Z vso dušo hoditi po poti življenja
»Ljubi Jehovo, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje, bližnjega svojega pa kakor samega sebe ... to delaj in živel boš«. (Luk. 10:27, 28)
1. Kateri dve nasprotujoči si življenjski poti obstajata danes?
PO svojem sinu Jezusu Kristusu ponuja danes Jehova, veliki dajalec življenja, vsem ljudem »resnično življenje«. To je smiselno življenje, ki povzroči notranji mir in zadovoljstvo. Vendar si danes mnogi izbirajo drugačen način življenja. Njihovo srce in njihovo dušo obvladuje sebičnost, svoje moči in misli trošijo za minljivo veselje moderne, potrošniške družbe. Ker nimajo nobenega upanja za bodočnost, se ravnajo po geslu: »Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo! (1. Kor. 15:32) V nasprotju z njimi so tudi takšni, ki upajo živeti tudi jutri — in to večno. To so tisti, ki resnično ljubijo Boga in svojega bližnjega. Goreče si prizadevajo ‚delati dobro in bogateti v dobrih delih, so radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost.‘ Zakaj? »Da se poprimejo resničnega življenja«. (1. Tim. 6:18, 19; Ps. 36:7, 9; Jan. 17:3)
2. a) Kaj pričakuje Bog od tistih, ki želijo doseči življenje? b) Zakaj se lahko pohvali tiste, ki jim uspe le malo oznanjevati?
2 Od vseh, ki bi želeli dobiti življenje, pričakuje Bog, da mu služijo z vso dušo. To pomeni, da se morajo razdajati kot Božji in Kristusovi hlapci. (Efež. 6:6, Kol. 3:23, 24) Božja služba vključuje važno delo oznanjevanja in pridobivanja učencev. Mnoge Jehovine priče, ki opravljajo to delo, morajo skrbeti za družino ali imajo tudi druge biblijske dolžnosti. (1. Tim. 5:8) Mnogokrat morajo premagovati velike težave, na primer težko delo, preganjanje ali slabo zdravje, da bi uspeli delati le nekaj ur v službi oznanjevanja. Toda ta požrtvovalna služba ima v Božjih očeh veliko vrednost. Ustreza »dvema denarcema« vdove, ki jo je Jezus tako pohvalno omenil v Marku 12:41—44. Kdor zaradi težkih okoliščin le malo sodeluje v oznanjevanju, naj ne bo žalosten, ker ne more biti pionir, ki uporabi za oznanjevanje in poučevanje Božje besede najmanj 1 200 ur letno. Važno je le, da služimo Jehovi z vso dušo, ne glede na to, kaj smo. (Mar. 12:30)
3. Kako je mogoče iti skozi vrata, ki vodijo k delu v večjem obsegu?
3 Vendar imajo mnogi Božji služabniki, mladi ali stari, ‚široko odprta velika vrata‘ za službo. (1. Kor. 16:9) To so vrata, ki vodijo v pionirsko službo. Če imamo vero in tudi skrbno preiščemo težave, ki bi nam preprečevale, da bi služili kot pionirji, potem nam bo uspelo odstraniti še tako velike ovire. (Mat. 17:20)
4. Kaj naj bi se vprašali, če imamo v mislih besede Pavla, Janeza in Jezusa?
4 Postavimo si naslednja vprašanja. Ali res občutimo nujnost in spoznavamo, kako pozno je že? Smo prepričani, da stalno »presojamo, kaj je Gospodu po volji?« Je naše sedanje življenje popolnoma v soglasju z našo predanostjo Jehovi? Se zavedamo, da je prevelika skrb za materialne stvari popolnoma odveč? »In svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj«. (Efež. 5:10; 1. Jan. 2:17; Luk. 21:34—36)
