Drugi gostje povabljeni na svatbo kot nadomestilo
1. a) Kako so povabljenci pokazali, da »niso bili vredni«? b) Kaj bi zanje pomenilo, če bi zapustili svoje sebične materialne interese?
ZAKAJ so antikrščanski »krvniki« bili pobiti ob razrušenju Jeruzalema, njihovega svetega mesta, in zakaj je leta 70 n. št. prenehal obstoj židovskega ljudstva? Zato ker, kakor je rekel kralj v Jezusovi zgodbi, povabljenci na svatovščino »niso bili vredni« (Mat. 22:8). Židje so to dokazali s svojim žaljivim, nelojalnim, nespoštljivim in pogosto nasilnim zavračanjem tudi drugega poziva nebeškega kralja. Kaj bi zanje pomenilo, zapustiti svoje sebične materialne interese in priti na duhovno »svatbo«? Morali bi se najprej pokesati zaradi tega, ker niso držali Mojzesovega zakona, potem zato, ker so zavrnili Mesijo, ki je prišel od Boga in nato bi se morali krstiti kot učenci Jezusa Kristusa, Mesije. Toda oni so bili preveč ponosni, opravičevali so sami sebe in zato so bili proti temu, da bi zadovoljili takšnim zahtevam. Tako se je na splošno zgodilo z izraelskim ljudstvom.
2. a) Zakaj ob koncu drugega obvestila niso bila zasedena vsa mesta na svatbi? b) Koliko prostorov je hotel kralj dati »vrednim«?
2 Ali to pomeni, da so na svatovščini ostali prazni prostori? Ne, ne vsi! Biblijsko poročilo pokazuje, da so nekateri »povabljeni« Židje prišli že ob prvem pozivu in da so nekateri Židje in obrezani, ki so pristopili k židovski veri, prišli ob priliki drugega poziva, ob Binkoštih leta 33. n. št. Toda zares malo jih je bilo v primerjavi z mnogimi prostori, ki so bili pripravljeni v svatovski dvorani. Koliko prostorov pa je predvidel kralj? Za tiste, ki so »vredni« in so zavzeli prostore pri »mizi« in ponazarjajo sodediče kraljevega sina v »nebeškem kraljestvu«, je predvidel nebeški kralj, Jehova, 144 000 prostorov, da bi bila svatovska dvorana napolnjena z »vrednimi«. Kristus nam to pokazuje v zadnji knjigi Biblije, v Razodetju (Raz. 7:4-8; 14:1-3; 20:4-6). To število pokaže, da je bilo na svatbi veliko prostorov.
3., 4. a) Komu izključno je bilo zapovedano po zgodbi, da zavzame 144 000 prostorov? b) Ali so bili številčno sposobni zavzeti toliko prostorov?
3 Po Jezusovi zgodbi je ponudil Jehova, kralj, priložnost vsemu izraelskemu ljudstvu, ki je bilo v zavezi zakona, da bi dalo na razpolago dovolj vrednih oseb, katere bi zavzele vseh 144 000 mest. Izraelci so bili naravno, meseno »seme« Abrahama, s katerim je Bog sklenil zavezo, po kateri bodo po tem »semenu« blagoslovljene vse rodovine zemlje« (1. Mojz. 12:3; 22:17, 18). Po zavezi zakona, v katero jih je sprejel Bog preko Mojzesa, so dobili možnost, da postanejo »kraljevsko duhovništvo«, ki ga bo Bog vzpostavil pod Mesijo, posrednikom večjim od Mojzesa. Edino oni so bili ti, ki jih je Bog povabil na duhovno svatbo.
4 Njihovo ljudstvo kot celota je bilo sposobno dati 144 000 naravnih Židov, da zavzamejo pripravljene prostore. Židov je bilo dovolj, nedvomno milijone, ki bi lahko zadovoljili tej potrebi. Da, po Josipu Flaviju je bilo leta 70. n. št. ob praznovanju Pashe, v Jeruzalemu 1 197 000 Židov. Res je, da veliko število Židov, razkropljenih po vsej naseljeni Zemlji, ni bilo prisotnih na tej Pashi.
