Kdo je veliki govornik?

V VESOLJU obstaja veliki govornik, ki ima neizmerno moč in oblast. Če priznaš njegov položaj, lahko upaš v večno bodočnost. Kdo je ta govornik?

Apostol Janez ga je v uvodnih besedah svojega Evangelija predstavil. Imenoval ga je »Beseda« (grško: logos), ki je postala človek Jezus Kristus. Pisal je: »V začetku je bila Beseda (ho logos), in Beseda je bila pri Bogu (ton theon, četrti sklon od ho theos), in Bog (theos) je bila Beseda.« (Jan. 1:1)

Ali to pomeni, da je »Beseda« vsemogočni Bog in da je »druga oseba« trojice, ki jo uči krščanstvo? Milijoni tako verujejo. Ali si bil tudi ti tako naučen? Ali ti je znano, na kaj se opira ta verski nauk?

Upoštevaj, kar pravi v zvezi s tem Encyclopedia Britannica (izdaja 1974, Micropaedia, knj. VI, str. 302): »Označba Jezusa za Logos, kar pride do izraza na več mestih v Novi zavezi, posebno v četrtem Evangeliju, se je dalje razvijala v pracerkvi, sicer bolj na osnovi grških filozofskih predstav, kakor na osnovi vodstva Stare zaveze.« (Kurziv naš)

Ne pozabi, da je grška filozofija dala osnovo za predstavo o Logosu ali o »Besedi«. Ali ne nastaja sedaj vprašanje, če se ostali verski pogledi na Jezusa Kristusa sploh ujemajo? (Kol. 2:8)

Spoznanje resnice o »Besedi« ni samo teokratičnega interesa. Od tega namreč je odvisna naša neskončna prihodnost. To se vidi iz Jezusovih besed: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Jan. 17:3) Spoznati Boga in Kristusa pomeni, da ju spoznamo kot osebi in smo z njima v dobrem odnosu. Kdor ima napačen pogled na to, kdo je Jezus in kakšen položaj zavzema v odnosu do svojega Očeta, ne pozna niti Očeta niti Sina. Oglejmo si torej z zanimanjem, kaj pravi Biblija — ne grška filozofija — o tem, kdo je »Beseda«.

Janez 1:1 se glasi: »Beseda je bila pri Bogu.« Ta izjava daje slutiti, da gre za dve osebi — Besedo in Boga. Kako bi torej bila Beseda »Bog«? Jasen odgovor na to vprašanje dobimo, če upoštevamo, kako se pojem »bog« uporablja v Bibliji.

V Psalmu 8:5, NS, piše: »Le malo si (Jehova) ga storil nižjega od Bogu sličnih.« V tem primeru je izraz »Bogu sličnih« prevod hebrejske besede elohim, kar pomeni v povezavi »bogovi« ali »bog«. Tukaj imenovani »bogovi« so angeli, ker se v Hebrejcem 2:7 glasi citat iz Psalma 8:5: »Za malo časa si ga ponižal pod angele.« Označba »bog« je uporabljena celo za ljudi, na primer v Psalmu 82:1—6. Tam je govor o ljudeh — sodnikih, ki so kot »bogovi« zamudili govoriti pravično. Takšno pokazovanje na angele in ljudi kot na »bogove« želi prikazati, da so »mogočni« (ali da se imajo za takšne). Angeli so bili Božji zastopniki. Če so torej ljudje govorili z njimi ali o njih, so uporabljali oznako »bog«. (Sodn. 13:21, 22)

Ali se zato oznaka »bog« očitno upravičeno ne uporablja tudi za Božjega prvorojenega Sina? Gotovo, ker je ta Sin prav tako »mogočen« kakor nekateri Božji zastopniki. (Jan. 17:8) Čeprav je Jezus v Janezovem evangeliju 1:1 označen kot »bog«, ni nobenega razloga za sklepanje, da je on »druga oseba« troedinega Boga. V tem besedilu ni rečeno nič takega. Če je beseda »bog« v tem primeru uporabljena za »Besedo«, se obrača pozornost samo na to, da je bil Jezus v svojem predčloveškem obstoju božanske narave, bil je podoben Bogu ali mogočen. To se vidi iz tega, ker je v grškem originalu v stavku, »Bog je bila Beseda«, izpuščen določni člen pred »Bog«. Westscott, strokovnjak za grščino, pravi: »Potrebna je pisava brez člena (theos, ne ho theos), v kolikor se opisuje lastnost Besede in se ne označuje oseba.« (Citirano iz An Idiom Book of New Testament Greek, prof. C. F. D. Moule, str. 116, nova izdaja 1963.)