»DA V TEM ŠE BOLJ RASTETE«
5. Kaj bi morali delati pred krstom in po njem? Ponazori to s svojo izkušnjo ali z izkušnjo koga drugega.
5 Mnogo ljudi je moralo napraviti velike spremembe v svojem življenju, da bi bili sposobni za krst. Očistili so se posvetnega mišljenja. Obžalovali so svoj prejšnji način življenja, se spreobrnili in se predali Bogu. S tem si želijo na osnovi svoje vere v Jezusovo odkupno kri pri Bogu pridobiti dobro vest. Ne živijo več po »volji poganov« (narodov) (1. Pet. 4:3, 7) Toda ali je ta napredek končan s predanostjo in krstom? To se ne bi smelo zgoditi. Po 1. Tesal. 4:1 je opominjal Pavel novokrščene kristjane: »Sicer pa, bratje, vas prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu: kakor ste prejeli od nas, kako vam je živeti in Bogu ugajati, kakor tudi živite, da v tem čimdalje bolj rastete«. To pomeni, da moramo pozitivno misliti in delati, da bi po možnosti povečali svoj delež v Božjem delu. Neki krščanski nadzornik piše:
Ko je moja žena pred petimi leti začela proučevati z Jehovinimi pričami, sem temu nasprotoval. Kako hvaležen sem sedaj, da ni prenehala! Takrat je bilo moje življenje izpolnjeno s tem, da sem igral golf, ribaril in igral mahjong. Dnevno sem pokadil štirideset cigaret. Toda potem se je resnica ukoreninila tudi v mojem srcu. Zapustil sem vse te reči, ker so bile zame ničeve in brez vrednosti. Nekdanji prijatelji so me najprej zasmehovali, kasneje pa so prenehali z nasprotovanjem in me celo spodbujali, naj ostanem na tej poti. Moja mati in moja sestra sta mi ogorčeno nasprotovali. Da bi lahko služil kot pionir, sem sprejel delno zaposlitev, pri kateri sem zaslužil samo petino svojega prejšnjega dohodka. Ker sem svojo plačo dopolnjeval s prihranki, sem lahko zadostno skrbel za svojo ženo, ki je pionirka, in najinega majhnega otroka. Spoznal sem, kako čudovito pomaga Jehova na različne načine. Sedaj vodim že sedem biblijskih študijev, dve osebi že služita kot redni oznanjevalki. Moja mati sedaj hvali mojo družino, ker hodi po poti resnice, a jaz molim za to, da bi tudi ona kmalu postala Jehovina priča.
Ta brat se ni ustavil pri svoji predanosti. In kakšno veselje je užil!
6. Kako naj bi podobno kakor Pavel gledali na kariero v sedanji ureditvi? Razloži praktično uporabo z lastno izkušnjo ali izkušnjo drugega.
6 Vsi, ki se predajo Jehovi, naj se vprašajo: Ali res delam njegovo voljo sleherni dan svojega življenja? Ali pa še vedno živim predvsem zase, ne upoštevajoč Božje volje? Mogoče bo potrebno žrtvovati kariero ali materialne prednosti, toda pionirska služba prinaša neprimerljive blagoslove. Apostol Pavel je smatral posvetni dobiček za »smeti« ter je ‚hrepenel po tem, kar je spredaj‘ (Fil. 3:7, 8, 13) Vsi, ki se v sedanjem času predajo Jehovi, naj bi resno razmislili o tem, če jim je mogoče tako povečati svojo službo, kakor apostol Pavel.
