom za to, da je bil konec njihovega sveta, »tedanjega sveta«, neposredno pred njimi. Zanje je bilo to nekaj nepojmljivega, da, nemogočega. Noe jih je opozarjal pred silnim naravnim dogodkom, ki si ga niso mogli zamisliti. Zakaj bi si naj torej delali skrbi zaradi tega?
18 Življenje je zanje potekalo normalno naprej. Pili so in jedli, poročali so se, da bi proizvedli naslednjo generacijo. Niso računali s tem, da jih bo Bog nekega dne poklical na odgovornost zaradi njihove pokvarjenosti in nasilja, s katerim so napolnili zemljo, in zaradi njihovih sebičnih del, s katerimi so pokvarili zemljo. Celo takrat, ko je Noe končal z gradnjo barke in je vanjo pripeljal nekaj od vseh osnovnih »vrst« ptičev in kopenskih živali, njegovemu opozarjanju niso posvečali pozornosti. Imeli niso niti malo vere. Zato so bili v Božjih očeh obsojeni, v nasprotju z Noetom, ki je svojo vero dokazoval z deli. Končno je prišel 17. dan drugega mesečevega meseca (verjetno meseca bula, kar pomeni »dež«) leta 2370 pr. n. št. Tedaj je postalo temu »svetu brezbožnih ljudi« jasno, kaj pomeni zanje obsodba uničenja, ki jo je Noetov Bog sklenil izvršiti nad njimi. — 1. Mojz. 7:11-17; 2. Pet. 2:5.
19. Kaj moramo storiti, če želimo uiti uničenju sedanjega sveta kakor Noe, ki je preživel konec tedanjega sveta?
19 Ali želimo kakor Noe in njegova družina preživeti konec nekega sveta in priti v pravično Božjo novo ureditev ter se nato veseliti »novih nebes in nove zemlje«? Da bi bili vredni te prednosti, je potrebno več kakor le želja uiti uničenju »sedanjega hudobnega sveta«. (Gal. 1:4) Postopati moramo tako, kakor družina Noeta, »oznanjevalca pravičnosti«, v dneh pred potopom. Noe je moral dokazovati svojo vero z deli, ne glede na to, da je oznanjeval pravičnost in opozarjal pred svetovnim uničenjem. Po Jezusovih preroških besedah živimo od leta 1914 n. št. v času, polnem dogodkov, ki ga je on sam opisal. Ali se od nas kaj manj pričakuje? Ne; če današnja protislika odgovarja predsliki Noetovih dni, nikakor ne. — Mat. 24:3-39.
20. Kako Peter v svojem pismu, v katerem nas spominja, kaj naj delamo, utemeljuje Božje postopanje s pravičnimi in nepravičnimi?
20 Delati moramo točno tisto, na kar je spomnil apostol Peter bralce svojega drugega pisma, naslovljenega krščanskim vernikom. Na osnovi dejstva, da je Bog v preteklosti izvršil svojo sodbo nad hudobnimi angeli in ljudmi, utemeljuje: »In prvemu svetu ni prizanesel, temveč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih. ... Gospod ve pobožne rešiti iz izkušnjave, krivične pa za dan sodbe hraniti v kaznovanje, najbolj pa nje, ki hodijo za mesom v poželenju oskrumbe in zaničujejo gospostvo.« — 2. Pet. 2:5-10.
