Svatba kralja v Božjem namenu

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu. In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti.« — Matevž 22:2, 3.

1. Kaj se oznanjuje narodom že 60 let in kateri zgodovinski primer pokaže, ali jim bo njihova reakcija v korist?

VES svet je v težavah in nobenega razloga ni za dvom, da se sestav stvari, v katerem živi človeštvo, nahaja v napovedanem »poslednjem času«. V minulih šestdesetih letih se je stiskanemu človeštvu oznanjevalo »nebeško kraljestvo« ali »Božje kraljestvo« kot edino upanje. Toda večina ljudi ne veruje v to božansko sredstvo in si ga na splošno tudi ne želi. Podobni so narodu, čigar pripadniki so pred devetnajstimi stoletji zavrnili »nebeško kraljestvo«, ki jim je bilo ponujeno. Vendar zavrnitev te ponudbe njihovemu narodu ni služila v blaginjo. Glede izkušenj, ki jih je imel ta narod, zavračanje »nebeškega kraljestva« ne bo koristilo niti tistim, ki danes dajejo prednost človeškim načrtom in ureditvam pred tem »edinim upanjem« (Dan. 12:4; Mat. 3:1, 2; 4:17; Mar 1:14, 15; Luka 6:20)

2. Od kdaj, kje in komu se je oznanjevalo »nebeško kraljestvo« in kateremu narodu bo dano?

² V davnem času, ko Rimsko cesarstvo še ni vladalo celih sto let na Bližnjem Vzhodu, se je tam pričelo oznanjevanje »nebeškega kraljestva«. Leto 33 n. št., je bilo četrto leto tega oznanjevanja. To kraljestvo je bilo predmet žolčnih debat v židovskem mestu Jeruzalemu in celo v znanem templju tega svetega mesta se je govorilo o njem. V svojem govoru je rekel vodilni oznanjevalec dobre vesti o tem kraljestvu svojim hvaležnim poslušalcem, med katerimi so bili tudi duhovniki in pripadniki sekte farizejev, naslednje: »Zato vam pravim, da se vam odvzame kraljestvo Božje in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove« (Mat. 21:43-46). Po teh besedah naj bi bilo temu ljudstvu skoraj odvzeto Božje kraljestvo in izročeno drugemu, šele osnovanemu narodu, ki je prinašal sadove, po katerih se je videlo, da Božje kraljestvo vlada nad njimi. Besede tega govornika so se zares uresničile, ker Božje kraljestvo ni v posesti tega, nekoč pooblaščenega ljudstva.

3. S katerimi besedami je vpeljal govornik zgodbo, ki se nanaša na njegove preroške besede?

³ Zakaj pa je prišlo do tega? Govornik teh preroških besed je nadaljeval in povedal zopet eno svojih vedno pomembnih zgodb. Neki mož, ki jo je slišal, jo je za nas zapisal in to poročilo se pričenja z besedami: »In odgovarjaje jim zopet govori Jezus v prilikah, rekoč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je napravil svatovščino sinu svojemu. In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti« (Mat. 22:1-3).

4. Kako vemo, koga ponazarja »kralj« v Jezusovi zgodbi?

⁴ Glavna oseba v tej zgodbi je bil »človek, kralj. Koga ponazarja? Ponazarja samega Boga, ker se zgodba prične z besedami »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju«, ki je postopal na določen način in privedel do določene reakcije. Izraz »nebeško kraljestvo« pomeni isto kakor »Božje kraljestvo«, ker vlada Bog kot vsemogočni v duhovnem kraljestvu, v nevidnih nebesih. Vladar starega Babilona je, na primer, moral doživeti neko ponižanje in to upravičeno: » ... dokler ne spoznaš, da vlada najvišji v kraljestvu človeškem ter da ga, komur hoče ... brž ko spoznaš, da vladajo nebesa« (Dan. 4:25, 26). Jezus se je skliceval na Boga, ko je rekel za Jeruzalem: »Ne prisegajte ... pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega Kralja.« Učil je svoje učence, naj molijo k temu kralju, ko je rekel: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja, kakor v nebesih tako na zemlji« (Mat. 5:34, 35; 6:9, 10).

