Korist Bogu vdanega življenja
»Je pa velik dobiček pobožnost, združena z zadovoljnostjo.« — 1. Tim. 6:6.
1. Samo kakšni ljudje živijo pobožno ali Bogu vdano življenje in kaj jim prinaša?
SAMO tisti, ki Boga prav pozna in tudi v skladu s tem ravna, ga lahko pravilno obožuje. Samo za takšnega človeka lahko rečemo, da živi Bogu predano ali bogaboječe življenje. Od takšnega življenja imamo za vedno korist. »Je pa velik dobiček,« je pisal apostol Pavel krščanskemu nadzorniku Timoteju, »pobožnost (vdanost Bogu, NS), združena z zadovoljnostjo.« (1. Tim. 6:6) »Pobožnost (vdanost Bogu, NS) pa je za vse koristna ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Tim. 4:8) Pavel opozarja na to, da vdanost Bogu ne povzroča samo bodoče nagrade, temveč da je že za sedanjost »koristna« ali »velikega dobička«.
2. Na kaj smo opozorjeni v 1. Tim. 3:16 glede vdanosti Bogu?
2 Kaj pa razumemo pod »vdanostjo Bogu« ali pobožnostjo? Na to vprašanje lahko najbolje odgovorimo na osnovi primera nekega moža, ki se je izkazal s svojo popolno pobožnostjo ali vdanostjo Bogu. Biblija opozarja na ta primer. V 1. Timoteju 3:16 beremo: »Velika je skrivnost pobožnosti (vdanosti Bogu, NS [dobesedno: dobro častiti]): on, ki je bil razodet v mesu, je bil opravičen v duhu, prikazal se je angelom, je bil oznanjevan poganom, verovalo se mu je na svetu, gori je bil vzet v slavi.« Koga se tu misli in kako je bila ta sveta skrivnost v zvezi z njim razodeta?
3. a) Katero vprašanje se je pojavilo v zvezi z vdanostjo Bogu pred približno šest tisoč leti in zakaj? b) Zakaj je bil odgovor na to vprašanje »sveta skrivnost«?
3 Približno pred šest tisoč leti je nastalo vprašanje: kateri človek je sposoben vztrajati v svoji vdanosti Bogu? Povod za to vprašanje je dal nespoštljivi postopek Adama, prvega človeka. Čeprav se je imel popolni Adam za vse zahvaliti svojemu Stvarniku, je prekršil Božji zakon in s tem dokazal, da svojega nebeškega Očeta ni ljubil in spoštoval v tisti meri, kakor bi On to zaslužil, in da mu tudi ni bil pravilno vdan. Zatem ko je Adam zaradi neposlušnosti izgubil svojo popolnost, je lahko proizvedel samo še grešne potomce, ki se niso bili sposobni popolnoma držati svoje vdanosti Bogu. Jehova Bog pa je vedel, da bi lahko na zemljo pripeljal popolnega človeka, ki bi bil sposoben to storiti. Dokler se ni ta človek pojavil na zemeljskem prizorišču, je bil odgovor na vprašanje, kdo bi se bil sposoben popolnoma držati svoje vdanosti Bogu, sveta skrivnost, to se pravi skrivnost, ki jo je poznal edino Bog. Iz drugih biblijskih stavkov se jasno vidi, da je pri tej skrivnosti šlo za Božjega Sina, ki je kot človek Jezus »postal meso«. (Jan. 1:14; 1. Jan. 4:2, 3) Vse življenje Jezusa Kristusa, njegova neomajna zvestoba do svojega Boga in Očeta, je bilo viden dokaz njegove vdanosti Bogu ali pobožnosti. Če si vzamemo k srcu to, kar se lahko naučimo v zvezi s to »sveto skrivnostjo«, imamo lahko od tega korist sedaj in tudi v bodočnosti.