BOŽJI SODNI DAN NE PRIHAJA POČASI
21. Zakaj današnja generacija misli, da njegovo uničenje »drema« in da se z izvršitvijo božanske sodbe »odlaša«?
21 Komaj dvesto let po vesoljnem potopu večina Noetovih potomcev ni več mislila na Božjo svetovno izvršitev sodbe nad brezbožnimi. Zgradili so človeško družbo, ki se je uprla Jehovi Bogu, suverenu vsega vesolja. Znano mesto Babel (ali Babilon) je postalo simbol te človeške družbe, ki se je upirala Bogu. (1. Mojz. 10:8-10) Od takrat so minila tisočletja. Svet, ki je pustil ob strani najvišjega Sodnika, ki je privedel potop nad »tedanji svet«, obstaja torej z njegovim dopuščenjem že dolgo. Že če izhajamo od dni cesarja Konstantina Velikega, ko je bilo v četrtem stoletju n. št. ustanovljeno krščanstvo, obstaja že dolgo in, kar pa se tiče naše generacije, od začetka »časa konca« leta 1914 je minilo že dobrih enainšestdeset let. (Dan. 12:1-4) Zato se religiozni licemerji krščanstva morda nagibajo k mišljenju, da se z izvršitvijo božanske sodbe »odlaša« in da njegovo uničenje »drema«. Čeprav licemerno trdijo, da verujejo v Boga Biblije, ne verjamejo, da bo še enkrat uničil ves uporni človeški svet.
22. Katere slike iz daljnje preteklosti kažejo, da Bog sedanjemu svetu ne bo prizanesel?
22 Razumno je, da si danes vzamemo k srcu naslednje navdihnjene besede apostola Petra: »Katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne dremlje.« (2. Pet. 2:3) Gledano v luči Božje besede dajejo dokazi spoznati, da je čas že zelo napredoval. Meje božanskega potrpljenja so že skoraj dosežene. Če ta Bog, ki se drži nespremenljivih pravičnih meril, ni prizanesel angelom, ki so bili v letih pred potopom neposlušni, in če ni prizanesel materialističnemu svetu brezbožnih v Noetovih dneh, da, če ni prizanesel nemoralnima mestoma Sodomi in Gomori v Abrahamovih dneh in v dneh njegovega nečaka Lota, tedaj gotovo ne bo prizanesel tudi sedanjemu brezbožnemu svetu sebičnih ljudi.
23., 24. a) Zakaj ne smemo sklepati, da Bog za to ni določil časa? b) Kaj vse se je zaradi Božjega potrpljenja lahko še zgodilo v Noetovih dneh?
23 Čeprav ta svet iz Biblije ne izve točno, kdaj in ob kateri uri bo »Sodnik vse zemlje« izvršil svojo sodno odločitev nad sedanjim sestavom stvari, to ne pomeni, da ni določil časa za to. — 1. Mojz. 18:25.
24 Pri tam ne gre za pravni slučaj, v katerem je izrečena sodba šele po dolgotrajnem razpravljanju, kakor je to pri današnjih sodnih primerih. Bog ne drema na sodnem stolu, tudi ne spi glede na to, kar zadeva uničenje »sodobnega hudobnega sveta«. (Gal. 1:4) Čas, ki ga je za to določil, še ni prišel, kajti On je potrpežljiv ali »počasen za jezo«. (2. Mojz. 34:6) Danes smo lahko veseli, da je Bog potek dogodkov časovno tako določil. Zakaj? Ker nam je s tem dana možnost rešitve. Tako je, kakor v Noetovih dneh. Takrat je Bog s potopom čakal še sto dvajset let. Noe in njegova žena sta lahko imela še tri sinove, ti pa so zrasli in se poročili in vseh osem je lahko šlo skupaj z živalmi v barko, ki so jo zgradili, da so ostali živi. — 1. Mojz. 6:3 do 7:10; Ps. 103:8.
25. Zakaj imajo pristaši stare ureditve in tisti, ki si želijo Božje nove ureditve, korist od njegovega potrpljenja?
25 Današnji svet brezbožnih ima od Božjega potrpljenja takšno korist, da lahko dalj časa zadovoljuje svojim užitkom in hodi s pokvarjenim svetom. Tisti, ki si želijo pravične Božje nove ureditve, imajo od njegovega potrpljenja korist v tem, da se lahko pokesajo za svoja smrtonosna dela in se izkažejo vredne rešitve in življenja v njegovi novi ureditvi. Stojijo na istem stališču kakor apostol Peter, ki je rekel: »Jehova ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« — 2. Pet. 3:9.
