Konec nekega sestava stvari

UNIČENJE nekega sestava stvari, ki je obstajal 1582 let, je prav gotovo pomemben dogodek, posebno še tedaj, če povzroči uničenje Bog sam. To je bil sestav Izraela v starem času. Zakaj se je končal in kaj je privedlo do tega strašnega konca?

Splošno znano je, da je sam Bog osnoval ta sestav z zvezo zakona leta 1513 pred n. št. po posredniku Mojzesu. Ta sestav je imel več značilnosti: razne sabate, uredbe o religiozni čistosti, zakone, ki so urejevali dediščino, tempelj v Jeruzalemu z njegovim duhovništvom in darovanjem žrtev. Vse to je bilo popolnoma odstranjeno leta 70. n. št. in takrat je prenehalo tudi vsako upanje Židov, da bo v Jeruzalemu spet sedel na prestolu kralj Davidovega rodu, ki bo premagal tiranske poganske vojske.

Zakaj in na kakšen način bo razrušen Jeruzalem, je napovedal največji Božji prerok, Jezus Kristus, in to le nekaj dni prej, preden je bil usmrčen od iste sile, ki je pozneje uničila tudi židovski svet. Skoraj smešno je, da so ga ravno Židje izročili tej sili in glasno zahtevali njegovo smrt.

STRAHOTEN KONEC

Jezus je preroško odgovoril na vprašanje apostolov. Pokazali so mu čudovite tempeljske zgradbe, ko jim je rekel: »Ne vidite li vsega tega? Resnično vam pravim: Tu ne ostane kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil« (Mat. 24:1, 2).

Dva dni pred tem je Jezus napovedal, kako bo razrušeno mesto in tempelj. Govoril je o Jeruzalemu, ko je rekel:

»Kajti pridejo nate dnevi, ko te obdado sovražniki tvoji z nasipom in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani; in ob tla razbijejo tebe in otroke tvoje v tebi in ne kamena na kamenu ne puste v tebi, zato, ker nisi spoznalo časa, v katerem si bilo obiskano« (Lukež 19:43, 44).

Te besede so vznemirile tudi apostole, ki so bili obrezani Židje. Takrat še niso razumeli, da Kristus ne bo vladal z zemeljskega prestola v Jeruzalemu, temveč iz nebes. Iz Jezusovih besed se je videlo, da Boga ne bo več dolgo zanimal zemeljski Jeruzalem, toda tega še niso mogli popolnoma razumeti (Dej. ap. 1:6). Nadalje so Jezusove besede pomenile, da bodo duhovniki iz hiše Arona izgubili svoje položaje. Zakaj?

Razlog zato, da se je približal konec vsega tega je bil, da je Jehova nameraval po svojem Mesiji vpeljati nekaj boljšega. Živalske žrtve in druge označbe kakor tudi prerokbe, so pokazovale zvestim Izraelcem na Jezusa Kristusa. Služile so kot jasno legitimiranje ali označevanje, da je ravno on Mesija. Tudi doprinašanje žrtev ni bilo tisto, kar je Jehova dejansko želel, ker z njimi niso mogli biti odstranjeni grehi (Hebr. 10:5-10). To se je moralo končati, ker so postale s Kristusovim žrtvovanjem te žrtve povsem odveč.

Da bo prišel konec židovskega duhovništva ravno v času konca židovskega sestava stvari, je potrjeno z besedami iz lista Hebr. 9:26-28, ki pokazujejo na to, da se Kristus ne bo ponovno žrtvoval: »Sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta: sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.« (Primerjaj s 1. Kor 10:11).

Zakaj je Jeruzalem doživel tako strašen konec? Božji namen, da se s Kristusom dopolni ali konča postava, ni zahteval tako drastičnega ukrepa (Rim. 10:4). Zvesti kristjani so od Binkošti naprej (po tem, ko je Jehova na nebu sprejel Kristusovo žrtev) razumeli, da ni njihova dolžnost, zrušiti tempelj ali mesto Jeruzalem. Tempelj so smatrali za Božje orodje, ki je izpolnilo svoj namen. Niso ga omalovaževali, toda vedeli so, da je Jezus Kristus, ki se je nahajal na nebu, njihov vrhovni duhovnik, bila je vpeljana nova zaveza in posledica tega je bila sprememba v duhovništvu (Hebr. 7:11-14). Celo mnogi židovski duhovniki so sprejeli Kristusa kot dejansko odkupno žrtev, ker so spoznali, da je njihovo delovanje v templju izpolnilo svoj namen in postalo v Jehovinih očeh nekoristno (Dej. ap. 6:7). Zakaj pa je potem bilo tako nasilno zrušeno glavno mesto in tempelj Židov?