5. Kdo je »sin«, za katerega pripravlja nebeški kralj »svatbo«, in kakšen dokaz obstaja za to?

⁵ Iz Jezusove zgodbe izvemo, da ima kralj sina. Bog, nebeški kralj, ima sicer na stotine milijonov duhovnih sinov, ki se omenjajo v Bibliji kot »Božji sinovi« (Job 38:7; Dan. 7:9, 10). Koga od te množice sinov se misli v Jezusovi zgodbi? To je sin nad sinovi v Božji nebeški družini in za tega pomembnega sina je pripravil nebeški kralj »svatbo«. Sveto pismo pokazuje, da je ta sin pripovedovalec te zgodbe, namreč sam Jezus Kristus. Janez Krstnik je opozoril na komaj krščenega Jezusa z besedami: »Jaz nisem Kristus, ali poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli glasu ženinovega. To veselje moje je torej dopolnjeno« (Jan. 3:28, 29). V neki drugi zgodbi je Jezus mislil na samega sebe, ko je rekel: »Tedaj bode nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilnice in šle ženinu naproti« (Mat. 25:1; 9:15).

6., 7. a) Kdo je »nevesta« kraljevega sina? b) S čim je v Efež. 5:23—32 primerjan odnos med Jezusom Kristusom in njegovo skupščino?

⁶ Kakor resnični ženin je tudi Jezus občutil veliko radost, ko je mislil in govoril o »nevesti«, katero mu bo dal kralj, njegov nebeški oče. Ta »nevesta« seveda ni ena oseba, ne eden od učencev Jezusa Kristusa, temveč je to razred ali skupina ljudi, vsa njegova skupščina, — skupščina zvestih maziljenih učencev. To naj nas ne zmede, ker se tudi v prerokbah Biblije stari izraelski narod primerja z ženo Jehove Boga. Ta narod je bil z njim v neki meri »poročen«, ko je na gori Sinaj v Arabiji stopil v zavezo zakona, čigar posrednik je bil prerok Mojzes (Iza. 54:5; Jer. 3:14; 31:31, 32). Zato se odnos med Božjim sinom in njegovo maziljeno skupščino primerja z odnosom nekega soproga in njegove žene. Takole beremo:

⁷ »Kajti mož je glava ženi, kakor tudi Kristus glava cerkvi; on je tudi rešitelj telesa. Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil cerkev in je samega sebe dal zanjo. Ta skrivnost je velika: jaz pa pravim za Kristusa in za cerkev« (Efež. 5:23, 25, 32).

8. Kje in kako bo izvedena poroka kraljevega sina z njegovo simbolično »nevesto«?

⁸ Zakon med kraljevim sinom in njegovo simbolično »nevesto« bo sklenjen z združitvijo Jezusa Kristusa in njegove zveste skupščine v duhovnem kraljestvu v nebesih, v času vzpostave »nebeškega kraljestva«. Člani te maziljene skupščine morajo ostati zvesti Jezusu Kristusu vse do smrti, kakor nevesta, obljubljena ženinu. Nagrada za njihovo zvesto predanost bo vstajanje iz mrtvih, da bi tako v hiši nebeškega kralja in očeta večno sestavljali Jezusovo »nevesto« oziroma skupščino (2. Kor. 11:2, 3).

POROČNI POVABLJENCI

9. V kakšnem odnosu s kraljem so bili v Jezusovi zgodbi tisti, ki so bili »povabljeni« na »svatbo«, in kaj bi oni s svojim pozitivnim postopkom pokazali ob priliki sprejema te vesti?

⁹ Velika prednost je biti od kralja povabljen na svatovščino njegovega sina. Povabljenci so bile osebe, katerim je bil on kralj, bili so njegovi podložniki in poznal je njihova imena. Vedel je, kje stanujejo v njegovem kraljestvu, zato je lahko svoje hlapce poslal do njihovih stanovanj in jih obvestil o tem, da je pripravljena svatba oziroma slavje, na katerega so povabljeni. Če bi povabljenci s pripravljenostjo sprejeli poziv, bi s tem pokazali določeno spoštovanje do kralja. Koga so torej ponazarjali v Jezusovi zgodbi tisti, ki so »povabljeni na svatovščino«?

