Donava – ko bi le lahko govorila!

Od dopisnika Prebudite se! iz Nemčije

Več kot stoletje in pol najbolj slavni Nemci vseh časov nepremično, a slepo strmijo proti reki Donavi. Kako je to mogoče? Leta 1842 je bavarski cesar Ludvik I. dokončal Valhaloa, dorski marmorni tempelj, zasnovan v čast pomembnim umrlim Nemcem.

V TEM nemškem hramu slave, ki gleda na Donavo s pobočja blizu Regensburga v Nemčiji in je narejen po zgledu Partenona z atenske Akropole, so izklesane doprsne podobe slavnih moških in žensk.

Okolje je primerno. Ti knezi, pesniki, umetniki, politiki, znanstveniki in glasbeniki, med katerimi so tudi taka velika imena, kot so Beethoven, Einstein, Goethe, Gutenberg, Kepler in Luther, so dobro poznali Donavo. Mnogi od njih so živeli na njenem bregu, prečkali njene vode ali ji peli hvalo. Kakšno zgodbo bi lahko povedala Donava, če bi le lahko govorila!

Več kot zgolj tekoča voda

»Geografu so reke nosilci usedlin in trgovine,« piše zgodovinar Norman Davies. Omenja pa, da »so za zgodovinarja nosilci kulture, zamisli in včasih sporov. So kakor življenje samo.« Donava teče skozi oziroma meji na deset držav: Nemčijo, Avstrijo, Slovaško, Madžarsko, Hrvaško, Jugoslavijo, Bolgarijo, Romunijo, Moldavijo in Ukrajino, ter je tako priča mnogoterim kulturam, zamislim in sporom. Ne preseneča, da so mnoge skupnosti vzdolž Donave imele pomembne vloge v evropski, celo svetovni zgodovini.

Poglejmo si na primer avstrijsko prestolnico Dunaj. Že dolgo je eno od nespornih kulturnih središč sveta, bogata z opernimi hišami, gledališči, muzeji, zgodovinskimi hišami in knjižnicami. Stoletja je znana tudi po svojih kavarnah in tavernah. Za dunajski filharmonični orkester pravijo, da je eden najboljših na svetu. Dunajska univerza, ki je bila ustanovljena leta 1365, je najstarejša v nemško govorečem svetu.

The New Encyclopædia Britannica, kar se tiče zamisli, imenuje Dunaj na prehodu stoletja »plodna tla za gojenje zamisli, ki oblikujejo sodobni svet, najsibo v dobrem ali slabem«. Med posamezniki, na katere so do neke mere vplivala leta, ki so jih preživeli tukaj, so Theodor Herzl, ustanovitelj sionizma, Sigmund Freud, oče psihoanalize, in Adolf Hitler, ki ga ni treba posebej opisovati.

Ločevanje ‚civilizacije od barbarstva‘

»V starih časih je bila reka Donava ena največjih mejnikov evropskega polotoka,« pravi Norman Davies. Takole pojasnjuje: »Latinsko Danuvius [. . .] je v 1. stoletju A. D. postala meja rimskega imperija in je ločevala civilizacijo od barbarstva.«

Precej donavskih mest je imelo vodilne vloge v zgodovini rimskega imperija in kasneje tako imenovanega svetega rimskega imperija. Na primer Bratislava, kulturno središče Slovaške in njena današnja prestolnica, je bila od 1526. do 1784. leta glavno mesto Madžarske. In nekaj časa je bil veličasten grad, ki stoji kakih 100 metrov nad Donavo, sedež avstrijske kraljeve družine. Ko so Dunaju leta 1741 grozile francoske in bavarske čete, se je tja zatekla po zaščito Marija Terezija, ki je kasneje postala cesarica.

Marija Terezija je izhajala iz habsburške družine. Ta vladajoča dinastija, ena največjih v Evropi, je med doprsnimi podobami v Valhali dobro predstavljena.b Ta pomembna družina, katere korenine segajo vse do 10. stoletja, je pridobila na moči v 13. stoletju in je navsezadnje vladala večjemu delu Srednje Evrope, pogosto zaradi strateških porok. Franca Ferdinanda, dediča habsburškega prestola, so umorili v Sarajevu leta 1914, kar je zanetilo iskro, ki je sprožila svetovni požar.

