Kako to, da ne veš »dneva in ure«, zadeva tebe?
1. Kako je glavna Božja lastnost povezana z dejstvom, da nam ni razodel »dneva in ure«, ko se prične »velika stiska«?
JEHOVA je imel s tem, da ni razodel, ob katerem dnevu in uri izbruhne »velika stiska« nad sedanjim sestavom stvari, določen namen. Ta namen je tesno povezan z eno od Božjih lastnosti, z ljubeznijo. (1. Jan. 4:8) Ker je Bog ljubezni, želi imeti samo takšne služabnike, ki ga iz srca ljubijo. (Ps. 119:97; 1. Jan. 5:3) Ne želi, da bi mu z razumom obdarovana stvarjenja služila klečeplazno — iz strahu pred kaznijo. Jehova je z ljudmi vedno ravnal tako, da jim je dal povod za to, da ga lahko ljubijo, istočasno pa jim je dal tudi priložnost, da pokažejo, kaj je resnično v njihovem srcu.
2. Kako je Jehova dokazal svojo ljubezen do nepopolnih ljudi?
2 V svoji veliki, za nas nezasluženi dobroti je Jehova celo dopustil, da imajo nehvaležni ljudje korist od zakonov narave, ki jih je on postavil, da je omogočil življenje na Zemlji. (Dej. ap. 14:16, 17; 17:24, 25) Razen tega je v razdobju šestnajstih stoletij navdihnil približno štirideset mož, da so zapisali poročilo, iz katerega lahko ljudje izvedo, kakšen Bog je on in kaj zahteva od tistih, ki želijo imeti njegovo naklonjenost. (2. Tim. 3:16, 17) To poročilo, ki je vsebovano v Bibliji, nam daje dobre smernice, ki nam omogočajo že sedaj iz življenja narediti najboljše, kljub problemom in težkim razmeram. (Ps. 19:7—11) Iz tega poročila tudi izvemo, kakšno izredno ljubezen je Bog razodel, ko je dal svojega edinorojenega Sina, da je za nas daroval svoje življenje. S tem je človeštvo dobilo priložnost priti v ugoden odnos z edinim resničnim Bogom in dano mu je bilo upanje v življenje brez bolezni, starostnih nemoči in smrti. — Jan. 3:16; Tit. 3:4—7; Razod. 21:3, 4.
3. Zakaj dejstvo, da pripelje Jehova »veliko stisko« nad človeštvo, ni nezdružljivo s tem, da je on Bog ljubezni?
3 Toda kako je mogoče, da bo takšen Bog povzročil stisko, ki bo v svoji uničevalni moči za ljudi tako zastrašujoča? To mora storiti prav zato, ker je Bog ljubezni. To danes gotovo zveni mnogim ljudem neverjetno. Tako je zvenelo tudi mnogim Izraelcem, ko je hebrejski prerok pred približno 2700 leti napovedal, da bo Jehova nad desetplemensko kraljestvo Izrael in Judo, sestavljeno iz dveh rodov, pripeljal nesrečo. Začudeno so vprašali: »Ali je postal Jehovin duh nezadovoljen? So li takšna dejanja njegova?« Jehovin odgovor na to se glasi: »Niso li besede moje prijazne njemu, ki živi pošteno?« (Miha 2:7, NS) Ker želi Jehova dobro tistim, ki pošteno postopajo, mora nekaj ukreniti zoper vse tiste, ki se trmoglavo branijo ravnati pravično in ki prispevajo s tem k zatiranju, krivičnosti in nezakonitosti, ki povzročajo, da je danes življenje na Zemlji tako nevarno in neprijetno.
