Vprašanja bralcev

● Kaj je mislil Pavel z besedami v 1. Kor. 7:29: »Da bodo odslej tudi tisti, ki imajo žene, kakor bi jih ne imeli.«

To Pavlovo opozorilo spada v daljšo obravnavo, v kateri je samski stan priporočljiv kot boljša pot v življenju, ker je kristjan s tem sposoben »stanovitno služiti Gospodu brez ovire«. (1. Kor. 7:32-35) Nasvet zakonskim soprogom, naj bodo takšni, »kakor da bi žen ne imeli«, se mora zato nanašati na popolno predanost službi Jehovi.

Mnogi poročeni živijo v svojem zakonu tako, kot da bi bil samo ta važen v življenju. Tako zelo se trudijo ugajati svojemu zakonskemu partnerju, da zanemarjajo duhovne stvari ali jih celo povsem puščajo ob strani. Krščanski soprog pa ve, da je najvažnejše v življenju njegov odnos do Boga. Iz vsega srca mora živeti za Jehovo. (Rim. 14:8) Njegova ljubezen do Boga mora biti prav tako nerazdeljena kakor ljubezen nekega samskega. Neglede na posledice, ki jih lahko ima, naj ne dopusti, da bi njegov zakon slabo vplival na službo, ki jo je dolžan Gospodu Jezusu Kristusu kot predani učenec. To je soglasno z Jezusovimi besedami: »Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži (ima manj ljubezni do) očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja, ne more biti moj učenec« — Luk. 14:26; primerjaj Mat. 10:37.

Ne smemo misliti, da je s Pavlovim nasvetom mišljeno, naj se krščanski možje več ne zmenijo za svoje žene in se do njih obnašajo, kot da ne bi obstajale. Nasprotno, Pavel je rekel kristjanom v Efezu: »Tako so možje dolžni ljubiti žene kakor telesa svoja. Kdor ljubi ženo svojo, ljubi sebe; kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga.« (Efež. 5:28, 29) Zato naj zakonski mož svojih dolžnosti v zakonu ne zanemarja, toda vedno naj sledi Pavlovemu nasvetu, da vse svoje življenje poveže s svojim odnosom do Boga. Zakon naj ne postane vsa vsebina njegovega življenja, temveč naj teži za tem, da, kolikor se da, pospešuje dober odnos z Bogom.

Nasvet, ki ga je dal apostol Pavel, je treba gledati tudi v luči upanja, ki so ga imeli tisti, katerim je pisal. Bili so z duhom maziljeni kristjani (tako soprogi in soproge, kakor tudi samski), ki so imeli upanje, da bodo po smrti združeni na nebu z Gospodom Jezusom Kristusom. Zato bodo nekoč vse zemeljske vezi prekinjene in nikoli več obnovljene. Skrbi, veselja ali materialnih zemeljskih stvari ne bodo vzeli v nebo. Ker bodo morali zato vse zemeljsko pustiti, ne smejo dopustiti, da bi zavzele te stvari velik pomen v njihovem življenju.

Poleg tega so se spremenile tudi njihove razmere že v samem njihovem življenju na Zemlji. Apostol Pavel je rekel: »Prehaja obraz tega sveta.« Zato bi bilo nespametno, če bi se kristjani preveč oklepali vezi, ki jih vežejo z drugimi ljudmi, in posestjo, ki ni trajna. Če bi to storili, tedaj bi bili v primeru, da izgubijo ženo, prijatelja ali tudi materialne stvari, tako malodušni, da bi opustili svoj dragoceni odnos z Bogom. — 1. Kor. 7:30, 31.

Tudi Božji služabniki, ki danes upajo v življenje na zemlji, lahko dobijo pouk iz tega navdihnjenega nasveta. Tudi pri njih ni trajna zemeljska posest in odnos do drugih ljudi. Čas in nepredvideno dogajanje zadene vse, in to povzroči včasih izgubo materialne posesti ali kakšnega prijatelja ali zakonca. Od Jehove ne pričakujemo, da bo v »veliki stiski« obvaroval materialno posest. Jehova je obljubil, da bo varoval življenje, ne materialne posesti. Najvažnejše v življenju kristjana naj torej ne bo njegov zakon, njegove materialne stvari ali karkoli drugega na Zemlji, temveč njegov dober odnos z Bogom. Naše življenje je odvisno od ohranitve tega odnosa.