Ali so dvomi o Jezusu upravičeni

ALI je Jezus iz Nazareta res delal čudeže? Ali je res vstal od mrtvih, kot so to oznanjali njegovi učenci? Ali je sploh kdaj živel? Opaziti je, da mnogi v tej moderni dobi ne morejo z gotovostjo odgovoriti na takšna vprašanja. Zakaj? Zato ker pestujejo dvome o Jezusu. Dvom pa je občutek negotovosti, ko človek o čem ni prepričan, ali je resnično oziroma mogoče. Toda ali so v zvezi z Jezusom ti občutki negotovosti upravičeni? Poglejmo.

Kako so bili dvomi o Jezusu zasejani

Nekateri nemški teologi 19. in 20. stoletja so Jezusa slikali kot »izmišljeno osebnost staroveške cerkve«. Zaradi tega njihovega spodbijanja Jezusove zgodovinske verodostojnosti je na začetku tega stoletja med učenjaki prišlo do polemike, ki je že takrat prišla v javnost, njen vpliv pa je čutiti še danes. Tako je denimo nedavna raziskava v Nemčiji odkrila, da je tri odstotke vprašanih prepričanih, da Jezus »ni nikoli živel« in da »so si ga apostoli izmislili«. Res je, seme dvoma o Jezusu, ki je bilo zasejano že na začetku tega stoletja, je v človeških srcih našlo rodovitna tla celo v našem času.

Zakaj sklepanje, da so si Jezusa »izmislili«, enostavno ni upravičeno? Biblicist Wolfgang Trilling komentira: »Polemika o tem, ali je Jezus sploh kdaj živel oziroma ali je zgodovinska osebnost ali mit, je končana. Na vprašanje so učeno odgovorili, vsaj tako, da v njem trezno misleči ljudje ne bodo več videli le golega akademskega vprašanja.« Pa vendar nekateri še kar dvomijo o tem, da je Jezus kdaj živel. Zato raziščimo, kako je mogoče utemeljiti Jezusovo zgodovinsko verodostojnost in hkrati odstraniti vse druge dvome glede njega.

Pričevanja, ki preženejo dvome

To, da je bil Jezus usmrčen tako sramotno, kot kakšen podel kriminalec, je po besedah Trillinga »najprepričljivejše orožje proti nasprotnikom njegove zgodovinske verodostojnosti«. Zakaj? Zato ker je takšna usmrtitev »oteževala, celo ovirala širjenje te nove vere med Judi in Nejudi«. (Primerjaj 1. Korinčanom 1:23.) Če je bila usmrtitev Jezusa, Mesija, za Jude in Nejude takšna sramota, si je apostoli gotovo ne bi izmislili! Poleg tega zgodovinske resničnosti Jezusove smrti ne potrjujejo le štirje evangeliji, temveč tudi rimski pisatelj Tacit in judovski Talmud.a

Znotrajbesedilni dokazi verodostojnosti evangelijev so po mnenju nekaterih tudi drugi dogodki iz Jezusovega življenja oziroma tisto, kar nam ti povedo o Jezusu. Ali bi si denimo njegovi sledilci izmislili, da je prišel iz navidez čisto nepomembnega mesta, Nazareta? In ali je sploh verjetno, da bi si izmislili, da ga je izdal Juda, njegov zaupni tovariš? Ali bi bilo razumno misliti, da so sami sestavili zgodbo o tem, kako strahopetno so Jezusa zapustili drugi učenci? Prav gotovo je nerazumno, da bi si učenci izmislili tako nezaželene podrobnosti in jih nato še na široko razglasili! Poleg tega je za Jezusa značilno, da je imel edinstvene učiteljske veščine. Nobeno judovsko literarno delo prvega stoletja se ne more primerjati z njegovimi prispodobami. Ali bi si sploh kateri človek lahko »izmislil« mojstrsko delo, kakršno je govor na gori? Vsa ta dejstva potrjujejo, da so evangeliji, poročila o Jezusovem življenju, resnični.