10. Kateremu ljudstvu je bil Jehova kralj v tistem času, ko se je zgodbo povedalo, in po kakšni pripravi?

¹⁰ Kdo pa je bil, — če kralj ponazarja Jehovo Boga, — narod, nad katerim je on takrat vladal kot kralj? Komu je rekel Jezus: »Zato vam pravim, da se vam odvzame kraljestvo Božje in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove«? To je bilo židovsko ljudstvo. Leta 1513 pred n. št. je vpeljal Jehova Bog na gori Sinaj po svojem preroku Mojzesu kot posredniku to ljudstvo v odnos zaveze ali dogovora. S pripravljenostjo je narod vstopil v to zavezo in je želel spoštovati zakone te zaveze, katerih temelj je bilo znanih Deset zapovedi (2. Moj. 19:1 do 24:8). Posebno s to pripravo zaveze je postal Jehova nebeški kralj tega ljudstva, a to je pomenilo, da je to bilo njemu podložno ljudstvo (5. Moj. 33:5). Izraelci so tudi slavili tega svojega kralja; zatem, ko jih je rešil smrti v Rdečem morju, so glasno peli: »Jehova bo kraljeval vselej in vekomaj« (2. Moj. 15:18).

11., 12. a) Kako je Izraelsko ljudstvo postalo ljudstvo za Božje ime? b) Ali je lahko Bog temu narodu poslal poziv, uporabljajoč pri tem njegovo ime?

¹¹ Ta nebeški kralj ima ime, — Jehova, in s tem, ko je ljudstvo Izrael sprejel kot njegov Bog v zavezo zakona, je postalo ljudstvo za njegovo ime. Njegovo ime je počivalo na tem narodu in posrednik Mojzes je rekel temu zaveznemu ljudstvu: »Potrdi te Jehova sebi za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, ako boš hranil zapovedi Jehove, svojega Boga in hodil po njegovih potih. In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po imenu Jehovinem in bala se te bodo« (5. Moj. 28:9, 10). Temu izvoljenemu narodu je rekel Jehova po preroku Amosu: »Samo vas sem spoznal izmed vseh rodovin na zemlji« (Amos 3:2). Ta narod je torej postal znan po Jehovinem imenu in tudi on sam ga je poznal po tem imenu.

¹² S posredovanjem preroka Izaije je rekel temu narodu: »Sedaj pa pravi tako Jehova, ki te je ustvaril, Jakob, in ki te je upodobil, Izrael: Ne boj se! kajti odkupil sem te, poklical sem te po imenu tvojem; ti si moj« (Iza. 43:1)! Če torej on temu ljudstvu pošlje nek poziv, ali če želi neko povabilo stalno usmerjati nanj, tedaj pri tem lahko uporabi tudi ime tega naroda.

13. Ali je nebeški kralj vedel za naslove »povabljenih na svatbo« in pri čigavem rojstvu se je to pokazalo?

¹³ Kralj v Jezusovi zgodbi je vedel, kje stanujejo tisti, ki jih je povabil na svatovščino. Jehova je tudi poznal »naslov« svojega izvoljenega ljudstva, povabljenega naroda, in vedel je, kje prebiva. Prebival je v deželi, ki jo je on obljubil prednikom tega naroda, Abrahamu, Izaku in Jakobu in kamor jih je pripeljal v soglasju s svojim obljubami. Zatem ko je bilo to ljudstvo v suženjstvu Babilona, ga je Jehova zopet pripeljal nazaj v obljubljeno deželo. To je bila prav tista dežela, v katero je Jehova, kralj, poslal svojega sina Jezusa in noben slučaj ni bil, da se je Jezus kot potomec Abrahama in kralja Davida, rodil v jeseni leta 2 pred n.št. v mestu Betlehemu, v provinci Judeji. Stoletja pred tem je napovedal Jehova po svojem preroku Mihu, kje se bo zgodilo to nadnaravno rojstvo (Miha 5:2).

14. Ali je bil dan poziv povabljencem šele takrat, ko so poslanci prinesli vest, in kakšen namen je imelo to obvestilo?

¹⁴ V izpolnitvi Jezusove zgodbe je Jehova vedel, kje stanujejo »povabljenci na svatovščino«, ali kje se nahajajo, zato je vedel, kam poslati svoje hlapce, da nesejo vabila ali obvestila o pripravljeni svatbi, na katero so povabljeni in da je čas, da pridejo. Poziv na slavje jim ni bil poslan šele takrat, ko so hlapci prišli k njim na dom, sporočit jim, da je slavje pripravljeno in da naj takoj pridejo. To obvestilo so dobili samo dodatno, ne pa kot prvi poziv. Toda kdaj in kako so bili oni že »povabljeni« ali kdaj so prvič dobili povabilo?