OČE JE KRISTUSOV BOG

Mar ne bi morali pričakovati, da bi Biblija jasno povedala, če bi bila »Beseda« dejansko »druga oseba« troedinega boga? Ali ne bi moral obstajati vsaj eden biblijski dokaz, ki jasno govori, da je Jezus Jehova, ko mnogi trdijo, da je Jezus Bog Nove zaveze, a Jehova Stare zaveze? Pa vendar ni niti enega samega dokaza. Jezus je priznal svojega Očeta za svojega Boga, ko je rekel Mariji Magdaleni: »Grem gori k svojemu Očetu in vašemu Očetu in svojemu Bogu in vašemu Bogu.« (Jan. 20:17)

Potem je sam oče Bog, najvišji, ki naj bi ga oboževali vsi, tudi sin, in se mu upravičeno pokoravali. Naš Bog je zato isti kakor Bog Jezusa Kristusa. Apostol Pavel je opozoril na to svoje brate v veri z besedami: »Ali za nas je eden Bog, Oče, iz katerega je vse in mi za njega; in eden Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.« (1. Kor. 8:6) Ali ne pokažejo te besede, da je jasna razlika med očetom in sinom glede na njun položaj, moč in oblast?

Oče in sin nista enaka, kakor trdijo trinitarci. »Glava Kristusu (je) Bog.« (1. Kor. 11:3) Kakor so kristjani Kristusova last, tako je Kristus Božja last. Navdihnjeni apostol Pavel je pisal: »Vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji.« (1. Kor. 3:23) Ali to ne pomeni, da se to nanaša na čas, ko je bil Kristus Jezus na Zemlji? Teolog C. F. Kling, čeprav je sam pristaš nauka o trojici, je pojasnil te apostolove besede: »Pripadnost Kristusu se pokaže posredno kot pripadnost Bogu ... To je z ene strani bistveno posredništvo pripadnosti Bogu po Kristusu, z druge strani pa je to, kar je rečeno v 11:3 ... Vendar razumevanje stvari ni pravilno, če pri tem ne upoštevamo njegovega božanskega bitja in uporabimo to samo za njegovo človeško naravo. To je celi Kristus, ne samo v svojem ponižujočem položaju, temveč tudi v stanju krasote.« (Theologisch-homiletisches Bibelwerk, J. P. Lange.)

Vse, kar je resnično sinova last, je dobil od očeta. Upoštevajmo, da je rekel sam Jezus: »Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče ... Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temveč vso sodbo je izročil Sinu ... In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji.« (Jan. 5:19—27) »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na Zemlji.« (Mat. 28:18) K temu spada tudi kraljevska oblast, kakor se vidi iz Daniela 7:13, 14, kjer piše: »Videl sem v prikaznih ponoči, in glej, z oblaki nebeškimi je prihajal eden kakor sin človekov, in prišel je k Predvečnemu, in privedli so ga predenj. In dano mu je bilo gospodstvo in slava in kraljestvo, da naj mu služijo vsa ljudstva, narodi in jeziki; njegovo gospostvo je večno gospostvo, ki nikdar ne mine, in kraljestvo njegovo takšno, ki se nikoli ne pokonča.«

Ko bo Jezus Kristus opravil delo kralja tisočletne vladavine, ki mu je zaupano, bo ‚Kraljestvo izročil Bogu in Očetu‘. Kakor pokaže Biblija, se bo tudi on podložil tistemu, »ki mu je vse podložil, da bi Bog bil vse v vsem«. (1. Kor. 15:24—28) Očitno se sin za vse zahvaljuje svojemu očetu in priznava to dejstvo za pravilno. On svojemu očetu ni enak.

»V ZAČETKU«

Že s tem, da je »Beseda« označena kot »Sin Božji«, se pokazuje na začetek, saj je sin vedno mlajši od očeta. Kar zadeva očeta — on je vedno obstajal. O njem je zapisal navdihnjeni psalmist: »Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil Zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.« (Ps. 90:2) Ali se to lahko reče tudi za sina, če se že samo s to označbo namiguje na kaj drugega? Če bi bilo tako, tedaj bi moral obstajati tudi dokaz, da beseda »sin«, če se nanaša na »prvorojenega sina«, pravzaprav ne pomeni »sin«. Ali je kje takšen dokaz? Ali pa so — nasprotno — biblijski teksti, iz katerih se jasno vidi, da je bil čas, ko ta sin ni obstajal?

V Razodetju 3:14 je sin imenovan »začetek stvarjenja Božjega«. (Luther, Menge, Pattloch, Rosch, Schlachter, Wilckens in drugi). Mnogi zastopajo stališče, da to pomeni, da je sin Izvor ali Začetnik stvarstva. Vendar ta tekst tega ne pove. Celo nekateri pristaši nauka o trojici priznavajo, da je takšno pojasnjevanje napačno.