So pa tudi zunajbesedilni dokazi za Jezusovo zgodovinsko verodostojnost. Štirje evangeliji postavijo Jezusa v čisto posebno, točno določeno zgodovinsko ozadje. Kraji, kot sta Betlehem in Galileja, pomembne osebnosti ter skupine, kot so Poncij Pilat in farizeji, kakor tudi judovski običaji in druge posebnosti niso kar preprosto izmišljeni. Bili so del življenja v prvem stoletju in potrdili so jih tudi nebiblijski viri ter arheološke najdbe.

Za to, da Jezus je zgodovinska osebnost, imamo torej prepričljive znotraj- in zunajbesedilne dokaze.

Vendar pa precej ljudi dvomi o čudežih, ki so povezani z Jezusom. Kot je razvidno iz prej omenjene ankete, pravzaprav le manjšina tistih Nemcev, ki hodijo v cerkev, trdno verjame, da so se Jezusovi čudeži in vstajenje »res zgodili«. Pa so dvomi o Jezusovih čudežih in vstajenju upravičeni?

Zakaj nekateri dvomijo o Jezusovih čudežih

Matevž v svojem evangeliju 9:18-36 poroča, kako je Jezus čudežno ozdravljal bolne, obujal mrtve in izganjal demone. Zgodovinar, profesor Hugo Staudinger, to takole komentira: »Kar precej neverjetno je, iz zgodovinskega stališča pa nemogoče, da bi bila ta izredna poročila plod žive domišljije.« Zakaj pa? Zato ker so, kot je videti, prve evangelije spisali, ko je bila večina očividcev teh čudežev še živa! Nadaljnja potrditev čudežev pa je, kot nadaljuje Staudinger, dejstvo, da judovski nasprotniki »niso nikoli zanikali, da je Jezus opravljal nenavadna dela«. Četudi bi našo sodbo temeljili le na tem zunajbesedilnem dokazu in pustili vnemar vse druge dokaze, bi ugotovili, da je vsekakor vredno verjeti v Jezusove čudeže. (2. Timoteju 3:16)

O tem, »da je Jezus ozdravljal bolne, je prepričana večina Nemcev«, toda mnogi so v dvomih glede moči, ki je povzročala ozdravljenja. Dobro znani nemški teolog je denimo javno izjavil, da so bila Jezusova ozdravljanja duševno potrtih ljudi rezultat sugestije. Ali je takšno pojasnilo pravilno?

Razmislite. V Markovem evangeliju 3:3-5 beremo, kako je Jezus nekemu moškemu ozdravil suho roko. Toda ali je suha roka posledica duševne potrtosti? Seveda ne. Potemtakem tega ozdravljenja ne moremo pripisati sugestiji. Kaj pa je potem usposobilo Jezusa, da je delal čudeže? Profesor Staudinger priznava: »Če človek čisto povsem ne zanika Boga in če za nekaj nenavadnega ni nekih absolutno pravnoveljavnih zakonov, potem v osnovi ne more izključiti možnosti, da je Bog, čigar moč presega človekovo, zmožen narediti kaj takega.« Seveda, »Božja moč« (NW) je Jezusu pomagala, da je resnično ozdravljal bolne. Nimamo torej nobenega razloga za dvom o pristnosti njegovih čudežev. (Lukež 9:43; Matevž 12:28)

Tako je, kot to piše v The American Peoples Encyclopedia: Če se je zgodil največji čudež vseh čudežev – Jezusovo vstajenje – potem tudi vsi drugi čudeži v evangelijih »padejo v področje možnega«. Pa je Jezus res vstal od mrtvih?

Ali so dvomi o Jezusovem vstajenju upravičeni

Oglejmo si najprej enega od tehtnih posrednih dokazov, ki potrjujejo, da je Jezus res vstal – prazen grob. Temu, da so Jezusov grob našli prazen, niso oporekali niti njegovi sodobniki niti sovražniki. (Matevž 28:11-15) Prevaro bi bilo res zlahka odkriti! Zato prej omenjeni priročnik po pravici sklene: »Poleg biblijske izjave ‚Ni ga tu; vstal je namreč‘ ni bilo doslej še nobenega drugega veljavnega pojasnila za prazen grob (Mat. 28:6).«

