Vzgajanje otrok v Afriki v težavnem obdobju

Po pripovedi Carmen McLuckie

Bilo je leta 1941. Divjala je druga svetovna vojna. Bila sem 23-letna mati iz Avstralije. Skupaj s svojim petmesečnim otročičkom sem bila v zaporu v Gwelu v Južni Rodeziji (zdaj Gweru v Zimbabveju). Mož je bil v zaporu v Salisburyju (zdaj Harare). Za druga dva najina otroka, stara dve in tri leta, sta skrbela moja najstniška pastorka. Naj vam pojasnim, kako sem se znašla v teh razmerah.

Z MATERJO in očetom sem živela v Port Kembli, kakih 50 kilometrov južno od Sydneyja v Avstraliji. Leta 1924 je mater obiskala Clare Honisett in zbudila njeno zanimanje za biblijske nauke s tem, da jo je vprašala, ali razume pomen Gospodove molitve. Clare je pojasnila, kaj pomeni posvečevati Božje ime, nato pa je povedala, kako se bo s Kraljestvom godila na zemlji Božja volja. (Matevž 6:9, 10) Mama je osupnila. Kljub očetovemu nasprotovanju je začela globlje kopati po takih biblijskih resnicah.

Kmalu zatem smo se preselili v predmestje Sydneyja. Od tam sva z materjo pešačili kakih pet kilometrov na shode Preučevalcev Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Oče sicer nikoli ni postal Priča, a je dovolil, da smo pri nas doma imeli biblijske pouke. Dva njegova brata, Max in Oscar Seidel, sta postala Pričevalca, pa tudi nekateri člani Maxove družine in moj mlajši brat Terry ter mlajša sestra Mylda.

Leta 1930 je Watch Tower Society kupila 16-metrsko jadrnico, ki so jo kasneje preimenovali v Lightbearer (Nosilec luči). Dve leti je bila usidrana na delu reke Georges, ki je bil v naši lasti. Tam so jo popravljali, tako da so Jehovove priče lahko z njo oznanjevali po indonezijskih otokih. Z mojo sestro Coral sva včasih čistili kabino in krov ter si sposodili luč z vrha jambora, da sva šli lovit kozice.

V Afriko in poroka

Sredi tridesetih let tega stoletja je Avstralijo prizadela gospodarska recesija in z materjo sva odpotovali v Južnoafriško republiko, da bi videli, ali je za našo družino tam kak primeren nastanitveni kraj. Za Georga Phillipsa, ki je takrat nadzoroval oznanjevalsko delo v južni Afriki, sva imeli seznanilno pismo avstralskega podružničnega urada Jehovovih prič. George je našo ladjo pričakal na capetownskih dokih. Pod pazduho je imel knjigo Riches, ki jo je izdala Watch Tower Society, tako da bi ga lahko prepoznali. Še istega dne, 6. junija 1936, naju je predstavil petim članom podružničnega osebja, med katerimi je bil tudi Robert A. McLuckie.a V slabem letu sva se z Bertiejem, kakor smo ga vsi klicali, poročila.

Bertiejev praded, William McLuckie, je prišel v Afriko leta 1817 iz Paisleyja na Škotskem. Na svojih prvih potovanjih se je William seznanil z Robertom Moffatom, človekom, ki je razvil pisno obliko cvanščine in v ta jezik prevedel Biblijo.b V tistih zgodnjih dneh sta bila William in njegov sodelavec Robert Schoon edina belca, ki jima je zaupal Mzilikazi, pomemben vojščak v vojski znanega zulujskega poglavarja Shaka. Tako sta bila William in Robert edina belca, ki sta lahko vstopila v Mzilikazijevo ograjeno vas, kjer zdaj stoji južnoafriško mesto Pretoria. Kasneje je Mzilikazi postal politik in je sredi 19. stoletja združil mnogo plemen v centralizirano afriško kraljestvo.

Ko sem spoznala Bertieja, je bil vdovec z 12-letno hčerko Lyall in 11-letnim sinom Donovanom. Bertie je prvič slišal za biblijske resnice leta 1927, nekaj mesecev po smrti svoje žene Edne. Naslednjih devet let je oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu po otokih Mavriciju in Madagaskarju, pa tudi po vsej Njasi (zdaj Malavi), Portugalski vzhodni Afriki (zdaj Mozambik) in po Južnoafriški republiki.

Nekaj mesecev po tem, ko sva se z Bertiejem poročila, smo se z Lyall in Donovanom preselili v Johannesburg. Tam je namreč Bertie laže našel zaposlitev. Nekaj časa sem služila kot pionirka, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. Nato sem zanosila Petra.