15. a) Katerega leta in komu je bil poslan poziv na »svatbo«? b) V kakšnih pogojih je bil vsebovan prvi poziv, namenjen ljudstvu?

¹⁵ To je bilo leta 1513 pred n.št, ko je Bog, kralj, sprejel izraelsko ljudstvo po posredniku Mojzesu v zavezo zakona. Prvi »poziv« je torej prišel k Izraelcem kot ljudstvu, ne kot posamezniku, ker niso obstajali kot posamezniki, temveč kot celota, dokler ni bila »svatba« kralja pripravljena in se je lahko pričela. Prvi poziv ljudstvu Izraela je bil v Božjih pogojih, s katerimi jim je bilo prikazano, kakšno korist imajo, če vstopijo v zavezo zakona z Jehovo Bogom in jo ohranijo. Ko je Izraelcem na gori Sinaj Bog predlagal zavezo, je naročil Mojzesu, naj reče: »In sedaj, če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja; in bodete mi kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2. Moj. 19:1-6).

16. a) Na kakšni osnovi je bila sklenjena zaveza zakona z Izraelci in kako? b) Za koga so veljale dolžnosti kakor tudi vabilo, vsebovano v zavezi zakona in do kdaj?

¹⁶ Tako je torej Izrael dobil priložnost, da, dobil je povabilo, da postane »kraljestvo duhovnikov«. Takšno kraljevsko duhovništvo bi moralo služiti Bogu kakor služabniki, v korist vseh ostalih ljudi. Narod Izraela je sprejel to vabilo svojega nebeškega kralja, tako da je pristal na njegove predloge in rekel: »Storiti hočemo vse, kar je govoril Jehova.« Temu odgovarjajoče je sklenil Bog, kralj, preko žrtev, ki jih je prinašal Mojzes kot posrednik, zavezo z ljudstvom Izraela (2. Moj. 19:7, 8; 24:1-12). Ne samo dolžnosti, ki so izhajale iz te Mojzesove zaveze zakona, temveč tudi vabilo, da postanejo »kraljevsko duhovništvo«, je ostalo v veljavi za naravne potomce Izraela vse do prvega stoletja našega štetja (Rim. 9:4, 5; Dej. ap. 3:25, 26) Ker so ti naravni potomci v prvem stoletju našega štetja bili »povabljeni« narod, je Bog postopal v soglasju s pogoji svoje zaveze, ko je obudil Janeza Krstnika in ga poslal, da oznanjuje Izraelskemu narodu: »Izpokorite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mat. 3:1, 2).

17. a) Kakšna je zveza med svatbo kraljevega sina in kraljestvom? b) Za kakšno nadaljnjo funkcijo bodo uporabljeni tisti, ki sestavljajo »nevesto« očeta večnosti?

¹⁷ Toda kaj ima »kraljevsko duhovništvo« s svatbo, ki jo pripravlja kralj za svojega sina? Na to povezanost je pokazal sam Jezus Kristus, ko je pričel svojo zgodbo, z besedami: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu« (Mat. 22:1, 2). Seveda postane nevesta kraljevega sina kneginja in je običajno smatrana za kraljico. »Nevesta«, ki jo Bog, kralj, poroči s svojim sinom, Jezusom Kristusom, je njegova maziljena skupščina zvestih učencev. Na nebu naj bi bili ti zvesti maziljenci več od »neveste« Jezusa Kristusa, ker je on »večni oče« odkupljenega človeškega rodu. Skupaj s svojim nebeškim ženinom naj bi postali sodediči kraljestva nad vsem človeštvom, ki ga je Bog, kralj, izročil svojemu sinu, Jezusu Kristusu.

18. Kako je Jezus prikazal svojim učencem upanje kraljestva v svoji pridigi na gori in ob poslednji Pashi?

¹⁸ Jezus Kristus je svojim resničnim učencem vedno postavljal pred oči to upanje kraljestva. V svoji pridigi na gori jim je rekel: »Blagor tistim, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo ... Saj oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti in vse to vam bo pridano« (Mat. 5:3, 10; 6:32, 33). V noči, ko je Jezus slavil s svojimi zvestimi apostoli poslednjo Pasho, jim je rekel zatem, ko je vpeljal zadnjo Gospodovo večerjo: »A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih. In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni oče moj volil, da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove« (Lukež 22:23-30).

