Ali ceniš »darove v obliki ljudi«?

V NOČI pred svojo smrtjo je rekel Jezus učencem: »Ne pustim vas sirot.« Potem je obljubil, da jim bo poslal pomočnika, namreč Božjega svetega duha, ki bo vplival nanje kot učitelj in kot tisti, ki jih bo spominjal in tudi dajal pričevanje o Jezusu. (Jan. 14:18, 26; 15:26) Iz nebes jih bo vodil Kristus, njihov poglavar. Bog ni prenesel položaja Poglavarja na nekega človeka, niti ne na skupino ljudi, temveč ga je prihranil za svojega Sina. — Kol. 1:18.

Kristus svoji skupščini na zemlji ni služil samo po svetem Duhu, temveč je za to uporabljal tudi angele. (Heb. 1:13, 14) Storil pa je še nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Eden njegovih apostolov je pisal: »Šel je v višavo, ujete pripeljal jetnike, dal je darove v obliki ljudi.« (Efež. 4:8, NS) S temi besedami pisec citira Psalm 68:18 in uporablja tekst za Jezusa Kristusa, Jehovinega glavnega Posrednika. Jezus je šel v nebo, zatem ko je z ohranitvijo svoje čistosti »premagal svet«. Triumfiral je tudi nad smrtjo in nad satanom hudičem, ker ga je Bog obudil od mrtvih. (Jan. 16:33; Heb. 2:10, 14; Dej. 2:24) Jezus je bil podoben osvajalcu, ki je sovražniku vzel »ujetnike«. Ti »ujetniki« so bili ljudje, ki so bili nekoč sužnji grehu in smrti. Sedaj pa jih je Bog lahko uporabljal. Kristus je lahko ponudil te svoje »ujetnike« (ki so imenovani tudi »hlapci«, kakor v Efež. 6:6), da bi bili izročeni službi Jehovi Bogu in njegovi krščanski skupščini.

V kakšnem smislu pa so ti »ujetniki«, ki jih je »dal« Kristus, Poglavar, »darovi v obliki ljudi«? To so možje s sposobnostmi, ki so potrebne za blaginjo skupščine. Ti možje so Božji služabniki, čigar duh jih žene, da se dajejo odločno in z vsem srcem na razpolago Jehovi. Vsi krščanski možje imajo takšno priložnost, toda nekateri pokazujejo večjo vero in večjo gorečnost kakor drugi. Jezus Kristus opazuje, kako »težijo« za tem, da bi razširili svojo službo. (1. Tim. 3:1) Može s takšno vero želi imeti na službenih položajih skupščine. Po Božjem svetem duhu povzroča, da njihove sposobnosti poučevanja in varovanja Božje črede, pomaganja, spodbujanja in prevzemanja vodstva močneje izstopajo in jih nadalje izgrajuje. S tem prihajajo člani skupščine še bolj v soglasje z Božjo voljo. Kristus jih oborožuje, da opravljajo posebno službo in se zavzemajo za določene naloge v skupščini. Njihov cilj je v tem, da pomagajo svojim krščanskim bratom in sestram rasti v duhovno zrelost, da lahko Božji duh v skupščini svobodneje deluje. Ti »darovi v obliki ljudi« prispevajo k enotnosti skupščine, dokler »ne dospemo vsi do edinosti vere.... do mere dovršene rasti polnosti Kristusove.« — Efež. 4:11-13.

Danes ugotavljamo, da služijo ti »darovi v obliki ljudi« kot starešine in sluge pomočniki. Ti možje se zavedajo, da niso »vladarji« ali »gospodarji« v skupščini. Niso nikaki očetje, temveč bratje, »sodelavci«. (1. Kor. 4:8; 2. Kor. 1:24) »Prevzemajo (naj) vodstvo«, s tem ko delajo, kar je prav, oznanjujejo Božjo besedo, karajo, opominjajo in učijo, toda ne tako, da bi vladali ali navajali sokristjane, naj postopajo po njihovi vesti. (Heb. 13:7; 2. Tim. 4:2) Njihovo delo je v tem, da kot hlapci služijo svojim bratom in sestram, »da (v skupščini) ne bomo več deca in nas ne bo semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka, ki prihaja po zvijačnosti ljudi, po prekanjenosti za zvito zapeljevanje«. — Efež. 4:14; Gal. 5:13.