Selitev v Južno Rodezijo

Navsezadnje naju je Bertiejev brat Jack povabil, naj se mu pridruživa v drznem kopanju zlata blizu Filabusija v Južni Rodeziji. Bertie in jaz sva potovala tja s Petrom, ki je bil takrat star eno leto, moja mati pa je začasno skrbela za Lyall in Donovana. Ko smo prispeli k reki Mzingwani, je ta ravno poplavljala in prečkati smo jo morali v zaboju, ki so ga vlekli po vrvi, razpeti med obema bregovoma. Bila sem šest mesecev noseča, na poti je bila Pauline, Petra pa sem morala tesno stiskati k prsim! Bilo je strašno, še posebej ko se je vrv sredi reke skoraj dotaknila vode. Poleg tega je bila noč, pa še deževalo je! Potem ko smo prečkali reko, smo morali pešačiti še kaka dva kilometra, da smo prispeli do sorodnikove hiše.

Kasneje sva najela staro farmsko hišo, ki so jo že nagrizli termiti. Pohištva smo imeli zelo malo, nekaj smo ga naredili iz zabojev, v katerih so bili prej dinamit in varovalke. Pauline je pogosto zbolela za krupom in nismo si mogli privoščiti zdravil. Trgalo se mi je srce, a smo bili hvaležni, da je vsakokrat preživela.

Bertie in jaz v zaporu

Enkrat mesečno smo potovali v mesto Bulawayo, kakih 80 kilometrov proč, da smo v banki prodali zlato. Šli smo tudi v Gwando, mestece bliže Filabusiju, da bi si nabavili hrano in sodelovali v strežbi. Leta 1940, leto po začetku druge svetovne vojne, so v Južni Rodeziji naše delo prepovedali.

Nedolgo zatem so me aretirali, ko sem oznanjevala v Gwandi. Takrat sem nosila tretjega otroka, Estrello. Ko so obravnavali moj priziv, so Bertieja aretirali zaradi oznanjevalskega dela in ga zaprli v Salisburyju, več kot 300 kilometrov od tam, kjer smo živeli.

Takole je bilo takrat z nami: Peter je bil v bolnišnici v Bulawayu zaradi davice in bili smo negotovi, ali bo preživel. Jaz sem ravno rodila Estrello in prijateljica me je odpeljala iz bolnišnice v zapor, da Bertieju pokažem njegovo novo hčerko. Kasneje, ko so moj priziv zavrnili, je neki premožen indijski lastnik trgovine zame prijazno plačal varščino. Čez čas so prišli k rudniku trije policisti, da bi me odpeljali v zapor. Dali so mi na izbiro, ali vzamem svojega petmesečnega otročiča s seboj v zapor ali pa ga pustim v oskrbi najinih najstnikov, Lyall in Donovana. Odločila sem se, da ga vzamem.

Določili so mi delo krpanja oblačil in čiščenja. Poleg tega so mi priskrbeli pestunjo, da mi je pomagala skrbeti za Estrello. To je bila mlada sojetnica, Matossi, ki je bila obsojena na dosmrtno ječo zaradi uboja svojega moža. Matossi je jokala, ko so me izpustili na prostost, ker ni več mogla skrbeti za Estrello. Jetniška paznica me je odpeljala k sebi domov na kosilo in me nato posadila na vlak, da bi obiskala Bertieja v salisburyjskem zaporu.

Medtem ko sva bila z Bertiejem v zaporu, sta za malega Petra in Pauline skrbela Lyall in Donovan, ki je bil star komaj 16 let, vendar je vseeno nadaljeval najino delo v rudniku. Ko so Bertieja spustili iz zapora, sva se odločila, da se preselimo v Bulawayo, ker se z rudnikom nismo mogli preživljati. Bertie se je zaposlil pri železnici, jaz pa sem prispevala k našemu dohodku s tem, da sem se ukvarjala z novopridobljeno veščino šivanja.

Bertiejevo delo zakovičarja na železnici je bilo zelo pomembno, zato so ga oprostili vojaščine. V teh vojnih letih se je kak ducat belih Prič v Bulawayu zbiral v naši enosobni hiški in tam imel shode, nekaj naših črnopoltih bratov in sester pa se je sestajalo drugod v mestu. Zdaj je v Bulawayu več kot 46 mešanih občin Jehovovih prič, s črnimi in belimi brati in sestrami!