19. Zakaj kraljevi sin ne ostane brez kraljestva in kje bo z njim sodeloval razred njegove neveste?

¹⁹ Skupščina neveste Jezusa Kristusa naj bi torej sodelovala z njim v dediščini nebeškega kraljestva, on kot ženin pa ji je glava. Podoben mora biti vladarju Melhizedeku, ki je bil v starem času kralj Salema in duhovnik Boga najvišjega, torej kralj-duhovnik (1. Moj. 14:18-20; Ps. 110:1-4; Hebr. 5:5, 6; 6:20 do 7:28). Jezus Kristus služi kot Jehovin veliki duhovnik, a skupščina neveste Kristusa je duhovništvo in postaja na ta način krščanska skupščina, »kraljevsko duhovništvo«. O tej skupščini je pisal apostol Peter: »Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo« (1. Petr. 2:9). Jezus Kristus, Božji sin, torej ne ostane kot kraljevi sin brez kraljestva, temveč Bog, kralj, prenese na sina posebno kraljestvo nad vsem človeštvom, a njegov razred neveste sodeluje z njim na tem mesijanskem kraljestvu (Rim. 8:16, 17).

STALIŠČE POVABLJENCEV NA SVATOVŠČINO

20. a) Kaj se je moralo pokazati glede generacije, kateri je bilo sporočeno, naj pride na svatbo? b) Katero vprašanje se postavlja glede tega, koliki so pravilno reagirali?

²⁰ S tem da je bilo izraelsko ljudstvo sprejeto v Mojzesovo zavezo zakona, ki jo je pripravil Jehova Bog, kralj, so bili Izraelci narod povabljencev. Da bi postali »kraljevsko duhovništvo«, je bilo odvisno od določenih pogojev in zato se postavlja vprašanje: Kakšno stališče bi pokazalo ljudstvo, če bi neki generaciji bilo sporočeno, da ima priložnost, sprejeti vabilo svojega kralja in priti na svatbo? Ali bo ugodno reagiralo toliko članov naroda, kolikor je prostorov v svatovski dvorani? Priložnost je bila za mnoge, ker se iz zgodbe vidi, da je kralj povabil mnoge in da je bilo pripravljenih dovolj prostorov, ki bi jih lahko zavzeli povabljenci za svatovsko mizo.

21. Kdaj je nebeški kralj pričel pošiljati svoje služabnike, naj povabljencem objavijo, da je svatba pripravljena?

²¹ Kdaj je Bog, kralj, v izpolnitvi zgodbe, poslal svoje »hlapce«, da sporočijo povabljencem, da je prišel čas za »svatovščino« in da naj takoj pridejo? To je bilo po Jezusovem krstu in maziljenju s svetim Duhom, s čemer je bil Kristus maziljen za mesijanskega kralja.Ko se je Jezus vrnil iz Judejske puščave, kjer je bil 40 dni, je pokazal Janez Krstnik na njega, rekoč svojim poslušalcem: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!« Janez ni samo pokazal, da je Jezus to simbolično jagnje, ki mora biti žrtvovano, da bi bil svet osvobojen kazni za greh, temveč je tudi pričal, da je Jezus Kristus Božji sin. Kmalu zatem je pričel maziljeni Jezus svoje poučevanje in oznanjeval tistim, ki so mu sledili kot Mesiji. Eden od njih, Andrej, je našel svojega brata Simona in mu rekel: »Našli smo Mesija (kar se tolmači: Kristus)« (Jan. 1:26 do 2:2). Tako je pričel Jezus zbirati svoje učence.

22. V katerem času je izšla prva vest in komu je bila poslana?

²² Jezus Kristus ni sam učil in oznanjeval Božje mesijansko kraljestvo, temveč je poslal tudi svoje židovske učence, da oznanjujejo: »Približalo se je nebeško kraljestvo« (Mat. 10:1-7; Luk. 9:1-6; 10:1-9). Na ta način je poslal nebeški kralj, Jehova Bog, po svojih »hlapcih« pod zavezo zakona, prvo vest. Trajalo je to od jeseni leta 29. n. št. pa vse do pomladi leta 33. n.št., torej okoli tri in pol leta. Ti »hlapci« so bili poslani samo k povabljenim oziroma samo k židovskemu narodu, ki je bil pod Mojzesovim zakonom, po katerem se je nudila priložnost, da postanejo »kraljevsko duhovništvo«. Jezus je pazil na to, kdo je »povabljen«, in je zato, ko je poslal učence na delo oznanjevanja, opozoril: »Ne hodite na pot poganov in ne pojdite v Mesto Samarijanov, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Za sebe samega je rekel Jezus: »Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mat. 10:5, 6; 15:24).