5. a) Kdo so bili po besedah Pavla tisti izmed naravnega »semena« Abrahama, ki so sledili pozivu? b) Ali je ostalo še toliko prostorov kakor pred tem?
5 Bili so torej mnogi povabljeni iz naravnega, mesenega Abrahamovega »semena«, da, vseh 144 000. Toda zapisi Biblije pokažejo, da je le malo Abrahamovih potomcev sprejelo povabilo, ki je bilo del zaveze zakona. Okoli leta 56. n. št. je pojasnil apostol Pavel, eden pokristjanjenih Židov, da je izbran samo majhen »preostanek« Izraelskega naroda (Rim. 9:27-29; 11:5). Kljub temu v svatovskem prostoru, kjer je bil prisoten ta židovski »preostanek«, ni bilo več toliko prostorov, kakor jih je bilo na razpolago, ko se je leta 29. n. št. pričelo s prvim obveščanjem, — torej ni jih bilo več vseh 144 000.
6. Kako je kralj po zgodbi poskrbel, da se njegovega dobrega namena ne bo sramotno preprečilo?
6 Po Jezusovi zgodbi se je za kralja iztekal čas njegove svatovščine, ki je bila že pripravljena. Kako je nameraval kralj, — ker jih je toliko odklonilo povabilo, — napolniti prostor z gosti tako, da bi to bilo častno? Malo gostov v dvorani bi bila zanj sramota; pomenilo bi, da je njegov dobri namen zgrešen. Toda kralj ni smel biti poražen in če ga niso počastili s prisotnostjo prvotno povabljeni, tedaj je na mestu, da ta zanje rezervirana mesta zavzamejo drugi. Pred razrušenjem »mesta« teh »krvnikov«, je poslal kralj svoje hlapce iz mesta »na razpotja«. Od tu naj bi kraljevi hlapci pripeljali nove goste, in to »vse«, ki jih najdejo.
7. Ali se pokazuje, da so kraljevi služabniki tiste, ki so zbrani kot nadomestilo, povabili v istem smislu kakor prvotne povabljence?
7 Služabniki bi lahko pripravili te nepoznane, ki so bili izven svojega doma, da zavzamejo prostore pri svatovski svečanosti. To je bilo označeno kot povabilo, kajti že zbrani niso prevzeli iniciative tako, da bi bili sami prišli na »svatovsko svečanost«. Tisti, ki so bili sedaj zbrani kot nadomestilo, niso bili povabljeni v istem smislu kakor prvotni. V odgovarjajoči Jezusovi prispodobi, ki je zapisana v Lukežu 14:15-24, je rekel hišni gospodar, ki je pripravil »veliko večerjo«, svojim služabnikom, ko je bilo tretjič in zadnjič rečeno gostom: »Pojdi ven na pota in za ograje (to se pravi ven iz mesta) in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja. Kajti pravim vam, da nobeden onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje« (Lukež 14:23, 24).
8. Kdo so bili tisti sedaj zbrani in kdaj ter kako se je pričelo njihovo zbiranje?
8 Ta dejavnost, po kateri naj bi bilo zbranih z »ulic« dovolj gostov, torej »izven mesta«, se ni pričela leta 70. n. št., temveč jeseni leta 36 n. št., namreč sedem let ali »en letni teden« po krstu in maziljenju Jezusa, sina nebeškega kralja (Dan. 9:24-27). Prvi hlapec, ki je bil poslan, je bil apostol Peter, pokristjanjeni Žid. Poslan je bil v Cezarejo, glavno mesto province, v kateri je bil rimski namestnik Poncij Pilat in tam je oznanjeval neobrezanim poganom ali nežidom. Na pozornega poslušalca, italijanskega stotnika Kornelija in njegove verne prijatelje, je Bog izlil svetega duha in zatem je Peter vse krstil (Dej. ap. 10:1 do 11:18). Zbiranje neobrezanih nežidov traja od takrat pa vse do danes, do dvajsetega stoletja. Vse te osebe so služile kot nadomestilo.
