Brezkrvna kirurgija – priznavajo ji prednosti

LETA 1996 je angleški Kraljevi kolidž kirurgov izdal brošuro z naslovom Code of Practice for the Surgical Management of Jehovah’s Witnesses (Kodeks prakse za kirurško oskrbo Jehovovih prič). V tej brošuri kirurgi med drugim pišejo: »Zaradi nevarnosti pri krvnih transfuzijah je dobro razmišljati o alternativah, kadar koli je to mogoče.«

Tudi revija AHA NEWS, ki jo izdaja Ameriško bolnišnično združenje, je poročala o tem, zakaj sedaj vse bolj priznavajo prednosti brezkrvne kirurgije. »Kar se je začelo kot religiozno prepričanje, se razvija v medicinsko prednostno izbiro in napredno tehnologijo,« je pisalo v omenjenem tedniku. »Brezkrvna medicina in kirurgija, katerih razvoj so deloma spodbudili nauki Jehovovih prič, gre veliko dlje od potreb duhovne skupnosti, in sicer v operacijske sobe po vsej državi.«

Zadnji četrtletni dodatek revije Time za leto 1997 je obravnaval, zakaj mnogi zdravniki pospešujejo napredek brezkrvne kirurgije. »Strah pred aidsom je le eden od razlogov,« je pisalo v članku. Članek je še zlasti poročal o delu na Newjerseyjskem inštitutu Englewoodske bolnišnice za napredek brezkrvne medicine in kirurgije v Englewoodu (New Jersey).

Time je pisal: »Ta inštitut je v ZDA vodilni med več kot 50-imi, v katerih sedaj operirajo brez krvi. Povsem brez darovane krvi lahko opravijo veliko različnih kirurških posegov, ob katerih bi običajno dali transfuzijo krvi. Uporabljajo metode, pri katerih se izgubi veliko manj ali pa skoraj nič krvi.«

Učinkovito in varno

V uvodu članka v reviji Time je bil naveden primer Henryja Jacksona, ki je zaradi hude notranje krvavitve izgubil 90 odstotkov krvi, koncentracija hemoglobina pa mu je padla na 1,7 grama na deciliter, kar je smrtno nevarno. Jacksona so pripeljali v Englewoodsko bolnišnico iz neke druge bolnišnice v New Jerseyju, kjer ga niso želeli zdraviti brez krvne transfuzije.

V Englewoodu so Jacksonu, ki je bil v oskrbi dr. Aryeha Shandera, dali »močne pripravke železovih dodatkov in vitaminov ter ,močne doze‘ zdravila za tvorbo krvi, sintetičnega eritropoetina, ki spodbuja kostni mozeg k tvorjenju rdečih krvničk. Nazadnje so mu intravenozno dali tekočine, da bi spodbudili tisto malo obtoka, kar ga je še imel.«

Time je poročal, da so čez nekaj dni poklicali iz »prve bolnišnice in vprašali, ali je Jackson umrl. Shander je z odkritim zadovoljstvom dejal: ,Ne le, da ni mrtev, temveč se tudi dobro počuti in čaka na odpust. Kmalu bo opravljal svoja običajna dela.‘ «

Dr. Edwin Deitch, zdravstveni direktor za brezkrvni program na Univerzitetni bolnišnici v Newarku (New Jersey), je v televizijskem intervjuju 28. novembra 1997 pojasnil, kako se je razvijalo raziskovanje v brezkrvni kirurgiji: »Jehovove priče [. . .] so se zelo trudili najti ljudi, ki bi jih operirali brez krvi. Nekateri rezultati teh študij so se pokazali za boljše od pričakovanih, [boljše od tistih pri] ljudeh, ki so jim dali kri.«

Dr. Deitch je dodal: »Kri lahko oslabi imunski sistem in povzroči probleme v zvezi s pooperacijskimi infekcijami; lahko tudi zveča nevarnost ponovitve raka. Torej kaže, da ima kri, čeprav je bila v določenih okoliščinah dobra, slabo stran.« O brezkrvni kirurgiji pa je sklenil: »Povsem očitno je z njo pri pacientu manj komplikacij, in tudi manj stane. Torej je res zmagovalec v vseh okoliščinah.«