Neki vladni uslužbenec je delal v svojem poklicu štiriintrideset let. Deset let je bil na vodilnem delovnem mestu. Njegova žena in dve hčeri so spoznale resnico in postale pionirke. Tudi z njim se je proučevalo in začelo se je »vlečenje vrvi«. Na službenem potovanju v New York je en dan preživel na Yankee-stadionu, kjer je pravkar potekal mednarodni kongres Jehovinih prič (1969). Ko je videl povezanost, ljubezen in mir med vsemi navzočimi, je bil prepričan, da je upanje v novo ureditev več kot samo utvara. Še isto leto je skupaj s svojo ženo prisostvoval celotnemu kongresu na Havajih. Gostoljubnost, ki so mu jo izkazale tamkajšnje Jehovine priče v prelepi okolici, mu je posredovala podobo o tem, kako bi lahko bilo v raju. Napravil je nekatere spremembe, da je bil lahko krščen. Ali mu je sploh še bilo potrebno opravljati posvetno delo? Pravzaprav ne. Mednarodni kongres »Božanska zmaga«, julija 1973, ga je prepričal, naj napravi pionirsko službo za svoj poklic. Že dva dni po končanem kongresu se je priključil svoji družini v splošni pionirski službi. Resnično je dobil Jehovin blagoslov — poleg tega pa še zdravo zagorelost.
7. a) Pred katerimi rečmi naj bi po Pavlovih besedah bežali, a za katerimi hodili? b) Povej, kako blagoslavlja Jehova tiste, ki zapustijo materializem.
7 Zelo nevarno je, če se zapletemo v materialistični način življenja, svoje srce usmerimo na materialno posest in zabave ter pustimo, da to obvlada naše življenje. Biblija nam ne svetuje samo zapustiti te »pogubne reči«, ki izvirajo iz »srebroljubja«, ampak pravi še več: »Beži od tega«. To pomeni, da moramo zelo naglo ukrepati, prav tako kakor moramo »bežati« od napačnih poželenj, »bežati« pred nečistostjo in pred malikovalstvom. Veliko laže nam bo ubežati materializmu, če bomo skrbeli za stvari, ki so od njega ravno nasprotne: »Hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero, ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo«. Že mnogi so napravili to, ko so sprejeli pionirsko službo, ki jih je izredno oborožila, da »bijejo dobri boj vere« in se »poprimejo večnega življenja«. (1. Tim. 6:10—12, 17—19; 2. Tim. 2:22; 1. Kor. 6:18; 10:14) Neka mlada sestra piše:
»Ovira, ki sem jo morala premagati, da bi sprejela pionirsko službo, je bila moje okolje, ki je izstopalo z bogastvom in materializmom ter bilo povezano z mnogimi posvetnimi skušnjavami. Bilo je tako, kakor piše v Mat. 13:22: Seme je bilo posejano med trnje. Toda vedno sem razmišljala o tem, kako lepo bi bilo imeti takšno vero kot Mojzes. (Heb. 11:24—27) Zato se je ta sestra uprla družabnemu življenju, ki je vladalo v mednarodno poznanem luksuznem hotelu njene družine. Ko so jo pripravljali na poroko s partnerjem njenega stanu, je tudi to zavrnila. Skupaj s svojo materjo in mlajšo sestro je gojila duh pionirstva. V nekem nedodeljenem območju, ki je mejilo na okoliš posebnega pionirja, je sprejela splošno pionirsko službo. Skupaj z drugimi pionirji je doživela veselje, da se je v tem območju začelo z oznanjevanjem; in sedaj je tam nova skupščina z 39 oznanjevalci in 7 pionirji. Spominski večerji leta 1974 je prisostvovalo 116 oseb. Nadalje pravi: »Skupina v mojem območju je vedno večja. Naš sestanek v torek zvečer obiskuje sedaj že dvajset ljudi in na novem okrožnem kongresu so bile krščene tri nove sestre. Zelo sem hvaležna Jehovi za njegov blagoslov in napredek, ki nam ga je dal. Moje zdravje, ki me je poprej vedno skrbelo, se je poboljšalo in z veseljem vsak dan opravljam svojo službo.«
Ta mlada Jehovina priča je v resnici izbrala »resnično življenje«.
8. a) Kakšna poplačana življenjska pot je danes pred mladimi ljudmi? b) Kako so tudi mnogi starejši zopet doživeli mladostno veselje?