Nekateri pa ugovarjajo, češ da so to, da je Jezus vstali Mesija, povsod razglašali le njegovi lastni učenci. To je res. Toda ali ni verodostojnost njihovega sporočila trdno temeljila na zgodovinskih dejstvih, predvsem na Jezusovi smrti in vstajenju? Seveda. Apostol Pavel se je te zveze dobro zavedal, ko je napisal: »Če [. . .] Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna. To pa bi tudi nas napravilo za lažnive božje priče, ker smo proti Bogu pričali, da je obudil Kristusa.« (1. Korinčanom 15:14, 15, EI; primerjaj Janez 19:35; 21:24; Hebrejcem 2:3.)

Veliko dobro znanih ljudi v prvem stoletju bi lahko pričalo, da je videlo Jezusa po njegovi smrti. Med drugim dvanajst apostolov, Pavel, pa tudi več kot 500 drugih prič.b (1. Korinčanom 15:6) Spomnimo se tudi, s čim je Matija izpolnil pogoje, da je lahko nadomestil nezvestega apostola Juda. Iz Dejanj apostolov 1:21-23 je razvidno, da je bil priča temu, da je Jezus vstal, pa tudi drugim zgodnejšim z njim povezanim dogodkom. Takšni pogoji za postavitev pa bi bili prav gotovo brez pomena, če Jezusovo vstajenje ne bi bilo dejstvo, ampak izmišljija.

In ker je o Jezusovem življenju, čudežih, smrti in vstajenju lahko pričalo toliko očividcev, se je krščanstvo v prvem stoletju kljub prej omenjenim oviram sorazmerno hitro razširilo tudi po rimskem imperiju. Jezusovi sledilci so bili pripravljeni prestati nadloge, preganjanje, celo smrt, samo da so povsod razglasili vstajenje in iz tega izhajajočo temeljno resnico. Katero resnico pa? Resnico, da je Jezus lahko vstal le po Božji moči. Zakaj pa je Bog Jehova sploh obudil Jezusa iz mrtvih? Odgovor na to vprašanje pove, kdo je pravzaprav ta zgodovinski Jezus.

V Jeruzalemu je ob binkoštih apostol Peter osuplim Judom odkrito objavil: »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite. Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: ‚Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.‘ Za gotovo torej vedi vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.« (Dejanja 2:32-36) Res je, Bog Jehova je Jezusa iz Nazareta postavil za ‚Gospoda in za Kristusa‘. Ali so dvomi glede njegove vloge v tem delu Božjega namena upravičeni?

Zakaj naj bi sploh dvomili o Jezusovi sedanji vlogi

Kako je mogoče pregnati vsakršen dvom o tem, kdo je Jezus in kakšna je njegova vloga? Z dejstvom, da je bil res pravi prerok. Napovedal je vse, čemur smo danes priče, vojne, lakote, potrese, nasilje in pomanjkanje ljubezni. Napovedal pa je tudi tole: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:3-14) In izpolnitev teh prerokb dokazuje, da je Jezus res vstali Kristus, ki nevidno vlada ‚sredi svojih sovražnikov‘ in bo kmalu vpeljal Božji novi svet. (Psalm 110:1, 2; Daniel 2:44; Razodetje 21:1-5)

Človeštvo zdaj bolj ko kdaj prej potrebuje Odrešenika z nadnaravno modrostjo. Zakaj naj bi potem dvomili, da je Jezus tisti, ki je po pravici izbran, da odreši človeštvo? Janez, ki je bil očividec prepričljivih čudežev in Jezusovega vstajenja, je razglasil: »In mi smo ga gledali, zato pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta.« (1. Janezov 4:14, EI; primerjaj Janez 4:42.) In enako kakor nimamo nobene razumne podlage za dvom, da je Jezus živel, delal čudeže, umrl in bil obujen, nimamo nobenega razloga za dvom, da ga je Bog Jehova ustoličil za zakonitega kralja na svoji desnici. Jezus iz Nazareta je torej nedvomno Kralj Božjega kraljestva in ‚Odrešenik sveta‘. (Matevž 6:10)

[Podčrtne opombe]