Tako, kot pravi Time, »vse več pacientov glasno zahteva varnejša in učinkovitejša sredstva od transfuzij«. Časopis je tudi poročal: »Po nekaterih ocenah dajo v ZDA kar 25 odstotkov transfuzij po nepotrebnem. Kaže tudi, da bolniki ne morejo prenašati tako visokih koncentracij hemoglobina, kot so menili prej, in da imajo še zlasti mladi vgrajeno zalogo krvi. [. . .] [Shander] je prepričan, da je zdravljenje brez krvi izvedljiva in prednostna izbira za večino bolnikov.«

Večja nevarnost pri krvnih transfuzijah je prenos bolezni, so pa še druge nevarnosti. »Kri iz krvnih bank, potem ko jo ohladijo in shranijo, nima več enakih sposobnosti prenašati kisik, kakor jo ima sveža kri,« je pojasnil dr. Shander. »Šele začenjamo razumevati, kaj delamo s tem, ko damo krvno transfuzijo.«

»Zlati standard«

»Nazadnje,« je sklenil Time, »so tu še stroški: okrog 500 USD za vsako transfuzijo. Če k temu prištejemo še administrativne stroške, letno vse skupaj znese nekje med 1 in 2 milijardama USD. To pa je več kot dovolj velika spodbuda za razmislek o alternativah.« Kaže, da so izredno visoki stroški krvnih transfuzij sedaj eden večjih razlogov, zakaj je brezkrvna kirurgija postala tako priljubljena.

Sharon Vernon, direktorica Centra za brezkrvno medicino in kirurgijo v bolnišnici St. Vincent Charity v Clevelandu (Ohio), je o brezkrvnem zdravljenju bolnikov dejala: »Je vse pogostejše, saj zdravniki spoznavajo, da je brezkrvna medicina zlati standard v okolju, ki skuša čim bolj znižati stroške. Sedaj tudi zavarovalnice, ki običajno z nami ne sodelujejo, pošiljajo ljudi k nam, ker tako prihranijo denar.«

Jasno je torej, da brezkrvno kirurgijo zaradi več razlogov v zdravniških krogih hitro in vse bolj priznavajo.

[Okvir na strani 11]

Nedavne sodne odločitve

Novembra in decembra leta 1997 so v zvezni državi Illinois (ZDA) sprejeli pomembni sodni odločitvi. V prvi so Mary Jones, eni od Jehovovih prič, dodelili 150.000 USD odškodnine, ker je leta 1993 dobila dve enoti krvi, čeprav je takšno zdravljenje jasno odklonila. To je največji znesek, ki ga je kdaj dobil kdo od Prič za pretrpljeno čustveno škodo zaradi neželene transfuzije krvi.

V drugem primeru so tedaj noseči Priči Darlene Brown na silo dali transfuzijo krvi zaradi njenega 34 tednov starega plodu. Pritožbeno sodišče je 31. decembra 1997 pojasnilo svojo odločitev z besedami, da »je krvna transfuzija invaziven medicinski postopek, ki poseže v telesno integriteto kompetentnega odraslega človeka«. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev povzelo z utemeljitvijo: »Po zakonu te države [. . .] ne moremo nosečo žensko z zakonom obvezati, naj privoli v invaziven medicinski postopek.«

Devetega februarja 1998 je tokijsko vrhovno sodišče spremenilo odločitev nižjega sodišča, ki je odločilo, da je bil zdravnik upravičen dati Misae Takeda krvno transfuzijo med operacijo leta 1992. Vrhovno sodišče je izjavilo, da »bi se moralo spoštovati pacientkino pravico do izbire zdravljenja. Dati transfuzijo krvi je bilo nezakonito dejanje.« Misae Takeda so dodelili 550.000 jenov (4200 USD) odškodnine.