4. Kam vodi, če zapustimo pot vdanosti Bogu, kakor je storil Adam?
4 Če pomislimo, kaj se je zgodilo z Adamom, lahko jasno spoznamo, da ničesar ne pridobimo, če zapustimo pot pobožnosti. Ker Adam ni spoštoval svojega Boga in Očeta, je izgubil popolno življenje z vsemi njegovimi pravicami in izgledi. Tudi zaupni odnos, ki ga je prej imel s svojim nebeškim Očetom, je minil. Bog ga ni več vodil in usmerjal. Imel je omadeževano vest. Edino, kar je lahko dal svojim otrokom v dediščino, sta bili nepopolnost in smrt. Izgnan je bil iz raja, v katerem je prebival, dokler je bil popoln, in ni se mogel več vanj vrniti. — 1. Mojz. 3:8, 17—19, 24.
5. Ali je Jezus Kristus kaj pridobil s tem, da se je trdno držal svoje vdanosti Bogu?
5 Kako pa je bilo z Jezusom Kristusom? Ali je kaj izgubil s tem, ker se je trdno držal svoje vdanosti Bogu? Priznajmo, to zanj ni bila lahka pot. Nakopal si je sovraštvo sveta. Sramotili so ga, z njim grdo ravnali in ga končno kakor zločinca najhujše vrste pribili na mučilni kol. (Jan. 15:18; 1. Pet. 2:23, 24) Kljub temu mu je njegov način postopanja prinesel velik dobiček. Imel je čisto vest in njegov Oče ga je vedno podpiral, vodil in notranje krepil. Trikrat je slišal Jezus Kristus glas svojega Očeta, ki je odobraval njegovo postopanje. (Mat. 3:17; 17:5; Jan. 12:28, 29) S podporo svojega Očeta je delal čudeže, znamenja in velika dela. (Dej. 2:22) Potem ko je Jezus Kristus uspešno prestal satanove preizkušnje, ‚so pristopili angeli in mu stregli‘. (Mat. 4:11) Tudi zadnje noči pred njegovo smrtjo ‚se mu je prikazal angel ... in ga krepčal‘. (Luk. 22:43) Zaradi njegove zvestobe vse do smrti ga je Jehova Bog obudil in ga nagradil z nesmrtnim nebeškim življenjem. Apostol Pavel je pisal pod navdihnjenjem: »Zato ga je tudi Bog visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno teh, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo (v grobu, ki pa bodo vstali), in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta.« — Fil. 2:9—11.
6. Pojasni izraz »dobiček«, ki ga je uporabil Pavel v 1. Tim. 6:6.
6 Če smo Bogu prav tako izključno predani, kakor je bil Jezus Kristus, lahko pripadamo tistim, ki imajo že sedaj velik dobiček in pred katerimi so še čudoviti bodoči blagoslovi. To ne pomeni, da je osebni dobiček edini razlog, da naj bi služili Bogu in težili za tem, da posnemamo Jezusov način postopanja. Če vemo, kaj pomeni grška beseda, ki je v 1. Timoteju 6:6 prevedena z besedo »dobiček«, nam to pomaga do uravnovešenega gledišča. Ta izraz se v Krščanskih grških spisih pojavlja samo dvakrat, in sicer v 1. Tim. 6:5, 6. Ta grška beseda (po-ri-smos’, ne po’ri-sma) poteka od grškega glagola, ki pomeni »oskrbeti, pridobiti« in zato pomeni »pridobitev« in tudi »sredstvo za zaslužek, sredstvo za živež«. Ludwig Albrecht prevaja s »sredstvo za pridobitev denarja« in »bogati zakladi«. V New English Bible je prevedena »delež pri dobičku«, a prevodi Bakotiča, Stvarnosti, Stefanoviča in slovenska prevoda iz 1. 1958 in Ekumenski prevod, prevajajo z »vir dobička«.