4. Kaj želi Jehova za vse ljudi?
4 Toda preden pride »tisti dan in ura«, trenutek, ko bo Jehova nastopil proti hudobnim, apelira na vse, naj se odvrnejo od svojih hudobnih poti. (Primerjaj Iza. 55:6, 7; Jerem. 18:7—10) On je kakor ljubeč človeški oče, ki mu ne ugaja kaznovati neposlušne otroke, temveč se mnogo bolj veseli, če delajo dobro. O tem, kakšno stališče je imel Jehova do strahotnega uničenja Jeruzalema v letu 607 pred n. št., pravi Biblija: »Nikakor ne muči iz srca, ne žali otrok človeških.« (Jer. Žal. 3:33) Mnogo ljubše mu je, če gredo ljudje po življenjski poti, na kateri zanj ni le nepotrebno ukrepati proti njim, temveč postanejo na njej srečni in zadovoljni in ki tudi njihovim soljudem prinaša veselje in varnost. »(On) noče, da se kdo pogubi,« je pisal apostol Peter, »ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« — 2. Petr. 3:9.
5. a) Na kaj bo ljudi navedlo dejstvo, da Jehova ni objavil »dneva in ure«? b) Kako pomaga dejstvo, da Bog ni objavil »dneva in ure«, poštenim ljudem spoznati prave kristjane?
5 Dejstvo, da Jehova ni povedal, ob katerem dnevu in uri bo poslal svojega Sina za izvršitev kazni nad hudobnim sestavom stvari, je mnogo prispevalo k temu, da so ljudje pokazali, kaj je v njihovih srcih. Če svojega Stvarnika resnično ne ljubijo in zanje dober odnos z njim nima nobenega pomena, bodo hodili za stvarmi, po katerih hrepeni njihovo srce — za množico materialnih dobrin, ugledom v svetu in življenjem, v katerem se vse vrti okrog njih. Morda mislijo, da se zato, ker nas Bog ni seznanil z »dnevom in uro«, v času našega življenja v tem pogledu verjetno ne bo nič zgodilo. Istočasno imajo tisti, ki želijo delati Božjo voljo, korist od tega, da niso seznanjeni z »dnevom in uro«. Zakaj? Ker je Jehova Bog s tem omogočil, da pričnejo tisti, ki samo govorijo, da so njegovi služabniki, pred »tistim dnevom in uro« nenadoma licemerno kazati svojo veliko pobožnost. Odkritosrčni ljudje nimajo nobenih težav pri prepoznavanju Bogu predanih služabnikov. Jasno lahko ugotovijo razliko med tistimi, ki prezirajo dan in uro Božje sodbe, in onimi, ki tega ne delajo.
NEVARNO JE PREZIRATI »DAN IN URO«
6. Katero v 2. Petr. 3:3—7 opisano stališče kažejo danes mnogi ljudje?
6 Ko so ljudje opozorjeni na biblijske dokaze o bližini »velike stiske«, mnogi med njimi omalovažujejo dejstva in se jim rogajo. Njihovo stališče je dobro opisano v Bibliji: »To najprej vedoč, da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po lastnih svojih poželenjih in govore: Kje je obljuba prihoda njegovega? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve.« Prejšnje Božje sodne kazni, kot na primer potop v Noetovih dneh, jim ničesar ne pomenijo. Enostavno nočejo verovati, da bo Bog uničil hudobne, kakor je storil že v preteklosti. Ne želijo spremeniti svojega življenja, temveč hočejo še naprej slediti svojim sebičnim težnjam. (2. Petr. 3:3—7) Če ohranijo takšno stališče in pride nadnje Božji »dan in ura«, sodbi nikakor ne bodo ušli.
7. Kako bi lahko mnenje, da prihoda dneva sodbe ni treba jemati tako resno, vplivalo celo na ljudi, ki so povezani s krščansko skupščino?