9. a) S čim primerja Pavel Abrahama in njegovo naravno potomstvo? b) Zakaj so bile veje »odrezane« in kako so bile nadomeščene?
9 Po prispodobi, ki jo je apostol Pavel uporabil v listu Rimljanom, 11. poglavje, so bili naravni Židje pod zavezo zakona, podobni naravnim vejam neke oljke. To drevo je imelo omejeno število vej. To so bili telesni potomci Abrahama, Božjega prijatelja in kot taki so bili po rojstvu dediči obljub, ki jih je dal Bog Abrahamu. Patriarh Abraham je bil deblo tega simboličnega oljkovega drevesa in korenine tega debla so bile trdno zasidrane v Božjih zavezah obljube. Bog si je želel duhovno »Seme« Abrahama, duhovni Izrael. Ko so se torej naravni Židje, ki so bili povabljeni, da postanejo »kraljevsko duhovništvo«, branili izpolnjevati pogoje za to, so bili odlomljeni s simbolične oljke; niso postali dediči »nebeškega kraljestva«. Morali so biti nadomeščeni, da bi simbolična oljka imela polno število vej. Da bi prišlo do te popolnosti, je Jehova v svojem usmiljenju vcepil na njihovo mesto verne pogane, kakor veje z neke divje oljke. Tako je Bog dopolnil popolni, duhovni Izrael, Abrahamovo »duhovno seme«.
MOŽ BREZ »SVATOVSKEGA OBLAČILA«
10. Katere posameznosti zgodbe se bodo izpolnile v bližnji prihodnost in zakaj?
10 Zatem ko se je delo zbiranja izvajalo osemnajst stoletij, je potrebno sedaj, v dvajsetem stoletju, nadomestiti razmeroma malo število povabljenih, mnogo manjše kakor takrat. Ne bo jih torej veliko več zbranih. Ker so se leta 1914 končali časi narodov in so se pričeli »zadnji dnevi«, živimo v času, v katerem bo »dvorana« nebeškega kralja napolnjena za »svatovščino«. V Jezusovi zgodbi se doseže ta točka in on pravi dalje: »Ko pa pride kralj, da pogleda goste, ugleda tu človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko oblačilo in mu reče: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? on pa mu umolkne« (Mat. 22:11, 12).
11. Zakaj mož brez svatbenega oblačila ni odgovoril na vprašanje kralja?
11 Kralj je dal na razpolago svatovska oblačila za vse goste in nosili bi jih naj na svečanosti. Za tega človeka torej ni bilo opravičila, ker ni imel na sebi svatovske obleke. Bil je prisiljen molčati. V svoji zgodbi Jezus ni rekel, da je ta mož oblekel svatovsko oblačilo, da bi šel v dvorano in bi ga zatem slekel. Nasprotno, ta mož je oblačilo zavrnil, ko mu ga je ponudil kraljevi hlapec oziroma mu pokazal kraljevsko garderobo. Kralj mu ni rekel: »Zakaj si slekel svatovsko oblačilo?« temveč: »Kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?« Ni ga hotel nositi in ni ga hotel obleči za svečanost. Tako ni odgovarjal pogojem, da bi prisostvoval svatovščini in zato ni spadal tja. Koga ponazarja on danes?
12. Koga ponazarja, na kratko rečeno, mož brez svatbenega oblačila in kaj pomeni svatovsko oblačilo po gledišču komentatorjev Biblije?