8 Ljubezen do Jehove naj bi povzročila, da svoje moči in svoja sredstva uporabljamo v njegovi službi. Kakšno zlato priložnost imamo, dokler smo še mladi! »In spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč!« (Prop. 12:1) Mladi ljudje, ki svoje mladostne moči in sposobnosti uporabljajo za to, da bi pomagali drugim spoznati Božjo voljo, bodo ugotovili, da je to najlepše delo, ki se danes opravlja na Zemlji in prinaša tudi največ zadovoljstva. Tudi mnogi starejši ljudje dajejo kljub svojim pojemajočim močem nadvse pohvalen prispevek.
Dvainosemdesetletna sestra-pionirka se mora stalno boriti proti nasprotovanju svoje družine. Toda vstane vsako jutro ob treh in opravi na svoji kmetiji potrebno delo, da ima potem podnevi čas za oznanjevanje. Mesečno napravi najmanj 120 ur v službi oznanjevanja, odda 140 časopisov in vodi več biblijskih študijev.
9. a) Kakšno veliko uslugo lahko napravijo starši svojim otrokom? b) Kako bi lahko zgled staršev koristil celi družini in še drugim v skupščini?
9 Imaš otroke? Starši bodo napravili svojim otrokom veliko uslugo, če bodo njihove misli oblikovali v soglasju s temeljnimi načeli Biblije in jim iz vsega srca priporočali življenjsko pot pionirja. Tako bodo imeli otroci pred seboj pravi življenjski cilj, poleg tega pa še močno vero. (Heb. 11:6) Če se bodo starši sami morda odločili za pionirsko službo, potem bo dnevna zaposlitev s teokratičnimi stvarmi vsej družini v korist. Tako bo pomagano vsem, ki so povezani z vezjo prave krščanske ljubezni, da bi duhovno napredovali. (Kol. 3:14—21) Takšen zgled bo zelo dobro deloval tudi na stališče drugih družin v skupščini. (Fil. 3:17; 1. Tes. 1:2—7)
Neki brat, Jehovina priča, je odpovedal svojo službo delovodje v avtomobilski tovarni, da bi skupaj s svojo ženo služil kot pionir in s tem pomagal svojim otrokom, da stremijo za istim ciljem. Po treh letih jima je pošel denar, toda v skladu z Mat. 6:33 sta iskala možnosti, da bi lahko ostala v pionirski službi. Jehova je uslišal njune molitve. Mož, sedaj krščanski nadzornik, je skupaj z drugimi brati prevzel delno zaposlitev. Sam pravi, da se je v letih svoje pionirske službe naučil gledati na stvari ne le s človeškega gledišča. List Hebrejcem 12:1, 2 mu je kažipot za uspešno pionirsko službo. Eden njegovih sinov služi sedaj v biblijski hiši na Japonskem, hčerka je splošni pionir. Julija 1970, ko je začel ta brat služiti kot pionir, je bilo v tamkajšnji skupščini samo 60 oznanjevalcev, a marca 1974 je poročala skupščina že 63 pionirjev. V istem mesecu je bilo na pokrajinskem kongresu krščenih 51 novih iz te skupščine. Skupno ima sedaj 225 oznanjevalcev. Ta družina je povezala s krščansko skupščino več kot 30 novih, med njimi tudi šest celih družin.
Če takšen družinski pionirski duh prevzame skupščino, potem Jehova resnično prida še svoj blagoslov. (Preg. 28:20)
10., 11. a) Kako so večkrat blagoslovljeni verni kristjani v razdeljenem domu? b) Prikaži na osnovi krajevnih ali drugih primerov, kako prinaša pionirska služba blagoslove in zaščito.
