Kenijski nosorožji siroti

Od dopisnika Prebudite se! iz Kenije

KAJ se bo v divjini zgodilo z mladičem, ločenim od staršev? Verjetno ga bodo ubile roparske živali. V Keniji želijo to preprečiti, zato tamkajšnji čuvaji divjadi takšne mladiče rešujejo in vozijo v živalske sirotišnice. Ena najbolj znanih je v nairobijskem narodnem parku. Vodi jo Daphne Sheldrick, ki je v desetletjih dela vzredila in vrnila v divjino že mnoge živali, tudi kafrske bivole, antilope, cibetovke, svinje bradavičarke, munge, slone in nosoroge.

Lani so tam skrbeli za dva mlada črna nosoroga, Magnette in Magnuma. Magnette je mladiček še vedno žive samice Edith iz nairobijskega parka. V sirotišnico so jo pripeljali sredi februarja leta 1997, potem ko se je nekako ločila od matere. Čuvaji so Magnettino mamo našli šele po petih dneh. Takrat pa je bilo zaradi dolge ločenosti in človeškega vonja na mladiču že malo verjetno, da ga bo mati sprejela.

Magnuma je 30. januarja 1997 skotila nosoroginja Scud, ki ni mogla več stopiti na sprednjo desno nogo. Verjetno si jo je poškodovala med galopom, ko je stopila v kako luknjo. Kljub izrednemu naprezanju, da bi jo pozdravili, se je razvila kostna infekcija in Scud so morali tri tedne zatem, ko je skotila Magnuma, usmrtiti.

Vzreja nosoroga

Mladih nosorogov ni težko ne zadovoljiti ne ukvarjati se z njimi, toda to še zdaleč ni podobno vzreji kakega hišnega ljubljenčka. Podnevi vsake štiri ure pijejo po dudi posebno mešanico neposnetega mleka iz zelo velikih stekleničk. Hranijo se tudi z grmičevjem. Nosorožji mladički so sicer ob skotitvi veliki le kakih 40 centimetrov ter težki med 30 in 40 kilogrami, toda presenetljivo hitro pridobivajo na teži – vsak dan po en kilogram! Odrasli nosorog je težak več ko eno tono.

Magnette in Magnumu se na dolgih sprehodih po parku vsak dan pridružijo tudi njuni čuvaji. Ti sprehodi niso namenjeni le razgibavanju, temveč nečemu zelo pomembnemu – povezovanju nosorogov z divjino. Poglejmo si, kako.

Nosorogi slabo vidijo, imajo pa izostren voh in izreden spomin. Tako se med seboj najprej spoznavajo po vonju. Meje svojega ozemlja označijo s kupčki blata (iztrebki) in z urinom, ki ga razpršijo po grmičevju.

V normalnih okoliščinah mladička ščiti mama. Njegov edinstveni vonj se meša z njenim, vse dokler ne pride na svet naslednji mladič. Dotlej se bo prvi že popolnoma povezal z utrjeno nosorožjo skupnostjo in ta ga bo sprejela medse. Za novodošle, kakršna sta Magnette in Magnum, pa je položaj nekoliko drugačen. Pred kakršnim koli telesnim stikom z nosorogi na tem področju morajo svoje iztrebke pomešati med njihove. Nosorožji siroti torej med dolgimi dnevnimi sprehodi k tamkajšnjim iztrebkom v goščavi dodajata še svoje. Krajevna nosorožja populacija potem njun vonj odkrije, preišče in nazadnje tudi sprejme. Izpust takih v rejništvu vzrejenih mladičev v divjino je torej zapleten postopek, ki lahko traja nekaj let.

Kakšna prihodnost je pred nosorogoma?

Po podatkih Svetovnega sklada za naravo je bilo v Afriki leta 1970 kakih 65.000 črnih nosorogov. Danes jih je manj kot 2500. Ta drastični upad so povzročili divji lovci, ki so nosoroge ubijali zaradi kože in roga. Na črnem trgu je rog vreden več kakor enaka količina zlata. Zakaj je tako zelo cenjen?

Eden od razlogov je splošno prepričanje v nekaterih državah Daljnega vzhoda, da zmleti rog zbija vročino. Kemične preiskave kažejo, da je v tem morda nekaj resnice, toda le kadar se uporablja v mnogo večjih količinah kakor v sedanjih zdravilnih pripravkih. Seveda pa je še mnogo drugih zdravil, ki znižujejo vročino.

Drugi razlog, zaradi katerega povprašujejo po nosorožjem rogu, pa je kultura. V neki bližnjevzhodni državi je ukrivljeno bodalo znamenje možatosti. Bodalo z ročajem iz nosorožjega roga je tako cenjeno, da so kupci pripravljeni za ročaj iz novega roga plačati 580 ameriških dolarjev, za ročaj iz starega roga pa kar 1200.

Kenija je bila v zadnjih manj kot 20 letih zaradi divjega lova ob več kot 95 odstotkov nosorogov. Do zgodnjih devetdesetih let je njihovo število upadlo z 20.000 na komaj 400. Odtlej je nosorožja populacija zaradi strogih zaščitnih ukrepov narasla na kakih 450. Kenija je zdaj ena od komaj treh afriških držav, v katerih je populacija črnih nosorogov ali stabilna ali pa narašča. Videti je torej, da se Magnette in Magnumu obeta lepa prihodnost. Njuni čuvaji upajo, da se bosta sčasoma pridružila krajevni skupnosti nosorogov ter dolgo in srečno živela.

[Slika na strani 12]

Magnum (levo) in Magnette pri štirih mesecih