Ko upanje in ljubezen izginjata

SEDEMNAJSTLETNA Kanadčanka je v pismu napisala, zakaj je hotela umreti. Med drugim je naštela: ,Sem osamljena in se bojim prihodnosti; počutim se res manjvredno od sodelavcev; jedrska vojna; ozonski sloj; tako sem grda, da nikoli ne bom dobila moža in za zmeraj bom ostala sama; mislim, da ni veliko stvari, zaradi katerih bi bilo vredno živeti, zakaj bi torej čakala, da to odkrijem; drugim ne bom v breme; nikoli več me ne bo nihče prizadel.‘

Ali bi to lahko bili nekateri od razlogov, zakaj si mladi vzamejo življenje? V Kanadi »je sedaj samomor poleg avtomobilskih nesreč najpogostejši vzrok smrti med mladimi«. (The Globe and Mail)

Profesor Riaz Hassan, z Univerze Flinders v Južni Avstraliji, v svojem listu »Neizživeta življenja: Značilnosti samomorov mladih« pravi: »Obstaja več socioloških razlogov, ki se tičejo tega vprašanja in očitno zelo vplivajo na povečanje števila samomorov med mladimi. Ti [razlogi] so: velika brezposelnost mladih, spremembe v avstralski družini, vse bolj prisotno uživanje in zloraba drog, naraščanje nasilja med mladimi, duševno zdravje in vse večji prepad med ,teoretično svobodo‘ in resnično samostojnostjo.« Profesor v listu dalje navaja, da rezultati več raziskav odkrivajo pesimistično gledanje na prihodnost, zato pravi, da »veliko mladih na svojo prihodnost in prihodnost sveta gleda s strahom. Slikajo si svet, uničen v jedrski vojni, opustošen zaradi onesnaževanja in propadanja okolja, z razčlovečeno družbo, v kateri tehnika ni več pod nadzorom in vlada vsesplošna brezposelnost.«

Gallupova anketa med mladimi, starimi od 16 do 24 let, odkriva, da so razlogi za samomor še vse večji prepad med bogatimi in revnimi, naraščanje enostarševskih družin, vse pogostejše poseganje po strelnem orožju, zloraba otrok in splošno »pomanjkanje vere v jutri«.

Newsweek poroča, da je v Združenih državah »prisotnost strelnega orožja verjetno ključni dejavnik [pri samomorih najstnikov]. Ko so v neki raziskavi primerjali mladostnike, ki so naredili samomor in za katere ni kazalo, da bi imeli duševne motnje, s tistimi, ki ga niso naredili, so odkrili le eno razliko: nabita pištola v hiši. Toliko o misli, da pištole ne ubijajo.« In nabite pištole imajo v milijonih domovih!

Mladi so ranljivi, zato jih lahko strah in brezbrižna družba hitro pripeljeta na rob samomora. Razmislite o naslednjem: nasilnih kaznivih dejanj nad mladimi, starimi od 12 do 19 let, je več kot dvakrat toliko kot nad prebivalstvom na splošno. Raziskave kažejo, da »so dekleta od 14. do 24. leta starosti v največji nevarnosti, da jih napadejo«, poroča revija Maclean’s. »Ženske najpogosteje napadejo in ubijejo tisti, ki pravijo, da jih ljubijo.« In posledica? Te in druge bojazni »v teh dekletih spodkopljejo zaupanje in občutek varnosti«. Po neki raziskavi je skoraj tretjina posiljenih razmišljala o samomoru.

Poročilo z Nove Zelandije pa kaže še na en morebitni razlog za samomore med mladimi: »Zaradi prevladujočih pridobitniških, posvetnih vrednot, ki posameznikov uspeh enačijo z bogastvom, lepim videzom in močjo, dobijo mnogi mladi občutek, da so povsem brez vrednosti in da jih družba zavrača.« Poleg tega The Futurist pravi: »[Mladi] so zelo nagnjeni k takojšnji zadovoljitvi, imeti hočejo vse in to takoj. Na televiziji najraje gledajo filmske limonade. Želijo si, da bi bil njihov svet poln enako prikupnih ljudi, oblečenih po zadnji modi, z veliko denarja in prestiža, ne da bi jim bilo za to treba veliko delati.« In videti je, da lahko mlade preveliko takšnih neresničnih pričakovanj zelo potre, tako zelo, da utegnejo celo narediti samomor.

Lastnost, ki rešuje življenje?

Shakespeare je napisal: »Ljubezen, glej, je Sonce po dežjú«. Biblija pa pravi: »Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:8) Da, prav ta lastnost je rešitev problema mladih, ki se nagibajo k samomoru – hrepenijo namreč po ljubezni in komunikaciji. The American Medical Association Encyclopedia of Medicine piše: »Ljudje, ki se nagibajo k samomoru, se ponavadi počutijo zelo osamljene. Zato je takemu človeku že pogovor s sočutnim, razumevajočim poslušalcem včasih dovolj, da si ne naredi česa iz obupa.«

Mladi pogosto zelo potrebujejo ljubezen in občutek, da nekomu pripadajo. Toda to potrebo si v razdiralnem svetu brez ljubezni, v katerem imajo malo ali sploh nič besede, vsak dan teže potešijo. K samomorom med mladimi morda prispevata tudi razdor družine in razveza, ko starši odklanjajo otroke. To pa se lahko kaže na več načinov.