10 V razdeljenem domu lahko verni roditelj poskuša oblikovati um svojih otrok. Kolikokrat se zgodi, da se otroci odločijo zavzeti pot vernega očeta ali matere. V mnogih primerih je to nedvomno zato, ker otrok opazuje in se nauči ceniti pravičnost »iz Boga pravičnosti na podlagi vere«. (Fil. 3:9) Z besedo in zgledom bodo Bogu predani starši spodbujali svoje otroke, da bi si Jehovino službo napravili za svoj življenjski smisel, kakor je to delala Evnika pri svojem sinu Timoteju. (2. Tim. 1:5, 3:15; Preg. 4:1—9)
Mladega brata, Jehovino pričo, je njegova mati, pionirka, spodbujala, da bi se med svojim triletnim študijem na višji šoli večkrat udejstvoval kot občasni pionir. Večkrat je milo prosil svojega očeta, naj bi ga po končani šoli pustil sprejeti splošno pionirsko službo. Toda oče je zahteval, da nadaljuje študij na univerzi. Njegov učitelj mu je večkrat očital, ker je med počitnicami marljivo oznanjeval, namesto da bi se pripravljal za sprejemni izpit na univerzi. Toda nepričakovano so vsebovale vprašalne pole vprašanja iz splošnega znanja o Bibliji. Zato se je na izpitu veliko bolje odrezal od ostalih. Za študij si je izbral stroko, ki mu ni jemala preveč časa in tako je lahko zaprosil za sprejem v splošno pionirsko službo. Od mnogih biblijskih študijev, ki jih je vodil, so bili štirje zvečer z zainteresiranimi zakonskimi možmi sester iz iste skupščine. Dva teh mož sta bila krščena na mednarodnem kongresu »Božanska zmaga«.
11 Kdor mesec za mesecem, leto za letom služi kot pionir, ima z delom izpolnjeno življenje. In ta ogromna udeležba pri delu za kraljestvo utegne za nas predstavljati čudovito zaščito. (Efež. 5:15—17)
ODLOČITI SE ZA PIONIRSKO SLUŽBO
12. Kako naj bi družina sodelovala, da bi eden ali več družinskih članov služilo kot pionirji?
12 Apostol Pavel je dal odličen zgled, ker je skrbel zase in za svoje sodelavce, da bi vsi skupaj lahko pospeševali svoje duhovne interese. Rekel je: »Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.« (Dej. 20:33, 34) Isto temeljno načelo se lahko uporabi tudi za krščanske družine. Postavi se lahko družinski načrt, da eden ali več članov družine sprejme pionirsko službo, morda pa celo vsa družina. Celo tedaj je priporočljivo, da vsak pionir sam prispeva za svoje vzdrževanje. Vsi družinski člani, če so v pionirski službi ali ne, naj bi se zanimali za pospeševanje pionirske službe in bili pripravljeni v ta namen tudi kaj žrtvovati. (2. Kor. 8:13—15)
13. S čim so poplačane žrtve, ki jih prinašamo za pionirsko službo? Povej primer.
13 Da bi mu uspelo postati pionir, bo mogoče moral družinski oče pustiti dobro plačano službo ali pa se bo morala družina v materialnem pogledu nekoliko omejiti. Toda duhovni blagoslovi in veselje, ki ga prinaša pionirska služba, bodo vse to poplačalo. (Mar. 10:29, 30; Rim. 14:17)
Mlad zdravnik, ki je sedaj nadzornik v krščanski skupščini, piše: »Poprej sem moral delati na univerzitetni kliniki od zgodnjega jutra do poznega večera, tudi ob nedeljah in praznikih. Vendar sem v drugem kraju kot zdravnik našel delno zaposlitev, kar mi je omogočilo stopiti v pionirsko službo. Moja žena je odrasla v zelo ugledni družini; da bi postala pionir, je s pripravljenostjo zapustila način življenja, ki ga je bila prej vajena. Nosila je iste obleke kot pred nastopom pionirske službe in je bila zadovoljna s preprostimi obroki hrane. Dobro je razumela, da za Jehovino službo niso potrebne najboljše obleke in dolgotrajno kuhanje. Njeno do tedaj slabo zdravje, se je poboljšalo. V svoji pionirski službi je doživela veliko radost, saj je štirim ljudem pripomogla k predanosti in prav ti so ji postali iskreni prijatelji. Tudi sam sem pomagal lastniku nekega frizerskega salona, da se je predal Jehovi in še pet drugih iz tega salona je sedaj aktivnih oznanjevalcev ter se izmenoma udeležujejo službe oznanjevanja. Jehovo slavijo kot družina. Zelo sva hvaležna Jehovi za te čudovite blagoslove. Prosiva ga iz srca, da bi naju še naprej obdržal v pionirski službi.«
14. a) Kako nam bo uspelo premagati pojavljajoče se finančne težave? b) Prikaži s primerom, kako se izpolnjujejo besede v Fil. 4:13.