12 Danes ponazarja tiste, ki se izdajajo za bogaboječe kristjane, niso pa oblekli tega, kar je primerjano s »svatovskim oblačilom«. Po poročilih je bila takšna obleka, ki jo je dal gostitelj na razpolago, dolgo platneno, belo oblačilo, tako, da so bili vsi gostje po zunanjosti enako oblečeni, neglede če je bil nekdo prvotno povabljeni Žid ali naknadno pripeljani nežid. Zato opozarjajo mnogi komentatorji Biblije na Razodetje 19:7, 8, kjer piše o Jagnjetovi ženi: »In dano ji je bilo, da se obleče v tenčico, svetlo in čisto; tenčica namreč so pravična dela svetnikov.« Zato se trdi, da ponazarja svatovsko oblačilo kristjanom vračunano pravičnost in njihovo opravičenje.
13. Zakaj ponazarja »svatovsko oblačilo« več od »opravičenja«?
13 Pa vendar mora svatovsko oblačilo pomeniti več kot samo to, da je nekdo s svojo vero v Kristusa kot odkupno žrtev, opravičen pred Bogom (Rim. 5:1, 9). Takšno opravičenje, ki sledi zatem, ni samo sebi namen. Namen opravičenja je v tem, da je opravičeni sprejet od Boga kot duhovni sin in da je član duhovnega Abrahamovega »semena«, torej tudi član duhovnega Izraela. V tej lastnosti je takšen posvojeni Božji sin sprejet v novo zavezo, katere posrednik je Božji sin, Jezus Kristus (Gal. 4:4-7; Rim. 8:16, 17; Luk. 22:19, 20). Vse to torej ponazarja »svatovsko oblačilo« pokesanega in krščenega gosta na svatovščini. To je označba duhovnega Izraelca, člana duhovnega Abrahamovega »semena««.
14. Kaj torej ponazarja mož brez svatovskega oblačila?
14 Ker ta prisotni posameznik, ki ga je odkril kralj, ni nosil svatovskega oblačila, ki mu je bilo na razpolago, ponazarja razred, ki ni izvajal svoje vere in ni iz vere postopal, da bi bil opravičen od Boga in sprejet kot duhovni sin oziroma bil sprejet v novo zavezo, sklenjeno po Kristusu. On ne ponazarja tistih kristjanov, ki so bili maziljeni z Božjim Duhom in postavljeni za sodediče Kristusa, a so se pozneje pokazali za nezveste Bogu ter odpovedali glede nebeškega kraljestva. Ta mož ponazarja navidezne kristjane, iz katerih je danes sestavljeno krščanstvo in ki trdijo, da so na svatbeni svečanosti. Bog, kralj, jih nikoli ni priznal za goste, ker niso imeli takšnih lastnosti, zato jih tudi ni mazilil s svetim Duhom za dediče kraljestva.
15., 16. a) Kateri čas je prišel sedaj za kralja? b) Kdaj bo prišel kralj, da pregleda goste?
15 Priti mora čas, ko bo Bog razgalil lažno trditev krščanstva, da je na svatovščini, in ko bo pred očmi vseh opozovalcev izrekel neugodno sodbo nad tem lažnim krščanstvom. Bog, kralj, to stori, ko pride na prireditev svatovščine za svojega sina, da pregleda goste. Po Jezusovi zgodbi se bo to zgodilo, ko »se dvorana napolni z gosti« (Mat. 22:10, 11). Ko se prostor napolni z gosti, bo ustavljeno delo zbiranja, ki so ga opravljali kraljevi hlapci. »Izvoljeni« se zbirajo pod nevidnim vodstvom Božjih angelov in ko bo od Jezusa prerokovano delo zaključeno ob koncu tega sestava stvari, tedaj bo prišel nebeški kralj, da »pogleda goste«:
16 »In tedaj se prikaže na nebu znamenju sinu človekovega; in tedaj zaplakajo vsi rodovi zemlje in bodo videli sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z močjo in slavo veliko. In pošlje angele svoje z močnim glasom trobente iz zbero izvoljence njegove od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja« (Mat. 24:30, 31).