KORIST ODPUŠČANJA GREHOV
7. Kaj pravi Biblija o nujnosti odpuščanja grehov in na osnovi česa nam Bog odpušča naše grehe?
7 Posebna korist, ki jo prinaša s seboj Bogu vdano življenje, je odpuščanje grehov. Pri pravem Jezusovem učencu sledi to šele takrat, ko se pokesa, preneha s prejšnjim načinom življenja, prosi Boga na osnovi Jezusove žrtve za odpuščanje in se nato Očetu (Jehovi Bogu) preda po njegovem Sinu (Jezusu Kristusu) ter se krsti v imenu Očeta, Sina in svetega duha. Ker pa je nepopoln, še vedno greši in zato še naprej potrebuje Božje odpuščanje. Apostol Janez je rekel: »Ako pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas.« (1. Jan. 1:8) V globini svojega srca vdan učenec Jezusa Kristusa ne želi grešiti. Ima takšno stališče kakor apostol Pavel, ki piše: »Kajti veselim se postave Božje po notranjem človeku.« Zato zelo obžaluje vsak greh, ki ga stori, in ponižno prosi Boga za odpuščanje. Zaradi kesanja in vere v spravno vrednost Jezusove žrtve mu Bog tudi odpusti. — Rim. 7:22—25, 1. Jan. 2:1, 2.
8. S kakšnim občutkom se lahko v molitvi bližamo Bogu, ker so nam bili odpuščeni grehi, in kakšno zaupanje lahko imamo glede uslišanja?
8 Ker vdani učenci Jezusa Kristusa vedo, da so jim bili odpuščeni njihovi grehi, imajo čisto vest. Prepričani so, da se Jehova Bog veseli njihovega odkritosrčnega truda, da bi živeli v skladu z vodstvom njegovega duha. (Gal. 5:16—18) Zato se lahko v vsaki stvari srčno obrnejo k Bogu s prepričanjem, da jih bo po svojem duhu vodil in jim pomagal prestati preizkušnje ali rešiti probleme, ki bi nastali. (Luk. 11:11—13) Apostol Janez je pisal: »Karkoli prosimo, prejmemo od njega, ker držimo zapovedi njegove in delamo, kar je prijetno pred njim.« — 1. Jan. 3:22.
9., 10. Kako nam pomaga Bog po Rim. 8:26, 27, četudi ne bi vedeli, za kaj naj molimo?
9 Včasih pa se lahko kristjan nahaja v situaciji, v kateri niti ne ve, za kaj naj bi molil. Morda je že dalj časa preganjan. Mogoče leži na njem težka odgovornost ali pa ga tare osebni problem. Ne ve točno, kaj naj stori. Mogoče niti ne pozna točno vzroka problema. Ker pa je v Božjih očeh čist, ni prepuščen samemu sebi. Iz Rim. 8:26, 27 se vidi, da mu bo Božji duh pomagal. Tam beremo: »Enako pa pomaga tudi duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temveč duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi. Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel duha, ker po volji Božji prosi za svetnike.«
10 Na kakšen način pa podpira Božji duh, kakor je tu omenjeno, »neizrečene vzdihe« kristjana za pomoč? Jehova Bog je dal po delovanju svojega duha napisati Biblijo in v njej so med drugim tudi molitve, ki izražajo njegovo voljo in njegove misli. On ve, kakšna je »misel duha«, to se pravi, kaj pomenijo stvari, ki jih je govoril njegov sveti duh na njegovo spodbudo po piscih Biblije. Pozna tudi občutke in potrebe svojih služabnikov. Zato sprejme navdihnjene molitve, kot da jih prinašajo njegovi služabniki, kakor da so vedeli, za kaj naj prosijo, in on jih usliši. Na ta način jim pomaga rešiti njihove probleme v soglasju s svojo besedo, čeprav morda prej niso vedeli, kaj naj storijo. On ne dopusti, da bi bili njegovi zvesti »preizkušeni nad svojo moč« in jih ne pušča na cedilu. — 1. Kor. 10:13; 2. Kor. 4:8, 9.
ZAŠČITENI PRED STISKAMI SVETA
11., 12. Zakaj obvaruje vdanost Bogu ali pobožnost kristjana pred nadlogo spolnih bolezni?