14 Kako uspe pionirjem premagati finančne probleme, ki se večkrat pojavijo? Najvažnejše je, da imajo vero in iščejo najprej Božje kraljestvo. (Mat. 6:33) Kjer je vera, tam je tudi izhod. Pionir se bo mogoče moral odreči nekaterim rečem, toda takšne žrtve so Bogu všeč. (Luk. 9:23—25; 18:29, 30)
Nekdanji pokrajinski nadzornik, ki je skupaj s svojo ženo ostal v pionirski službi, čeprav sta morala skrbeti za majhnega otroka, nam piše: »Ko se je rodil otrok, je bilo preizkušeno najino zaupanje v Jehovo. Potrudila sva se, da bi z vsem srcem izpolnjevala najine odgovornosti. V skladu z Luk. 14:28, 29 sva preračunala, kako visoki bodo sedaj življenjski izdatki za vse tri. Zgodaj zjutraj sem raznašal časopis, za kar nisem porabil dosti svojih moči. Otrok se nama je rodil dva tedna pred mednarodnim kongresom »Božanska zmaga«. Čeprav so bili odrejeni trije tedni počitka, sva delala skrbne priprave za 2 000 km dolgo krožno potovanje. Tako nama je uspelo obiskati kongres, a najin dojenček se je vrnil domov zdrav in dobro rejen. V najini službi oznanjevanja od vrat do vrat nosiva otroka izmenoma, vsak uro in pol. Ker je otrok cel dan z nama v službi, ponoči zelo dobro spi in zato nimava takšnih problemov kot drugi starši, ki morajo ponoči vstajati k svojemu kričaču. Mi vsi trdno spimo. Ostale gospodinje v skupščini, ki so opazovale najin primer, so se sedaj prav tako odločile za pionirsko službo. Oba z ženo vodiva petnajst biblijskih študijev. Septembra sva pomagala štirim gospodinjam in enemu zakonskemu možu, da so začeli oznanjevati. Še pet drugih ljudi, s katerimi proučujeva, bo verjetno kmalu začelo z oznanjevanjem. V svojem srcu sva spoznala, da kristjan, ki se odzove klicu, lahko zelo veliko stori z Jehovino močjo«. (Filip. 4:13)
15. a) Katero zagotovilo je dal Jezus v pridigi na gori? b) Kako naj bi se pripravili za pionirsko službo.
15 Imeti moramo močno vero in spodbudo, če želimo sprejeti pionirsko službo in v njej ostati. Jehova lahko za nas skrbi na čudovit način. Ali ni to napovedal Jezus v Mat. 6:24—34? Vsi, ki želijo razširiti svojo službo za Boga, naj skrbno pretehtajo ta stavek in še paralelnega v Luk. 12:22—31. To ne pomeni, da bi si prihranili ravno dovolj denarja, ki bi nam zadoščal do določenega datuma sredi 1970-tih letih. Toliko bolj pomeni, da bi svoje okoliščine uredili tako, da bi lahko ostali v polnočasni službi — leto za letom — ter hkrati primerno izpolnjevali svoje družinske in druge obveznosti. ‚Izračunaj najprej stroške,‘ potem pa napravi modre ukrepe, da bi dosegel cilj pionirske službe. (Luk. 14:28; 17:5, 6)
16. a) Kako zmorejo pionirji ohraniti svoje veselje in svojo gorečnost? b) Ponazori, kako lahko dobimo blagoslov velikega pastirja, če se prilagodimo težavam.