23. Kako je Jezus pokazal, da je prvo povabilo prišlo ob pravem času, in kako se iz njegove zgodbe vidi stališče povabljencev?

²³ To prvo obvestilo je prišlo ob pravem času. Jezus je spomnil »Izraelovo hišo« na to božansko razdelitev časa, ko je rekel Židom: »Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Izpokorite se in verujte v evangelij« (Mar. 1:15)! Ali je delovanje »hlapcev« nebeškega kralja, ki so oznanjevali v vsej deželi, privedlo do kesanja in spreobrnitve ljudstva in do tega, da bi priznali kraljevega sina kot kraljevega Mesijo? Proti koncu prvega povabila je Jezus povedal, kako je bil prvi poziv sprejet. V svoji zgodbi je rekel: »oni pa niso marali.«

24. Kako trmoglavi so bili povabljenci v svojem upiranju in s katerim dogodkom se je končal prvi poziv?

²⁴ Tako je tudi bilo; nobena spreobrnitev ljudstva ni prišla in kraljevi sin, Jezus Kristus, ni bil od vsega naroda priznan za Mesijo, za tistega, za kogar je bila prirejena kraljevska »svatba«. Izraelci so bili v svojem zavračanju tako trmoglavi, da so nagovorili rimskega namestnika Poncija Pilata, naj ga ubije na dan Pashe leta 33. n. št. Tako je umrl Jezus kot »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jan. 1:29, 36). Ker je umrl kot popolna človeška žrtev, je bilo to trajne koristi za tiste, ki so v izpolnitvi povabljeni k »svatovščini«. Toda s to žrtveno smrtjo je prenehalo tudi neposredno sodelovanje Jezusa Kristusa v oznanjevanju. Tako se je končal prvi poziv, ki je bil usmerjen povabljenim.

25. a) Zakaj Božji namen glede svatbe takrat ni zgrešil? b) Zakaj je Bog bil vendarle obziren do tistih, ki so bili po zavezi zakona prvo povabljeni?

²⁵ In kaj sedaj? Ali so bile priprave kralja, »ki je napravil svatovščino sinu svojemu«, zaman? Ali svatba ne bo uspela? Ne, po namenu Boga, kralja, se kaj takega ni smelo zgoditi. Vsemogočni Bog je obudil svojega zvestega sina Jezusa Kristusa od mrtvih in ga postavil v nebesih na kraljevsko mesto, na svojo desnico (Dej. ap. 2:32-36; Psalm 110:1, 2; Mat. 22:41-45). V Božjo prisotnost je nesel obujeni Jezus, ki je služil kot jagnje Božje, vrednost svoje človeške žrtve in s tem je bila izpolnjena Mojzesova zaveza zakona, za čas, ko se ni darovalo človeških, temveč samo živalske žrtve. Kljub prenehanju delovanja zaveze zakona in sklenitve nove zveze, katere posrednik je bil Jezus Kristus, je bil Jehova Bog, kralj, obziren do tistih, ki so bili povabljeni na »svatovščino« po zavezi zakona. To je storil, ker so bili od rojstva naravna »hiša Izraelova« in naravni, meseni potomci zvestega patriarha Abrahama, Božjega prijatelja (Dan. 9:24, 27).

DRUGO OBVEŠČANJE POVABLJENIH

26. Kako je obujeni Jezus pokazal, da bodo povabljenci ob drugi priliki dobili obvestilo, naj sami zavzamejo vse Prostore?

²⁶ Jehova Bog, kralj, je imel razlog za veliko jeza do ljudstva povabljenih, toda dal jim je še eno priložnost, da sami zavzamejo vse prostore na predvideni »svatbi« »njegovega sina«. Povabil jih je drugič in zadnjič in Jezus Kristus je opozoril na to podaljšano usmiljenje Boga do povabljenih, ko je malo pred vnebohodom rekel svojim učencem: »Temveč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje« (Dej. ap. 1:8).

27. Kako je Jezus prikazal v zgodbi reakcijo povabljencev na drugo obvestilo?

²⁷ Kako bo narod na splošno reagiral na to drugo obvestilo, je pojasnil Jezus v nadaljevanju svoje zgodbe: »Zopet pošlje druge hlapce in veli: Recite povabljencem: Glej, pojedino svojo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani in vse je pripravljeno; pridite na svatovščino! Oni pa niso marali in so odšli, eden na polje svoje, drugi pa po kupčiji svoji. Drugi pa so zgrabili hlapce njegove in jih zasramotili in ubili« (Mat. 22:4-6).