Naša povojna strežba

Po vojni je Bertie vprašal na železnici, ali bi ga premestili v Umtali (zdaj Mutare), čudovito mesto na meji z Mozambikom. Želela sva služiti tam, kjer se je potrebovalo več kraljestvenih oznanjevalcev, in videti je bilo, da je Umtali odličen kraj, ker v tem mestu ni bilo Prič. Med našim kratkim bivanjem so vsi v družini Holtshauzen, kjer je bilo pet sinov, postali Priče. Zdaj je v tem mestu 13 občin!

Leta 1947 smo se v družini pogovorili o možnosti, da bi Bertie znova začel pionirati. Lyall, ki se je vrnila s pioniranja v Južnoafriški republiki, je to zamisel podprla. Donovan pa je takrat pioniral v Južnoafriški republiki. No, ko so v capetownskem podružničnem uradu zvedeli za Bertiejevo željo, da bi ponovno pioniral, so ga namesto tega prosili, naj odpre skladišče literature v Bulawayu. Tako je zapustil železnico in ponovno smo se preselili v Bulawayo. Kmalu zatem so v to južnorodezijsko mesto prispeli prvi misijonarji, med njimi tudi Eric Cooke, George in Ruby Bradley, Phyllis Kite in Myrtle Taylor.

Leta 1948 sta Bulawayo obiskala Nathan H. Knorr, tretji predsednik Watch Tower Society, in njegov tajnik, Milton G. Henschel, ter se domenila, da skladišče postane podružnica, v kateri bi bil nadzornik brat Cooke. Naslednje leto se nama je rodila hči Lindsay. Takrat, leta 1950, so podružnico preselili v Salisbury, glavno mesto Južne Rodezije, kamor smo se preselili tudi mi. Kupili smo veliko hišo, v kateri smo živeli mnogo let. Pri nas so se vedno zadrževali pionirji in obiskovalci, tako da so naši hiši rekli kar hotel McLuckie!

Leta 1953 sva z Bertiejem obiskala mednarodno zborovanje Jehovovih prič na newyorškem Jenkijskem stadionu. Kako nepozaben dogodek je to bil! Pet let kasneje, leta 1958, so bili vseh osem dni velikega mednarodnega zborovanja na Jenkijskem stadionu in bližnjem Polo Groundsu z nama Lyall, Estrella, Lindsay in 16-mesečni Jeremy. Zadnji dan je bilo na javnem govoru najvišje število navzočih, več kot četrt milijona!

Nova oznanjevalska naloga

Bertie se je kakih 14 let vsak dan redno vozil v podružnični urad v Salisburyju. Tu je pomagal delati, vendar sva se potem odločila, da bova služila tam, kjer je bila večja potreba, na Sejšelih. Prodala sva hišo in pohištvo ter spakirala preostanek imetja v najin oplov kombi. Z Lindsay, ki je bila stara 12 let, in Jeremyjem, ki jih je imel 5, sva potovala kakih 3000 kilometrov po zelo slabih, prašnih cestah skozi Severno Rodezijo (zdaj Zambija), Tanganjiko (zdaj del Tanzanije) in Kenijo ter končno prispela v pristaniško mesto Mombaso.

V Mombasi je bilo neznosno vroče, a so imeli čudovite plaže. Avto smo pustili pri krajevnem Pričevalcu in se vkrcali na ladjo, s katero smo tri dni potovali do Sejšelov. Tam smo se sestali z Normanom Gardnerjem, ki si je osnovno spoznanje biblijske resnice pridobil od Pričevalca v Dar es Salaamu v Tanganjiki. Za nas se je dogovoril za najem hiše na Sans Souci Passu. Zgradili so jo za policijo, ki je stražila grškega pravoslavnega nadškofa Makariosa, ki so ga leta 1956 pregnali s Cipra.

Naša hiša je bila tako na samem, da smo se po enem mesecu preselili v hišo ob obali v Beau Vallonu. Tja sva vabila ljudi na govore, ki jih je imel Bertie na naši verandi. Začela sva biblijski pouk z Bindschedlerjevimi in Bertie je po nekaj mesecih krstil zakonca in njuno posvojeno hčerko, pa še Normana Gardnerja in njegovo ženo. Z Normanom sva v njegovem čolnu potovala tudi na otok Cerf, kjer je imel Bertie biblijske govore v čolnarni.

Ko sva bila na Sejšelih kake štiri mesece, nama je šef policije dejal, da morava nehati oznanjevati, sicer naju bodo pregnali. Denarja sva imela malo, jaz pa sem bila ponovno noseča. Odločila sva se, da nadaljujeva najino javno oznanjevanje. Konec koncev sva vedela, da bova tako ali tako morala kmalu oditi. Ko je torej kak mesec kasneje prispela naslednja ladja iz Indije, so naju izgnali.