Krvave vode

Imperiji so nastopili in minili, Donavo pa so podrejali stalnim političnim spremembam. V 11. in 12. stoletju je bila meja bizantinskega cesarstva. Kasneje, ko so donavska mesta, na primer Beograd in Budimpešto, zasedli Turki, je povečini tekla skozi osmansko cesarstvo. Celo Dunaj so neuspešno oblegali leta 1529 in ponovno leta 1683.

Nič čudnega torej, da nemški pisec Werner Heider pravi: »Nobena druga reka v Evropi se po zgodovinski pomembnosti ne more primerjati z Donavo.« Neki drugi pisec piše, da je bila v preteklosti »glavna pot napada Hunov, Tartarov, Mongolov in Turkov, ki so prišli nad Evropo z vzhoda«.

Donavo pa so v vojnah kalili tudi v sodobnejšem času. Pisec William L. Shirer piše: »[Leta 1941] so 28. februarja ponoči nemške vojaške enote prečkale Donavo iz Romunije in zavzele strateške položaje v Bolgariji.« Leta 1945, štiri leta kasneje, »so Rusi, ko so 13. aprila zavzeli Dunaj, šli proti toku Donave, tretja ameriška armada pa je napadla po toku reke, da bi se srečala z njimi«.

Donavina zgodba o kulturi in zamislih je vse prevečkrat zgodba o sporu, njene vode pa so vse prepogosto motne zaradi krvi človeških vojn. Vendar je Donava motna tudi drugače.

Nič več modra

Ko je leta 1867 Johann Strauss ml. skomponiral valček »Modra Donava«, so njene vode očitno zvesto odsevale modro, od sonca obsijano nebo. Kaj pa danes?

Donava se od svojega izvira v Schwarzwaldu v Nemčiji vije proti jugovzhodu kakih 2850 kilometrov k Črnemu morju. Za Volgo je druga največja reka v Evropi. Njeno porečje zajema 817.000 kvadratnih kilometrov. Toda jez Gabčikovo, ki je del hidroelektričnega projekta na Donavi med Dunajem in Budimpešto, vpliva na okolje. Glede na neki vir je jez »povzročil resno znižanje vodne gladine Donave, izsušil na tisoče hektarjev gozdov in mokrišč ter na nekaterih odsekih spodnjega toka Donave zmanjšal ulov rib za 80%«.

Če bi današnja Donava lahko govorila, bi se verjetno obotavljala povedati, kako sta jo človeško neznanje in pohlep spremenila v obtoženko in žrtev. Skupaj z drugimi tremi glavnimi rekami, ki se izlivajo v Črno morje, je pripomogla k temu, da je to »najbolj onesnaženo morje na svetu«, piše v ruskem časopisu Rossiiskaya Gazeta. V istem časopisu piše o Črnem morju, češ da »doživlja mučno smrt«, in pravi, da je v zadnjih 30 letih »postalo kanalizacija za polovico Evrope, kraj, kamor se odlaga velike količine fosforjevih spojin, živega srebra, DDT-ja, nafte in drugih strupenih odpadkov«.

Kako žalostna zgodba o tem, kaj se je zgodilo z donavsko delto! Okoli ukrajinskega Izmaila, blizu rečnega izliva v Črno morje, je strašanska ekološka škoda. Pelikanov, ki so bili nekoč značilni za to področje, zdaj skorajda ni. V nemški reviji Geo piše, da je trajna ohranitev tamkajšnje »bogate raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta [. . .] tipični primer mednarodnega okoljskega nadzora«.

Na poti je boljša zgodba

Leta 1902 je v Tailfingen, mesto, ki leži kakih 60 kilometrov severovzhodno od gornjega toka Donave ob enem od njenih pritokov, prispel nov prebivalec. To je bila Margarethe Demut. »Demut« v nemščini pomeni »ponižnost«. Oznanjevala je neogibni »zlati vek«, zato so jo tamkajšnji prebivalci kmalu začeli klicati Zlata Gretle. Kmalu zatem je v Tailfingenu nastala ena prvih občin Jehovovih prič v Nemčiji.

Leta 1997 je v 258 občinah služilo 21.687 Jehovovih prič v donavskih skupnostih v desetih državah, kjer združeno oznanjujejo to isto sporočilo o Božjem ustanovljenem Kraljestvu.