Ko je bil Jezus v templju, je navedel razlog za to, z besedami, usmerjenimi Jeruzalemu:

»Zato glejte, pošiljam jaz k vam preroke in modrece in pismouke; in nekatere izmed njih pomorite in na kol razpnete, a nekatere boste bičali v shodnicah svojih in preganjali od mesta do mesta; da pride na vas vsa pravična kri, ki se je prelila na Zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, sinu Barahijevega, ki ste ga umorili med svetiščem in oltarjem. Resnično vam pravim: Vse to pride na ta rod. Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira kokla piščeta svoja pod peruti, pa niste hoteli! Glej, hiša vaša se vam ostavlja pusta. Kajti pravim vam: Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Jehovinem« (Mat. 23:34-39).

STVARI, KI SO POKAZOVALE NA KONEC

To Jezusovo pojasnilo je navedlo apostole, da vprašajo: »Kdaj bode to? in kaj bo znamenje prihodu tvojemu in koncu sveta?« (Mat. 24:3) Jezus je v odgovoru opisal dogodke, ki bodo privedli do razrušenja Jeruzalema:

»Varujte se, da vas kdo ne zapelje! Mnogo jih namreč pride z imenom mojim, govoreč: Jaz sem Kristus in mnogo jih zapeljejo. Slišali pa boste o bojih, in glasove o bojih. Glejte, da se ne ustrašite; kajti to se mora zgoditi. Ali to še ni konec« (Mat. 24:4-6)

Pojavili se bodo Židje, ki ne bodo želeli ponovnega prihoda obljubljenega Mesije ali Kristusa, temveč se bodo sami predstavljali z njegovim imenom. Upor Židov proti Rimljanom leta 66 n. št. so spremljala takšna mesijanska pričakovanja. Toda vse to ni bilo nikak dokaz prisotnosti ali parousie Kristusa (izraz, ki se v Grških spisih uporablja za njegovo vrnitev v kraljevski moči).

Razen tega je bilo v tistem času več vojn, ki so vplivale na židovski narod, vendar se Kristusovim učencem ni bilo treba bati in zato prenagljeno postopati. Jezus je nadaljeval z opisovanjem tega časa:

»Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo in bodo lakote in potresi po raznih krajih. Vse to pa je začetek nadlogam« (Mat. 24:7, 8).

Te stvari bi morale biti jasen znak za kristjane, da se približuje konec. Prišlo je tudi do močnega preganjanja Jezusovih učencev, ker so ga oznanjevali kot pravega Mesijo in sledili njegovemu zgledu. Jezus jim je rekel:

»Tedaj vas bodo izročali stiski in vas morili, in sovražili vas bodo vsi narodi zaradi imena mojega. In tedaj se bodo pohujševali mnogi in drug drugega bodo izdajali in drug drugega sovražili. In mnogi lažnivi preroki vstanejo ter jih veliko zapeljejo. In ker se krivičnost razmnoži, omrzne mnogim ljubezen. Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan. In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec« (Mat. 24:9-14).

Vse to se je izpolnilo, ko je nastala splošna nezakonitost in pomanjkanje ljubezni do Boga. Povsod, kamor so bili Židje razkropljeni, so zatrjevali, da služijo Bogu, če preganjajo Kristusove učence. Kljub temu so kristjani oznanjevali dobro vest o Kraljestvu po vsej naseljeni Zemlji, posebno še med ljudstvi, kamor so bili razkropljeni Židje (Kol. 1:6, 23).

