Jezus Kristus – zgodovinska osebnost

ZAPISANO je bilo že mnogo knjig, v katerih je bil izražen dvom v resničnost in zanesljivost biblijskega poročila. Še posebej je tarča nezaupljivih kritikov evangelijsko poročilo o Jezusovem življenju. Koliko mu lahko verujemo? Je Jezus res živel? Ali nam ga predstavljajo evangeliji v zanesljivi podobi?

Mnogi kritiki imajo pravzaprav enako mnenje kakor pokojni Albert Schweitzer. Po njegovem gledišču je v evangelijih opisani Jezus, ki je trdil da je Mesija, oznanjeval Božje kraljestvo in umrl, da bi navsezadnje svojemu delu podeli svetost, »literarna iznajdba prvih evangelistov«. Schweitzer nas želi prepričati, da je bil Jezus le religiozni fanatik, ki je oznanjeval prihajajoči propad sveta, vendar ne moremo zagotovo vedeti, če je bil »resnična, zgodovinska osebnost«. Ko je Schweitzer prišel do svojega sklepa, je zapustil svoj poklic duhovnika in profesorja teologije, zopet sedel v šolsko klop, študiral medicino in postal zdravnik.

Nekateri kritiki se spuščajo celo dlje, ko trdijo, da osebe, kakršen je bil Jezus, sploh ni nikdar bilo. Kakšne dokaze imamo za to, da je Jezus v resnici živel?

ŽIDOVSKA PRIČEVANJA

Najprej nam o tem pričajo najstarejši talmudski spisi. Znani židovski učenjak Josef Klausner je po skrbni raziskavi teh pričanj izjavil, da nam »najstarejša talmudska poročila« o Jezusu potrjujejo njegov resnični obstoj, ter nam tudi v splošnem govorijo o Jezusovi osebi (Jezus iz Nazareta, str. 19).

Tudi Jožef, židovski zgodovinar prvega stoletja, v svojih delih dvakrat omenja Jezusa. Sicer se večkrat dvomi v pristnost ene teh omemb, ker se Jožef na tem mestu kaže kot nekakšen kristjan (Židovske starožitnosti, knj. 18, pogl. 3, odst. 3).Na osnovi izjav Klausnerja in drugih učenjakov res ne bi bilo razumno sklepati, da Jožef sploh ni omenil Jezusovega oznanjevanja, ko pa je vendar zelo izčrpno opisal delovanje Janeza Krstnika. Poleg tega je pisal Jožef kasneje na drugem mestu, da je bil »brat Jezusa, ki se je imenoval Kristus, po imenu Jakob« obsojen od »višjega sodišča« ali sinedrija (Židovske starožitnosti, knj. 20, pogl. 9, odst. 1). Ti učenjaki popolnoma upravičeno domnevajo, da te besede namigujejo, da je že pred tem bilo nekaj rečeno o Jezusu. Zakaj bi bil potem nepoznani Jakob imenovan kot njegov brat? Zato menijo, da je Jožef v svojih delih sicer pisal o Jezusovem delovanju, vendar je kasneje to poročilo druga roka popravila.

PRIČEVANJE RIMSKIH ZGODOVINARJEV

Ne moremo pričakovati, da bi rimski zgodovinarji veliko pisali o navidez nepomembnem verskem gibanju v daljini Palestini. V najboljšem primeru lahko računamo na to, da bomo odkrili le skromne podatke, in to je tudi res. Najpomembnejši rimski zgodovinar Tacit poroča, da je cesar Neron naprtil krivdo za požig Rima »tistim ljudem ..., ki so bili poznati kot ‚kristjani‘. To ime poteka od Kristusa, ki je bil v dneh Tiberija umorjen po namestniku Ponciju Pilatu« (Anali, knj. XV, odst. 44).

Tudi nekateri drugi rimski pisci, kakor so Plinij Mlajši, Seneka in Juvenal, omenjajo Kristusove naslednike.

Zato upravičeno piše v Encyclopedii Britannici o pričevanju najstarejših židovskih in poganskih piscev: »Ta med seboj neodvisna poročila dokazujejo, da v starem veku celo nasprotniki krščanstva nikdar niso dvomili v Jezusovo zgodovinsko osebnost. Temu so najprej iz neutemeljenih vzrokov začeli oporekati različni avtorji ob koncu 18. in 19. ter v začetku 20. stoletja« (Letnik 1974, Zv. 10, str. 145).

NEPOZABNO POROČILO

Jezusovega zgodovinskega obstoja ne dokazujejo samo takšna »med seboj neodvisna« poročila, ampak tudi sama evangelijska poročila. Kako? John Stuart Mill, znani angleški ekonomist in filozof devetnajstega stoletja, je pripomnil: »Kdo med njegovimi učenci ali spreobrnjenci bi si lahko izmislil govore, ki se jih pripisuje Jezusu, ali se domislil takšnega življenja in orisal osebnost, kakršna se nam predstavlja v evangelijih? Gotovo ne galilejski ribiči.« Isto misel izraža tudi amerikanec Teodor Parker: »Ali se nam lahko natvezi, da takšen človek ni nikoli živel in da je vsa zgodba zlagana? Recimo, Platon in Newton nista nikdar živela. Kdo je potem ustvaril njuna dela in mislil njune misli? Potreben je bil Newton, da smo iznašli Newtona. Kateri človek bi lahko iznašel Jezusa? Nihče drug kot Jezus.«