Razmislite denimo o starših, ki so redko doma s svojimi otroki. Mamica in očka sta lahko povsem zaposlena s službo, ali pa se ukvarjata z rekreacijo, ki izključuje otroke. S tem jim posredno povsem jasno sporočata, da jih odklanjata. Hugh Mackay, znani novinar in raziskovalec, pravi, da »se starši vse bolj osredinjajo nase. Da bi lahko še naprej živeli tako kakor prej, dajejo sebe na prvo mesto. [. . .] Če se izrazim bolj kruto: otroci so iz mode. [. . .] Življenje je trdo in vse postaja nekoliko vasezaverovano.«

V nekaterih kulturah moški meni, da mora biti ,mačo‘, in zato morda noče biti v vlogi skrbnika. Novinarka Kate Legge dobro pove: »Moški, ki so radi v javni službi, na splošno raje izberejo reševanje življenj ali gašenje požarov kakor pa vlogo skrbnika [. . .]. Raje imajo močno, tiho junaško bojevanje z zunanjimi silami kakor pa zaposlitev, kjer bi se morali ukvarjati z ljudmi.« In ena od ,služb‘, kjer je takšnega ukvarjanja največ, je ravno starševstvo. Slabo starševstvo pa je za otroka enako kakor odklanjanje. Vaš sin ali hči si lahko zaradi tega oblikuje slabo mnenje o sebi in se v družbi slabo znajde. V The Education Digest piše: »Če otroci o sebi nimajo dobrega mnenja, nimajo temelja za sprejemanje odločitev, ki bi jim bile v korist.«

Posledica je lahko brezup

Raziskovalci menijo, da je brezup eden večjih dejavnikov za samomor. Gail Mason, ki piše o samomorih med mladimi v Avstraliji, je opazila: »Kaže, da je s samomorilskimi mislimi veliko bolj povezan brezup kakor depresija. Brezup včasih označujejo za enega od simptomov depresije. [. . .] Pri mladih se ponavadi kaže kot splošni obup in pobitost zaradi bojazni pred prihodnostjo, še zlasti ekonomsko, in nekoliko manj tudi kot brezup zaradi svetovnih razmer.«

Mladi tudi v državnih voditeljih ne vidijo najboljšega zgleda poštenosti, kar jih ne spodbuja k temu, da bi si dvignili raven etike in morale. Namesto tega si rečejo: »Zakaj bi se pa potem jaz trudil?« Harper’s Magazine o sposobnosti mladih, da uvidijo hinavščino, pravi: »Mladi so s svojimi še posebej občutljivimi nosovi za hinavščino v resnici dobri bralci – pa ne knjig. To, kar tako pronicljivo berejo, so znaki družbe, sveta, v katerem se bodo morali preživljati.« In kaj jim ti znaki sporočajo? Avtorica Stephanie Dowrick je opazila: »Še nikoli nismo bili zasuti s toliko informacijami o tem, kako živeti. Še nikoli nismo bili bolj izobraženi, pa vendar je povsod obup.« In v višjih slojih politične in verske družbe je tako malo dobrih zgledov. Dowrickova prikladno sprašuje: »Kako naj si pridobivamo modrost, moč in smisel iz nesmiselnega trpljenja? Kako naj gojimo ljubezen v ozračju sebičnosti, nejevolje in pohlepa?«

Odgovore na ti vprašanji boste dobili v naslednjem članku in morda vas bodo presenetili.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Veliko mladih na svojo prihodnost in prihodnost sveta gleda s strahom.«

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

,Že pogovor s sočutnim, razumevajočim poslušalcem je za človeka včasih dovolj, da si ne naredi česa iz obupa.‘

[Okvir na strani 6]

Nekaj kazalcev samomorilskih nagnjenj

• Težave s spanjem, izguba apetita

• Osamitev in odtujitev; nagnjenost k nezgodam

• Bežanje od doma

• Večje spremembe videza

• Zloraba drog in/ali alkohola

• Vznemirjenost in napadalnost

• Govorjenje o smrti; pisna sporočila o samouničenju; nasilne risbe, še zlasti proti sebi

• Občutki krivde

• Brezup, tesnoba, depresija, izbruhi joka

• Razdajanje osebne lastnine

• Slabša zbranost

• Izguba zanimanja za priljubljene dejavnosti

• Samokritičnost

• Spolna promiskuiteta

• Nenaden padec šolskega uspeha, izostajanje od pouka

• Pripadnost kultu ali tolpi

• Podepresijska evforija

Na podlagi Teens in Crisis Ameriškega združenja šolskih uslužbencev in Depression and Suicide in Children and Adolescents Philipa G. Patrosa in Tonie K. Shamoo

[Slika na strani 7]

Topla ljubezen in sočutje lahko mlademu pomagata, da ceni življenje