HARMONIČNO TELO

Starešine v skupščini Jehovinih prič zato spoznavajo, da so kakor vsak član skupščine »sklepi« ali členi enega telesa. Apostol Pavel je na primer rekel: »Temveč da rastemo, držeč se resnice v ljubezni, v vsem do njega, ki je glava, Kristus; iz katerega vse telo, združeno in zedinjeno po pripomoči slehernega člena, po delovanju v meri vsakega uda rast telesa vrši v napredek svoj, v ljubezni.« — Efež. 4:15, 16.

Za ohranitev in pravilno delovanje potrebuje sklep telesa tudi druge členke in sklepe. Tako so vsi udje telesa, tudi starešine in pomočniki, odvisni drug od drugega. Spoznavajo, da se Božja volja ne vrši na osnovi njihovih lastnih sposobnosti, temveč s pomočjo Božjega duha po pripravljenosti bratov, ki prihaja iz srca. Naloga starešin je, da spodbujajo k tej od srca prihajajoči pripravljenosti. Spoznavajo tudi, da duhovna rast, dobro delovanje in množenje ne nastane v glavnem z učinkovito organizacijo, temveč tako, da so vsi v skupščini po delovanju Jehovinega duha v povezujoči vezi ljubezni »harmonično sestavljeni«. — Kol. 3:14.

Vsi bratje in sestre imajo kot členi telesa, skupščine, določeni delež pri harmoničnem delovanju telesa. Jasno jim je, da so dobri »darovi v obliki ljudi« osebe, ki jih je treba — v korist telesa, skupščine — poslušati. (Heb. 13:17) Vsak ud je »v (določeni) meri« udeležen pri delovanju »telesa« in je po meri svoje vere naveden, da po svojih razmerah in sposobnostih sodeluje z »vsakim udom«. Tako je vsa skupščina srečna in ni nobenih ran ali odrgnin.

Ali ni izraz čudovite modrosti Kristusa, poglavarja skupščine, da je skrbel za »darove v obliki ljudi«? Mar ni tolažilno imeti može, ki nam pomagajo, naše brate, ki delujejo ob naši strani in imajo enake probleme in enake izkušnje kakor mi? Ali jim nismo iz srca naklonjeni in cenimo, da so pustili nase delovati Božjega duha, tako da so bile njihove naravne sposobnosti pomnožene in z njimi služijo Bogu in vsem nam?

Z darilom lahko zadostimo neki potrebi ali nekomu naredimo veselje. Gotovo je imel tudi Kristus tak namen, ko je dal »darove v obliki ljudi«. Starešine in pomočniki naj zato prispevajo k radosti in sreči vseh članov skupščine. Nikar naj ne dopustijo, da bi prišlo tako daleč, da bi se jih bratje in sestre bali. Tudi naj jih ne smatrajo za »dobrodelneže«, ki so jim bratje dolžni zahvalo, ker ne smejo biti podobni vladarjem tega sestava stvari. (Luk. 22:25, 26) Kristus je dobrodelnik, ki smo mu dolžni zahvalo. On upravlja z zadevami skupščine. Njegov »jarem je sladek in breme njegovo lahko«. — Mat. 11:30; 1. Tim. 6:15.

Vsi člani skupščine naj se zato Jehovi Bogu po Jezusu Kristusu zahvalijo za to ureditev, ki se tako zelo razlikuje od ureditev tega sveta. Pravilno cenjenje lahko prispeva k temu, da prispemo ‚do točnega spoznanja Sinu Božjega‘ in ga povsem priznamo za Poglavarja skupščine. Tako bomo ohranili pravilen odnos z Jehovo, kar je gotovo najvažnejši cilj vseh pravih kristjanov. — Efež. 4:13; Jer. 9:23, 24.