11 Neglede na to, da dobimo odpuščanje pri Bogu, če živimo Bogu vdano življenje, ohranimo čisto vest in uživamo njegovo podporo, se s tem tudi varujemo pred stiskami sveta. Tako so na primer danes po svetu razširjene spolne bolezni. Tudi najbolj oddaljena področja niso varna pred njimi. Problem spolnih bolezni je postal tako resen, da je dr. Marcolino G. Candau s Svetovne zdravstvene organizacije pri Združenih narodih opozoril (spomladi leta 1973): »Nujno potrebno je hitro ukrepanje, če hočemo spolnim boleznim še pravočasno zagospodariti. ... V vsem svetu so zavzele že skoraj epidemični obseg.«
12 Med ljudmi, ki živijo bogaboječe življenje, tega problema ni. Oni vedo, da niso spolne bolezni samo zdravstveni, temveč predvsem moralni problem. Z določenim strahospoštovanjem upoštevajo Jezusove besede: »Slišali ste, da je rečeno starim: ‚Ne prešestvuj‘. A jaz vam pravim, da vsak, kdor pogleda ženo, da si je poželi, je že prešestvoval z njo v srcu svojem.« (Mat. 5:27, 28) Ker sledijo pravi kristjani tej zapovedi, se varujejo situacij, v katerih bi bili lahko izpostavljeni skušnjavam. Ker se borijo proti vsakršni zahtevi po nedovoljenih spolnih odnosih, jim je prizaneseno z nadlogami sifilisa in gonoreje kakor tudi z njunimi strahotnimi posledicami — slepoto, nerodovitnostjo, duševnimi motnjami in predčasno smrtjo. Njihova vdanost Bogu je zanje resnično zaščita.
13. Kakšno korist imamo od tega, če sledimo nasvetu, naj se »očistimo vsakega madeža mesa in duha«?
13 Ker so Jehovini služabniki spoznali tudi vrednost biblijskega opozorila, naj se »očistimo vsakega madeža mesa in duha«, se izogibajo uživanja tobaka, betelovih oreščkov in drugih omamnih sredstev. (2. Kor. 7:1) Njihova poslušnost do Božje besede jih je obvarovala tudi pred škodljivimi posledicami alkoholizma. (1. Kor. 6:9—11) Denar, ki so ga prej izdajali za škodljive navade, uporabljajo sedaj tako, da postanejo oni in njihove družine koristni člani človeške družbe in so v čast Bogu in njegovemu ljudstvu. Njihovo Bogu vdano življenje se je pokazalo kot »vir dobička«.
14. Zakaj lahko na osnovi izkušenj, ki jih imajo posvetni ljudje, rečemo, da prinaša Bogu vdano življenje velik dobiček? Navedi primere.
14 Kako velik je dobiček, ki ga prinaša vdanost Bogu, najbolje spoznamo, če ga primerjamo s silno izgubo, ki jo povzroča življenje v stilu sveta. Pomislimo na primer na mlado dekle, ki si je nakopalo spolno bolezen ali katerega življenje je zaznamovano zaradi mamil. Ali ni silno veliko izgubilo? In kako je z njenimi starši? Le kaj vse bi plačali, da bi bila njihova hči spet takšna kakor pred tem? Verjetno jim noben znesek ne bi bil previsok, če bi ga imeli ali si ga lahko oskrbeli. Ali pa pomislimo na poročenega alkoholika. Mar ne bi bil zanj blagoslov, če bi spet lahko dobil svoje zdravje, ugled in položaj, ki ga je verjetno izgubil zaradi zlorabe alkohola? Ali ne bi bila njegova žena pripravljena veliko plačati, če bi njen mož s tem postal dober družinski poglavar in bi svojim dolžnostim pravilno zadostil? Da, posvetni ljudje bi dali veliko za to, če bi sebi ali svojim domačim lahko oskrbeli prednost, ki jo že sedaj prinaša vdanost Bogu.