7 To omalovaževanje prihajajočega dne in ure za izvršitev Jehovine sodne kazni lahko vpliva celo na tiste, ki so danes povezani s pravo krščansko skupščino. Nekdo bi želel vedeti, kaj pravi Biblija o »veliki stiski«. Morda že dolga leta sliši kaj o tem, mogoče od svojih Bogu predanih krščanskih staršev. Ker se pa ni zgodilo še nič zares dramatičnega, odlaga prihod Božjega dneva in ure v daljno prihodnost. Mogoče se celo veseli dobre družbe bratov in sester v skupščini, toda ne sodeluje iz vse duše na oznanjevanju in pridobivanju učencev, ki ga je Kristus zaupal svojim naslednikom. Svet in to, kar lahko nudi z navideznimi materialnimi prednostmi, je mogoče za takšnega človeka vedno bolj vabljiv. Ne traja dolgo in že sledi materialističnim interesom ali pa se sploh več ne trudi, da bi se odvadil navad, ki ga ovirajo pri gojenju dobrega odnosa z Jehovo Bogom. Mogoče si celo govori, da bo svoje življenje že spremenil, »ko bo res tako daleč«. Sedaj vsekakor tega še ni pripravljen storiti. Takšni osebi manjka cenjenja pravičnih Božjih zahtev in je v veliki nevarnosti.
8. Kako lahko vpliva prekomerno uživanje hrane in pijače na naše stališče do »velike stiske«?
8 Mnogi pustijo, da jih nezmernost odvrne od dejstva, da »velika stiska« zagotovo pride. Jezus Kristus je svoje učence na to nevarnost opozoril, ko je rekel: »Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka.« (Luk. 21:34, 35) Prav gotovo vpliva prekomerno uživanje hrane in pijače na sposobnost razmišljanja in »otežuje« srce z občutkom krivde. Istočasno lahko s takšnim pretiravanjem izgubimo prave nagibe. (Preg. 20:1; primerjaj Izaija 28:7)
9. Zakaj so lahko nepotrebne življenjske skrbi nevarne?
9 Na enak način lahko obremenijo naše srce nepotrebne skrbi za pridobivanjem sredstev za življenje. Če bi nekdo dopustil, da izgubi izpred oči tolažilno zagotovitev, da bo Jehova Bog skrbel za svoje ljudstvo, bi ga njegovo srce kmalu navedlo, da naredi vse; kar more, da bi si svojo bodočnost finančno zagotovil. (Hebr. 13:5, 6) Sčasoma bi prišli duhovni interesi povsem ob stran, tako da bi ostal tak človek v duhovnem smislu brez sredstev in bi stal pred Jehovo v graje vrednem duhovnem stanju. — 1. Tim. 6:9, 10.
ŽIVETI V SOGLASJU S SVOJO VERO
10. S kakšno zavestjo naj bi dnevno živeli in zakaj?
10 Mnogo bolje je živeti vsak dan z zavestjo, da Jehovin čas za izvršitev njegove sodne kazni gotovo pride. To nas ne bo varovalo samo pred tem, da bi prišli v slabo duhovno stanje, ko prideta Božji »dan in ura«, temveč bo prispevalo tudi k temu, da bo življenje že sedaj mnogo bolj razveseljivo. (1. Tim. 4:8) Tako je zato, ker Božje zapovedi temeljijo na ljubezni in pospešujejo dobro. (Rim. 13:8—10) Kdor posluša te zapovedi, bo obvarovan pred tem, da bi ubral pot, ki bi mu lahko duhovno, telesno in duševno škodovala. — Preg. 4:1—15; Prop. 11:9, 10.
11. Kaj je pomagalo ljudem v preteklosti usmeriti vse svoje življenje po Božji volji, čeprav so vedeli, da konec hudobnega sestava še ne pride v njihovem času?
11 Že davno pred dvajsetim stoletjem so bili ljudje, ki so s svojim življenjem dokazovali, da verujejo v Božji namen, da vsemu hudemu naredi konec in stori, da pravičnost zavlada Zemlji. Vedeli so, da se to ne bo zgodilo v času njihovega življenja. Kljub temu je bilo njihovo upanje, da bodo tisto, kar je Bog hranil zanje, doživeli po vstajenju od mrtvih, tako močno, da so vse svoje življenje usmerili v to, da bi vršili njegovo voljo. (Primerjaj Hebrejcem 11:35—40)