17., 18. a) Kaj se bo ob koncu tega dela zbiranja ugotovilo za razred brez svatovskega oblačila? b) Kot izhaja iz Jezusove zgodbe, kaj se bo takrat zgodilo s tem razredom?
17 Zbiranje »izvoljenih« bo končano malo prej, preden se bo pričela »velika stiska«, ki jo je Jezus primerjal s potopom v Noetovem času (Mat. 24:21, 22, 37 do 41). Ali bo torej ta razred, ki ga ponazarja mož brez svatovskega oblačila v času kraljevega pregledovanja, vzet skopaj z »izvoljenimi«, ali pa bo ta razred puščen med »vsemi rodovi zemlje«, ki bodo zaplakali zaradi prihajajočega uničenja? Razred krščanstva nima opravičila za kralja, ker je poizkušal biti na svatovščini brez simboličnega oblačila. Ta razred ne more navesti nobenega razloga, da bi mu bilo dovoljeno veseliti se »svatovščine«. V času zadnjega pregledovanja se bo pokazalo, da je ta razred obmolknil. Kako bo z njim postopal kralj? Tudi to se vidi iz Jezusove zgodbe:
18 »Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi« (Mat. 22:13).
19. Kam bo vržen ta razred in kakšne prednosti tedaj ne bo več imel?
19 Ta razred bo torej zvezan tako, da se ne bo mogel več upirati. Tedaj bo vržen v »temo«, ki ni zmanjšana z uličnimi svetilkami ali podobnim. Tam bo ta razred, ki ne bo dobil nobene svetlobe od Boga, v »veliki stiski«, v kateri bo uničen religiozni Babilon veliki in ostali deli tega sestava stvari, zaplakal bo in škrtal z zobmi (Razod. 17:14-18). Ta razred bo odrezan od »nebeškega kraljestva« in ne bo sodeloval na nebeškem slavju Jagnjetove svatbe (Razod. 19:9).
MNOGO POKLICANIH, MALO IZVOLJENIH
20. S kakšnim pojasnilom je Jezus končal svojo zgodbo? Ali se to nanaša na tistega, ki je vržen ven?
20 Da bi zaokrožil zgodbo in pokazal, za kaj gre, je rekel Jezus: »Kajti mnogo jih je poklicanih, a malo izvoljenih« (Mat. 22:14). Teh besed Jezus ni govoril zaradi tistega, ki so ga vrgli ven, ker ni bil oblečen v svatovsko oblačilo. »Ta pripomba v 14. vrsti je sklep iz vse zgodbe in ne iz dela, ki govori o možu brez svatovskega oblačila« (Barnes Notes on the New Testament, 1963, str. 104). V Jeruzalemski Bibliji, 1968, piše v pojasnilu Mat. 22:14: »Te besede se prej nanašajo na prvi del zgodbe, kakor na drugi. Ne gre na splošno za izvoljene, temveč za Žide, kot prve povabljence. Zgodba sama ne pravi in tudi ne izključuje, da jih je samo malo sprejelo povabilo in da so bili izvoljeni.« Tisti mož namreč ni predstavljal glavnega dela zgodbe. On gotovo ni predstavljal tistih, ki so preostali od »veliko« povabljenih zatem, ko jih je bilo od njih le malo izvoljenih. Gostje, ki so nosili svatovska oblačila in ki niso bili vrženi iz svatovske dvorane, ne predstavljajo tistih »redkih«, namreč onih, ki so bili izbrani iz židovskega naroda zatem, ko je večina »povabljenih« Židov našla kakšen izgovor. Koga je torej mislil Jezus z »mnogimi«, ki so bili povabljeni, in koga je mislil z »malo« izvoljenimi?