PRIDOBITI PRIJATELJE S PREDANOSTJO BOGU
15. Kako to, da z Bogu vdanim življenjem dobimo pristne prijatelje?
15 Z Bogu vdanim življenjem pridobimo tudi pristne prijatelje. Najboljša prijatelja pravih kristjanov sta Jehova Bog in njegov Sin Jezus Kristus. Jezus je rekel svojim enajsterim zvestim apostolom: »Ne imenujem vas več hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela gospodar njegov; toda vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od Očeta svojega.« (Jan. 15:15) Tudi mi smo med seboj prijatelji. Ljudje, ki poznajo Boga in Jezusa Kristusa, kot prijatelji odgovarjajo opisu iz Pregovorov 17:17: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Takšne prijatelje najdemo samo med člani prave krščanske skupščine, ki živijo pobožno življenje. Med njimi ni nobenih rasnih, družbenih ali gospodarskih ovir; vsi so »bratje« in »sestre«. (Mat. 23:8) Povsod, kamor greš, najdeš med tistimi, ki živijo Bogu vdano življenje, pristne prijatelje, prijatelje, ki jim lahko zaupaš v vsakem pogledu. Pripravljeni so zate dati na razpolago čas, moči in sredstva, da ti stojijo ob strani in te hrabrijo. Poleg tega so v vsaki skupščini Jehovinega ljudstva sposobni možje, ki se odkritosrčno zanimajo za blaginjo vseh tistih, ki so z njimi povezani, in se s pripravljenostjo in goreče zavzemajo za njihove potrebe, posebno duhovne.
»Z ZADOVOLJNOSTJO«
16. Kaj potrebujemo po 1. Tim. 6:6, da bi si pridobili dobiček, ki ga prinaša Bogu vdano življenje?
16 Bogu vdano življenje prinaša s seboj resnično velik dobiček. Kar s tem pridobimo, je tako dragoceno, da tega nočemo več izgubiti. Zato se trudimo, da to obdržimo. Najbolje se nam bo to posrečilo, če ostanemo zadovoljni, če zares cenimo različne prednosti, ki jih s tem uživamo. Zanimivo je, da povezuje apostol Pavel vdanost Bogu z zadovoljnostjo, ko pravi: »Je pa velik dobiček, pobožnost, združena z zadovoljnostjo.« — 1. Tim. 6:6.
17. Zakaj bi nam lahko v duhovnem pogledu škodovalo, če v materialnem pogledu ne bi bili zadovoljni
17 Če bi kdaj postali nezadovoljni in bi izgubili cenjenje za blagoslove, ki jih uživamo na osnovi naše vdanosti Bogu, bi lahko prišli na misel, da bi na kakšnem drugem področju imeli več užitka. To bi lahko vodilo na primer k temu, da naše stališče ne bi več odgovarjalo besedam iz 1. Tim. 6:8: »Če pa imamo hrane in odeje (obleko in streho nad glavo), bodimo s tem zadovoljni.« Lahko bi zavistno gledali na blaginjo drugih in se popolnoma posvetili pridobivanju materialnih stvari. To bi nam lahko škodovalo v duhovnem pogledu, da, sčasoma bi lahko izgubili celo Božjo milost. Apostol Pavel opozarja na to nevarnost. Pisal je: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin. Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani, so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami.« — 1. Tim. 6:9, 10; glej tudi Heb. 13:5.
18. a) Kaj ne sme vplivati na našo zadovoljnost? b) Kaj naj bo po besedah apostola Pavla razlog za zadovoljnost kristjana?
18 Ne smemo tudi dopustiti, da bi določene okoliščine vplivale na našo zadovoljnost. Apostol Pavel nam je dal v tem pogledu izreden zgled. Takole se je izrazil: »Jaz sem se namreč naučil, zadovoljen biti s tem, kar imam. Znam se tudi ponižati, znam tudi v obilosti živeti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju.« (Fil. 4:11—13) Pavel je bil pod vsakršnimi okoliščinami zadovoljen. Ni si rekel: »Ko obogatim, si pridobim določen položaj ali določen ugled, bom zadovoljen.« Njegova zadovoljnost je temeljila na njegovem odnosu do Jehove Boga in Jezusa Kristusa, na tem, da ju je poznal in da sta ga onadva poznala. To je edina zanesljiva podlaga za zadovoljnost.