Bog je odredil, da bo zemlja vedno obstajala in bo naseljena, zato bi lahko Donava večno tekla. (Psalm 104:5; Izaija 45:18) Če bo tako, bo razveseljivo, da bo po stoletjih dolgi zgodbi nepopolnih kultur, zmotnih človeških zamisli in krvavih sporov ta reka končno lahko povedala bolj prijetno zgodbo. Na njenih bregovih bodo živeli veseli in zdravi ljudje, ki jih ne bodo več ločevale politične meje ali jezik. Vsi bodo svoje glasove dvignili v hvalo Velikemu stvarniku. In nič več ne bo potrebe po valhalskem čaščenju mrtvih ljudi, saj bodo vsi vredni obujeni v življenje. (Janez 5:28, 29)

Premišljevanje o tako radostni Donavi nas kaj lahko spomni na Psalm 98:8, 9, kjer piše: »Reke naj ploskajo z rokami, [. . .] kajti [Jehova] prihaja sodit zemljo! Sodil bo vesoljni svet v pravičnosti in ljudstva po pravici.« Predstavljajte si pretresljivo zgodbo, ki jo bo takrat lahko povedala ponovno lepa modra Donava!

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slike na straneh 16, 17]

VZDOLŽ DONAVE

ULM (NEMČIJA)

Leta 1879 se je v Ulmu rodil Albert Einstein, čigar znanstvena odkritja so pomagala oblikovati sodobno svetovno zgodovino. Baje so ga »v njegovem obdobju cenili kot enega najbolj ustvarjalnih razumnikov človeške zgodovine«.

[Slika]

WELTENBURG (NEMČIJA)

REGENSBURG (NEMČIJA)

Tam je leta 1630 umrl astronom Kepler, dolgo zatem ko so čez Donavo v 12. stoletju naredili Steinerne Brücke (Kamniti most), ki je bil takrat čudo gradnje

MAUTHAUSEN (AVSTRIJA)

V tej mali donavski skupnosti so imeli nacisti koncentracijsko taborišče. Tam so zaprli na desettisoče ljudi. Nekateri med njimi so bili Jehovove priče, tudi Martin Poetzinger, ki je kasneje postal član njihovega Vodstvenega organa.

[Slika]

DUNAJ (AVSTRIJA)

[Slika]

BRATISLAVA (SLOVAŠKA)

[Vir slike]

Geopress/H. Armstrong Roberts

BEOGRAD (JUGOSLAVIJA)

V The World Book Encyclopedii piše, da so v Beogradu potekali »politični in vojaški boji«‚ ki so trajali »na stotine let«. Zavojevalske vojske »so zasedle in uničile Beograd več kot 30-krat«.

NIKOPOL (BOLGARIJA)

To mesto je bila pomembna utrdba, potem ko jo je leta 629 n. š. ustanovil bizantinski cesar Heraklij. Leta 1396 je tam osmanski sultan Bajezid I. premagal kralja Sigismunda Madžarskega ter tako začel petstoletno turško vladanje.

GIURGIU (ROMUNIJA)

Leta 1869 je prva romunska železnica povezala Giurgiu z njegovo bolj znano sosedo, Bukarešto, ki leži kakih 65 kilometrov severno od njega. Leta 1954 je dvostopenjski cestno-železniški most čez Donavo povezal Romunijo z Bolgarijo; optimistično so ga imenovali Most prijateljstva.

[Zemljevid]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NEMČIJA

Schwarzwald

Tailfingen

Ulm

Weltenburg

Regensburg

Valhala

AVSTRIJA

Mauthausen

Dunaj

SLOVAŠKA

Bratislava

jez Gabčikovo

MADŽARSKA

Budimpešta

HRVAŠKA

JUGOSLAVIJA

Beograd

BOLGARIJA

Nikopol

ROMUNIJA

Giurgiu

Bukarešta

MOLDAVIJA

UKRAJINA

Izmail

delta Donave

ČRNO MORJE

[Okvir/slika na strani 18]

BUDIMPEŠTA (MADŽARSKA)

Budimpešta, ki so ji nekoč rekli donavska kraljica, je večidel iz Budima na zahodni strani Donave in Pešte na vzhodni. Do leta 1900 je bila skoraj četrtina prebivalcev Judov – to skupnost so med drugo svetovno vojno skoraj povsem zatrli.