21. Kdo so bili tisti redki, ki so bili izvoljeni? Ali sestavljajo oni celotno število na slavju prisotnih »gostov«?
21 Ti »mnogi« povabljeni ponazarjajo židovski narod, ki je bil v zavezi zakona, s čemer se je Židom nudila pomoč, da postanejo za Boga »kraljevsko duhovništvo«. »Malo« izvoljenih pa, ki so bili vredni »nebeškega kraljestva«, sestavlja »preostanek« naravnih Židov, ki je poslušal objavo nebeškega kralja. Ti Židje so zapustili svetske interese in prišli v prostor, kjer je svatba. Oblekli so »svatovsko oblačilo« in posedli okrog »mize«. Ker je do leta 36. n. št. le »malo« (Židov) poslušalo poziv Boga, kralja, je smatral za potrebno, da pošlje svoje »hlapce« izven židovskega »mesta« ali židovske države da pripeljejo nadomestilo iz neobrezanih poganov. Rezultat je bil poln prostor gostov. »Malo« izvoljenih, ki so sestavljali židovski »preostanek«, je bil samo del vseh, na slavju prisotnih gostov.
22. a) Kako je Bog pokazal, da je izbral vse »goste«, ki so imeli svatovsko oblačilo? b) Kaj pokaže Jezusova zgodba glede svatbe?
22 Tako torej predstavljajo vsi »gostje«, ki so imeli svatovsko oblačilo, več kakor samo »preostanek« Židov, ki so postali duhovni Izraelci. »Gostom« pripadajo tudi zvesti pogani, ki so zavzeli prostore drugih. Bog je jasno pokazal, da je on izbral vse »goste«, ki so imeli na sebi svatovsko oblačilo, ker jih je po svojem sinu Jezusu Kristusu mazilil s svojim svetim duhom. Jezusova zgodba ni pokazala in tudi ni potrebno, da pokaže, da je določeno število maziljenih kristjanov postalo nezvestih in so se izkazali za nevredne »nebeškega kraljestva«. Jezusova zgodba naj bi pokazala, da bo nebeški kralj kljub težavam priredil »svatbo« s polnim številom gostov. Njegovo »slavljenje svatbe« bo v izpolnitvi njegovega dobrotljivega namena uspešno.
23. Ali je kralj Jehova dovolil pripeljati svojim »služabnikom« preveč »gostov« ali kako je postopal?
23 Ves čas je kralj, Jehova, vedel, koliko je prostorov ob slavnostni mizi. To je razlog, zakaj svojim »hlapcem« ni dovolil pripeljati preveč »gostov«, temveč jim je dovolil pripeljati samo potrebno število, tako da se vsa mesta izpolnijo z gosti. Ob določenem času je rekel »hlapcem«, naj povabijo tudi preostanek prvotno povabljenih Židov, zatem pa je dovolil, da pridejo iz vseh narodov neobrezani pogani kot potrebno nadomestilo. Postopoma bi se tako zavzela vsa mesta.
24. a) Kaj v zgodbi ni pokazano glede človeka, ki je bil vržen ven? b) Zakaj v izpolnitvi zgodbe ni potrebno privesti nadomestilo za izvržene?
24 Nekaj pa v Jezusovi zgodbi ni prikazano? Kaj pa? Pokazano ni, da bi kralj, — zatem ko so vrgli ven moža, ki ni imel svatovskega oblačila, — ponovno poslal služabnika, da pripelje nadomestilo za njega. Sigurno je, da kralj ni poslal služabnika v noč, »ven v temo«, da bi poiskal nadomestilo za odstranjenega. Kdo bi tudi bil v tej pozni noči še izven mesta, na »ulici«? Kralj je priznal samo tiste goste, ki so bili oblečeni v svatovsko oblačilo. Slavnost se je pričela brez moža, ki so ga vrgli ven, ker ni imel tega oblačila. V današnji izpolnitvi tega poslednjega dela Jezusove zgodbe ni nobene potrebe, najti nadomestilo za krščanstvo ali njihove pristaše. Krščanstvo je samo poizkušalo priti na svatbo, ne da bi odgovarjalo božanskim zahtevam. Trditev krščanstva, da je prisotno, ni prepričljiva.