12. Kako sta Abraham in Sara dokazala svojo vero v izpolnitev Božje obljube?
12 Pomisli samo na primer Abrahama in Sare. Bila sta meščana naprednega mesta Ur. Vendar je bil na Božje povabilo Abraham pripravljen zapustiti svojo domovino in oditi v deželo, o kateri ni vedel ničesar. (1. Moj. 12:1—4) Njegova žena Sara je bila v tem povsem na njegovi strani. Ko sta bila Abraham in Sara končno v deželi, v katero ju je pripeljal Bog, se nista naselila v nekem določenem mestu, v kakšni udobni hiši. Oba sta s svojimi zvestimi potomci ostala v šotorih. Ker ju ni prav nič zadrževalo pri tem, da bi se vrnila v udobno življenje v Uru, bi se lahko vprašali: Zakaj tega nista naredila? Biblija odgovarja: »V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temveč so jih oddaleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govore, kažejo, da iščejo domovine. In ko bi se spominjali tiste, iz katere so bili izšli, bi bili imeli časa povrniti se. Sedaj pa hrepene po boljši, to je po nebeški domovini.« — Hebr. 11:13—16.
13., 14. Zakaj je bilo modro, da Abraham in Sara nista dopustila, da bi na njuno življenje vplivala odvečna skrb za materialno posest?
13 Ali misliš, da sta se Abraham in Sara modro odločila? Njuno življenje je bilo zares zadovoljivo. (1. Moj. 25:8) Abraham in Sara sta bila za svoje ravnanje bogato poplačana. Jehova je blagoslovil Abrahamov trud, da je skrbel za svojo družino, tako da mu ni nikoli ničesar primanjkovalo, temveč je imel vsega v obilju. (1. Moj. 13:2; 14:14) Abraham je bil v tesnem odnosu z Bogom in je imel celo prednost govoriti z angeli in jim izkazati svoje gostoljubje. (1. Moj. 18:1 do 19:1) Po čudežu sta on in njegova žena ponovno dobila sposobnost razmnoževanja tako, da je s svojo ljubljeno ženo Saro imel sina Izaka. V njegovem potomstvu je bil rojen Božji Sin kot človek. (1. Moj. 17:17; Hebr. 11:11, 12; Luk. 3:23—34) V zvezi z Božjo skrbjo za Abrahama in njegove zveste potomce je rečeno v Psalmu 105:14, 15: »Ni dovolil zatirati jih nikomur in kralje je strahoval zavoljo njih: Ne doteknite se maziljencev mojih in ne storite žalega prerokom mojim!« — 1. Moj. 12:17; 20:3, 7.
14 Če Abraham ne bi sprejel Božjega povabila, da zapusti Ur, ne bi doživel veličastnih prednosti. Tedaj se ne bi razlikoval od drugih premožnih meščanov starega mesta Ur, katerih imena so že davno pozabljena. Ker pa je sprejel Božje povabilo, je Jehova izpolnil svojo obljubo, da je Abrahamovo ime poveličal. (1. Moj. 12:1, 2) Le redka imena iz starega časa so postala tako »velika«, kakor ime Abrahama, posebno za zgled močne vere. Abraham je bil znan kot »Božji prijatelj«. (Iza. 41:8) V času, določenem od Boga, bo Abraham vstal od mrtvih z upanjem v večno življenje. O Abrahamu in njegovih zvestih potomcih je rečeno v Hebrejcih 11:16: »Zato se jih Bog ne sramuje imenovati se njih Boga; zakaj pripravil jim je mesto (mesijansko Kraljestvo).«
15. Ali so kristjani prvega stoletja pričakovali, da bo prišla pravična Božja ureditev v njihovem času?
15 Dobri duh, ki sta ga pokazovala Abraham in Sara, se je našel tudi med zvestimi nasledniki Jezusa Kristusa v prvem stoletju. Tudi oni so vedeli, da njihovo upanje v pravično novo ureditev, upanje na nova nebesa in novo Zemljo, ne bo uresničeno v njihovem času. Apostol Pavel, ki je pisal pod navdihnjenjem, je pojasnil svojim sovernikom, da bo »dan Jehovin« prišel šele zatem, ko bo odpad od pravega verovanja dobil korenine. — 2. Tesal. 2:1—8; 2. Petr. 3:13.