26., 27. a) S čim je povezano kesanje, o katerem je tu govor? b) Kako je pokazal Jezus, da je mislil na to vrsto kesanja?
26 Ali smo se že pokesali? Ko postavimo to vprašanje, ne mislimo običajnega kesanja zaradi storjene krivice, kesanja, o katerem je na primer Jezus govoril, ko je rekel za človeka, ki je vedno znova grešil: »In če se pregreši sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, rekoč: Žal mi je! odpusti mu.« (Luk. 17:4) Ne, kesanje, o katerem je govor v 2. Petrovem 3:9, je v zvezi z našim postopanjem do Božjega Kraljestva, vladavine, na čelu katere stoji Jezus Kristus kot Kralj nad vsem človeštvom.
27 O tem kesanju, kesanju v zvezi z mesijanskim Božjim kraljestvom, je govoril Jezus po poročilu v Matevžu 4:17, kjer beremo: »Odslej je jel Jezus propovedovati in praviti: Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Glej tudi Mar. 1:14, 15; Mat. 3:1, 2) S tem v skladu je poročilo, da je Jezus Kristus poslal svojih dvanajst apostolov, da bi oznanjevali isto kakor on: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Zato, »ko so odšli, so oznanjevali ljudem, naj se izpokore«. — Mat. 10:1-15; Mar. 6:7-12.
28. Kako sta Peter in Pavel opozarjala na nujnost, da se Židje pokesajo v zvezi z mesijanskim Kraljestvom?
28 Takrat je bilo nujno potrebno, da so se Židje pokesali v zvezi z mesijanskim Kraljestvom. Zato jim je Jezus rekel: »Če se ne izpokorite, poginete vsi tako.« (Luk. 13:1-4) Ob binkoštih leta 33 n. št. je rekel apostol Peter tisočerim znanja željnim Židom: »Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih.« (Dej. 2:1-38) Po Dejanjih apostolov 3:19-23 je dal Peter pozneje Židom v templju Jeruzalema podobni nasvet. Tudi apostol Pavel je poudaril kesanje v zvezi z mesijanskim Božjim Kraljestvom. V Atenah (Grčija) je na primer rekel pred sodiščem Areopaga na Marsovem griču, potem »ko jim je oznanjeval dobro vest o Jezusu in vstajenju«: »Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se izpokore; (Zakaj?) zato, ker je določil dan, ob katerim bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.« (Dej. 17:16-31; glej tudi Dej. 26:20; Rim. 2:4)
29. a) Kateri je prvi korak, ki ga moramo narediti, da bi bili vredni življenja v Božji novi ureditvi? b) Ali smo po besedah apostola Petra naredili vse, če smo se pokesali?
29 Nedvomno je torej kesanje — in sicer kesanje v zvezi z Božjim mesijanskim kraljestvom — prvi korak, ki ga moramo storiti, da se izkažemo vredne življenja v pravični Božji novi ureditvi. Samo po Jezusu Kristusu, ki ga je Bog postavil za to vladavino, lahko ljudje, ki obžalujejo svoje grehe, dosežejo odpuščanje pri Bogu. (Dej. 2:38) Po tem mesijanskem kraljestvu bo Bog opravičil svojo vesoljno oblast. Ljudje se morajo pokesati, da so bili pod vladarsko oblastjo Božjega nasprotnika, satana hudiča. Ali smo mi vsi po Božji volji prišli do tega kesanja? Če smo, tedaj naj po besedah apostola Petra storimo še tisto, kar Bog od nas zahteva, če želimo končno dobiti njegovo milost. Okoristimo se lahko s potrpljenjem, ki ga ima s pokvarjenim starim svetom. Tedaj bomo končno dobili njegovo milost, in to pomeni za nas rešitev.
[Slike na strani 234]
Noe je vodil svojo družino v oboževanju
Bil je »oznanjevalec pravičnosti«
Poslušno je gradil barko