16 Da bi bili uspešni v pionirski službi, moramo ohraniti svoje duhovno mišljenje. Redno obiskovanje sestankov in marljivo sodelovanje na njih, dnevno branje Biblije, pregledovanje dnevnega stavka iz Letne knjige Jehovinih prič (ni v slov.), ter časovni načrt za osebni biblijski študij — vse to bo pionirju pomagalo ohraniti njegovo gorečnost in veselje. To ga bo tudi oborožilo, da mu bo uspelo premagati nenavadne in nepričakovane težave. (Ps. 1:1—3) Po desetih letih zelo plodne pionirske službe piše neka sestra:
Ker je moževa zaposlitev pri televiziji zahtevala, da vsaki dve leti potujeva v drugi del države, sem služila že v devetih skupščinah, v petih kot splošni pionir. Kaj kmalu preneham s študijem pri ljudeh, ki ne pokažejo nobenega napredka in poskušam okrepiti tiste, ki res priznavajo Jehovo. V vsakem kraju je bilo opaziti roko našega čudovitega Boga. Vsakokrat mi je uspelo pomagati povprečno petim ljudem, da so sprejeli resnico. V nekem kraju je bil prvi sestanek, na katerega sem prišla, v majhni sobi; prisostvovalo je še pet drugih oseb. Ko sem čez dve leti odpotovala, je sestanke obiskovalo že 62 ljudi. V naslednjem kraju sem osmim ljudem pomagala, da so postali Jehovini oboževalci in bila sem priča tega, da se je število prisotnih na sestankih povečalo od 25 na 100. V naslednjem mestu sem spet začela delati samo z dvema splošnima pionirjema, toda doživela sem, da je še deset drugih oznanjevalcev sprejelo pionirsko službo. Leta 1966 sem prisostvovala celotnemu programu okrožnega kongresa »Svobodni Božji sinovi«, a že naslednje jutro po končanem kongresu sem rodila svojega tretjega otroka. V tistem službenem letu sem poročala 1294 ur. Namesto da bi bila vsa moja pozornost posvečena otroku, sem svoje življenje z otrokom uredila v primernem tempu, da bi lahko ostala v pionirski službi. Tudi tisti, s katerimi sem proučevala, so si življenje uredili tako, da so najprej služili kot občasni pionirji, kasneje pa so sprejeli službo splošnega pionirja. Kakor jaz so se tudi oni naučili, da se ne sme zanemarjati dnevnega branja Biblije, svojega osebnega študija in molitve, da bi lahko tako stalno obnavljali svoje veselje in prekomerno porabljeno moč. V vsaki situaciji nam je Jehova, naš veliki pastir, vedno zelo blizu. (Iza. 40:11, 31)
17. Kako lahko starešine pomagajo pionirjem in ostalim, da bi bili goreči v Božji službi?
17 Starešine v skupščini imajo vedno prednost, da hrabrijo pionirje. Večkrat naj bi dali modre spodbude in ponudili pomoč, da bi pionirji lahko ostali v svoji službi. Tudi drugim naj navdušeno priporočijo pionirsko službo (primerjaj Heb. 6:11, 12).
JE PIONIRSKA SLUŽBA NEKAJ ZATE?
18., 19. a) Katera vprašanja so sedaj prikladna? b) Ali naj postanemo malodušni, če ne moremo služiti kot pionirji?