Tvegana vrnitev

Ko sva prispela v Mombaso, sva šla po najin avto in se po peščeni priobalni cesti odpravila proti jugu. Ko smo prispeli v Tango, je odpovedal avtomobilski motor. Denarja skoraj nisva imela več, toda sorodnik in neki Priča sta nam pomagala premagati težave. Ko smo bili v Mombasi, nam je neki brat ponudil denarno podporo, če gremo oznanjevat na sever, v Somalijo. Toda nisem se dobro počutila, zato smo se hoteli vrniti domov v Južno Rodezijo.

Potovali smo iz Tanganjike v Njaso in ob zahodni strani Njaškega jezera, ki se zdaj imenuje Malavijsko jezero. Postalo mi je tako slabo, da sem prosila Bertieja, naj me odloži ob strani ceste, da umrem! Bili smo blizu mesta Lilongwe, tako da me je odpeljal v tamkajšnjo bolnišnico. Injekcije morfija so mi nekoliko olajšale bolečine. Nisem več mogla nadaljevati potovanja z avtomobilom, zato so se Bertie in otroka odpeljali naprej kakih 400 kilometrov v Blantyre. Neki sorodnik je uredil, da sem nekaj dni zatem lahko odletela za njimi in se jim pridružila. Od Blantyreja sem odletela nazaj v Salisbury, Bertie in otroci pa so se preostanek poti domov peljali z avtomobilom.

Kakšno olajšanje smo občutili, ko smo vsi prispeli v Salisbury, na dom najine hčerke Pauline in njenega moža! Leta 1963 se nama je rodil zadnji otrok, Andrew. Imel je kolaps pljuč in ni bilo upanja, da bo preživel, a k sreči je. Navsezadnje smo se preselili v Južnoafriško republiko in se končno nastanili v Pietermaritzburgu.

Blagoslovljeni z ljubečo družino

Bertie je leta 1995 mirno umrl pri 94-ih letih starosti in od takrat živim sama tu v našem domu. A nikakor nisem osamljena! Lyall in Pauline služita Jehovu skupaj s svojima družinama tukaj v Južnoafriški republiki in nekateri od njih živijo prav tu, v Pietermaritzburgu. Lindsay je z družino v Kaliforniji v ZDA in vsi so dejavni Priče. Najina dva najmlajša otroka, Jeremy in Andrew, sta se preselila v Avstralijo. Tam sta oba srečno poročena in vsak v svoji občini služita kot starešina.

Vseh najinih osem otrok je bilo kdaj v pionirski strežbi, šest pa jih je služilo, oziroma še služijo, v podružničnih uradih Watch Tower Society. Donovan je februarja leta 1951 diplomiral v 16. razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead in služil kot potujoči nadzornik v Združenih državah, dokler se ni vrnil na delo v podružnični urad v Južnoafriško republiko. Zdaj je krščanski starešina v Klerksdorpu, kakih 700 kilometrov iz Pietermaritzburga. Estrella živi s svojim možem, Jackom Jonesom, na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku.

Peter, moj prvorojenec, je nekaj let preživel v polnočasni službi, tako v pionirskem delu kakor v Watchtowerjevem podružničnem uradu v Rodeziji. Razžalostilo pa me je, ko je pred nekaj leti zapustil krščansko občino.

Ko se ozrem na svoje življenje, lahko rečem, da sem resnično vesela, da sem še kot najstnica šla z materjo v Afriko. Življenje resda ni bilo vedno lahko, a mi je bilo v čast, da sem podpirala moža in vzgojila družino, ki je pomagala povesti oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu v južni Afriki. (Matevž 24:14)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 22, 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA

Cape Town

Pietermaritzburg

Klerksdorp

Johannesburg

Pretoria

ZIMBABVE

Gwanda

Bulawayo

Filabusi

Gweru

Harare

Mutare

ZAMBIJA

MOZAMBIK

MALAVI

Blantyre

Lilongwe

TANZANIJA

Dar es Salaam

Tanga

KENIJA

Mombasa

SEJŠELI

SOMALIJA

[Slika na strani 20]

S Petrom, Pauline in Estrello, preden sva z Estrello šli v zapor

[Slika na strani 21]

Lyall in Donovan pred našo farmsko hišo blizu Filabusija

[Slika na strani 23]

Bertie, Lyall, Pauline, Peter, Donovan in jaz leta 1940

[Slike na strani 24]

Carmen in pet njenih otrok (z leve v smeri urinega kazalca): Donovan, ko je bil leta 1951 v Gileadu, ter Jeremy, Lindsay, Estrella in Andrew danes