O grški besedi, ki se prevaja z »začetek« ali »izvor«, pravi teolog Albert Barnes: »Beseda se pravilno nanaša na začetek neke stvari, ne pa na Povzročitelja, in označuje povsem pravilno prednost v času in položaju, ne pa v smislu ‚priklicati nekaj v obstoj‘. ... Beseda se torej ne pojavlja v smislu povzročitelja, kakor da bi označevala, da je začetek nečesa, da je on priklical nekaj v obstoj. (Barnes’ Notes on the New Testament, str. 1569)

Zatem teolog priznava, da lahko Razodetje 3:14 praviloma pomeni, da je bil Kristus ustvarjen, ko pravi: »Če bi iz drugih virov izhajalo, da je Kristus dejansko ustvarjeno stvarjenje in prvi, ki ga je Bog naredil, ne bi mogli zanikati, da pride to dejstvo na odgovarjajoči način do izraza s temi besedami.«

Kot zagovornik nauka o trojici ta teolog tega dejstva ne priznava; nasprotno, trdi, da druga mesta dokazujejo, da je Jezus sam Stvarnik, ne da je bil ustvarjen, temveč da je večen. Po njegovem tolmačenju pomeni Razodetje 3:14, da je Jezus »začetek stvarjenja Božjega« v tem smislu, da je Knez ali Poglavar ustvarjanja. Preiščimo torej to gledišče v luči tekstov, na katere se baje Barnes opira. Ali je Jezus zares Stvarnik?

Janez 1:1—3 se po katoliški Jeruzalemski Bibliji glasi: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo.« Ali to dokazuje, da je bila »Beseda« stvarnik? Ne. Zakaj ne? Ker je nastalo stvarstvo »po njej«. Beseda je bila torej Božje orodje za proizvajanje stvarstva. V listu Kološanom 1:15, 16 prihaja do izraza ista misel: »On je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve, ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na Zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli, ali gospostva, ali poglavarstva, ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj.«

To, kar piše v listu Hebrejcem 1:2, stvari ne spremeni. Sin je tam zopet predstavljen kot orodje ali sredstvo pri ustvarjenju. V omenjeni Jeruzalemski Bibliji je rečeno: »V teh zadnjih dneh (nam je) govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari, ki je po njem naredil tudi svetove.«

Tako torej pokažejo iz Janeza, pisma Kološanom in Hebrejcem citiranih mest v resnici, da sin ni Stvarnik in tudi ne enak svojemu očetu. Kakor se vidi iz povezanosti, ta mesta niso bila zapisana zato, da bi pokazala, če ima sin začetek ali ne, temveč da bi pokazala njegov pomembni položaj v Božjem namenu. Mar ne dajejo neposrednega dokaza za to, da je imel sin začetek? Ker je sin dobil svoj položaj od svojega Boga in očeta, je bil očitno čas, ko tega, kar je dobil, še ni imel, mar ne bi mogel tedaj tudi biti čas, ko še ni obstajal in je bil oče sam?

Ravno to je pokazano v Janezu 1:1 z besedami: »V začetku je bila Beseda.« To je nekaj čisto drugega, kakor če bi bilo rečeno: »Beseda je vedno obstajala.« Pojem »začetek« že sam po sebi posreduje misel nekega začetka kadarkoli v preteklosti. To lahko ponazorimo z biblijskimi primeri. V nasprotju z Besedo, katere obstoj je povezan z začetkom, je rečeno o Bogu, da je v začetku ustvaril. V 1. Mojzesovi 1:1 beremo: »V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« V 1. Janezu 3:8 pa je govora o nekem drugačnem začetku: »Hudič greši od začetka (pomeni od začetka upora proti Bogu).«

H kakšnemu zaključku lahko pridemo glede stavka »v začetku je bila Beseda«, če upoštevamo to uporabo besede »začetek«? K naslednjemu: Ta izraz pomeni, da je bila Beseda nekaj časa sama z očetom, preden jo je uporabil za ustvarjanje. Po začetku ustvarjanja je služila za vsa inteligentna stvarjenja kot Govornik ali »Beseda« svojega očeta.

Kot sin, ki je bil podložen svojemu očetu, je »Beseda« dobila življenje od očeta. Toda kot edini neposredno od Boga proizvedeni sin zavzema »Beseda« izreden položaj. V vsem stvarstvu ni večjega govornika, kot je »Beseda«, in njega je Bog uporabil, da proizvaja stvarjenja, ki jim je ta služil.

Če sprejmeš Jezusa Kristusa, ne kot »drugo osebo« troedinega boga, temveč kot Božjega sina in Govornika, vpliva to na tvoje življenje. Apostol Janez je rekel v zvezi s tem, kar je zapisal o Jezusovih znamenjih: »A ta so zapisana, da verujete: Jezus je Kristus, Sin Božji, in da verujoč imate življenje v imenu njegovem.« (Jan. 20:31)