18 Le ti sam lahko odgovoriš na to vprašanje. Kako si do sedaj gledal na pionirsko službo? Da je to le nekaj za druge? Si še mogoče okleval, ker ti je tvoja zaposlitev bolj priljubljena kot vsakodnevno oznanjevanje dobre vesti? Ali tvoje razmere res zahtevajo to, kar delaš sedaj? Si se zadovoljil samo z »navidezno« službo? K čemu te žene sedaj tvoje srce? Ali lahko po skrbnem premisleku vseh okoliščin na vprašanje »Ali je pionirska služba nekaj zame?« odgovoriš z DA? Če je tako, potem boš prav gotovo bogato blagoslovljen. (Mal. 3:10)
19 Toda kako je z večino naših bralcev, ki ne morejo sprejeti pionirske službe? Ali naj bi postali malodušni, ko vidijo, kako drugi to službo sprejemajo? Nikakor! Vsak Jehovin služabnik naj bi služil in mora služiti Jehovi iz vse duše. Nekaterim uspe svoje razmere urediti tako, da služijo dva tedna, cel mesec ali pa več mesecev kot občasni pionirji; tudi to se bo pokazalo za zelo blagoslovljeno. Drugi zopet bodo z vso dušo sodelovali v delu oznanjevanja in poučevanja kot oznanjevalci v skupščini.
20. Česa se lahko vedno zavedamo, čeprav so naše možnosti za službo oznanjevanja omejene? b) Povej primer, kako blagoslavlja Jehova prizadevanja, ki pridejo iz srca.
20 »Jehova pozna svoje« in on jih tudi blagoslavlja, ne glede na to, koliko oznanjujejo. (2. Tim. 2:19; Preg. 10:22) Blagoslovil bo tudi tiste, ki zaradi bolezni, starosti, preganjanja ali drugih vzrokov ne morejo z oznanjevalci organizirano oznanjevati. Jehova najbolje pozna njihova srca. (primerjaj 1. Sam. 16:7)
Dijakinja neke višje šole je spoznala resnico in začela oznanjevati od hiše do hiše. Toda njen oče ji je hudo nasprotoval in ji prepovedal udeležbo pri kakršnikoli dejavnosti Jehovinih prič. Kaj storiti? Dala je pričevanje svojim sošolcem ter je v svojem razredu in v drugih vpeljala mnogo biblijskih študijev. Kakšen je bil izid? Trije sošolci, s katerimi je prej preučevala, sedaj goreče delujejo v resnici; ena sestra je posebna pionirka, en brat splošni pionir in sluga pomočnik, a drugi brat splošni pionir in nadzornik. Sedaj, mnogo let po tem ko se je ta zvesta sestra osvobodila nasprotovanja, tudi sama večkrat služi kot občasna pionirka.
Jehova blagoslavlja vse, ki mu služijo z vso dušo.
21., 22. a) V koliko je služba »iz vse duše« pri slehernem človeku različna? b) Zakaj naj bi molili »Daj nam več vere«?
21 Ko je Pavel spodbujal sovernike »Kot hlapci Kristusovi delajte Božjo voljo iz vse duše«, ni od njih zahteval nekaj nemogočega. Tvoja duša, to si TI. V skladu s tem, kar si in po svojih sposobnostih in zmožnostih, naj bi se predal Bogu, da bi delal njegovo voljo. Vsak človek je drugačen. To je priznal tudi Jezus v nekaterih prilikah, ki razodevajo, da je nekaterim zaupano več kakor drugim in nekateri prinašajo manj sadu kot drugi, toda kljub temu dosežejo Božje odobravanje. (Efež. 6:6; Mat. 13:23; 25:19—23; Luk. 19:15—19)
22 Delaj tako, kakor ti to dopuščajo tvoje razmere in tvoja vera. Če boš z vso dušo hodil po poti, ki vodi v večno življenje, potem boš zadovoljen in vesel, da imaš polni delež pri delu, ki se nikdar več ne bo ponovilo — vse pa v Jehovino slavo. Medtem ko razmišljaš, kaj bi bilo najbolje napraviti, imej enako stališče kakor apostoli našega Gospoda, ki so ga milo prosili: »Daj nam več vere«. (Luk. 17:5, 6)
»Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu«. (1. Kor. 15:58)