28. Od kdaj se je oznanjevala druga vest in kateri ugovor vrhovnega židovskega sodišča pokaže, da je bilo ljudstvo povabljenih obveščeno?

²⁸ Ta del Jezusove zgodbe se je pričel ob Binkoštih, leta 33. n. št., ko je bil sveti Duh izlit na učence, ki so čakali v Jeruzalemu in ko so pričeli oznanjevati Židom in neobrezanim proselitom židovstva dobro vest o Božjem mesijanskem kraljestvu. Iz navdihnjenega poročila se ne vidi, koliko stotisočev iz mnogih krajev sveta je bilo prisotnih na tem prazniku v Jeruzalemu, toda na tisoče udeležencev praznovanja je slišalo dobro vest o obujenem Jezusu, Mesiji. Kmalu zatem je govorilo Vrhovno sodišče Židov dvanajsterim Kristusovim apostolom: »Glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka (Dej. ap. 5:27, 28). Ljudstvo povabljenih je bilo takrat brez dvoma drugič obveščeno.

29. Kako so povabljenci reagirali na drugi poziv kralja in katero poročilo pokazuje, kako točno se je Jezusova zgodba izpolnila?

²⁹ Kako pa je reagirala večina pripadnikov tega naroda na drugi poziv nebeškega kralja na »svatovščino«, ki je bila že pripravljena? Užalili so kralja in osramotili njegovega sina, ker so bolj skrbeli za svoje materialne interese, kakor za to, da izkažejo spoštovanje kralju in da pridejo na svatbo sina. Šli so celo tako daleč, da so pobili njegove poslušne »hlapce«, krščanske oznanjevalce dobre vesti o Božjem mesijanskem kraljestvu. Da bi dobili zgodovinsko poročilo o tem, kako točno se je v tem pogledu izpolnila Jezusova preroška zgodba, je potrebno prebrati Dej. ap. od 3. do 9. poglavja.

30., 31. a) Kdaj se je končalo drugo obveščanje? b) Kaj je v zgodbi naredil kralj po zavrnitvi drugega obvestila?

³⁰ Tako je bilo zaključeno tudi drugo obveščanje in po sami prerokbi se je tudi moralo končati. To je bilo leta 36. n. št., tri in pol leta po mučeniški smrti Jezusa Kristusa v Jeruzalemu. Kako pa? Tudi to je opisano v Jezusovi zgodbi. Jezus je opozoril na kazen, ki naj bi prišla na narod povabljenih zato, ker so nelojalno odbili poziv svojega nebeškega kralja. Rekel je:

³¹ »Kralj pa se razjezi ter pošlje vojske svoje in pogubi tiste ubijalce in požge njih mesto. Tedaj veli hlapcem svojim: Svatovščina je sicer pripravljena, ali povabljenci niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja, in kolikorkoli jih najdete, pokličite jih na svatovščino! In tisti hlapci odidejo na ceste in zbero vse, katerekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovska dvorana se napolni z gosti« (Mat. 22:7-10).

32. Ali pomeni vrstni red v Jezusovi zgodbi podanih posameznosti, da je kralj odložil svatbo, dokler ne razruši mesta povabljenih?

³² Iz vrstnega reda naštetih posameznosti v Jezusovi zgodbi naj ne sklepamo, da je kralj poslal svojo vojsko proti mestu, v katerem so prebivali nehvaležni povabljenci, da bi povabil krvnike in sežgal mesto, preden je posvetil nadaljnjo pozornost svatovščini. Tedaj bi to pomenilo, da je nebeški kralj, Jehova Bog, poslal svoje služabnike šele pozno leta 70. n. št., da brez izbiranja povabijo ljudi k svatovščini, ker je bil poleti tistega leta Jeruzalem porušen po Rimljanih, pod vodstvom vojvode Titusa, sina cesarja Vespazijana. To je bil čas, ko so bili ti krvniki zares pobiti in kakor poroča Josip Flavij, je umrlo v času obleganja in razrušenja Jeruzalema 1 100 000 Židov, 97 000 pa jih je bilo odpeljanih in prodanih za sužnje (Lukež 21:20-24; 19:41-44).