ZNAK PRIHAJAJOČEGA KONCA

Tedaj je Jezus pokazal na nekaj čisto posebnega, kar je potrdilo, da se neposredno približuje konec židovskega sestava stvari. Rekel je:

»Kadar torej ugledate, ‚gnusobo razdejanja‘, ki jo je napovedal prerok Daniel, da stoji na svetem kraju (kdor bere, naj razume!), tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore. Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo. In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi« (Mat. 24:15-22).

To je bil za kristjane zanesljiv opomin, ki bi jih navedel, da takoj zapustijo Jeruzalem in provinco Judejo in gredo na pot, ne da bi se brez potrebe obremenjevali.

Kaj pa je bila ta »gnusoba razdejanja« in kako dolgo je stala na »svetem kraju«? Ko so Židje leta 66. n. št. slavili praznik šatorov, je prišel rimski vojskovodja Gallus iz Sirije, da bi zatrl upor Židov in je Jeruzalem obkolil z vojsko. Po napadu so njegove čete vdrle v mesto in celo izpodkopale del zidov templja. To je bil prav gotovo napad na tisto, kar je bilo Židom sveto. Nenadoma se je Gallus iz nerazumljivih razlogov umaknil. Židje so šli iz mesta, napadli njegovo vojsko in jo pregnali. Zaplenili so orožje in se vrnili v Jeruzalem s še močnejšim prepričanjem, da so varni.

Takoj ko se je Gallus umaknil, so kristjani zapustili Jeruzalem in šli v gorate kraje, dalje od Jordana, v področje Pereje. Ko je štiri leta pozneje vojskovodja Titus zavzel mesto, so bila njihova življenja že na varnem.

»MESO« JE REŠENO

Med letom 66. in 70. n. št. so bili v Jeruzalemu silni nemiri, ker so se razne skupine med seboj borile za oblast nad mestom. Končno je leta 70. n. št. šel vojskovodja Titus, sin cesarja Vespazijana proti mestu; obkolil ga je ravno tako, kakor je napovedal Jezus, postavil je pregrado iz ošiljenih kolov in tako spravil prebivalce mesta do strahotne lakote. Če bi obleganje trajalo dalj časa, ne bi bil v mestu nihče preživel, nobeno »meso«. Toda bilo je tako, kakor je napovedal Jezus glede te velike stiske, največje, ki jo je Jeruzalem doživel: »In ko ne bi bil Gospod prikrajšal teh dni, ne bi se rešil noben človek (nobeno meso, NS); ali zavoljo izvoljencev, ki jih je izvolil, je prikrajšal te dni« (Marko 13:19, 20).

Obleganje je trajalo skupaj samo 142 dni. Kljub temu so epidemije, ki so razsajale, kot na primer, kuga in meč, pobrale 1,100.000 ljudi, 97.000 preživelih so prodali za sužnje ali pa so se morali v rimskih arenah boriti kot gladiatorji. »Izvoljenci« Jehove so pobegnili že prej iz obsojenega mesta in zato Jehovi ni bilo treba podaljšati stiske, temveč je lahko v kratkem času izvršil maščevanje. Na ta način je bilo ohranjenih 97.000 ljudi, s čemer je bilo rešeno »meso«.

Tako se je končal židovski sestav stvari. Niso imeli več templja, vsi njihovi družinski zapisi so bili uničeni, tako da danes noben Žid ne more več dokazati, da je iz duhovniškega rodu ali da poteka iz kraljevskega rodu Jude. Edini, ki ima pravico na to, je Jezus Kristus, čigar poreklo je dokazano od Jude preko Davida in samo on je pravnoveljavni Kralj (Ezek. 21:27). On ima tudi položaj velikega duhovnika nad vsem človeštvom, ker je bil neposredno od svojega očeta Jehove Boga postavljen po »redu Melhizedekovem« in ne zato, ker bi potekal od Arona (Hebr. 7:15-17).

Toda vprašanje apostolov: »Kdaj bode to in kaj bo znamenje prihoda tvojega in konca sveta?« zahteva še nek obširnejši odgovor, ker se Jezusova parousia ali »njegova prisotnost« v kraljevski moči ni pričela v času razrušenja Jeruzalema. Zato je Jezus govoril o koncu nekega večjega sveta in je dal glede »časa« še več pojasnil, ki bodo obravnavana v eni od naslednjih izdaj.