16. Kakšno stališče so imeli kristjani do materialne posesti in kako jim je to koristilo?
16 Ali so kristjani prvega stoletja zato živeli na način, ki bi kazal, da so prihod »tistega dne in ure« omalovaževali? Tisti, ki so kot učenci Jezusa Kristusa cenili svoj odnos do Boga, tega niso storili. S pripravljenostjo so delili svojo materialno posest, da bi tudi drugi imeli delež na njihovih duhovnih radostih. (Luk. 14:33; Fil. 3:7—9) Po Binkoštih leta 33 n. št. so mnogi verni prodali svojo posest in dali izkupiček na razpolago, da bi pomagali tistim, ki so potrebovali finančno podporo, da bi lahko še ostali v Jeruzalemu in imeli korist od nauka apostolov. — Dej. ap. 2:41—47; 4:34, 35.
17. Zakaj so imeli prvi kristjani oznanjevanje »dobre vesti« za nujno delo?
17 Zvesti nasledniki Jezusa Kristusa so zelo resno vzeli svojo nalogo pridobivanja učencev. (Mat. 28:19, 20) V manj kot tridesetih letih jim je uspelo oznaniti »dobro vest« povsod v Rimskem cesarstvu in celo izven njega. (Kol. 1:23) Zavedali so se nujnosti oznanjevanja. Vedeli so, da bi lahko ljudje pomrli, preden bi spoznali možnost, kako doseči nesmrtno življenje kot sovladarji Jezusa Kristusa. Delali so nesebično, da bi jih kar največ dobilo priložnost, imeti delež v tem čudovitem upanju. Razen tega naj bi prišel konec židovskega sestava stvari še v času tiste generacije. Zato je morala biti prerokba Jezusa objavljena Židom neglede na to, kje so živeli, da bi primerno ravnali in ušli nesreči.
18. Kako gledajo danes krščanske Jehovine priče kot celota na potrebo uporabljati v svojem življenju temeljna biblijska načela in drugim oznanjevati »dobro vest«?
18 Kot celota se krščanske Jehovine priče trudijo delati isto. Prepričane so o tem, da je vedno najbolje živeti po nasvetu Božje besede. To namreč človeku pomaga, da se že sedaj razveseljuje življenja in za bodočnost dobi utemeljeno upanje. (1. Tim. 6:17—19) Zavedajo se tudi važnosti, da ljudi povsod opozarjajo na to, da morajo priti v dober odnos s Stvarnikom, preden izbruhne »velika stiska«. (Primerjaj Ezekiel 33:2—9; 1. Kor. 9:16) Zato so se pripravljeni resno truditi, da svojim bližnjim pomagajo dobiti točno spoznanje o Božji volji.
19., 20. a) Kako daleč so šle mnoge priče, da bi pomagale drugim spoznati Božji namen? b) Ali ima kdo med njimi razlog za obžalovanje, ker niso sledili drugim interesom?
19 Da bi drugim pomagali spoznati Jehovo in njegove čudovite namene glede človeštva, je precejšnje število Jehovinih prič zapustilo mnogo obetajoče kariere in vabljive trgovske interese, prodali so materialne posesti, ki jih niso potrebovali, ali pa so v življenju naredili drugačne spremembe. Iz istega razloga so šli mnogi v druge dele svoje dežele ali celo v druge dežele. So tudi osebe, ki so se odločile ostati samske ali pa so se zakonci odpovedali radosti rojenja otrok, da bi bili lahko na razpolago prednostim, ki bi jih drugače težko prevzemali.