Angleški filozof David Hartley je v tej zvezi izrazil pomembne besede: »Če upoštevamo, da so nam o neprekosljivi veličini takšne osebnosti (Jezusove) poročali drugi... potem je mogoče, da so si takšno osebnost izmislili ter niso imeli pred seboj nobene resnične, originalne podobe... Kako bi mogli preprosti, neizobraženi, ljudje opisati osebnost, ki prekaša največje genije starega in novega veka? Kaj jih je navedlo, da so jo tako predstavili? To je v resnici prepričljiv dokaz o zanesljivosti in resnicoljubnosti njihovih poročil.«

NJEGOVA EDINSTVENA OSEBNOST

Še močnejši dokaz za zgodovinsko osebnost Jezusa Kristusa se lahko najde v tem, da njegov vpliv ni bil odvisen od njegove zunanjosti. Medtem ko je že zdavnaj minil vpliv mogočnih vladarjev, kot na primer Nebukadnezarja, Aleksandra Velikega in Julija Cezarja, se še vedno občuti vpliv, ki ga je imel na zgodovino Jezus Kristus. Milijone ljudi pripada danes njegovemu nauku.

Čeprav je bil Napoleon v svojih dneh vpliven mož, je bil prisiljen priznati edinstven vpliv Jezusove osebe. Rekel je: »Aleksandru, Karlu Velikemu in meni je bila dana izredna moč in oblast nad ljudmi. Toda moramo biti osebno navzoči. ... A Jezus Kristus vpliva na svoje podložnike že osemnajst stoletij in jim poveljuje, ne da bi bil viden ali osebno navzoč.« Dodal je še: »Aleksander, Cezar, Karl Veliki in jaz smo ustanovili svetovna kraljestva; toda s čim smo ustvarili svojo genialnost? Z nasiljem. A Jezus Kristus je svoje kraljestvo osnoval na ljubezni.«

Rousseau, slavni francoski filozof osemnajstega stoletja, je napisal o Jezusu: »Kakšna vzvišenost v njegovih temeljnih načelih! Kakšna globoka modrost v njegovih govorih! Kakšna duševna prisotnost! Kakšna tankočutnost in prepričevalnost v njegovih odgovorih! Kakšno obvladanje občutkov! Kje je človek, kje modrijan, ki bi zmogel, brez slabosti in ne da bi bil opazen, tako živeti, trpeti in umreti?«

V novejšem času je Mahatma Gandi, hinduistični oče indijskega ljudstva, izjavil lordu Irwinu, nekdanjemu kraljevemu namestniku v Indiji: »Kadar se bosta Vaša in moja dežela sporazumeli na osnovi naukov, ki jih je učil Kristus v svoji pridigi na gori, bomo uspeli rešiti svoje probleme. Ne pa samo naše, ampak probleme vsega sveta.« Podoben uspeh je pripisal Jezusovi pridigi na gori tudi izkušeni ameriški psihiater J. T. Fisher, ko je proti koncu svojega uspešnega življenja napisal, da ta pridiga zdaleč prekaša vse najboljše, kar nam lahko nudijo filozofi, psihologi in pesniki.

KAKO PA JE Z JEZUSOVIMI ČUDEŽI?

Bolj kot katerikoli drug del evangelijev je verjetno prav poročilo o čudežih za mnoge postalo kamen spotike. Če bi bili čudeži prikazani kot normalno dogajanje, potem bi res imeli vzrok, da jih odklanjamo. Vendar ni tako. V evangelijih se govori o čudežih kot o izrednih dogodkih. Ti potrjujejo, da je bil Jezus resnično Božji sin. V poročilu piše: »In Jezus je storil pred učenci svojimi še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi. A ta so zapisana, da verujete: Jezus je Kristus, sin Božji.« (Jan. 20:30, 31) Gotovo ne bi zadostovalo, če bi Jezus samo trdil, da je Božji sin. To je moral tudi dokazati. Kako bi to lahko bolje napravil kakor s tem, da je delal čudeže?

Kaj pa ugovor, da čudeži nasprotujejo naravnim zakonom? O tem se je nekoč izrazil Victor Hess, ki je odkril kozmične žarke: »Včasih se je govorilo, da je ‚nespremenljivost‘ naravnih zakonov nezdružljiva ... s čudeži. Vendar ni tako. ... Mnogi naši fizikalni ali naravni zakoni so pravzaprav le statistični izreki. Nanašajo se lahko na povprečno veliko število primerov. Za posamezni primer nimajo skoraj nobenega pomena. Ali naj bi znanstvenik dvomil v resničnost čudežev? Kot znanstvenik izrecno odgovarjam: ne. V celoti ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi mogel Vsemogočni Bog, ki je ustvaril nas in vse, kar nas obdaja, če bi se mu zdelo prav, prekiniti ali spremeniti naravni, normalni tok dogajanja.« (Faith of Great Scienitsts, izdal W. Howey, str. 10)

Resničnost Jezusovih čudežev podpira tudi delovanje, ki ga je to imelo na očividce. Dr. W. Paley pravi, da so ti »živeli v trudapolnem delu, nevarnostih in trpljenju, čemur so se prostovoljno izpostavili, da bi potrdili poročila, ki so jih oznanjevali, vse pa edinole zaradi svoje vere in... prav iz teh nagibov so se podvrgli povsem novim pravilom obnašanja« (The Works of William Paley, str. 300).

Če boino nepristransko in razumno presojali, potem ne moremo kaj, da ne bi iz gornjih dokazov prišli do edinega možnega sklepa: Jezus iz Nazareta ni le v resnici živel, ampak lahko iz biblijskega poročila o njegovem življenju spoznamo tudi zgodovinskega Jezusa.