19. Zakaj bi bilo nevarno dopustiti, da bi na našo zadovoljnost vplivale materialne stvari ali odnos do kateregakoli človeka?
19 V današnjem svetu ni nič drugega trajno. Smrt nam lahko vzame naše domače ali prijatelje. Nesreča ali bolezen lahko povzroči, da smo mi sami ali kdo od naših domačih za vedno pohabljeni in potrebni nege. Premoženje nam lahko ukradejo ali uničijo. Če bi bile torej materialne stvari, naš položaj ali odnos do nekaterih ljudi osnova naše zadovoljnosti, bi bili lahko grenko razočarani. Takšno razočaranje bi nas lahko celo navedlo, da bi pripisali krivdo Bogu in prav tako nepravilno sklepali kakor Asaf, ki je rekel: »Res, zastonj sem čistil srce svoje in v nedolžnosti umival roke svoje.« (Ps. 73:13) Če takšnih misli ne bi zatrli, bi nas lahko odvedle od naše vdanosti Bogu.
20. Kaj lahko storimo, da bi ostali zadovoljni?
20 Paziti moramo na to, da nas sedanji svet s svojimi pogledi, s svojim materialističnim stališčem in metodami ne oropa naše zadovoljnosti. Zato je dobro, da si vzamemo čas in hvaležno razmislimo o velikem dobičku, do katerega smo prišli, odkar živimo pobožno življenje. O tem, da smo prišli v Božjo milost, naj bi mislili tako, kakor Psalmist, ki je pisal: »Blagor mu, kogar izvoliš in pripuščaš, da se ti bliža, da prebiva v vežah tvojih! Nasitimo se z dobroto hiše tvoje, s svetimi rečmi tvojega svetišča.« (Ps. 65:4) Kako nespametno bi bilo vse to zapustiti samo zato, ker mogoče nekaj ne gre po naši glavi!
21., 22. a) Kakšni blagoslovi so še pred tistimi, ki živijo pobožno življenje? b) Kaj lahko storimo, da preprečimo izgubo upanja na te blagoslove?
21 Tudi ne pozabimo, da ima pobožnost ali vdanost Bogu »obljubo prihodnjega življenja«. (1. Tim. 4:8) Kristusovi maziljeni bratje, ki še živijo na zemlji, ne »upajo v Kristusa samo v tem življenju«. Pred njimi je čudovita nagrada, da bodo s Kristusom vladali v nebesih tisoč let. (1. Kor. 15:19, 50—54; Raz. 20:6) Tudi stalno rastoča »velika množica«, ki je povezana z maziljenci, ima čudovito upanje. Gleda naproti bližajoči se »veliki stiski«, v kateri bodo odstranjeni vsi, ki se branijo spoznati Boga in mu služiti. Vsi, ki Bogu zvesto služijo z ramo ob rami z duhovnimi Kristusovimi brati, upajo, da bodo bodisi preživeli to stisko, bodisi da bodo obujeni od mrtvih in nato večno živeli na očiščeni zemlji ter nikoli več prenašali bolečin, bolezni in staranja. Takrat bo »zemlja ... (zagotovo) polna spoznanja Jehovinega, kakor vode pokrivajo morja globočino«. Pri tem ne bo šlo samo za znanje, temveč tudi za spoznanje, ki bo uporabljano v soglasju z Božjo voljo. — Iza. 11:9; 2. Tes. 1:6—10; Raz. 7:9—17; 21:3—5.
22 Kako čudoviti blagoslovi so vendar pred nami, če nadaljujemo z življenjem, ki je predano Bogu! Zato ne dopustimo, da bi bil moten naš neprecenljivi odnos, v katerega smo prišli s tem, da sta nas Bog in Kristus priznala za svoje služabnike! Še naprej strogo pazimo na to, da nas nič ne oropa naše zadovoljnosti. Svoj pogled usmerjajmo stalno na svoj popolni zgled: na Jezusa Kristusa. »Tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel mučilni kol, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola. Pomislimo vendar nanj, ki je prestal od grešnikov toliko nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v dušah svojih.« — Hebrejcem 12:1—3.