20 Nekateri teh mož in žena so postali medtem že stari in slabotni. Ali so razočarani, ker še niso doživeli osvoboditev iz sedanjega brezbožnega sestava? Ali obžalujejo, ker niso sledili določenim interesom, ki sami po sebi niso nič napačnega? Ali imajo vtis, da so bile žrtve, ki so jih prinašali, nepotrebne? Tisti, ki so se odločili iz globoke ljubezni do Jehove in so imeli resno željo pomagati drugim, ničesar ne obžalujejo. Drugim ljudem ne zavidajo in tudi ne mislijo, da bi jim bilo bolje, če bi svoje življenje živeli drugače. Nikakor pa tudi ne gledajo zviška na tiste, ki so se odločili ostati v nekem določenem področju in so svoje otroke vzgojili po biblijskih temeljnih načelih. Zadoščenje imajo, da so storili to, kar so imeli v svojem primeru za pravilno, in veselijo se, da so ohranili prisrčen, tesen odnos z Jehovo Bogom.
CENJENJE JEHOVINIH POTI
21. Kakšno stališče naj bi imeli, če »velika stiska« ne pride tako hitro, kakor bi osebno pričakovali?
21 Čisto naravna je želja, da bi bili osvobojeni vedno večjih svetovnih problemov, dnevnega boja za življenjska sredstva, kakor tudi bolezni, staranja in smrti. Toda kaj tedaj, če ta osvoboditev ne pride tako hitro, kakor si si osebno zamišljal? Kako bi to učinkovalo na tvoje srce? Ali prideš v skušnjavo, da bi pozabil na važnost dobrega odnosa z Jehovo in pogledal, kakšne užitke lahko še nudi svet? Če Jehovo resnično ljubiš, tvoja služba Bogu ne bo omejena zaradi nekega datuma. Ti veš, da je to, kar imajo pravi kristjani, mnogo dragocenejše kakor vse, kar lahko nudi svet. Prepričan si o tem, da bo Jehova gotovo izpolnil prav vse, kar je svojim služabnikom obljubil. V navdihnjenem pismu Hebrejcem je o tem rečeno: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« — Hebr. 6:10.
22. Kako bomo gledali na preostali čas pred »veliko stisko«, če imamo do ljudi dejansko Jehovino stališče?
22 Iz tega, kar je tukaj rečeno, ne smemo sklepati, da je »velika stiska« še zelo oddaljena in da si lahko dovolimo enak način mišljenja, kakor je običajen za Bogu odtujeni svet. Dokler ljudje še prisluhnejo prisrčnemu Božjemu povabilu, bodimo tega veseli. Jehova ne želi, da bi bil kdorkoli uničen, temveč da bi se vsi pokesali. (2. Petr. 3:9) Če imamo enako stališče do ljudi kakor Bog, se bomo veselili, da imajo še drugi priložnost zavzeti stališče na Jehovini strani in dobiti upanje v večno življenje. Medtem ko še naprej opazujemo očitno uresničevanje Jehovinega namena, da jih pride v dober odnos z njim toliko, kolikor se le da, bodimo okrepljeni v našem prepričanju, da »tisti dan in ura« izvršitve njegove sodne kazni gotovo prideta, ker je tudi to del njegovega nespremenljivega namena.
23. a) Zakaj smo popolnoma prepričani, da se bo uresničil Božji namen glede odstranitve sedanjega hudobnega sestava in začetka njegove nove ureditve? b) Kakšno odločitev naj bi glede tega napravil vsak posameznik med nami?
23 Jehovin glas in njegova resničnost nam dajeta trdno zagotovilo, da se njegova obljuba, da naredi konec krivičnosti, zatiranju in vsej bolečini, zelo hitro približuje svoji izpolnitvi. (Ps. 117:2) Iz človeškega stališča bi se lahko nekaterim zdelo, da on z izpolnitvijo zavlačuje. A vendar ni nič drugače, kakor je pojasnil hebrejski prerok Habakuk: »Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca in varala ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni.« (Hab. 2:3) Ali se zato posebno sedaj trudiš ohraniti dober odnos z Jehovo? Ali si odločen služiti Bogu še naprej, ne glede na to, kaj bo prinesla bodočnost? Če te žene ljubezen do Boga in do bližnjih, je gotovo tako. Potem lahko z zaupanjem gledaš nagradi naproti, nagradi, ki jo bo dal Bog tebi in vsem ljudem, ki ga iz srca goreče ljubijo.