25. a) Kdo je torej izdal poziv in kako? b) Kako so gostje »izvoljeni« in kaj morajo delati?
25 Jehova, kralj, je izdal poziv. Kakor pri Korneliju, prvem poganu, ki je pristopil h krščanstvu, vidi Bog v srce tistega, kateremu poklanja svojo pozornost. Na osnovi stališča srca tistih, ki sledijo pozivu, jim daje Bog potrebno pomoč. Tako dobijo biblijski pouk o upanju nebeškega kraljestva. Zato ne sprejmejo Božjega povabila vse stotine milijonov, katerim se oznanjuje »dobra vest o kraljestvu«, ne sprejmejo poziva na duhovno slavje »svatovščine« (Mat. 24:14; 28:19, 20). Večini se daje samo »pričevanje« o kraljestvu, tisti pa, ki so dejansko povabljeni in ki odgovarjajo Božjim zahtevam, postanejo »izvoljeni« s tem, da jih Bog mazili s svetim duhom, da bi postali sodediči Jezusa Kristusa (2. Kor. 1:21; 1. Jan. 2:20, 27). Zato se morajo tisti, ko so bili izbrani, pokazati vse do konca za zveste (Razod. 17:14; 2:10).
26. Kaj čutijo »izvoljeni gostje« sedaj na Zemlji in kaj bodo doživeli zvesti po veliki stiski?
26 Ves človeški rod se danes nahaja v težavah, v »zadnjih dneh« tega starega sestava stvari. Toda zvesti izvoljeni »gosti« v razsvetljenih prostorih, kjer je »svatba«, čutijo radost in blagoslov kraljevega priznanja. Zatem ko bodo ohranili svojo krščansko čistost vse dokler se ne zaključi približajoča »velika stiska«, s katero prihaja tudi konec tega starega sestava stvari, bodo vpeljani na »večerjo Jagnjetovega ženitovanja« na nebu (Razod. 19:7, 9). Ker sestavljajo oni Kristusovo »nevesto«, tedaj je to brez dvoma razlog, zakaj se ne omenja nevesta kraljevega sina niti se v Jezusovi zgodbi pojavlja. (Podobno je z zgodbo o desetih devicah — Mat. 25:1-12). Vseh 144.000 izvoljenih, zvestih članov skupščine neveste, bo tam jedlo s svojim ženinom.
SIMBOLIČNE DRUŽICE
27. Kdo se sedaj na Zemlji priključuje preostanku in kako ti spoštujejo kralja in njegovega sina, ženina?
27 Na svatbah in svatbenih svečanostih so tudi družice. V Psalmu 45:13-15 se nahaja preroško pokazovanje na to, da bodo prisotne tudi družice. Danes, ko je skupščina neveste že skoraj zbrana, se one priključujejo »preostanku« te skupščine. Seveda te simbolične družice ne pričakujejo, da pridejo skupaj s »preostankom« v nebo, toda spoštujejo kralja in njegovega sina, ženina, ter pokazujejo odgovarjajočo pozornost preostanku skupščine-neveste. V Razodetju 17:9-17 je pokazano, da bo teh družic »velika množica«.
28. Komu sedaj pomaga »velika množica« in kakšno nagrado bodo dobili od svojega očeta večnosti?
28 Veselijo se uresničenja te izrazite označbe Božjega namena in ljubeče pomagajo preostanku razreda neveste. S spoštovanjem sodelujejo v molitvah k nebeškemu kralju v njegovem duhovnem templju in mu služijo. Od njega bodo po njegovem sinu, ženinu, in svojemu očetu večnosti, blagoslovljeni z večnim življenjem (Iza. 9:6, 7). Pod kraljestvom takrat poročenega Božjega sina se bodo veselili neizmernih blagoslovov na rajski zemlji.